Do edinosti pridemo le, če opustimo poskuse, da bi razodetje prilagajali vsakokratnim pričakovanjem ljudi

Milan Knep
2
Vir: Pixabay

»Boga ni nikoli nihče videl,« pravi sv. Janez (Jn 1,18). Kako naj govorimo o Bogu, če je za naše miselno in čutno dojemanje popoln neznanec?

Že v prvem obdobju krščanstva se pojavi vprašanje, kako v poganskem okolju, v katerem prevladujejo grški filozofski pojmi o Bogu, posredovati oznanilo o Jezusu in njegovem Očetu. Potreba po teološki osvetlitvi Svetega Duha, tretje Božje osebe – je deležna večje pozornosti šele po letu 300.

Sv. Janez osnovno zadrego razmerja med Očetom in Sinom pojasni že v prvem poglavju svojega evangelija, kjer pravi, da sta milost in resnica prišla po Jezusu Kristusu, edinorojenemu Bogu, ki biva v Očetovem naročju. Kar je na drugačen način izraženo tisto, kar sv. Janez pove že na začetku evangelija: »Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog /…/ In Beseda je postala meso« (Jn 1,1).

V verskem, filozofskem in kulturnem okolju prvih stoletij krščanstva prevladuje platonizem, ki močno poudarja božjo transcendenco. Krščanstvo pa v nasprotju s platonizmom postavlja v ospredje učlovečenje, Božjo bližino. Platon v Timaju 28 c pravi: »Najti začetnika in očeta tega sveta je težko; ko pa ga najdemo, ga je drugim oznanjati nemogoče.«

Da bi premostili prepad med najvišjim onostranskim bitjem na eni strani ter človekom, Zemljo in vesoljem na drugi, so različni poganski nauki uvajali mnogoplasten sistem vmesnih bitij. Platon, denimo, uvede demiurga, božansko bitje, ki naredi obstoječi svet po vzoru idej. Gnosticizem, neoplatonizem in kabala razširjajo nauk o emanaciji (lat. emanatio izliv, iztekanje). Predstavljajo si, da se svet, osebna in neosebna bitja nekako izlivajo iz najvišjega počela. Nekrščanski nauki tega časa večno silo, ki z emanacijo deluje na stvari, imenujejo eon (gr. eion vek, večnost).

Sekularizirane predstave o Kristusu, kot na primer rock opera Jesus Chist Superstar iz leta 1971, so prazna sociologizacija krščanstva, ki ima z evangeljskim Kristusom le malo skupnega.

Tem poganskim predstavam o odnosu med transcendenco in tostranskim materialnim svetom, v katerem biva človek, je deloma podlegalo tudi oznanjanje svetopisemske podobe o Bogu. Poskusom, da bi krščanski nauk prilagodili in naredili bolj sprejemljiv tudi za zelo razširjene neoplatonistične in gnostične poglede, se najprej uprejo zagovorniki monarhianizma (gr. monos sam, edini). Ti zanikajo enakost treh božjih oseb v Bogu in njihovo število skrčijo na Očeta. Modalizem, ena od oblik monarhianizma, uči, da je Kristus zgolj izraz (modus) enega in edinega Boga, ki se ob kaki priliki razodeva kot Oče, ob drugi kot Sin, ob tretji kot Sveti Duh.

Razjasnjevanje, kako naj se razmišlja o trojici v enosti Boga, se polno razplamti z Arijem, kar sovpada z nastajanjem državne Cerkve. Arij (256–336), aleksandrijski duhovnik, izhaja iz  aleksandrijskega izročila, po katerem je bil Božji Sin ustvarjen iz nebivanja. Bil je torej čas, ko ga ni bilo. Je torej rojen in ustvarjen. Ozadje tega stališča je neoplatonizem, ki poudarja transcendenco Boga. Filozof Plotin (205–270), najbolj vidni predstavnik neoplatonizma, uči, da je Bog vedno le Oče, ki od večnosti rojeva Sina. Kristus zanj ni istoveten z večnim Logosom. Njegova človeška narava naj bi ga umeščala niže od Očeta, niže od arhe, od večnega in temeljnega počela vseh stvari. Arij to misel stopnjuje in pravi, da je Logos nastal iz nič, je torej delo stvarjenja. Čeprav ga imenuje protogenetos, prvorojenec (Kol 1,15), ga vendarle umešča v red ustvarjenih stvari.

Samo enotna Cerkev je lahko duhovni in kulturni temelj enotnosti imperija.

Tako mnogi vidijo Kristusa še danes. Imajo ga le za izjemno osebnost, ki je načela rimski imperij. Občudujejo njegove radikalne ideje o enakem dostojanstvu vseh ljudi, vladarjev in sužnjev, kar je bilo za tisti čas nezaslišano. Navdihuje jih njegova resnicoljubnost in pravičnost. Pred desetletji so ga razglašali celo za prvega komunista. Vse te sekularizirane predstave o Kristusu, kot na primer rock opera Jezus Chist Superstar iz leta 1971, so prazna sociologizacija krščanstva, ki ima z evangeljskim Kristusom le malo skupnega.

Arij Božjega Sina razlaga v subordinacijskem smislu, v redu odrešenja podrejenega Očetu, ontološko oziroma bitno na nižji stopnji od njega. Arij je zaradi takšnega učenja obsojen, vendar pokliče na pomoč škofa Evzebija iz Nikomedije (+341; Nikomedija je bila nekaj časa prestolnica vzhodnega dela rimskega cesarstva; leži na maloazijskih tleh nasproti Bizanca). Škof Aleksander skliče zbor egiptovskih škofov in Arija zaradi krivoverstva izobči. Evzebij, Arijev zaveznik, od egiptovske cerkve terja preklic njegovega izobčenja, vendar se to ne zgodi. Ko Konstantin Veliki po zmagi nad Licinijem –, svojim svakom in vladarjem vzhodnega dela rimskega cesarstva, in njegovi usmrtitvi leta 324 –, postane vladar celotnega cesarstva, se znajde pred razdeljeno Cerkvijo. Cesar posreduje in od sprtih strani zahteva edinost, kajti samo enotna Cerkev je lahko duhovni in kulturni temelj enotnosti imperija. Konstantin, ki od škofov terja predvsem formalno edinost, resničnih duhovnih vprašanj ne pozna in ne razume. Škofe, ki jih ima za ideološke stebre imperija, z laskavimi naslovi in besedami povabi v Nicejo, v bližino prestolnice. Poskrbi za prevoz 300 udeležencev; za pogovore pa jim da na voljo svojo palačo ob jezeru, nedaleč od Marmarskega morja. Koncil odpre cesar Konstantin sam in predlaga naj »verigo sporov razvežejo z zakoni miru«.

Pomembno besedo na zasedanju koncila v Niceji leta 325 ima teolog, cerkveni zgodovinar, škof in svetovalec Konstantina Velikega, Evzebij (263–339) iz Cezareje v Palestini. Evzebij predlaga krstno veroizpoved svoje skupnosti: »Verujem v Jezusa Kristusa, Božjo Besedo, Boga od Boga, luč od luči, življenje od življenja, edinega Sina, rojenega pred vsem stvarstvom, ki ga je Oče ustvaril pred vsemi časi, po katerem je vse ustvarjeno«. Na cesarjev predlog, ki ga oblikuje njegov svetovalec Osij, Evzebijevi veroizpovedi dodajo besedo homousios (enega bistva), kar tedaj v Aleksandriji pomeni skupen delež na neki biti ali bistvu. Usia ustreza latinski besedi essentia. Škofje zahodnega dela Cerkve so naklonjeni poudarjanju božje enosti, Vzhod pa sledil nauku o podstatih, hipostazah, kar omogoči večjo odprtost razglabljanju o Sveti Trojici. Po Atanaziju, škofu iz Aleksandrije, koncilski očetje Sina označijo kot homousios (gr. homos enak, isti) Očeta, ker je do njega v istem razmerju kot odsvit do luči.

Namen nicejske veroizpovedi ni v tem, da pokaže številčno enost Boga, ampak da postavi Sina v območje Boga; ali kot pravi sv. Janez: »In Beseda je bila Bog.« To pa je seveda v nasprotju z arijanskim umevanjem ustvarjenosti Logosa. Koncil sklene: »Izobčen bo tisti, ki pravi, da je bil čas, ko Logosa še ni bilo. Da ga ni bilo, preden je bil rojen. Da je bil ustvarjen iz nič. Da je Božji sin druge podstati ali drugega bistva kot Oče (usia).«

Bog ni oddaljen samotar, temveč neskončna dinamika odnosov ljubezni in svobode.

Arij in še dva druga škofa veroizpovedi ne podpišeta, zato  morata v izgnanstvo. Na koncilu je zavrnjen tudi predlog splošnega celibata. Cerkvi v Aleksandriji so dodeljene posebne pravice; podobno prvenstvo se prizna tudi rimskemu škofu. Kar pomeni, da rimski škof oziroma papež takrat še nima prvenstva za vso vesoljno Cerkev. Spomnili so tudi na pravice Antiohije, Jeruzalemu pa je pripadalo le častno prvenstvo. S tem je bila začrtana ozemeljska razdelitev poznejših patriarhatov, ki dejansko velja še danes. Duhovniki so od koncila v Niceji naprej vezani na krajevne cerkve. Tako koncil disciplinsko in organizacijsko uredi celotno Cerkev, za kar jamčita cesar in država. Po končanem koncilu cesar priredi gostijo, škofe bogato obdari in izrazi zadovoljstvo, da imajo končno eno vero in eno bogoslužje. S tem pa se utrdi prepletenost Cerkve in države.

Nekateri Konstantinovi nasledniki so bili znova naklonjeni arianizmu. Uspešno se jim upira sv. Bazilij Veliki (329–379), ki velja za enega od štirih velikih cerkvenih učiteljev krščanskega Vzhoda. Skupaj z Gregorjem iz Nise (335–395) in Gregorjem Nacianškim (330–390) so utrdili nove izraze in pomirili razmere. Prav oni imajo zasluge, da je prvi carigrajski koncil leta 381 dokončno opredelil Svetega Duha za tretjo osebo Svete Trojice. Enega zadnjih udarcev arianizmu je zadal Karel Veliki, ki je leta 774 v Pavii blizu Milana premagal zadnjega langobardskega kralja Deziderija.

Vsi ti spori zaradi razčiščevanja skrivnosti Svete Trojice so pokazali, da pridemo do edinosti le, če opustimo filozofske pojme in poskuse, da bi razodetje prilagajali vsakokratnim pričakovanjem ljudi. Eno je gotovo: Bog ni oddaljen samotar, temveč neskončna dinamika odnosov ljubezni in svobode. Vsak od nas je povabljen, da po molitvi, zakramentih in na druge načine že za časa zemeljskega življenja postaja del tega najlepšega in najveličastnejšega bivanja, ki ga ne more uničiti nobena zla sila.

V branje priporočamo tudi knjigo Kozma Ahačiča z naslovom Kozmologija.

Zbirka esejev, ki prinašajo poglobljen razmislek o sodobni slovenski družbi je zrelo delo razmišljujočega kristjana, ki išče rešitve znotraj današnje, po njegovem mnenju, izrazito »mimobežne« družbe.

Sveže delo lahko brez stroškov poštnine po ceni 24,90 evrov naročite na strani https://www.goga.si/sl/knjige/kozmologija/

Doniraj

2 KOMENTARJI

  1. Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. (Jn 17, 20-21)

  2. Boga ni nihče videl, razen tisti, ki so gledali Jezusa, so na lastne oči gledali Boga – apostoli, učenci in njegovi sodobniki, na primer Pilat, Kajfa in drugi duhovniki, pa Marija… Blagor njim.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime