Nemški tožilci lovijo odgovorne za usmrtitve prebežnikov na mejah komunistične Češkoslovaške. Kaj pa SFRJ?

Uredništvo
0

Nemški tožilci obravnavajo usmrtitev prebežnikov na meji nekdanje Češkoslovaške kot mednarodni zločin in glede na to, da ta dejanja še niso zastarala, predlagajo, da odgovorni poveljniki odgovarjajo za umor.

Pri lovljenju prebežnikov so namreč, glede na novo razkrite dokumente, češkoslovaške tajne službe in mejne straže načrtno prodirale na ozemlje federalne republike Nemčije in Avstrije. 

Kot sporočajo s Platforme evropskega spomina in vesti, so prejeli že dve pismi nemških tožilcev,  ki se nanašata na obsežno kazensko ovadbo usmrtitve prebežnikov na mejah komunistične Češkoslovaške.

Mnenje nemškega zveznega generalnega državnega tožilca namreč je, da je bil uboj prebežnikov mednarodni zločin, umor glede na osnovni motiv oseb, ki so odgovorne za varovanje meje.

Kot pišejo v Platformi, bodo v naslednjih dneh nemškemu tožilstvu v Weidnu posredovali do sedaj nepoznane dokumente, med katerimi je tudi tajni ukaz nekdanjega ministra za notranje zadeve ter kasnejšega premiera Češkoslovaške, Lubomírja Štrougala, ki razkriva sistematičen in načrtovan prodor tajne službe in mejne straže na ozemlje federalne republike Nemčije in Avstrije.

Platforma je namreč avgusta lani pri nemškem zveznem generalnem državnem tožilcu vložila kazensko ovadbo proti 67 predstavnikov komunističnega režima nekdanje Češkoslovaške v primeru usmrtitve petih nemških državljanov na meji t.i. železne zavese.

V začetku oktobra 2016 je nemško zvezno tožilstvo namerno usmrtitev neoboroženih civilistov na meji označilo kot mednarodni zločin, ker naj bi kršil človekove pravice do življenja in svobode gibanja, zaščitenega z mednarodnim pravom ter zahtevo po pravičnosti.

Sredi marca 2017 je tožilstvo v Weidnu predlagalo, da se vsaj za poveljnike, ki so prispevali k ustvarjanju in ohranjanju ukrepov mejne zaščite, označi dejanja za umor iz osnovnih motivov.

V primeru bavarskega pohodnika, ki so ga ubili češkoslovaški mejni stražniki ob lovljenju pobeglega prebežnika na suverenem ozemlju zvezne nemške republike Nemčije, je tožilstvo izrazilo dvom glede namena uboja v verigi poveljevanja.

»Temeljne izjave, ki so jih do sedaj podali nemški tožilci, so prelomne za žrtve češkoslovaške železne zavese, kajti do sedaj si ni še nihče ne iz javnega ali akademskega sveta, ne iz Češke ali Slovaške republike, upal trditi, da gre za dejanja, ki ne zastarajo,« je izjavila dr. Neela Winkelmann, izvršna direktorica Platforme.

In Jugoslavija? Kot ustrelitev zaradi tatvine kopalk

Streljanje civilistov na meji komunistične Jugoslavije z Avstrijo in Italijo tudi 26 let po padcu takratnega režima ostaja neodprta pandorina skrinjica prikrivane krvave resnice.

Na državnih mejah SFRJ je namreč bilo vzpostavljeno vojaško območje, ki ga je s posebnimi enotami varovala JLA. Te so imele bojne naloge varovanja in nadzora obmejnega pasu z bojnim strelivom.

Znano je, da streljanja civilistov na meji niso bila redkost, čeprav je bil od leta 1959 naprej ilegalni prehod čez državno mejo praviloma prekršek in le izjemoma kaznivo dejanje.

Zato so bile takšne usmrtitve po pisanju mladega asistenta na Pravni fakulteti Mira Cerarja ml. v reviji Teleks leta 1990, že v SFRJ protiustavne in po Kazenskem zakoniku SFRJ nezakonite.

“Ustrelitev na meji lahko glede na z zakonom določeno težo prekrška ali kaznivega dejanja ilegalnega prehoda meje primerjamo z ustrelitvijo zaradi prometnega prekrška ali zaradi tatvine kopalk,” je karikiral mladi pravnik, danes predsednik vlade RS.

S svojim medijskim apelom je takrat želel podati nekakšno “javno ovadbo”:

“Ker na podlagi dosedanjih ugotovitev sumim, da je šlo pri številnih dosedanjih ustrelitvah na meji (o katerih sem informiran le prek sredstev javnega obveščanja), za kazniva dejanja umora ali telesne poškodbe s strani vojaških oseb, ki so streljale v bežeče civiliste, je pričujoči sestavek tudi nekakšna javna ovadba teh kaznivih dejanj,” je še takrat zapisal Cerar in dodal:

“Če drugega ne, zasluži javnost vsaj argumentirano javno pojasnilo o tem, kaj se pri nas na meji sme in ne sme dogajati, kajti negotovost, v kateri dandanes živimo, postaja vse bolj neznosna.”

Kljub vsemu tovrstni konkretni zločini še danes večinoma niso znani, kaj šele preganjani.

Primer Masleša
V javnosti je še najbolj odmeval primer ob imenovanju Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča RS, v katerem sta ga sodniška kolega Zobec in Štravs javno obtožila, da se naj bi navduševal nad “zadetkom v čelo” umorjenega prebežnika 7. julija 1984.

Maslešina takratna sodelavca – zapisničarka Edvarda Rutar in tedanji javni tožilec v Kopru Milan Mesar – sta nasprotno dejala, da je bil Masleša, ki je bil kot preiskovalni sodnik prisoten na ogledu, nad dogodkom vidno zgrožen.

Kljub temu Jože Dežman v pisanju za 24kul.si opozarja, da bi Masleša in njegovi številni sodelavci morali flagrantne kršitve mednarodnega prava na meji, ki so jim bili priča, kazensko preganjati s pravnimi sredstvi.

“Ubijanje civilistov na meji so s svojo oblastno avtoriteto pokrili predsednik Vlade RS, minister za pravosodje in številni sodniki,” je zapisal zgodovinar.

Dežman še navaja, da so še 16. junija 1991 ob pol dveh zjutraj graničarji pri mejnem prehodu Holmec streljali na skupino 51 beguncev iz Šrilanke in enega hudo ranili v prsni koš. 

Danes kritični do žice na meji, manj pa do streljanja v času SFRJ
V današnjih časih, ko smo preko naših meja v obe smeri spustili več kot pol milijona ilegalnih prebežnikov, si je nemogoče zamisliti, kako bi bilo, če bi še danes uveljavljali bivšo neformalno komunistično doktrino in te ljudi enostavno postrelili.

A prav to se je dogajalo na naših mejah še pred zgolj 27 leti, v državi, za katero mnogi levo-nazorsko usmerjeni politiki, mnenjski voditelji, aktivisti in navadni ljudje, niso sposobni izustiti, da gre za nedemokratično in totalitarno.

Danes pa se mnogi zgražajo nad potezo lastne vlade, ki je na meji postavila bodečo žico.

Prav ta dvoličnost v odnosu do hudih kršitev človekovih pravic in svoboščin nekoč in stanjem danes je ena glavnih ovir, da Slovenci nismo sposobni razčistiti z bremeni lastne preteklosti in zaživeti na novih temeljih demokracije in svobode.

domovin-2

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime