Nedopustni pritiski na sodnika Jakliča postavljajo pod vprašaj integriteto Ustavnega sodišča

vir: pixabay.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Ustavno sodišče je razveljavilo del spornega člena zakona o tujcih, ki onemogoča individualno obravnavo prosilcev za azil v času zaostrenih migracijskih razmer. Ustavni sodniki so z večino 8 proti 1 razveljavili drugi, tretji in četrti stavek drugega odstavka ter tretji odstavek 10.b člena zakona o tujcih, ker je v neskladju z 18. členom ustave.


Toda v ločenem odklonilnem mnenju ustavni sodnik Jaklič razlaga, da je bila odločitev bolj politična kot pravno resnicoljubna. Opisuje pa tudi nedopustne pritiske nanj med procesom odločanja.


Ustavni sodniki so razveljavili tisti del zakona, ki je določal, da lahko ob zaostrenih migracijskih razmerah policija na meji zavrača vse tujce oz. potencialne prosilce za azil, brez individualne obravnave, če ti skušajo vstopiti iz sosednje varne članice EU.

Obhodni manever, s katerim so sprejeli "pravo" odločitev


Namesto, da bi se soočila z vprašanjem, ali je zakon protiustaven kljub temu, da predvideva, da je v izjemnih razmerah glede neizogibnega poseganja v "absolutne" pravice hočeš nočeš treba upoštevati načelo sorazmernosti, si je preprosto izmislila, da presojane zakonske določbe naenkrat urejajo krnjenje pravic v običajnih, in ne neobičajnih, okoliščinah.

Ta "obidni manever" pa je neresničen in si ga je večina dovolila kljub temu, da je ne samo zakonodajalcu, temveč celotni Sloveniji, ki je ob burnih razpravah spremljala sprejem teh posebnih določb zakona,jasno, da je bil namen konkretnih zakonskih dopolnitev urediti stanje v neobičajnih, spremenjenih situacijah, ko so ali bi s sprejemom ogromnega števila ljudi bile ogrožene "vitalne funkcije države" in delovanje osrednjih institucij, kot to tudi izrecno določa dikcija zakona, piše ddr. Klemen Jaklič v svojem ločenem odklonilnem mnenju.
Tako je ddr. Jaklič mnenja, da s tako nasilno reinterpretacijo konkretnih zakonskih dopolnitev, njihovih besedil kot tudi povsem znanega namena, češ da naj bi bila mišljena za odrekanje temeljnih pravic v povsem običajnih razmerah, je večina po njegovi oceni ravnala nepošteno do zakonodajne veje oblasti.



Meni, da se je namesto z jedrom pravne in intelektualne dileme, ki je težka in nehvaležna, raje napačno pustila zapeljati v potrjevanje "pravilnega" izmed stališč znotraj prestižnih političnih bojev. S tem je Ustavno sodišče samo odločilo politično, pa tudi intelektualno podhranjeno, namesto pravno in intelektualno pošteno.

Nedopustni pritiski za dosego strinjanja


Ob vsem tem pa je ddr. Jaklič v dodatku svojega ločenega odklonilnega mnenja opisal šokantno situacijo na Ustavnem sodišču ter odnosih med sodniki. Tako je zapisal: "Zato želim javnosti sporočiti, da je po moji odločitvi, da glasujem proti in po napisanem odklonilnem ločenem mnenju prišlo do nedopustnih pritiskov name, da bi spremenil vsebino svojega ločenega mnenja, kot tudi do ex postnavajanja direktnih neresnic, da bi se nekateri kolegi pred javnostjo oprali kritike iz tega ločenega mnenja. Z javnim obelodanjenjem takega, v demokratični družbi nedopustnega početja s strani nekaterih kolegov, sem primoran zavarovati svojo sodniško neodvisnost...Če bo za zavarovanje moje sodniške neodvisnosti, za kar sem pred državljani dal svojo prisego, potrebno, bom o podrobnostih tega dela pritiskov še javno spregovoril."

Očitno je ena najbolj problematičnih praks nekaterih na Ustavnem sodišču, da se vnaprej odločijo o rezultatu in temu primerno želijo prilagoditi svojo interpretacijo. Tako ddr. Jaklič v svojem mnenju zapiše: "... sem razkril, da je bil del logike pri odločanju nekaterih ta, da če bomo pri razlagi izpodbijanega člena upoštevali načelo sorazmernosti, kar je v dilemah »mučenje-mučenje« po naravi stvari neizogibno in kar izrecno zahteva tudi izpodbijani člen, "to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti", kar pa je bil "argument", ki naj bi razblinil dvome o tem, po kateri potije treba razlogovati."

Politični sodniki na Ustavnem sodišču


Neposredno se v svojem besedilu ddr. Jaklič obrne na ustavnega sodišča Accetta. Ustavni sodnik Accetto se namreč ni izločil iz odločanja, ko bi bilo to primerno ter vršil pritisk na Jakliča. Kot je danes razkril tudi Požareport, se sodnik Accetto ni izločil iz odločanja o referendumu o drugem tiru, kljub temu, da je dejavno sodeloval s SMC in bil njihov "tihi podpornik", kot se je sam izrazil.

Zaradi nestrinjanja z odločitvijo večine glede neizločitve je bil ddr. Jaklič deležen številnih kritik. O situaciji v mnenju zapiše: "Ker sem ob odločanju o njegovi ne/izločitvi takrat za to njegovo sodelovanje pri nastajanju programa vedel, mi vest ni pustila, da bi na podlagi neresnice, ki jo je sodnik Accetto ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi očitnonavedel, da namreč pri nastajanju programa ni sodeloval, glasoval za njegovo izločitev, in ne tako, kot je na podlagi njegovega neresničnega pojasnila odločila večina (da se ga ne izloči)."

Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice, zavedel je slovensko javnost, eden od učinkov te neresnice pa je bil, da je sodeloval pri odločanju v politično nabiti zadevi. To je  nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sojenja v svobodni demokratični družbi.

Omejitev ločenih mnenj


Svoje tokratno odklonilno mnenje pa ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič zaključi z opisom, kako ravno ustavni sodnik Accetto želi omejiti takšna ločena mnenja ter ta mehanizem sodniške neodvisnosti podrediti terorju večine. Namreč, podal je predlog, da bi večina imela možnost odgovorov na ločena mnenja, avtorji ločenih mnenj pa možnosti odgovora na tak odgovor večine ne bi imeli.

Celotno ločeno mnenje ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča si lahko preberete tukaj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike