Nemški duhovniki ob zlati maši v odprtem pismu razburili s pozivom k odpravi celibata in uvedbi ženskega duhovništva

Enajst upokojenih nemških duhovnikov je v odprtem pismu, s katerim so povzročili razburjenje po vsej Nemčiji, pozvalo k ukinitvi celibata.

Ob pogledu na 50 let duhovništva so iskreno pisali o izolaciji in osamljenosti, s katero se soočajo mnogi duhovniki ter o mnogih drugih za Cerkev aktualnih vprašanjih. 

11 duhovnikov je bilo leta 1967 posvečenih v Kölnu - mestu, ki sicer velja tako za trdnjavo katolištva kot tudi za enega izmed najbolj progresivnih in homoseksualcem prijaznih mest v Nemčiji, je napisalo odprto pismo ob svoji zlati maši.

Med njimi je tudi Franz Decker, upokojeni duhovnik, ki je več kot desetletje vodil katoliško službo za pomoč v Kölnu. "Prepričani smo, da zahteva, da vsak človek, ki postane duhovnik, ostane v celibatu, ni sprejemljiva. Mislimo, da bi vsakemu katoličanu moralo biti dovoljeno, da izbere, ali bi raje živel v celibatu ali ne, ne glede na to, ali želijo delati kot duhovnik ali ne - prav tako kot v protestantski ali pravoslavni cerkvi," je za Deutsche Welle povedal Decker.

Visoka cena duhovništva?

Decker in njegovi prijatelji trdijo, da medtem ko se celibat kot dober način življenje duhovnikov izkazuje pri duhovnikih, ki živijo v samostanih, pa večina sodobnih duhovnikov živi samih in zaradi osamljenosti pogosto trpijo.

Zahtevo za odpravo stoletne tradicije cerkve so duhovniki zapisali v odprtem pismu, objavljenem v luči zlate obletnice duhovništva. V pismu so našteli številne predloge za modernizacijo cerkve v času "ko vprašanja Boga za mnoge ljudi v tej deželi niso več relevantna", vključno z za mnoge zelo radikalnimi idejami kot je odprava prepovedi ženskega duhovništva.

V svojem zapisu izpostavijo aktualna opažanja v Cerkvi kot je upad vernih mladih, dvoličnost kristjanov, premalo duhovnega dialoga, tudi z drugače verujočimi. Predlagajo prenovo jezika Svetega pisma, večje vključevanje laikov v Cerkev, premislek o načrtovanju pastorale, ki bi morala biti bolj lokalizirana.

Izkušnja osamljenosti

Pismo je veliko prahu dvignilo predvsem zato, ker gre za prvi tovrsten poziv sodobnega časa s strani katoliških duhovnikov. Ti so svojih izkušnjah pričevali neobičajno iskreno:

"Kar nas žene, je izkušnja osamljenosti: Kot starejši ljudje, ki so neporočeni, ker naša Cerkev to od nas zahteva, po nekaj več kot 50 letih služenja to živo čutimo ... Zaradi našega dela smo se z duhovniškim življenjem strinjali, vendar ga nismo izbrali. "

Več energije za cerkev?

Zagovorniki celibata trdijo, da je Jezus, najvišji vzor duhovnikov, ostal neporočen in v celibatu. Odpoved zakonski zvezi in spolnim razmerjem omogoča duhovnikom, da vso svojo energijo namenijo veri in župniji. Med zagovorniki celibata je tudi Kölnski nadškof Rainer Maria Woelki, ki pravi, da kljub temu, da Biblija dobesedno ne predpisuje celibata, je pa to način življenja, ki duhovnike "dela odprte za Boga in njegova sporočila".

Wunibald Müller, teolog in psihoterapevt, je vodil center za duhovnike in druge zaposlene v Katoliški cerkvi, ki so se soočali z različnimi boji, tudi celibatom. Müller obveznemu celibatu nasprotuje, ker je prepričan, da so težave zaradi njega ponavadi precej večje od koristi - tako za duhovnike kot za njihove župnije.

Kot je dejal Müller, so nekateri duhovniki - tisti, ki so se aktivno soočili z izzivi, ki prihajajo z življenjem brez spolne intimnosti ali tradicionalnega ljubezenskega razmerja - našli srečo in izpolnitev v celibatu. Toda mnogi duhovniki se borijo. Kot nadomestilo za osamljenost in pomanjkanje fizične ali čustvene intimnosti zaidejo v številne razvade - prekomerno prehranjevanje, alkoholizem ali kaj hujšega.

"Tudi če se boste odločili za življenje v celibatu, vaša spolnost še vedno obstaja," pravi Müller in nadaljuje: "Če nekdo zatira svoje želje po toplini, po intimnosti, je to lahko nevarno, saj je bolj verjetno, da bo prestopil mejo in zlorabil svoj položaj zaupanja, da bi dobil intimnost."

Sreča kljub celibatu

Franz Decker pravi, da je v svojem duhovništvu našel izpolnitev. Našel je način, kako se uspešno boriti proti osamljenosti in odprl svoje župnišče sostanovalcem v stiski, med njimi je tudi štiri-članska bosanska družina, ki je pobegnila iz balkanske vojne. Kljub temu pa ne verjame, da mu je uspelo zaradi zahteve po celibatu.

Sedaj, sredi svojih 70-ih let se želi boriti, da bi bilo duhovništvo za mlade moške (in ženske) boljše. Medtem ko ne verjame, da bo doživel čas, ko bo celibat za duhovnika možnost izbire, pa je prepričan, da bi so morali "prizadevati za stvari, za katere menimo, da so prave, ne glede na to, ali nam bo uspelo ali ne."