Neizbrisen madež na svetniškem papežu

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Zadnja razkritja spolnih zlorab v ameriški katoliški cerkvi so nov udarec za integriteto katoliške hierarhije in Cerkve kot celote. Več kot 300 duhovnikov je s svojimi dejanji uničilo otroštvo (in življenja) najmanj 1000 žrtvam. In to le na območju zvezne države Pensilvanije. Poročila kažejo, da so bili o tem obveščeni tudi nadškofje, kardinali in celo sam papež, a so praktično na vseh ravneh odločanja izbrali lažjo pot: utišanje govoric, finančno poravnavo za molk in/ali premestitev napadalca.

Ti škandali imajo dolgo zgodovino, hkrati pa v sebi nosijo rušilno moč, ki lahko do temeljev zamaje institucionalno podobo katoliške cerkve, kot smo jo poznali. Poleg tega so nekateri odzivi povzročili zametke razkola, ki bo z vsakim dnem brez ukrepanja postal še večji.

Objektivno (ne)odgovorni


Vse bolj jasno postaja, da se bo sčasoma nujno spremenila podoba svetniškega papeža Janeza Pavla II. Res se je znal približati množicam, nagovoriti državnike in v svojem pontifikatu dosegel mnogo izjemnih stvari. Največji paradoks pa se skriva v odnosu z mladino. Njih je še posebej nagovarjal. A hkrati za žrtve ni storil dovolj. Z njimi se v 26 letih sploh ni srečal.

Kako je mogoče, da je tako velik človek ob informacijah o zlorabah zamižal na eno ali celo na obe očesi? Do njega je, na primer, prišlo poročilo o duhovniku, ki je zlorabil vseh pet mladoletnih deklet v družini s sedmimi otroki. Težko si predstavljamo, da bi ne imel volje in odločnosti. Tovrstnih primerov ni mogel jemati zgolj kot osamljene epizode.

V Sloveniji dobro vemo, kako se ohranja kult nedotakljivih voditeljev, čeprav bi ga bilo morda bolje zrušiti. V tem smislu bo katoliška cerkev morala opraviti tudi premislek o dediščini Karola Wojtyle.
V Sloveniji dobro vemo, kako se ohranja kult nedotakljivih voditeljev, čeprav bi ga bilo morda bolje zrušiti. V tem smislu bo katoliška cerkev morala opraviti tudi premislek o dediščini Karola Wojtyle.

Razpad sistema


Ker v naključja ne verjamem, sem s precejšnjo gotovostjo prepričan, da papež, ki mu je sledil, Benedikt XVI., ni odstopil zaradi šibkega zdravja ali neprimernosti za to funkcijo. Ko je videl, čemu mora kot rimski škof posvečati največ pozornosti, je odločno odložil pastirsko palico.

Že v njegovem obdobju so se začele večje spremembe v rimski kuriji, ki jim tradicionalni prelati niso bili naklonjeni. Stvari so se začele spreminjati posebej v kongregacijah za duhovnike in škofe. Duhovščina se je zdaj prisiljena ukvarjati sama s sabo, se spraševati o svoji vlogi, nalogah in poslanstvu.

Zato ne presenečajo Frančiškovi stalni pozivi k skromnosti in služenju. Ob tem pa je pričakovano prišlo – in bo zagotovo še prihajalo - do odzivov dostojanstvenikov (če jim tako sploh lahko rečemo), ki bi radi ohranili stabilnost, se odpovedali resnici in izognili kesanju.

Nekdanji nuncij v ZDA, Carlo Maria Vigano, je s svojimi trditvami zamajal še podobo sedanjega papeža. Težko je reči ali gre za dobronamerno potezo ali za dejanje iz obupa. Zagotovo pa njegov primer nakazuje, da znotraj cerkvene hierarhije ni več enotnosti.

Nihče ne sme biti nedotakljiv


V želji po stabilnosti lahko zagrešimo nepopravljive napake. Status quo lahko na kratki rok sicer omogoči mirno plovbo navrtani ladji, šele spoznanje in soočenje s kruto resnico pa bo odprlo pot k očiščenju. V nasprotnem primeru bo hitro postalo prepozno.

Naj bo soočenje z dejstvi še tako težko, Katoliška cerkev je izgubila večji del moralnega kapitala. Za zdaj so najbolj na udaru ZDA, Irska in Čile. Kaj bodo v naslednjih letih povedali Poljaki? In Slovenci? Ali ameriška zgodba pomeni kaj takega tudi pri nas? Nekaj primerov spolnih zlorab je v medijskem prostoru že zaokrožilo, nekateri duhovniki so bili tudi obsojeni, nekaj jih sodbo še čaka.

Rad bi verjel, da je to vse in da gre v našem prostoru res za bolj osamljene primere. Nekateri odzivi (škandalozen tvit Aleša Primca) pa dajejo zelo slab vtis. Prav to je logika nezmotljivosti in nedotakljivosti, ki je omogočila takšen razmah kleriških zlorab. Cerkev je bolj ranljiva in grešna, kot si upamo priznati.

Trnova pot kesanja


Ena od lastnosti zrelih in odgovornih posameznikov je, da v trenutku, ko se nedvomno izkaže, da so ravnali napačno, svoje mišljenje in delovanje korenito spremenijo. Enako velja za večje skupnosti. Katoliška Cerkev je tu trčila ob tako nedvoumno prepreko, da je treba podvomiti o (skoraj) vsem. Dosegli smo namreč točko, ko je nemogoče braniti svojo pozicijo vernika znotraj te skupnosti.

Merila za katoličane so višja, za duhovnike pa še toliko bolj. Celibat je še najmanjša potencialna žrtev. Na kocki je precej več.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30