Nekdanji etiopski komunist Tamrat Layne: Komunizem v sebi nosi le sovraštvo (1. del intervjuja)
POSLUŠAJ ČLANEK
Tamrat Layne je nekdanji etiopski revolucionar, marksist in gverilec. Po zmagi v etiopski revoluciji je zasedel mesto predsednika vlade ter po treh letih vladanja ugotovil, da je z idealom komunizma nekaj hudo narobe.
Zato je želel politični sistem v Etiopiji spremeniti, a so ga njegovi (nekdanji) prijatelji izdali ter vrgli v ječo, kjer je preživel 12 let svojega življenja.
Med časom v zaporu je "srečal Jezusa", o katerem sedaj Tamrat pričuje po vsem svetu (njegovo življenjsko zgodbo smo pred časom že predstavili).
Pot ga je prinesla tudi v Slovenijo, kar smo na Domovini izkoristili za obširen intervju s tem izjemno zanimivim in izkušenim človekom.
V prvem delu pogovora smo ga povprašali o njegovi revolucionarni poti na čelo Etiopije ter se osredotočili na komunistično idejo - kako ji je podlegel in nato spoznal njeno zmoto.
Etiopija je ena najstarejših držav na svetu. Pravite, da je bila vedno srečna država, a v 70. letih prejšnjega stoletja se je stvar spremenila. Kako se spominjate tiste strašne lakote in vojaškega udara leta 1974?
Leto 1974 je bilo eno izmed tistih zgodovinskih trenutkov, ko se je v Etiopiji vse spremenilo. Cesarja, ki je naši državi vladal več kot 40 let, je vrh vojske odstavil z oblasti.
Istočasno se je dogajala tudi ljudska revolucija, a ljudje zaradi vojaškega režima niso mogli osvojiti oblasti. Cesar je padel zaradi strašne lakote v državi, a se pod vladavino vojske ni nič spremenilo. Tudi pod vojaško oblastjo naslednjih 17 let so bili ljudje lačni.
Ker se po odstavitvi cesarja ni nič spremenilo, smo še istega leta začeli z revolucijo, uporom proti vojaškemu režimu in diktaturi. Ta se je naslednjih 17 let krepil in rasel, vse dokler nismo leta 1991 vojaškega režima vrgli z oblasti.
Kot študent ste v tistih letih protestirali proti vojaškemu režimu. Kaj vas je v komunistični ideji tako pritegnilo, da ste jo vzeli za svojo?
Komunizem od zunaj zgleda kot pomoč ubogim, kot demokracija … komunizem ima moč, da privlači mlade ljudi, je zelo zapeljujoč, saj ljudi posrka in jih zavaja. Mladi ljudje si vedno znova želijo sprememb in prav komunizem jim daje tovrstno zavajajočo sliko.
A prava substanca komunizma, ko ga zares spoznaš in pogledaš tudi od znotraj, je sovraštvo, je konflikt in nasilje. Je popolnoma proti ljubezni, spravi in enotnosti.
V čem ste kasneje spoznali, da ste glede narave komunistične ideje najbolj zmotili?
Ko pogledam nazaj, bi rekel, da je bila največja napaka to, da sem se temu komunističnemu gibanju sploh pridružil in da sem ideji slepo sledil.
Prepričan sem bil, da je prav komunizem pot po kateri bomo uspešno gradili našo državo in vanjo privedli splošno pravičnost. A bil sem zaveden od ideologije, ki v sebi nosi le sovraštvo. In to je tisti največji problem, ki ga prinaša ta ideja: človeka uniči od znotraj.
Kaj je šlo pri vaši obnovi Etiopije po komunističnih idealih narobe?
Etiopijo smo po zmagi revolucije poskušali zgraditi samo socialisti in marksisti. Po treh letih vladanja s funkcije predsednika vlade ter jalovih poskusih obnove naše države sem spoznal, da je pri vsem tem nekaj narobe.
Nič ni šlo prav. Gospodarstvo je bilo državno vodeno, ni bilo dovoljeno imeti nikakršne zasebne lastnine, demokracija in demokratične pravice so veljale samo na papirju, ljudje so bili nezadovoljni in zato se tudi naše gospodarstvo ni moglo opomoči.
Le elita je lahko živela bogato in imela nekaj pod palcem.
Zaradi vsega videnega sem spremenil mišljenje, ugotovil sem, da komunizem ni dober za graditev naše države. Želel sem jo spremeniti v pravo demokracijo in vpeljati tržno gospodarstvo.
Zaradi teh zamisli sem postal sovražnik svojih lastnih revolucionarnih kolegov. Sprli smo se, za mojih hrbtom so se zarotili proti meni, ponaredili dokaze in me vrgli v zapor. Brez kakršnegakoli sodnega procesa.
Kako se človek počuti ob tem, ko ga izda najboljši prijatelj in za 12 let pošlje za zapahe?
Prvih pet let je bilo zame zares težkih. Bolj kot to, da sem bil zaprt, me je bolela izdaja najboljših prijateljev. Dobesedno sem se počutil tako, kot da bi dobil nož v hrbet.
Bil sem besen in zelo razočaran nad prijatelji. V meni sta se kopičila jeza in sovraštvo. To me je po drugi strani spet ranilo, saj te jeza in sovraštvo ranita. To je kot da bi ubijal samega sebe ali pa kot da bi pil strup in upal, da bo moj sovražnik umrl. A sem jaz ta, ki strup zares pije.
V zaporu ste živeli v osami, nikogar ni bilo, ki bi vam pomagal. Začeli ste preučevati budizem, islam in hinduizem. A šele krščanstvo vam je dalo smisel v življenju. Kako ste se z njim spoznali?
Naj vas popravim, ne krščanstvo ampak Jezus mi je dal smisel v življenju. Sam tukaj vidim precejšnjo ločnico.
Najprej sem v prvih petih letih zapora spoznaval različne religije, a se ni nič zgodilo. Ničesar ob tem nisem začutil. V petem letu se mi je nato prikazal Jezus, imel je obliko človeka iz katerega je svetila luč. Zaslišal sem glas, ki mi je rekel: "Jaz sem Jezus. Verjemi vame in mi sledi. Sem edini, ki ti lahko dam novo življenje."
Naslednji dan se mi je zopet prikazal in mi je rekel: "Naredil bom, da boš izpuščen iz zapora. Tako boš lahko šel med ljudi in boš pričeval o meni." Tako se je tudi zgodilo.
Kako to, da vidite to razliko med krščanstvom in Jezusom?
Po tem, ko se mi je Jezus prikazal, sem v zaporu nekoga prosil, naj mi prinese nekaj, kjer bom lahko bral o Jezusu. Vse življenje sem bil ateist in Jezusa nisem poznal. Tako mi je eden izmed sozapornikov prinesel mojo prvo Biblijo. Začel sem z vsemi evangeliji, ki govorijo o Jezusu. In v teh knjigah, še posebej v tem, kar Jezus govori, nisem našel ničesar, kjer bi bilo kaj napisano o krščanstvu. Jezus govori o spravi, ljubezni in odpuščanju, ne pa o religiji.
V zaporu sem bil sam, z Biblijo in Sv. Duhom. Tam sem sam premišljeval in molil, nisem imel duhovnikov, ki bi me kaj naučili. Ko sem prišel iz zapora, nisem imel pojma o krščanstvu. Na ustih sem imel samo ime Jezus in nič drugega. Kako naj torej sam sebe kličem kristjan, če pa o tem ne vem nič? Jezus o tem nikjer ne govori.
Moram pa biti iskren. Ko to govorim, ne mislim, da je krščanstvo slaba stvar. Krščanstvo zelo spoštujem, a moja osebna izkušnja je taka kot je.
Kako se je vaše življenje spremenilo, ko ste kot deklariran ateist sprejeli Jezusa?
To je bila velika sprememba. Vse je v tej spremembi. To je kot življenje metulja. Iz zapredka nastane buba in iz te bele stvari pride ven tako lep metulj. Dolga je torej pot sprememb do nastanka metulja. Je radikalno nasprotje med bubo in metuljem. Tako je tudi v mojem primeru. Radikalna je razlika med tem, da si ateist in komunist, in tem, da postaneš kristjan.
Ko sem prišel iz zapora, sem na ustih imel samo še eno misel: Jezus je moj Gospod. To je zame pomenilo, da se je zgodil sprememba v glavi, v mojem srcu in v tem kar sem počel od tega dneva dalje.
Zato je želel politični sistem v Etiopiji spremeniti, a so ga njegovi (nekdanji) prijatelji izdali ter vrgli v ječo, kjer je preživel 12 let svojega življenja.
Med časom v zaporu je "srečal Jezusa", o katerem sedaj Tamrat pričuje po vsem svetu (njegovo življenjsko zgodbo smo pred časom že predstavili).
Pot ga je prinesla tudi v Slovenijo, kar smo na Domovini izkoristili za obširen intervju s tem izjemno zanimivim in izkušenim človekom.
V prvem delu pogovora smo ga povprašali o njegovi revolucionarni poti na čelo Etiopije ter se osredotočili na komunistično idejo - kako ji je podlegel in nato spoznal njeno zmoto.
Etiopija je ena najstarejših držav na svetu. Pravite, da je bila vedno srečna država, a v 70. letih prejšnjega stoletja se je stvar spremenila. Kako se spominjate tiste strašne lakote in vojaškega udara leta 1974?
Leto 1974 je bilo eno izmed tistih zgodovinskih trenutkov, ko se je v Etiopiji vse spremenilo. Cesarja, ki je naši državi vladal več kot 40 let, je vrh vojske odstavil z oblasti.
Istočasno se je dogajala tudi ljudska revolucija, a ljudje zaradi vojaškega režima niso mogli osvojiti oblasti. Cesar je padel zaradi strašne lakote v državi, a se pod vladavino vojske ni nič spremenilo. Tudi pod vojaško oblastjo naslednjih 17 let so bili ljudje lačni.
Ker se po odstavitvi cesarja ni nič spremenilo, smo še istega leta začeli z revolucijo, uporom proti vojaškemu režimu in diktaturi. Ta se je naslednjih 17 let krepil in rasel, vse dokler nismo leta 1991 vojaškega režima vrgli z oblasti.
Prava substanca komunizma, ko ga zares spoznaš in pogledaš tudi od znotraj, je sovraštvo, je konflikt in nasilje. Je popolnoma proti ljubezni, spravi in enotnosti.
Kot študent ste v tistih letih protestirali proti vojaškemu režimu. Kaj vas je v komunistični ideji tako pritegnilo, da ste jo vzeli za svojo?
Komunizem od zunaj zgleda kot pomoč ubogim, kot demokracija … komunizem ima moč, da privlači mlade ljudi, je zelo zapeljujoč, saj ljudi posrka in jih zavaja. Mladi ljudje si vedno znova želijo sprememb in prav komunizem jim daje tovrstno zavajajočo sliko.
A prava substanca komunizma, ko ga zares spoznaš in pogledaš tudi od znotraj, je sovraštvo, je konflikt in nasilje. Je popolnoma proti ljubezni, spravi in enotnosti.
V čem ste kasneje spoznali, da ste glede narave komunistične ideje najbolj zmotili?
Ko pogledam nazaj, bi rekel, da je bila največja napaka to, da sem se temu komunističnemu gibanju sploh pridružil in da sem ideji slepo sledil.
Prepričan sem bil, da je prav komunizem pot po kateri bomo uspešno gradili našo državo in vanjo privedli splošno pravičnost. A bil sem zaveden od ideologije, ki v sebi nosi le sovraštvo. In to je tisti največji problem, ki ga prinaša ta ideja: človeka uniči od znotraj.
Kaj je šlo pri vaši obnovi Etiopije po komunističnih idealih narobe?
Etiopijo smo po zmagi revolucije poskušali zgraditi samo socialisti in marksisti. Po treh letih vladanja s funkcije predsednika vlade ter jalovih poskusih obnove naše države sem spoznal, da je pri vsem tem nekaj narobe.
Nič ni šlo prav. Gospodarstvo je bilo državno vodeno, ni bilo dovoljeno imeti nikakršne zasebne lastnine, demokracija in demokratične pravice so veljale samo na papirju, ljudje so bili nezadovoljni in zato se tudi naše gospodarstvo ni moglo opomoči.
Le elita je lahko živela bogato in imela nekaj pod palcem.
Nič ni šlo prav. Gospodarstvo je bilo vodeno s strani države, ni bilo dovoljeno imeti nikakršne privatne lastnine, demokracija in demokratične pravice so veljale samo na papirju, ljudje so bili nezadovoljni in zato se tudi naše gospodarstvo ni moglo opomoči.
Zaradi vsega videnega sem spremenil mišljenje, ugotovil sem, da komunizem ni dober za graditev naše države. Želel sem jo spremeniti v pravo demokracijo in vpeljati tržno gospodarstvo.
Zaradi teh zamisli sem postal sovražnik svojih lastnih revolucionarnih kolegov. Sprli smo se, za mojih hrbtom so se zarotili proti meni, ponaredili dokaze in me vrgli v zapor. Brez kakršnegakoli sodnega procesa.
Kako se človek počuti ob tem, ko ga izda najboljši prijatelj in za 12 let pošlje za zapahe?
Prvih pet let je bilo zame zares težkih. Bolj kot to, da sem bil zaprt, me je bolela izdaja najboljših prijateljev. Dobesedno sem se počutil tako, kot da bi dobil nož v hrbet.
Bil sem besen in zelo razočaran nad prijatelji. V meni sta se kopičila jeza in sovraštvo. To me je po drugi strani spet ranilo, saj te jeza in sovraštvo ranita. To je kot da bi ubijal samega sebe ali pa kot da bi pil strup in upal, da bo moj sovražnik umrl. A sem jaz ta, ki strup zares pije.
V zaporu ste živeli v osami, nikogar ni bilo, ki bi vam pomagal. Začeli ste preučevati budizem, islam in hinduizem. A šele krščanstvo vam je dalo smisel v življenju. Kako ste se z njim spoznali?
Naj vas popravim, ne krščanstvo ampak Jezus mi je dal smisel v življenju. Sam tukaj vidim precejšnjo ločnico.
Najprej sem v prvih petih letih zapora spoznaval različne religije, a se ni nič zgodilo. Ničesar ob tem nisem začutil. V petem letu se mi je nato prikazal Jezus, imel je obliko človeka iz katerega je svetila luč. Zaslišal sem glas, ki mi je rekel: "Jaz sem Jezus. Verjemi vame in mi sledi. Sem edini, ki ti lahko dam novo življenje."
Naslednji dan se mi je zopet prikazal in mi je rekel: "Naredil bom, da boš izpuščen iz zapora. Tako boš lahko šel med ljudi in boš pričeval o meni." Tako se je tudi zgodilo.
Kako to, da vidite to razliko med krščanstvom in Jezusom?
Po tem, ko se mi je Jezus prikazal, sem v zaporu nekoga prosil, naj mi prinese nekaj, kjer bom lahko bral o Jezusu. Vse življenje sem bil ateist in Jezusa nisem poznal. Tako mi je eden izmed sozapornikov prinesel mojo prvo Biblijo. Začel sem z vsemi evangeliji, ki govorijo o Jezusu. In v teh knjigah, še posebej v tem, kar Jezus govori, nisem našel ničesar, kjer bi bilo kaj napisano o krščanstvu. Jezus govori o spravi, ljubezni in odpuščanju, ne pa o religiji.
V zaporu sem bil sam, z Biblijo in Sv. Duhom. Tam sem sam premišljeval in molil, nisem imel duhovnikov, ki bi me kaj naučili. Ko sem prišel iz zapora, nisem imel pojma o krščanstvu. Na ustih sem imel samo ime Jezus in nič drugega. Kako naj torej sam sebe kličem kristjan, če pa o tem ne vem nič? Jezus o tem nikjer ne govori.
Moram pa biti iskren. Ko to govorim, ne mislim, da je krščanstvo slaba stvar. Krščanstvo zelo spoštujem, a moja osebna izkušnja je taka kot je.
Kako se je vaše življenje spremenilo, ko ste kot deklariran ateist sprejeli Jezusa?
To je bila velika sprememba. Vse je v tej spremembi. To je kot življenje metulja. Iz zapredka nastane buba in iz te bele stvari pride ven tako lep metulj. Dolga je torej pot sprememb do nastanka metulja. Je radikalno nasprotje med bubo in metuljem. Tako je tudi v mojem primeru. Radikalna je razlika med tem, da si ateist in komunist, in tem, da postaneš kristjan.
Ko sem prišel iz zapora, sem na ustih imel samo še eno misel: Jezus je moj Gospod. To je zame pomenilo, da se je zgodil sprememba v glavi, v mojem srcu in v tem kar sem počel od tega dneva dalje.
V drugem delu intervjuja je Tamrat spregovoril o razmerah v Afriki, velikih razlikah med črno celino in evropskim kontinentom, o množičnih migracijah ... posebej pa je zanimiv del o njegovih pogledih na komunistične voditelje njegovega časa: Fidela Castra, Ernesta "Che" Guevaro in seveda jugoslovanskega samodržca Josipa Broza - Tita.
Povezani članki
Zadnje objave
Kdo živi tisoč življenj?
23. 4. 2024 ob 18:45
Učenec oklofutal učiteljico, nasilje na šolah narašča
23. 4. 2024 ob 12:00
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
23. 4. 2024 ob 7:01
Ali je otrok razrvan in ne more spati?
22. 4. 2024 ob 18:45
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
V politiko vstopata še dva novinarja TV Slovenija
22. 4. 2024 ob 15:13
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Štirje kovači muzicirajo že sedemdeset let
21. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
2 komentarja
korosec.france
Odlično, g.Urednik.
Takih primerov, če se da, potrebujemo še in še.
amelie
Človek menda ni volk ?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.