Nemško ustavno sodišče je včeraj odločilo, da samomor s pomočjo ni več kaznivo dejanje, kar je v javnosti sprožilo burne odzive. Takšna oblika končanja življenja je bila v Nemčiji prepovedana od leta 2015, včerajšnja odločitev pa v ospredje zopet postavlja moralna in etična vprašanja, ki delijo javnost. Tako protestantska skupnost kot Katoliška Cerkev tej odločitvi ostro nasprotujeta.
Sodišče je namreč odločilo, da je 217. člen nemškega kazenskega zakonika v neskladju z ustavo, zato naj preneha veljati. Sporni člen je določal, da je vsak, ki drugi osebi kakorkoli omogoči priložnost ali asistira pri samomoru, podvržen zaporni kazni do treh let ali globi. Kot poroča Deutsche Welle, je bila torej pomoč pri samomoru obravnavana kot zločin, včeraj pa je vrhovno sodišče takšna dejanja dekriminaliziralo.
Z drugimi besedami, pomoč pri samomoru ni več kazniva, kot je to veljalo od leta 2015 dalje, ko je Bundestag sprejel omenjeni člen. Ta je bil uveden z namenom, da se postopek umiranja in sama smrt bolnikov ne bi sprevrgla v donosen posel. Pred tem je bila pomoč pri končanju življenja dovoljena, po prepovedi pa so nemški bolniki iskali smrt večinoma na Nizozemskem in v Švici.
Sodba odpira vrata tako imenovanemu “prostovoljnemu samomoru”, kjer bo bolnik lahko zaprosil zdravnika, naj mu priskrbi odmerek smrtonosnega sredstva. To bo moral pacient zaužiti sam; če bi mi zdravnik pri tem pomagal, bo to še vedno obravnavano kot zločin.
Kje je samomor s pomočjo dovoljen?
V mnogih državah po svetu je vprašanje evtanazije, prostovoljne evtanazije in samomora s pomočjo pereča družbena tema. Ponekod, denimo v Kanadi, Belgiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Kolumbiji in Švici je samomor s pomočjo pod določenimi pogoji dovoljen. Samomor se načeloma pogojuje z dejstvom, da ima bolnik smrtonosno bolezen ter da se za smrt odloči prostovoljno in pri polni zavesti.
Medtem, ko je takšno končanje dovoljeno v le nekaterih državah ZDA (Kalifornija, Kolorado, Havaji, Oregon, Vermont in Washington), v Avstraliji pa le v Victoriji, so ponekod po svetu takšne aktivnosti strogo prepovedane, denimo na Irskem, Islandiji, v Franciji, na Danskem ali na Kitajskem, kjer je pomoč pri samomoru obravnavana kot umor. Tudi v Sloveniji sta tako evtanazija in pomoč pri samomoru prepovedani.
Za ali proti – moralna dilema družbe
Družba je bila vedno razdeljena na podpornike in nasprotnike končanja življenja bolnikov. Eden največjih podpornikov je bil nedavno preminuli Nemec dr. Uwe-Christian Arnold, ki je pri samomoru protizakonito asistiral več kot stotim ljudem, za kar so mu tudi sodili.
Zagovorniki ne le samomora, pač pa tudi evtanazije, pogosto zavzemajo stališča, kot so nesmiselnost nadaljevanja življenja, pravica do dostojanstvene smrti, in hkrati poudarjajo tudi dejstvo, da ni potrebe, da bi bolniki bili breme družbi. Svoja stališča utemeljujejo na razsvetljenstvu in prepričanju, da so napredna in družbeno koristna.
V tem duhu so tudi nekateri nemški komentatorji označili odločitev sodišča kot pravilno, saj, tako Wolfgang Putz, strokovnjak za medicinsko etiko, “Nemci živimo v sekularni državi”. Hkrati je izrazil neodobravanje prevelikega vpliva protestantske in Katoliške Cerkve na delovanje nemške države.
Takšna miselnost se izraža in udejanja tudi v nevladnih organizacijah, ki pri samomoru tudi dejansko pomagajo: švicarski dignitas, škotski Exit ali britanski Dignity in Dying. Nekatere organizacije pomoč pri samomoru vodijo kot del paliativne nege oziroma kot njen zaključek.
Ne le vera, tudi stroka ima pomisleke
Končanju življenja po nenaravni poti strogo nasprotujejo krščanske verske ustanove na celotnem spektru, od protestantov, preko katolikov do pravoslavcev. Takšne dejavnosti niso v skladu s krščanskim prepričanem, da je življenje sveto in nedotakljivo, niti z Božjo zapovedjo o prepovedi ubijanja.
Pri celotni problematiki nenaravnega končanja življenja prihaja tudi do etičnih pomislekov zdravnikov: če je pomoč pri samomoru zakonsko dovoljena, ali to pomeni, za je zdravnik prisiljen ubijati, čeprav je to proti njegovemu osebnemu prepričanju in proti splošno sprejeti zdravniški etiki?
Mnogi opozarjajo tudi na morebitne zlorabe. Z vzvodi, ki vodijo v smrt bolnika, bi se tako lahko “reševalo” socialne in premoženjske probleme, kar navkljub zagotovilom podpornikov o učinkovitih varovalkah sistema in prostovoljnosti odločitve bolnika še vedno ostane civilizacijsko nesprejemljivo.
“krščanska” demokracija Angele Merkel in Stasi službe.
Ne ales, prav nič. Ne verjamem, da si kdo želi umiranja na obroke. Če sem jaz težko neozdravljiv in se mi bliža zadnja ura (in če ob tem še telesno trpim), potem si lahko mirne volje izberem to opcijo. In vem, da me bodo svojci ob tem podpirali in upoštevali mojo voljo.
Če te bodo svojci pri tem podpirali, potem si se jim zelo zameril in bi se te radi čimprej znebili.
Sploh ni res. Jaz in moji imamo porihtano z vprašanjem življenja in smrti in takimi rečmi. Prav tako ne verjamemo, da nas lahko bog kaznuje, če mi to naredijo. Mojim ni v interesu, da bi zapravljali čas in sredstva za debelo_berto-rastlino, ki kot klada leži na postelji, gleda v lutf, ne govori in se ne zaveda sveta okoli sebe. Glede tega smo se že vse dogovorili. Za vsak slučaj pa imam tudi puško, da si sam naredim konec, ko izvem da imam npr raka, možganski tumor in podobno.
Leta in leta bdenj ob klinično mrtvem človeku, ne vem komu je to interes? Butcem, ki verjamejo, da je mati Tereza delala dobro na tak način, edino takim najbrž…
Če se odločite za to opcijo je to Vaša pravica. Obstajajo načini, da to lahko storite. Ne morete pa pričakovati, da bo to delal nekdo drug namesto Vas, še posebno, če bi to moral delati pod prisilo. Prav tako ne morete pričakovati, da bodo za to porabljena sredstva davkoplačevalcev.
Bog, gospodar začetka in konca življenja pa bo sodil ali je njegova volja izpolnjena, ali ne. Trpljenje je del življenja, ima svoj smisel in cilj.
Pa saj se ne bo delalo tega kar vsepovprek. Če bodo umirajoči in njegovi svojci za, potem ne vem v čem bi bil problem, da se trpečemu skrajša muke. Z božjo pomočjo že ne po mojem, ker pustiti človeka, da umira na obroke in trpi kot žival, to ni prav nič po božje…
In koga bi prosil, da ti pomaga? Svojce, ženo, svoje otroke, zdravnika?
Je že dogovorjeno, zapisano, overjeno in zapečateno…
Dočakali smo tudi to, celo oblasti podpirajo čim hitrejše odmiranje domorodcev.
Prišleki, ki okupirajo Evropa, ne razmišljajo o evtanaziji.
Prišleki se plodijo, slovenska mladež pa pije, kadi travo, brska po telefonih in živi na plečih staršev… Niso prišleki prav nič krivi, če se mladim Slovencem je*e za ohranitev linije…
Delno imaš celo prav, toda kljub temu jih ne kaže vabiti k nam in jih prenašati.
Kaj pa Sanja Petroci? Ona pa ni naredila ničesar slabega, da bi zaslužila…
V bistvu se jim ne je*** .
Če bi se jim, bi delal otroke 😀 😀
Od tod do umora je samo pol koraka.
Odvisno od marsičesa. Imamo primer mladega dekleta, ki je imela raka.
a vse načine so ji poskušali pomagati, tudi z dragimi alternativnimi zdravili, a rak se je razširil. 20-letna Sanja iz Sovjaka si je zaradi hudih bolečin želela, da bi ji omogočili evtanazijo. Ponoči je umrla.
rokeDreamstime
Fotografija je simbolična
Njena mati je danes sporočila, da je Sanja ponoči umrla in se zahvalila vsem, ki so v zadnjih tednih pomagali, poroča spletni portal Siol.
Ponovimo. Leta 2013 je izvedela grozljivo novico; da ima osteosarkom – raka, ki se pojavlja predvsem pri mlajših v področju kolena ali drugih dolgih kosteh.
»Po mučnih kemoterapijah in številnih težkih operacijah, s katerimi je izgubila več kot polovico pljuč, obe trebušni preponi in pet reber, izgublja boj z boleznijo,« na družbenih omrežjih pišejo njeni bližnji. Tam je žalostna zgodba mladega dekleta požela veliko pozornosti in sočutnih občutkov mnogih Slovencev.
sanjaFacebook
Sanja Pertoci je bila doma iz Sovjaka, naselja, ki leži le streljaj od Svetega Jurija ob Ščavnici.
Nevzdržne bolečine
Njeni domači so povedali, da so zdravniki v UKC Ljubljana dejali, da je zdravljenje izčrpano, da ji ne morejo več pomagati, zato je bila pred mesecem dni poslana v domačo oskrbo. »Kljub visokim odmerkom morfija se bolečine iz dneva v dan stopnjujejo in so nevzdržne. Sanja je popolnoma pri zavesti in se vsega zaveda. Zaveda se, da izgublja bitko, ki jo je pogumno bojevala šest let, najintenzivneje v zadnjem letu, ko je prestala štiri težke operacije. Vse zaman,« so o izjemno težki preizkušnji poročali njeni bližnji.
Povedali so tudi, da so poskusili skoraj vse, tudi zdravljenje z dragimi alternativnimi zdravili, za katere so prek družbenih omrežij in medijev zbirali denarna sredstva, a ta niso pomagala. »Sanja zaradi oslabljene dihalne funkcije zadnji mesec diha le še s pomočjo kisika. Zaradi oslabljenega dihanja ne sme prejemati nobenega antidepresiva, saj bi vsakršno pomirjevalo dodatno oslabilo njeno dihanje. Že ob tako nevzdržnih telesnih bolečinah je psihična stiska, ob zavedanju, da so šteti zadnji dnevi, da čakaš na konec in umiraš, nepopisna,« so se iskreno o njenem stanju in izjemni bolečini, ki jo občutijo ob dogajanju, izpovedali Sanjini najdražji. Dodali so, da skozi takšno trpljenje ne bi smelo iti nobeno živo bitje na tem svetu.
Kaj si je želela …
Zapis so zaključili z ganljivo Sanjino zadnjo željo, ki je, »da bi se poslovila z roko v roki s svojo družino, brez bolečin«. Ker pa pri nas evtanazija ni mogoča, je njena strta družina urejala vse potrebno za evtanazijo in dostojen odhod v kliniki v Belgiji, kjer je evtanazija legalizirana.
Kot rečeno, Sanja je ponoči umrla. Na tem mestu lahko le izrazimo sožalje svojcem.
Lahko se zgodi marsikaj in življenje ni pravljica. Zato je čas za to, da se spustite s svojega oblaka in razmislite o tem kaj se je zgodilo z nesrečno deklico, ki jo je na koncu ubil rak, ki ga je imela v terminalni fazi.
Po poročanju Večera je njena družina na Facebooku že prej objavila to sporočilo, ki ga prenašamo v celoti.
“Sanja, stara 20 let, ki se od leta 2013 bori s hudo obliko raka – osteosarkom – po mučnih kemoterapijah in številnih težkih operacijah, s katerimi je izgubila več kot polovico pljuč, obe trebušni preponi in pet reber, izgublja boj z boleznijo. Po mnenju zdravnikov UKC Ljubljana je zdravljenje izčrpano, ni več pomoči, poslana je v domačo oskrbo. Kljub visokim odmerkom morfija se bolečine iz dneva v dan stopnjujejo, so nevzdržne. Sanja je popolnoma pri zavesti in se vsega zaveda. Zaveda se, da izgublja bitko, ki jo je pogumno bojevala šest let, najintenzivneje v zadnjem letu, ko je prestala štiri težke operacije. Vse zaman. Žal tudi draga alternativna zdravila, do katerih smo ji pomagali z zbiralno akcijo, niso pomagala. Čeprav popolnoma pri zavesti, Sanja zaradi oslabljene dihalne funkcije zadnji mesec diha le še s pomočjo kisika. Zaradi oslabljenega dihanja ne sme prejemati nobenega antidepresiva, saj bi vsakršno pomirjevalo dodatno oslabilo njeno dihanje. Že ob tako nevzdržnih telesnih bolečinah je psihična stiska, ob zavedanju, da so ji šteti zadnji dnevi, da čakaš na konec in umiraš … nepopisna. Skozi takšno trpljenje ne bi smelo iti nobeno živo bitje na tem svetu. Sanjina zadnja želja je, da bi se poslovila z roko v roki s svojo družino, brez bolečin. Ker pri nas evtanazija ni legalizirana, njena strta družina na njeno željo ureja vse potrebno za evtanazijo in dostojen odhod v kliniko v Belgiji, kjer je evtanazija legalizirana.”
Sanja ni prva
Sanja ni prva, ki je javno spregovorila o evtanaziji. Pred tedni se je oglasila upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič, ki si sama ureja samomor z zdravniško pomočjo v Švici.
Alenka Čurin Janžekovič // Vir: Facebook
61 letnica živi z redko in neozdravljivo boleznijo Morquijevim sindromom – polisaharidoza IV, ki prizadene sklepe. Zdravila ni, njen hrustanec in kosti pa razpadajo. Pomagajo analgetiki in skalpel, vsake toliko časa ma mora leči na operacijsko mizo. Slovensko javnost je zato naslovila z odprtim pismom.
“Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do sedaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno. Vendar se zavedam, da mi lahko zdaj zdaj odpove,” je zapisala Alenka Čurin Janžekovič.
Ko bo za to napočil čas, njena družina to odločitev podpira. Evtanazija v Švici jo bo stala deset tisoč evrov, toliko bi za izpolnitev svoje želje v Belgiji potrebovala tudi Sanja. Po novici o Sanjinem slovesu, je Janžekovičeva na svojem Facebook profilu zapisala:
“Kot sem v teh dneh že večkrat zapisala, kje je v tem primeru tako opevana PALIATIVNA OSKRBA?????? Kje so tisti, ki bi za to mlado dekle morali poskrbeti, da ne bi trpela neznosnih bolečin? V slovenskem zdravstvu, se baje ne bi smelo trpeti bolečin? Če bere to kdo od medicinskih kadrov, katerega koli profila, naj se oglasi in družini svetuje na koga se naj obrnejo, da bodo deležni PALIATIVNE OSKRBE v pravem pomenu besede. Tega ne more nuditi patronažna sestra, ki pride na obisk enkrat … dan!!!!”
Evtanazijski stroj
Evtanazijski računalnik // Vir: Science museum London
Pionir evtanazije je Philip Haig Nitschke, nekdanji avstralski zdravnik, ki je kot prvi zdravnik na svetu prostovoljno opravil evtanazijo. Pacient je potreboval pomoč računalnika, ki ga je oblikoval Nitschke. Napravo si lahko ogledate v londonskem muzeju Science museum. Mediji so ga takrat označili z vzdevkom Dr. Smrt.
Evtanazija buri duhove, ljubitelji televizijskih serij pa so boljši vpogled v to temo lahko dobili s kanadsko serijo Mary kills people. Serija govori o zdravnici, ki smrtno bolnim pacientom izpolni zadnjo željo in pomaga pri samomoru z zdravniško pomočjo.
Predogled serije Mary kills people.
Zdravnike zavezuje Hipokratova prisega. Medicina je tukaj, da nam pomaga in reši pred smrtjo. Vprašanje je, kdaj je evtanazija bolj milostna oblika rešitve, kot pa trpljenje v neznosnih bolečinah?
rce parajoča zgodba o mladi Pomurki Sanji Pertoci je v zadnjih dneh zakrožila v slovenski javnosti. Dekle se namreč bojuje z redko obliko raka, osteosarkomom, Sanji pa stoji ob strani vsa družina, še najbolj mama Dragica. »Priznam, velik šok je bil za vse nas pred šestimi leti, ko smo bili po dolgotrajnih preiskavah soočeni z diagnozo rak. Sanji je namreč ob rebru zrasla bulica, ki se je širila navzven, a se je izkazalo, da ne gre za nedolžno stvar, pač pa ogromen tumor, ki se je razrasel med rebra in se od tam širil tudi v prsni koš,« pripoveduje Dragica Pertoci, mama 20-letne Sanje.
Družino smo želeli obiskati osebno, a se je mama Dragica vljudno opravičila, saj je vseh 24 ur ob svoji hčerki, ki ji ponuja vso paliativno oskrbo. Njena Sanja namreč, kot pravi, umira, a ob tem trpi neznosne bolečine, ki jih ne ublaži niti morfij, zato si želi evtanazije, in to v Belgiji. Takšno željo je izrazila sama, njena družina pa bi ji rada pomagala, ker ve, koliko je Sanja že pretrpela. A je sprva, po prvi operaciji, ko so ji odstranili večkilogramski tumor, ob tem pa tudi del pljuč, ter letu dni zdravljenja s kemoterapijo, vse kazalo, da bo zdravljenje uspešno. Žal ni bilo. Po treh letih in pol se je bolezen ponovila v še veliko hujši obliki. Sanji pa so diagnosticirali hudo in redko obliko raka – osteosarkom, ki se najpogosteje pojavi prav pri mladih med 10. in 25. letom starosti.
Kljub novemu šoku se Sanja in njena družina nista predali in poskušali pomoč poiskati tudi v tujini, s pomočjo dobrih ljudi pa so zbirali denar za draga alternativna zdravila. A zdaj žal izgublja boj in si želi le mirno oditi. Niti alternativna zdravila, niti štiri težke operacije v zadnjem letu, po katerih je že brez več kot polovice pljuč, obeh trebušnih prepon in petih reber, niti zdravljenje na intenzivni terapiji torakalne kirurgije v Ljubljani očitno niso obrodili sadov, saj se je spet pojavilo novo žarišče. Tik pred božičem se je Sanja iz Ljubljane vrnila domov, mesec januar pa je mineval presenetljivo mirno. »Sanja se je dokaj dobro počutila. Še več, občasno je dihala tudi brez kisika. Enaindvajsetega januarja pa je morala na kontrolo na hematološko-onkološki oddelek, kar je bil zanjo spet stres,« nam je pripovedovala mama Dragica. Tam je Sanja dobila tudi kapljice, ki naj bi pomagale, da bi se pomirila in lažje zaspala. A vse kaže, da nanjo niso dobro vplivale, saj je že prvo noč padla v komo in se zbudila iz nje šele po treh dneh. »Večinoma spi, a kadar je budna, je povsem pri zavesti in toži o neznosnih bolečinah, kljub temu da prejema morfij,« še pove njena mama. In doda, da verjetno zato, ker zaradi kapljic ne sme prejemati nobenega drugega antidepresiva, saj bi vsakršno pomirjevalo dodatno oslabilo njeno dihanje.
Zato je Sanjina zadnja želja ta, da bi ji omogočili pot v Belgijo, kjer je dovoljena evtanazija. A družina za tako dolgo pot, tja bi jo morali prepeljati s helikopterjem, nima denarja, zato se obrača na dobre ljudi za pomoč. »Za Sanjo bi bila to odrešitev. Vedno je bila borka, a zdaj luči na koncu tunela ne vidi več, zato bi ji to željo radi izpolnili,« pravi njena mama Dragica Pertoci. Kot v soboto poročata portala 24ur in Siol, so Sanjini svojci danes sporočili, da je .
Sanjo je, kljub mladosti, prizadela huda oblika raka. Osteorak so ji odkrili nekaj mesecev po tem ko je postala gimnazijka. Odstranili so ji velik tumor, a se je po treh letih vrnil v še hujši obliki in jo priklenil na postejo. Njena prijateljica Jasmina Puhar je za Siol povedala, da Sanja trpi hude bolečine, zavedala naj bi se, da se bliža njen konec. Ker je trpela hude bolečine, niti dihati ni mogla sama, si je želela umreti, zato so njeni najbližji prčeli z zbiranjem sredstev za evtanazijo v Belgiji.
Konec nesrečne deklice, ki ni nikomur naredila ničesar slabega. Dobila je raka, ki ji je povzročil nepopisno trpljenje. Zdravniki pa ji niso smeli pomagati na drugi svet. Tak je svet.
Po drugi strani pa DynCorpovi uporabniki bača dečkov in pa seveda Argentinski župniki lahko prakticirajo. Stara Grčija očitno še ni propadla.
Po drugi strani smo pa številni spremljali trpljenje 12 letnega Rožleta, ki je 6 let trpel zaradi raka.
In z njim družina: stari in trije sorojenci.
Namesto, da bi izbral evtanazijo, si je izbral, kaj bo oblekel za pogreb. Namesto, da bi izbral lastnega morilca, je izbral pesmi za pogreb. Pesmi, ki slavijo Boga.
Je vedno vdano sprejemal bolečino? Ne! Boril se je z jezo, spraševanjem. Trpel je.
A, ko se je bilžal njegov konec, se je veselil nebes. Četrt Slovenije je molilo zanj.
Ko sem gledala vanj, ko je z od tumorja neverjetno izmaličenim obrazom ležal v odprti krsti, v skavtskem kroju, s plišastim psičkom na sebi… ne morem zapisati, da je bilo lepo. A v srcu si res čutil lepoto, navkljub krutemu življenju, ki ga je imel.
Starši mu niso omogočili samomora. Omogočili so mu čas trpljenja v ljubečem in skrbnem okolju.
Prepričana sem, da je Rožle pretrpel toliko, da je zaslužil nebesa ne le sebi, temveč še marsikomu…
Debela Berta, kje boš dobil toliko eksekuterjev, ki bi izvajali evtanazijo?
Oznovci so namreč že pomrli, tisti, ki so še živi, so pa betežni.
Udbaši so se pa že tako pomehkužili, da spravijo skupaj le še kak političnio atentat in se v trojkah ukvarjajo le še s subverzivno propagando ter s plenjenjem našega skupnega bogastva.
Saj sem ti rekel, da je kar se mene tiče že vse dogovorjeno, zapisano, overjeno.
Ti pa boš umiral v agoniji in se ti bodo še leta in leta, ko boš kot en pohojen bebec s polovico pljuč, fentanimi jetri, zatečenimi možgani in peklenskimi mukami krepaval na žimnici iz koruznega listja, pred očmi prikazovala udba, ozna, vos in kardelj. To bodo edine reči, ki jih boš zaznaval in razumel, v letih bednega krepavanja. In nobene božje pomoči ne bo, ko boš vsemogočnega klical, naj ti skrajša muke.
Nisi odgovoril, kdo bo tvoj eksekutor.
Najbrž bo tudi pri izvajanju evtanazije dovoljen ugovor vesti.
Torej bi jo lahko izvajali le ljudje brez vesti, ki jih sicer najdeš le med komunisti, zadrtimi levičarji, oznovci in udbaši.
Berta ima najbrž dokument o vnaprejšnji zavrnitvi zdravljenja, ki je pripravljen za takšne primere. Za zaposlitev evtanazacijskih zdravnikov se pa lahko zmenimo z Erdoganom, ki jih ima kar nekaj (Bela čelada) v Turčiji.
berta ima vse zrihtano, berta ima veze in poznanstva in smo hitro uredili. Ko pa bom star, bo Slovenija mogoče že tako napredna država, da bo evtanazija uzakonjena in pojde vse po lažji in legalni poti.
Pivčeva in Počovalšek bosta zakrknjene Nsi-jevce in SDS-ovce že prepričala, da oziranje v čas fevdalizma ni dobra pot za našo Slovenijo in nova koalicija bo tudi za te reči poskrbela. Evropa se nam bo klanjala!
Rekel si: ” Ko pa bom star, bo Slovenija mogoče že tako napredna država, da bo evtanazija uzakonjena in pojde vse po lažji in legalni poti.”
Torej nam glede na tvoja pozna leta, pri katerih je večina ljudi že pri pameti, napoveduješ, da bomo kmalu v letu 1945, ko je bila množična “evtanazija” sopotnica komunistične svobode.
Evropa postaja kraljestvo teme. Najprej je bil legaliziran splav, sedaj še evtanazija (in to v sicer precej konzervativni Nemčiji). Levica si je za orožje v boju proti krščanskim skupnostim izbrala nemoralo. Verjetno bodo staro Evropo izpodrinile bolj vitalne in moralno zdrave kulture kot je islam.
Čas, ko skrbiš za umirajočega, je lahko blagoslovljen in poln milosti. Spremljala sem očeta in spremljala sem mamo, oba relativno mlada umrla za rakom. Ta čas nas je povezal kot družino in kot župnijo in s prijatelji. Moja mama je bila faca za vse ljudi okoli sebe tudi ko je umirala, in sem neizmerno hvaležna za ta čas, tudi moje spreobrnenje je povezano z Božjimi milostmi, ki so mi bile dane v tem času, ko sem lahko vračala ljubezen in skrb svoji dragi mami. Imam tudi prijateljico, ki ima neozdravljivo bolezen – okoli nje se zbirajo prijatelji, ona je posebna lučka med ljudmi, lahko rečem, da ima posebno poslanstvo.
Mož me je naučil moliti ravno v času umiranja moje mame in ravno zaradi tega umiranja. Od takrat naprej sem novi človek. Vem pa tudi, da bo lepo umreti, ker bomo ponovno združeni in z Bogom in z našimi ljubljenimi, tam nas čaka Jezus, zaradi katerega sploh obstajamo.
Da nekdo hoče storiti samomor med umiranjem ne morem pripisati drugemu, kot da je (vsaj začasno) v depresiji.
Božja tolažba in bližina, ki so je (lahko) deležni vsi okoli umirajočega, je močnejša od bolezni, močnejša od trpljenja in od smrti same.