Enajst upokojenih nemških duhovnikov je v odprtem pismu, s katerim so povzročili razburjenje po vsej Nemčiji, pozvalo k ukinitvi celibata.
Ob pogledu na 50 let duhovništva so iskreno pisali o izolaciji in osamljenosti, s katero se soočajo mnogi duhovniki ter o mnogih drugih za Cerkev aktualnih vprašanjih.
11 duhovnikov je bilo leta 1967 posvečenih v Kölnu – mestu, ki sicer velja tako za trdnjavo katolištva kot tudi za enega izmed najbolj progresivnih in homoseksualcem prijaznih mest v Nemčiji, je napisalo odprto pismo ob svoji zlati maši.
Med njimi je tudi Franz Decker, upokojeni duhovnik, ki je več kot desetletje vodil katoliško službo za pomoč v Kölnu. “Prepričani smo, da zahteva, da vsak človek, ki postane duhovnik, ostane v celibatu, ni sprejemljiva. Mislimo, da bi vsakemu katoličanu moralo biti dovoljeno, da izbere, ali bi raje živel v celibatu ali ne, ne glede na to, ali želijo delati kot duhovnik ali ne – prav tako kot v protestantski ali pravoslavni cerkvi,” je za Deutsche Welle povedal Decker.
Visoka cena duhovništva?
Decker in njegovi prijatelji trdijo, da medtem ko se celibat kot dober način življenje duhovnikov izkazuje pri duhovnikih, ki živijo v samostanih, pa večina sodobnih duhovnikov živi samih in zaradi osamljenosti pogosto trpijo.
Zahtevo za odpravo stoletne tradicije cerkve so duhovniki zapisali v odprtem pismu, objavljenem v luči zlate obletnice duhovništva. V pismu so našteli številne predloge za modernizacijo cerkve v času “ko vprašanja Boga za mnoge ljudi v tej deželi niso več relevantna“, vključno z za mnoge zelo radikalnimi idejami kot je odprava prepovedi ženskega duhovništva.
V svojem zapisu izpostavijo aktualna opažanja v Cerkvi kot je upad vernih mladih, dvoličnost kristjanov, premalo duhovnega dialoga, tudi z drugače verujočimi. Predlagajo prenovo jezika Svetega pisma, večje vključevanje laikov v Cerkev, premislek o načrtovanju pastorale, ki bi morala biti bolj lokalizirana.
Izkušnja osamljenosti
Pismo je veliko prahu dvignilo predvsem zato, ker gre za prvi tovrsten poziv sodobnega časa s strani katoliških duhovnikov. Ti so svojih izkušnjah pričevali neobičajno iskreno:
“Kar nas žene, je izkušnja osamljenosti: Kot starejši ljudje, ki so neporočeni, ker naša Cerkev to od nas zahteva, po nekaj več kot 50 letih služenja to živo čutimo … Zaradi našega dela smo se z duhovniškim življenjem strinjali, vendar ga nismo izbrali. ”
V svojem pismu duhovniki citirajo 1 Tim 3,2, mi smo dodali še nekaj vrstic: “Zato mora biti škof brez graje, mož ene žene, trezen, razumen, urejen, gostoljuben, zmožen za poučevanje; nikakor ne pijanec in pretepač, ampak prijazen. Ne sme biti prepirljiv in lakomen po denarju. Svoj dom mora dobro voditi, otroci mu morajo biti podrejeni in v vsem spoštljivi. 5 (Kako bo sicer skrbel za Božjo Cerkev, če še svojega doma ne zna voditi!)“
Več energije za cerkev?
Zagovorniki celibata trdijo, da je Jezus, najvišji vzor duhovnikov, ostal neporočen in v celibatu. Odpoved zakonski zvezi in spolnim razmerjem omogoča duhovnikom, da vso svojo energijo namenijo veri in župniji. Med zagovorniki celibata je tudi Kölnski nadškof Rainer Maria Woelki, ki pravi, da kljub temu, da Biblija dobesedno ne predpisuje celibata, je pa to način življenja, ki duhovnike “dela odprte za Boga in njegova sporočila”.
Wunibald Müller, teolog in psihoterapevt, je vodil center za duhovnike in druge zaposlene v Katoliški cerkvi, ki so se soočali z različnimi boji, tudi celibatom. Müller obveznemu celibatu nasprotuje, ker je prepričan, da so težave zaradi njega ponavadi precej večje od koristi – tako za duhovnike kot za njihove župnije.
Kot je dejal Müller, so nekateri duhovniki – tisti, ki so se aktivno soočili z izzivi, ki prihajajo z življenjem brez spolne intimnosti ali tradicionalnega ljubezenskega razmerja – našli srečo in izpolnitev v celibatu. Toda mnogi duhovniki se borijo. Kot nadomestilo za osamljenost in pomanjkanje fizične ali čustvene intimnosti zaidejo v številne razvade – prekomerno prehranjevanje, alkoholizem ali kaj hujšega.
“Tudi če se boste odločili za življenje v celibatu, vaša spolnost še vedno obstaja,” pravi Müller in nadaljuje: “Če nekdo zatira svoje želje po toplini, po intimnosti, je to lahko nevarno, saj je bolj verjetno, da bo prestopil mejo in zlorabil svoj položaj zaupanja, da bi dobil intimnost.”
Sreča kljub celibatu
Franz Decker pravi, da je v svojem duhovništvu našel izpolnitev. Našel je način, kako se uspešno boriti proti osamljenosti in odprl svoje župnišče sostanovalcem v stiski, med njimi je tudi štiri-članska bosanska družina, ki je pobegnila iz balkanske vojne. Kljub temu pa ne verjame, da mu je uspelo zaradi zahteve po celibatu.
Sedaj, sredi svojih 70-ih let se želi boriti, da bi bilo duhovništvo za mlade moške (in ženske) boljše. Medtem ko ne verjame, da bo doživel čas, ko bo celibat za duhovnika možnost izbire, pa je prepričan, da bi so morali “prizadevati za stvari, za katere menimo, da so prave, ne glede na to, ali nam bo uspelo ali ne.”
Menim, da v RKC ni največji problem celibat, temveč osamljenost duhovnikov. Ta osamljenost se pri duhovnikih s starostjo še poglablja, ko postanejo le-ti bolni in onemogli. Globoko sem prepričan, da bi morala Cerkev kot institucija poskrbeti za staranje svojih duhovnikov, saj so se ji ti dali celo življenje na razpolago. Primerno bi bilo, da na starost ostanejo v svojem okolju, kjer so živeli in delovali. To da jih na starost strpajo v domove za duhovnike, ni primerno. Mislim, da bi marsikatera župnija poskrbela za ostarelega duhovnika, če bi se mladi duhovniki s tem strinjali. Najti in plačati pa bi bilo potrebno vsakodnevno zdravstveno nego, ki jo v mnogih krajih uvajajo občine.
O tem se res premalo govori. Cloveka kar stisne, ko bere o njihovi osamljenosti. Take starosti/zivljenja si res ne zeli nihce.
Po drugi strani pa se mi zdi Deckerjeva resitev problema zelo domiselna.
V času moje mladosti, so bile splošne razmere veliko slabše kot so danes, pa je vsak župnik imel gospodinjo, danes pa si zaradi slabih dohodkov tega veliko duhovnikov ne more privoščiti. V sled tega imajo duhovniki, poleg osamelosti, tudi slabo in neredno prehrano, kar jih gotovo ovira pri delu.
Zato mislim, da bi bila Cerkev dolžna duhovniku preskrbeti tak osebni dohodek, da bi si lahko privoščil dostojen standard, potem bi pa lahko tudi predpisovala način njegovega življenje.
Kako bo duhovnik, ki ima tri otroke, katere mora preskrbeti in voziti na obšolske dejavnosti, skrbel za faro? Lahko, če je žena doma, a mora še njo nahraniti. Vse to je možno le v malih farah faricah. OK, taki naj se poročijo. A potem nej ne sanjajo o mestnih župnijah ali kakem priorstvu, ker je nemogoče.
Cilj kristjana bi moral biti svetništvo. Koliko svetnikov je bilo poročenih? Ko se v duhovnih skupnostih vsevprek ženi, v njih ni več duhovnih vodij, ki bi bili božji. To vendar vidimo vsepovsod, v vseh religijah. Vsi si izsilijo svobodno spolnost, kar zakon je, potem pa vekajo, ko z otroki v naročju ne najdejo Boga.
Kdor se ne obvlada, naj se ženi. A naj ve, da se ženi, ker se ne obvlada. Takšni naj bodo duhovni pomočniki na malih farah. In tako tudi kmalu bo.
Zelo razumem duhovnike, da so osamljeni. Večina, kar jih poznam, so zelo v redu ljudje, verjamem, da bi bili odlični možje in očetje. Toda po drugi strani,kako bi duhovniki lahko vodili župnijo, če bi imeli ženo in otroke in tudi, kako bi preživeli? Število vernikov upada in mnogi duhovniki se soočajo tudi s finančno krizo. Se pravi, da bi moral biti duhovnik v službi, nekje zaposlen, da bi lahko preživel svojo družino. Toda kaj bi mu potem sploh še ostalo? Morda bi imel eno mašo ob nedeljah in eno v tednu, zraven pa še kakšen pogreb ali poroko.
Vsekakor, to je vprašanje, o katerem bi se dalo razpravljati. So pa tudi duhovniki samo ljudje, tudi oni imajo čustva in verjamem, da pogrešajo ob sebi toplo človeško bližino.
Da ni poročenih svetnikov je krivo to, da svetnike potrjujejo samo duhovniki………. kakšna merila ima zato BOG je pa vprašanje ????????????? Ni vse zlato, kar se sveti III
Zakonca, ki dobro vzgojita kopico otrok, morata temu posvetiti celo življenje. Zasluge ki jih ima taka družina za Cerkveno občestvo in za narod, bi se pa dala primerjati z delom marsikaterega duhovnika !!!
Celibat je velika zmota v krščanstvu,prav zaradi tega je sovraštvo do Cerkve dandanašnji še večje!Kako naj
pomaga duhovnik družinam v stiski,da lahko iz pogovorov,ali spovednice.Samo toliko o celibatu!
Prepričan sem, da bi se lahko poročeni duhovnik bolj posvetil cerkvi, če bi imel družino. Verniki bi ga še bolj spoštovali, saj bi bil eden izmed njih.
Celibat je nuja za duhovnika, saj ga je uvedel papež po navdihnjenju Svetega Duha.
Duhovnik se z rokami dotika Kristusovega telesa in po njegovih rokah se kruh in vino spreminjata v Kristusovo Telo in Kri zato dohovnik nikakor ne sme biti omadeževan z mesenim poželenjem zakonske zveze.
Sv. Brigiti Švedski je Devica Marija odgovorila glede tega predpisa, ker je že v njenem času neki škof imel nasprotovanje celibatu. Kdor hoče prebrati Njen odgovor, naj si vzame knjigo Nebeška razodetja od Družine in si na straneh 268 – 271 prebere celoten odgovor.