Nečimernost čez nečimernost

Ena od temeljnih človeških izkušenj, s katero se z večjo ali manjšo jasnostjo v določenem trenutku življenja sreča sleherni človek, je naslednja: lastna negotovost in minljivost, nezadržno odtekanje časa in stvari. Pred to ugotovitvijo so možne različne drže. Božja beseda tega tedna nam vse to osvetli in nas vabi, da se ob tem odločimo.

V prvem berilu slišimo znameniti pridigarjev vzklik o nečimrnosti vseh stvari:

»Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost! Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to: Tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? Da, vsi njegovi dnevi so bolečine, njegovo opravilo je žalost, še ponoči njegovo srce ne počiva: tudi to je nečimrnost.«

Te besede odsevajo neko edinstveno stanje vere: stanje, ko človek veruje v obstoj Boga in v njegovo sodbo, ni mu pa še jasno razodeto, kaj in kako bo z njegovim bivanjem, njegovim življenjem po smrti. Največ, kar lahko človek pričakuje kot povračilo za dobro, ki ga je storil, je dolgo življenje in številno potomstvo; toda istočasno človek odkrije, da se te stvari na isti način dogajajo tako brezbožnim kot pravičnim.

Ko v tem položaju človek vsaj malo pomisli na lastno usodo, jo doživi kot absurdno. Pred nami je ponavljajoča podoba o dimu in cvetu. Pomen izraza nečimrnost izhaja iz hebrejske besede in pomeni paro, ki se razblini v zraku. Neki psalm pravi: »Človek je podoben hlapu, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine.« Človek je kakor trava in kakor cvetica na polju: trava se posuši, cvetica ovene (prim. Iz 40,6-7). Vse to kaže na stanje zbeganosti, ki mu lahko le vera v Boga in velika ljubezen do življenja preprečijo, da bi se spremenilo v obup in odprto upornost.

Preidimo sedaj k evangeliju, da bi videli, s kakšno lučjo ta obsije človekov temeljni problem. Priložnost je še kako konkretna.

Nekdo prosi Jezusa, da bi posredoval pri sporu med njim in njegovim bratom glede vprašanja dediščine:

»Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.«

Verjetno težava ni bila v tem, kako razdeliti dediščino, ampak če jo sploh deliti. Da ne bi drobili očetove dediščine (običajno manjše obdelovalne površine), se je pogosto dogajalo, da je najstarejši sin podedoval vse, ostali bratje pa so se morali zadovoljiti z očetovimi premičninami. Omenjeni človek prosi Jezusa, naj bi prepričal njegovega brata, da bi si delila dediščino, da bi se tako tudi on lahko poročil in si ustvaril svoje življenje (vedno aktualni povod za spor; kolikokrat vprašanje dediščine zastruplja družine, spremeni brate in sestre v sovražnike, med seboj se ne pozdravljajo več in se celo vlačijo po sodiščih!). Jezus je odgovoril:

»Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.«

Jezus se ni hotel postaviti na stran enega brata nasproti drugemu, čeprav bi bilo to pod krinko vzpostavljanja pravičnosti. On je prišel oznanjat Božje kraljestvo, ki je pravičnost pred Bogom, ne le pred ljudmi; zato odkloni, da bi bil razsodnik v vsakdanjih vprašanjih interesov med ljudmi. S priporočilom, ki sledi ( »Varujte se vsake pohlepnosti!« ) nam pojasni, kaj je napaka obeh bratov: iz zemeljskih dobrin sta napravila najpomembnejšo stvar njunega življenja in pred njimi vse ostalo stopa na drugo mesto. On je rekel: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33). Mladenič, ki je v igri, je ta red postavil popolnoma na glavo. Zato razumemo, zakaj Jezus ni uslišal njegove prošnje, medtem pa brez pomišljanja odgovori drugemu mladeniču, ki ga je vprašal, kaj naj stori, »da bom deležen večnega življenja« (Lk 18,18).

Da bi pojasnil, kako je lahko drža obeh bratov nevarna, Jezus doda, kot to pogosto stori, priliko:

»Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: 'Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?' Rekel je: 'Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.' Bog pa mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?'.«

Znano je, da na vzhodu radi govorijo v prilikah. Neki učenec se je nekoč pritoževal nad učiteljem, zakaj vedno pripoveduje zgodbe, nikoli pa ne pove njihovega pomena. Učitelj mu je nato odgovoril: »Kaj bi rekel, če bi ti nekdo ponudil sadež, ki bi ga, preden bi ti ga dal, prežvečil?« Tako dela tudi Jezus. On noče »prežvečiti« sadeža, ki nam ga daje. Nam pusti, da priliko razvozlamo in jo naobrnemo na življenje. Zadovolji se s tem, da spravi v tek naše razmišljanje s tistim zadnjim vprašanjem, ki pa se ne tiče več samo bogatega neumneža iz prilike, ampak vsakega poslušalca: »in kar si pripravil, čigavo bo?«.

V eni stvari evangelij soglaša z izraelskimi modreci, med katerimi je tudi Pridigar: kot neumnost obsoja kopičenje, življenje, ki je podobno mravljam, ki nenehno nosijo na kup za zimo, za katero niti ne vemo, če bo kdaj prišla.

Nihče ne pravi, da človeku ni treba delati, razvijati industrijo, napredovati. Obsoja pa življenje za kopičenje, ko človek postaja stroj za služenje denarja. Potrebno je služiti denar, da bi živeli, ne pa živeti, da bi služili denar.

Kolikokrat je morda tudi iz naših ust prišel vzklik iz prilike: »Neumnež! Kdo te sili, da tako delaš?!«. Vzemimo primer mafijskih šefov. Ti živijo bedno življenje: nenehno se selijo iz kraja v kraj, živijo v ilegali, ker jih je strah, da bi jih likvidirali njihovi rivali ali policija; niti ne morejo užiti nakopičenega bogastva, da ne bi bil sumljiv njegov izvor.

In vendar si nenehno prizadevajo za osvojitev novih trgov, da bi izločili tekmeca, podkupili funkcionarje. Zadovoljijo se z dejstvom, da v njihovem ozkem krogu sorodnikov in rojakov priznavajo njihovo avtoriteto in imajo strahospoštovanje do njihovega imena. Mladim je potrebno pomagati razumeti, da mafijci niso veliki prekanjenci, ampak veliki neumneži, ali bolje ubogi bolniki.

Videli smo, da so do sem modrostni preudarki in zdrav človeški čut navzoči že v Stari zavezi. Jezus pa temu dodaja nekaj absolutno novega, kar mu omogoča razodetje, da obstaja življenje po smrti, večno življenje pri Bogu. V stavku, s katerim sklepa priliko, pravi:

»Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Obstaja torej alternativa absurdu, obstaja izhod iz »vse je nečimrnost«: obogateti pred Bogom. Kopičenje stvari ni zgrešeno; napačno je kopičenje »za sebe«, za to življenje, kjer je vse negotovo, namesto, da bi kopičili »za Boga«, t.j. za dobro bližnjega in za večno življenje.

Malo za tem Jezus v evangeliju po Luku razloži, v čem je ta drugačen način bogatenja:

»Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,33-34).

Nekaj je, kar lahko nesemo s seboj, kar nas spremlja povsod, tudi po smrti: to niso dobrine, ampak dela; ne to, kar smo imeli, ampak to, kar smo storili. Najpomembnejša stvar v življenju torej ni imeti dobrine, ampak delati dobro, kajti to je tisto, kar ostane za vedno: »Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu; kajti njihova dela gredo z njimi« (Raz 14,13). Dobro, ki smo ga imeli, ostane tu doli, dobro, ki smo ga storili, pa nesemo s seboj. Bogati lakomnež je »imel veliko premoženje«, ni pa naredil nič dobrega in je zato končal v peklu (prim. Lk 16,25).

Berila današnje nedelje na poseben način osvetljujejo našo današnjo situacijo. Ko se je izgubila sleherna vera v Boga in v večno življenje, se danes ljudje pogosto znajdejo v Pridigarjevi koži. Življenje se jim zdi nesmiselno. Ne uporabljajo več izraza »nečimrnost«, ker ima verski prizvok, ampak uporabljajo izraz absurd. »Vse je absurd!« Gledališče absurda (Beckett, Ionesco), ki je cvetelo v desetletjih po vojni, je bilo odsev neke kulture, gledališki prevod eksistencialne filozofije.

Tisti, ki ubežijo skušnjavi kopičenja stvari, kot je to uspelo nekaterim filozofom in pisateljem, zapadejo v nekaj, kar je morda še slabše: v »gnus« do stvari. V Sartrovem romanu Gnus beremo, da so stvari »odveč«, da so neznosne. V umetnosti vidimo deformirane stvari, predmete, ki so ohlapni, ure, ki visijo kot salame. To se imenuje »surrealizem«, toda bolj kot preseganje, je zavračanje resničnosti. Vse zaudarja po gnilobi, razpadanju. Opustitev ideje o nebesih, gotovo življenja na zemlji ni naredila bolj svobodnega in srečnega!

Današnji evangelij nam nakazuje, kako ponovno zravnati to nevarno pot. Stvari se nam bodo ponovno zadele lepe in svete takrat, ko se bomo odpovedali želji po izključnem posedovanju oz. po »izkoriščanju« in jih vrnemo namenu, zaradi katerega so nam bile podarjene: da razveseljujejo naše sedanje življenje in nam pomagajo doseči naš cilj v večnosti.

Za svojo si vzemimo bogoslužno molitev: »Gospod, nauči nas modro uporabljati zemeljske stvari, naj bomo vedno usmerjeni k večnim dobrinam«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 255-260. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.