Ne podcenjujte Marjana Šarca in 42 tisoč glasov za Ireno Jovevo!

Embed from Getty Images
Predsednik vlade Marjan Šarec je včeraj sporočil, da so mu ukradli identiteto. Na spletu so se takoj pojavile šale, da je glavni osumljenec nedvomno Ivan Serpentinšek. Po nedeljski objavi javnomnenjske raziskave Ninamedie se je iz njega ponorčeval še Žan Mahnič, češ da LMŠ v anketah vedno najdemo na 1. mestu, na vsakih volitvah pa izgubijo.

Pri tem je nadebudni poslanec SDS najbrž pozabil, da je "luzer" Marjan Šarec na oblasti, medtem ko on in njegov predsednik ponovno gulita opozicijske klopi. V Evropskem parlamentu pa imata LMŠ in SDS enako število poslancev.

»Tega podcenjevanja smo vajeni že dve leti«, bi mu najbrž odgovoril Šarec, če bi se mu zdelo vredno. S temi besedami je, še enkrat več, z zadoščanjem pospremil tudi majski volilni uspeh svoje stranke, kot so ga v pridobljenih dveh evropskih poslancih prepoznali tudi poznavalci politike v naši redni mesečni anketi.

Šarčevi volilni rezultati, predvsem pa maksimalni učinek, ki ga iz njih potegne, nas opozarjajo, da nad njegovim projektom ne moremo zgolj zamahniti z roko, kot smo lahko nad Jankovićevim, Bratuškinim in Cerarjevim. Za vse naštete velja, da so na političnem parketu ples vodili največ en mandat, nakar so z odra padli v marginalizacijo ali celo povsem izginili.

A z Marjanom Šarcem bi vendarle znalo biti nekoliko drugače. Trojček volitev, iz katerih je, tako ali drugače, izšel kot neformalni zmagovalec, kaže, da to ne more biti zgolj naključje.

Šarčevi volilni rezultati, predvsem pa maksimalni učinek, ki ga iz njih potegne, nas opozarjajo, da nad njegovim projektom ne moremo zgolj zamahniti z roko, kot smo lahko nad Jankovićevim, Bratuškinim in Cerarjevim.

Koga "pali" Joveva?

Kot tudi ni naključje 42 tisoč glasov za njegovo nosilno kandidatko, Ireno Jovevo. Podpora njej je, ne glede na Šarčevo siceršnjo priljubljenost, presenetila celo strokovnjake, ki se s politiko ukvarjajo profesionalno. V javnosti cenjeni in medijsko izpostavljeni politični analitik dr. Alem Maksuti je denimo še tik pred volitvami dejal, da »trenutne popularnosti predsednika vlade namreč ni mogoče preprosto preslikati na stranko in listo« ter da »to na koncu ne bo obrodilo sadov in da bo uspeh, če bo LMŠ dobila eno poslansko mesto.«

Maksutiju napačne ocene seveda ne gre zameriti, saj so denimo Jovevo kot najslabšo kandidatko vseskozi ocenjevali tudi sodelujoči analitiki v našem projektu ocenjevanja uspešnosti političnega delovanja.

Za razumevanje, kaj točno se je zgodilo, je fenomen Joveve potrebno postaviti v za Slovenijo razmeroma nov politični kontekst. Znotraj tega se ne morem strinjati niti z našim cenjenim komentatorjem Tinom Mamićem, ko pravi, da bi volivci na listi LMŠ izvolili tudi siničko, če bi jo pač postavili na prvo mesto.

Nasprotno. Menim, da je bila Irena Joveva s strani Šarčevih strategov kot nosilka liste skrbno izbrana, saj se v popolnosti prilega bistvu političnega koncepta te stranke. Navsezadnje bi lahko na prvo mesto postavili tudi dr. Klemna Grošlja, ki je v vseh pogledih kompetentnejši kandidat in se mu denimo Trianonska pogodba ne more zgoditi. V vseh pogledih, razen v enem – v videzu, oziroma pogledu/izgledu samem po sebi.

Irena Joveva je bila s strani Šarčevih strategov kot nosilka liste skrbno izbrana, saj se v popolnosti prilega bistvu političnega koncepta te stranke.

Trianonske pogodbe volivci na pogled prijetni Jovevi seveda niso zamerili. Jasno, ker kaj pravzaprav to je, ne vedo niti sami, niti jih to ne zanima. Kot jih, dokler sami živijo kolikor toliko spodobno, ne zanimajo druge učene tematike, o katerih razglabljajo v visoki politiki. Saj veste, kaj bi se s tem ukvarjali, ko pa nas jutri prav lahko povozi avto!

Stranka Marjana Šarca je v tem smislu zadela bistvo družbene evolucije nezrelih demokracij v postkomunističnih državah. Zaorala je v naraščajočo množico apolitičnih državljanov, ki življenjskih naukov ne črpajo iz poglobljenih filozofskih razprav intelektualcev današnjega časa, temveč iz ljubezenskih zapletov v turških limonadah, dramatičnih trenutkov v izločilnih bojih Lige prvakov ter iz usod televizijskih zvezdnikov, ravnokar izločenih iz resničnostnega šova Ljubezen po domače.

V svojem prenatrpanem življenju se o političnem dogajanju pozanimajo kvečjemu preko občasnega skrolanja skozi senzacionalistične naslove spletne strani 24ur.com ali z mimobežnim ogledom desetsekundnega inserta običajnih nebuloz iz parlamenta, predvajanega v osrednjem dnevniku.

Prav zato je bila za Listo Marjana Šarca Irena Joveva idealna politična izbira, ki je »domov« lahko prinesla tistih 50 tisoč glasov, potrebnih za dva evropska poslanca. Če je ne bi dobili v televizijskem polittainmentu, bi jo lahko iskali zgolj še med influenserkami, ki jih gledalci s telefonskim glasovanjem nikoli ne izločijo iz Big Brother hiše.

Marjan Šarec je po majskih volitvah tako lahko resnično zadovoljen, saj je dobil še eno potrditev, da njegova formula uspeha »forma je vsebina« deluje in da utrjevanje njegovemu konceptu lastne volilne baze poteka po načrtih.

To gre, dokler volivci mislijo, da se jih ne tiče ...

Stranko s takšno volilno bazo pa lahko dolgoročno z oblasti odnese le, če se med volivci razleze občutek, da politika ogroža njihov »status quo«; ceneno potrošniško brezskrbnost, vikend izlete na hrvaško obalo, poceni lete na košarkarske tekme v Ameriko, občasne obiske spodobnih restavracij, nov iPhone vsaki dve leti ter finančno sprejemljiv takojšen dostop do zasebnega (zobo)zdravstva, če pač javno ne deluje.

A ta grožnja postane stvarna šele, ko jo ljudje občutijo na lastni koži. Do takrat pa je Šarčeva stranka varno zasidrana v slovenskem političnem prostoru in je ne bo odpihnilo tako hitro, kot njene predhodnice.