Pred slabim letom je Domovina že poročala o dogajanju v Italiji, kjer trenutno sprejemajo spremembe kazenskega zakonika. Pri tem se skuša uveljaviti t.i. »zakon proti homotransfobiji« oziroma »ddl Zan«, »zakonodajo Zan«, poimenovano po prvopodpisanem poslancu in aktivistu za pravice LGBT Alessandru Zanu.
Nova zakonodaja je bila v spodnjem domu potrjena že novembra, potem pa se je za nekaj mesecev zataknila v senatnem odboru za pravosodje, 13. julija pa vendarle prihaja pred italijanski Senat.
Novi zakon s pomenljivim naslovom »Ukrepi za preprečevanje diskriminacije in nasilja na podlagi spola, spolne usmerjenosti, spolne identitete in invalidnosti ter boj proti njim« naj bi, v kolikor bo sprejet, učinkoval na dveh področjih: na kazenskem in preventivnem.
Tam, kjer sedaj italijanski kazenski zakonik predvideva zaporno kazen do 18 mesecev ali globo do 6000 evrov za spodbujanje k rasni, etnični in verski diskriminaciji ali tozadevna kazniva dejanja, bo sedaj dodan stavek »ali na podlagi spola, spolne usmerjenosti, spolne identitete ali invalidnosti«.
Etniji, rasi in veri, ki so relativno dobro opisljive realnosti, bi se sedaj torej dodalo še spol, spolno usmerjenost in identiteto ter invalidnost.
Preventivno pa ddl Zan uvaja 17. maj (mednarodni dan boja proti homo-trans-bi-fobiji) kot nacionalni dan ozaveščanja proti diskriminaciji in nasilju. V ta namen so v državnih ustanovah in šolah načrtovane pobude za ozaveščanje.
Razprava o zakonu Zan tako že nekaj mesecev globoko polarizira javno mnenje. Srž problema je ta, da se nazorsko sprti strani medsebojno obtožujeta prihodnje diskriminacije. Zagovorniki nove zakonodaje, ki imajo tudi tesno večino v Senatu, so prepričani, da je to nujen korak v smer večje pravičnosti in da si zgoraj omenjene skupine zaslužijo posebno zakonodajno varstvo. Nasprotnike obtožujejo, da hočejo vztrajati v situaciji, ki iste državljane pušča diskriminirane.
Na drugi strani pa obraten očitek: nasprotniki – desnosredinske stranke, gibanja proti splavu, Katoliška cerkev (oziroma njen tradicionalni del), del italijanskega feminizma in celo eno lezbično združenje – pa menijo, da ddl Zan diskriminira vse državljane, ki mislijo drugače, kot to predvideva moderna politična agenda, oziroma, da bo do jasne diskriminacije prihajalo, če bo ta zakon potrjen.
Saj ni niti jasno, kaj vse spada pod pojem »spolna identiteta«.
Najbolje je svoje očitke definirala Katoliška cerkev: če povzamemo, škofe skrbi, da bo nek župnik, ki bo morda zgolj citiral kakšen člen iz Katekizma Katoliške cerkve, s svojim dejanjem že sprožil užaljenost in občutek osovraženosti pri kakšni osebi, ki pripada skupnosti LGBT. Ni povsem jasno, na primer, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo javno zagovarjal, da po njegovem družina sestoji iz očeta, mame in otroka.
Zagovorniki zakona odgovarjajo, da je varovalka svobodnega mišljenja in govora vdelana v samo novelo zakona. In res, v njej beremo, da je dovoljeno »svobodno izražanje prepričanj ali mnenj ter zakonito ravnanje, ki ga je mogoče pripisati pluralizmu idej ali svobodi izbire, če ne povzroča konkretne nevarnosti diskriminatornih ali nasilnih dejanj«.
Ampak težava ostaja: Italijani sprejemajo zakonodajo zelo širokih pojmov in pomanjkljivih definicij, ki si jo vsak razlaga nekoliko po svoje, nihče pa ne ve, kako naj bi si jo razlagal sodnik. Saj ni niti jasno, kaj vse spada pod pojem »spolna identiteta«.
Takšen zakon mora biti jasen in ne sme dopuščati podtikanj. V tem smislu je tudi predsednik italijanske škofovske konference Gualtiero Bassetti zatrdil, da je poseben zakon proti homofobiji lahko koristen, vendar je potrebna jasnost, saj gre za besedilo, ki se lahko razlaga na različne načine in lahko vodi do drugih vprašanj, ki niso povezana s homofobijo, žalitvami ali nasiljem.
S tem ima kardinal v mislih ravno zgoraj omenjen primer in pa možnost – ki jo zagovorniki zakona sicer zanikajo – da bi bile tudi zasebne, tudi katoliške šole prisiljene v organizacijo aktivnosti ob narodnem dnevu proti homofobiji.
Da je zadeva resna, je te dni pokazal tudi Sveti Sedež, ki je prvič v zgodovini preko diplomacije Italijo opozoril, da bo v primeru potrditve novega zakona ogrožen dogovor, sklenjen v Konkordatuleta 1984, ta pa Cerkvi v Italiji zagotavlja svobodo organizacije (ta bi bila kršena v omenjenem primeru katoliških šol), javnega opravljanja bogoslužja, učiteljske (to je primer z župnikom) in škofovske službe; katoličanom, njihovim združenjem inorganizacijam pa zagotavlja »svobodo zbiranja in izražanja misli z besedo, pisanjem in vsemi drugimi sredstvi razširjanja«. Vse to bi bilo lahko ogroženo ob taki ali drugačni interpretaciji te nedorečene zakonodaje.
Tudi Italijani se torej nahajajo na razpotju: ali bo zmagal razum (ki nam govori, da je treba spoštovati vsako osebo), ali pa bodo senatorji klonili pod trenutno agendo, ki jim narekuje, da je treba na vsak način zagovarjati neke nedorečene pravice in koncepte.
Precej težav je s tem zakonskim predlogom: prvič, ni kar tako, da se spreminja kazenski zakonik. Politična moda se zamenja, zakoni pa ne kar tako, posebej ne tisti, ki so garant reda v državi.
Drugič, formulacija zakona je nevarna, da ne rečemo kar »zmotna«. Nevarna, ker se niti LGBT skupnost ne zna dogovoriti o tem, kaj naj bi »spolna identiteta« pomenila; zmotna, ker v vsakem primeru njen pomen temelji na izmišljeni antropološki zmedi, ki zanika razliko med moškim in žensko.
Tretjič, iz vsega tega sledi, da se tukaj mešajo jabolka in hruške, kot smo opozorili že na začetku: ne moremo obravnavati na istem nivoju etnije in rase (ki jih lahko zelo dobro določimo), vere (s katero je dandanašnji že veliko težav) in, na primer, spolne identitete (ki je nedefinljiva po svoji definiciji). Če to naredimo, gre za »biologizacijo« antropološke zmote: na raven biološkega dejstva povzdignemo antropološko zmoto zadnjih desetletij.
Mimogrede: osebno mi ni povsem jasno, zakaj v novi zakonodaji ločujejo diskriminacijo na podlagi spola in spolne identitete. Prvi in drugi pojem se v modernem LGBT diskurzu neredko izključujeta.
Skratka: diskriminacija je zavržna, nasilje prav tako. V pluralni družbi lahko sprejmemo različne izbire, različne eksistencialne situacije in krhkosti. Zakon pa mora najprej varovati temeljne vrednote.
Krščanstvo bo moralo zgleda zopet zaživeti v nekakšnih katakombah, dokler Herod današnjega časa ne umre naravne smrti. Narava poskrbi res za vse.
Mihael – ja drži, ampak Herodov bo lahko več, vprašanje je tudi, če se ne obeta dinastija Herodov ;);) Tu gre za res dolgoročne spremembe, ki jih je težko usmeriti nazaj, potem ko je enkrat, kot se reče ‘genie out of the bottle’ 🙂
To bi lahko pomenilo da se uresničuje tretja fatimska skrivnost o poslednjih časih..
Za današnje stanje je sokriva tudi katoliška cerkev, ker je predolgo vztrajala pri “ljubezni” in moralnem releativizmu, ki ga prinaša. Namesto, da bi pri prvem znamenju deviacije udarila po mizi. Tudi v lastnih vrstah, da se razume.
Res je.
Končno pa se je le Vatikan opogumil in glasno povedal, da Katoliška vera, je dolžna ščititi KLASIČNO DRUŽINO. To spada k CERKVENEMU nauku.
Jaz menim, da če kaznujejo ljudi, ki opozarjajo na pomen Klasične družine (oče, mato, otroci). dejansko napadajo Krščanstvo.
Če ne sme nihče napadati Alaha, potem tudi nihče ne sme napadati Kaloštva.
In družina je za katolištvo SVETA. Kristus je dejal: “Mož zapusti očeta in mater ter gre s svojo ženo”.
Zagovorniki LGBT tudi ne poznajo nauka o otrocih, kjer je spet Kristus dejal: “Ta, ki hoče pohujšati nedolžne otroke, je bolje, da si obesi mlinski kamen okrog vratu”. Zgleda, da je RAZUZDANOST bila že pred 2000 leti prisotna, vendar so jo krotili.
Sedaj pa hočejo RAZUZDANCI vse podrediti sebi v prid, zato zahtevajo zaščilo za vse deviacije, razen za KLASIČNO celico družbe – to je družina.
Ko uničimo družino, na dolgi rok izgine tudi ČLOVEŠTVO!
In to je končno spozbal tudi Vatikan.
Oprostite napaki – Nihče ne bi smel napadati Katolištva!
Zaskrbljujoče- pa ne zgolj v Italiji. Gre za svetovni trend v smer deviacije.
Teodor – Cerkev se je bala povzdigniti glas, ker bi po njej udarili sekularni mediji, CNN, BBC, The New York Times, NBC, Guardian, La Repubblica, Liberation, in ostali.
Danes je izjemno zanimivo brati nekatere članke v zahodnem tisku iz devetdesetih na temo Cerkve. Takoj po padcu komunizma so se omenjeni mediji zagnali proti papežu sv. Janezu Pavlu II. Ta seveda ni bil tiho in jih je vedno bolj ”slišal” od njih. Nato je sledil Benedikt XVI. Verjetni prihodnji Cerkveni učitelj je dobil nazive ”rotvajler”, napadli so njegov (preroški) govor v Regensburgu, kakšne scene so bile pred njegovim (na koncu blazno uspešnim) obiskom v VB s strani britanskih medijev. A medijsko opljuvani Benedikt se ni sekiral in njegovo sporočilo je kljub medijskemu odporu prišlo do ljudi.
Papež Frančišek pa očitno meni, da bo govoril samo o neki ljubezni in imejmo se radi (kar ni isto kot Benediktova ‘Deus Caritas Est’) pa bo vse ‘kul’. in sedaj je zadeva slabša in verjetno bo prej še slabša kot se bo izboljšala. Bognedaj da Frančišek začne govoriti bolj ostro in Bognedaj da po njem ne dobimo ostrega naslednika – svetovnim medijem se bo zmešalo ‘do daske’.
Dobro povedano.
Problem se vleče že od drugega vatikanskega koncila, ko je cerkev hotela postai moderna in vsevključujoča. Moderna je postala, vključila je vse deviacije, vprašanje pa je, če je Bog še vključen.
Zagovorniki LGBT tudi ne poznajo nauka o otrocih, kjer je spet Kristus dejal: “Ta, ki hoče pohujšati nedolžne otroke, je bolje, da si obesi mlinski kamen okrog vratu”. Zgleda, da je RAZUZDANOST bila že pred 2000 leti prisotna, vendar so jo krotili.
Kraševka, koliko klerikov si je že obesilo kamen okoli vratu in skočilo v vodo?
Diskriminacija je zavržna? Ojoj
Diskriminacija je integralni del življenja. Diskriminacija izhaja iz latinske besede discriminare, kar pomeni razločevati med različnimi stvarmi. Brez sposobnosti diskriminacije ne morete razločiti štorklje od srake. Ali moškega od ženske kot se že dogaja …
Diskriminiram ko naročam hrano v gostilni, ko se odločam kaj študirati, ko se odločam kje živeti, ko se odločam s kom se poročiti itd. Vsak dan razločujemo med različnimi stvarmi in se na podlagi sposobnosti diskriminacije odločamo, kako ravnati. Če ne vidimo razlik, se ne moramo odločati. Služba enologa (preizkuševalca vin) je ena sama diskriminacija – razločuje okuse različnih vin. Služba duhovnika je ena sama diskriminacija – pridigo vsako nedeljo prilagodi občinstvu na podlagi razločevanja med različnimi publikami itd. Služba zdravnika prav tako – razločuje med simptomi, da vam predpiše pravo terapijo.
Imam tri sinove in vsi trije so med seboj različni. Vidim jih in razločujem njihove osebnosti, zato lahko dam vsakemu tisto, kar v danem trenutku najbolj potrebuje. Če bi se pretvarjal, da so vsi trije sinovi isti, bi jim storil veliko krivico.
Nacionalne države so po definiciji diskriminatorne na podlagi etične pripadnosti. Če ne bi razločevali med ljudmi s slovenskim in tujim potnim listom, bi NE imeli nacionalne države. Kdor ne verjame v razločevanje, ne more biti patriot, ker brez diskirimiacije ni naroda. ČE je vsakdo lahko Slovenec ali Evropejec, pojem izgubi ves pomen. Nacionalne države v svetu kjer je prepovedana diskriminacija na podlagi etične pripadnosti, obstajajo samo še po inerciji.
Prepoved diskriminacije je direkten napad na človeški razum. Prepoved diskriminacije pomeni ignoriranje razlik, ignoriranje narave sveta in s tem resnice same. Gre za totalitarno težnjo, da se resnica ukloni ideologiji in ne ideologija resnici.
Če sem sposoben diskriminirati med ljudmi, še en pomeni, da bom komu škodil. Če nisem sposoben razločevati med ljudmi, pa je popolnoma nemogoče, da bi bil komu koristen.
Delati dobro in Bogu po volji, nima veze z diskriminacijo.