Nenadno in popolno sovraštvo do Evrope: zlata sredina namesto betonoglavcev

POSLUŠAJ ČLANEK
Najprej si fantje in možje, takrat še kot bodoči teroristi, brez pomislekov postrežejo z marsičem, kar Evropa v svojem žlahtnem bistvu je in kar žlahtnega nudi: verska svoboda, človekove pravice, odprtost do drugi kultur, sprejemanje tujca, svoboda gibanja, socialna država,...

V evropski hiši, ki je sprejela njih starše ali njih same, se udobno namestijo, nekateri se celo precej nemarno zleknejo v zofo človekovih pravic in socialnih podpor. V tej fazi verjetno tudi ne pomislijo, da bi se obrnili proti Evropi. To, čemur zdaj ves svet pravi „radikalizacija“, ker ne najde bolj ustrezne besede, da bi opisal pojav, se zgodi hitro in gre v nekaj mesecih do konca – do umora in samomora.

Denimo, teroristi, ki so udarili v Barceloni. Nadvse zgovorno je, da so izhajali iz dokaj urejenih migracijskih sredin, po večini iz versko ne preveč vročih berberskih plemen, katerih člane danes najdemo priseljene tudi na katalonskem podeželju, ter iz relativno mirne ekonomske situacije. Eden izmed njih je delal v neki firmi v državni lasti in imel plačo 1900 €, drugega je sociala podpirala z 800 € mesečno plus stanarina. Naj omenim, katalonski klaretinci, moji sobratje, ki že vsaj dvajset let delajo na projektih integracije maroških priseljencev, o „los bereberes marroquíes“ vedo povedati precej dobrega.

A glej, v slabem letu je v teh nekaj mladih katalonskih Maročanih, izhodiščno bolj kot ne sekulariziranih vernikih, vzniknilo nihilistično sovraštvo do civilizacije, ki jih je sprejela in jih negovala. Iz Maroka priseljeni imam Abdelbaki es Satty, delujoč v Ripollu (mesto Ripoll je v odnosu do Barcelone, kar je pri nas kak Tržič v odnosu do Ljubljane), jih je zmešal z ideologijo nasilja in smrti do mere, da so bili pripravljeni sami umreti, le da bi ob lastnem žrtvovanju pobili čimveč „nevernikov“ - ki so v hipu napada „krivi“, ker sprehajajo v kratkih hlačah po Rambli ali tam srkajo temno špansko vino.
Po Evropi tako zdaj hodi dvoje tipov betonoglavcev. Prvi ne marajo evropskih korenin, drugi mislijo, da jih morajo s kleščami vleči iz skrivališča na plan in jih razkričavati z grozečo pestjo.

Namesto betonoglavcev tipično evropska vrlina in veščina zlate sredine


Ob takšnem in tolikem izlivu sovraštva do nas, Evropejcev, ne moremo ostati ravnodušni. Nekaj je treba ukreniti. Imamo absolutno pravico in dolžnost do obrambe našega načina življenja in seveda do zaščite naših življenj. Ker so države počasne in ne vedo točno, kako nasititi kozo in ohraniti zelje celo, se ljudstvo samo dviguje. Tudi napačno dviguje.

Po Evropi tako zdaj hodi dvoje tipov betonoglavcev. Prvi ne marajo evropskih korenin, drugi mislijo, da jih morajo s kleščami vleči iz skrivališča na plan in jih razkričavati z grozečo pestjo. Prvi se skoraj fanatično veselijo migracij, ker računajo na neko novo enobarvno človeštvo; drugi demonizirajo migracije in se gredo sumljivih identitarnih gibanj. Prvi mislijo, da bo terorizma konec, ko bodo vsi priseljenci popolnoma integrirani domači „beli moški“ pa stisnjen v kot, drugi verjamejo, da bo terorizma konec, ko bodo priseljenci hudo zamejeni ali celo odgnani. Ko poči beton ob beton, dobimo to, kar imamo: dodatno politično zmedo in strah pred samim seboj.

Ne bo lahko. Na „protievropski“ strani imamo srhljiv pojav islamskih radikalizirancev in morilcev, na drugi, kot že rečeno, imamo dvoje napačnih odgovorov oz. dvoje evropskih betonoglavcev: suicidalno anti-identitetne levičarje in zloslutno identitetne desničarje. Na eni strani imamo nejasno sliko o migracijah in demografiji, na drugi dvoje prikritih hotenj po rasnih eksperimentih: skrajno levičarsko mešalnico ras, skrajno desničarsko separacijo ras.

A dramatični dogodki silijo k refleksiji in akciji, ki bo zamejila skrajnosti in rešitve našla v modrosti in zmernosti. Kakor v umetnosti poznamo zlati rez, tako bo v zadevah demografskih politik morala zmagati zlata sredina.

Značilno za Evropo je, da skozi dramo najde sredino in se izogne tako Scili kot Karibdi. Pluti bo treba vstran od Scile, pošasti, ki bi Slovenca in Evropejca pomešala s čimerkoli ter evropsko civilizacijo spremenila neomarksistični zmazek vsega in ničesar. Odločno bo treba tudi vstran od Karibde, pošasti, ki bi po neofašistično, se pravi stisnjenih pesti in z jezo v srcu nevarno dvigovala rasni ponos ter „čistila kri“.
Eden izmed razlogov, da so evropski intelektualci in politiki danes tako nebogljeni pred izzivi migracij, demografije, pa tudi verskega terorizma, je, da se ne znajo gibati v okolju duhovnosti in verskih simbolov;

Evropa jutrišnjega dne: duhovna in razsvetljena


V nepopularnem (in nepopulističnem) okolju zlate sredine ter demografskih in varnostnih politik, ki bodo znale to zlato sredino spremeniti v učinkovite programe, bo zrasla Evropa jutrišnjega dne.

Najprej Evropa z močno duhovno korenino. Se pravi, črpajoč iz judovsko-krščanskega humanizma ter črpajoč iz teandričnega načela (krščansko načelo bogočloveškosti), ki je kot nevidno prvo gibalo iz pogorišča Rimskega imperija dvignilo prvo krščansko celino. Ne napeljujem vode na svoj mlin, ko pravim, da brez duhovne korenine enostavno ni recepta za rešitev našega problema.

Eden izmed razlogov, da so evropski intelektualci in politiki danes tako nebogljeni pred izzivi migracij, demografije, pa tudi verskega terorizma, je, da se ne znajo gibati v okolju duhovnosti in verskih simbolov; poglavitnega jezika, ki premika današnje ozadje, ne obvladajo ali pa se celo zmrdujejo nad njim.

Nato Evropa zvesta razsvetljenstvu in sekularni državi, novodobno pojmovanim človekovim pravicam in klasičnemu feminizmu. A tu nepričakovano naletimo na še en beton v glavi. Prav zanimivo je namreč, kako negotovi postanejo nekateri prvoborci človekovih pravic, feminizma in sekularizma, ko se je treba soočiti z ambicioznim islamom. Dobiš občutek, da bo zdaj zdaj po kokošje počepnili.

Če so prvoborci, naj se kot taki izkažejo! Naj tudi vpričo islama na glas rečejo: „Sekularne države, svobode govora (vključno s sarkazmom do religij), šoloobveznega evolucionizma in ženskih pravic ne damo!“ Se bo na koncu zgodilo, da bomo evropski kristjani zadnji in najbolj dosledni feministi, zadnji zagovorniki laične države in nekonfesionalne šole, zadnji, ki bomo še risali smešnice na račun verskega čustva?

Nove kulturne sinteze (primer slovenske košarkaške reprezentance)


Vsekakor pa Evropa odprtih vrat in sposobna novih integracij, novih kulturnih sintez. Zelo evropsko jo je ubrati po zlati sredini in zelo evropska je sposobnost novih kulturnih sintez.

Rimsko cesarstvo sinteze z Germani ni zmoglo. Pa je poskušalo. Krščanstvo jo je zmoglo. Iz sinteze med judovsko-grško-rimskim krščanstvom in Germani se je po koncu antike začela rojevati Evropa. Sledila je sinteza s keltskim elementom, pa s slovanskim, nato z ugro-finskim in še z vikinškim. Ustavilo se je pri arabskem in turškem islamu, s katerim, resnici na ljubi, do sinteze ni znalo priti, razen kje na lokalni ravni in z omejenim rokom trajanja.

Kakor koli, nove kulturne sinteze so v genetskem zapisu naše celine. Če zgubimo sposobnost zanje, zgubimo sebe. Poglejmo zelo svež primer, kako dobro na vse učinkujejo dobro opravljene kulturne sinteze.

Stari Grki niso zastonj v športu videli enega izmed vrhunskih, vključno duhovnih povzetkov svoje civilizacije. Tudi zlati uspeh slovenske košarkaške reprezentance ni zgolj podoba fizične zmage enih mišičnjakov nad drugimi mišičnjaki.

To je tudi podoba zmage bistrega duha nad sivo materijo, delavnosti nad pišmevuhovstom, resne pedagogike nad pedagoško herezijo permisivizma, narodne enotnosti nad narodno prepirljivostjo. Še več: slovenska košarkaška reprezentanca z mnogimi „ić-i“ je znamenje uspešne kulturne sinteze med domačini in povojnim priseljeništvom iz dežel zahodnega Balkana, med Avsenikovo Golico in pravoslavnim križem Gorana Dragića. Reprezentanca je tako udarec našim nacionalističnim betonoglavcem pa tudi udarec tistemu slovenskemu katolištvu, ki je najraje v lastni popek zagledano. Zaradi svoje sproščene duhovne note in sproščeno omenjenega Boga je ta reprezentanca tudi udarec našim militantnim ateističnim betonoglavcem.

Marsikomu se zdi, da v Evropi in pri nas marsikaj bo, le kulturne sinteze z islamom ne bo. Gotovo ne bo sinteze z vahabizmom, ki prihaja v Evropo z ideologijo verskega čistunstva in izključevanja ter ostre delitve na „prave“ in „neprave“.

A islam je veliko več kot z nafto zalivani vahabizem. Če bodo vse strani znale zamejiti svoje fanatike in betonoglavce, če se bodo laicistični religiologi končno naučili umevati religijo in jo spoštovati, če bo medverski dialog, kaj nam brani, da ne bi z optimizmom delali na kulturni sintezi Evrope in islamskega elementa?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30