Ne maske in testiranja, to je resnična grožnja zdravju vaših otrok!

Foto: Storyblocks
POSLUŠAJ ČLANEK
"Ne dotikajte se naših otrok, tukaj potegnemo črto!" Tako so se na napoved uvedbe prostovoljnega testiranja učencev zadnje triade osnovnih ter srednjih šol odzvali v civilnodružbeni iniciativi "Otrok ne damo" in pripravili peticijo, ki jo naj bi podpisalo že 19 tisoč ljudi.  

Dodali so še, da so "naši otroci naša prihodnost, zato ne smemo dovoliti, da se posega v njihovo svobodo, integriteto, zdravje in psihološko stanje."

Toliko kot neškodljivo testiranje, kakršnega v Avstriji in Nemčiji množično izvajajo že tedne, pa takšne množice staršev in učiteljev očitno ne skrbi resnično nevarna in vse bolj razširjena praksa, za katero znanstveniki vse bolj ugotavljajo, da pušča dolgoročne nepopravljive posledice na psihično in fizično zdravje otrok in mladostnikov.

Gre za škodljivo in prekomerno uporabo pametnih telefonov in drugih zaslonskih naprav, ki v vse pogostejših primerih vodi v nevarno obliko nekemične odvisnosti. 

https://twitter.com/IgorZavrsnik/status/1379843496564158464

Glede trendov uporabe pametnih telefonov in drugih naprav pri vse mlajših otrocih je izredno zaskrbljen eden vodilnih svetovnih raziskovalcev tega področja, nevroznanstvenik in psihiater dr. Manfred Spitzer.

Kot poudarja nemški strokovnjak, znanstvene študije kažejo škodljivost uporabe zaslonskih naprav, posebej telefonov tako za čustveni, kognitivni kot telesni razvoj. Zmanjšujejo telesno aktivnost, uničujejo koncentracijo, občutek za empatijo, zmanjšujejo ustvarjalno sposobnost v odraslosti.

Dajemo otrokom šilce žganja na dan, da bi se privadili?


V nedavnem intervjuju za Mladinsko knjigo ob slovenski izdaji njegove knjige Epidemija pametnih telefonov je to tehnologijo primerjal z alkoholom, saj obe povzročata zasvojenost in zavirata razvoj možganov.

"Zato otrok v vrtcu ne navajamo na pitje alkohola. Šilce žganja na dan, da bi se privadili. Tega ne počnemo, ker je škodljivo. Počnemo nasprotno. Otroke odvračamo od alkohola, dokler niso dovolj stari ter imajo dovolj razvite in zrele možgane, da lahko sami nadzirajo uživanje alkohola," je odgovoril na, kot pravi, zgrešen argument, da moramo otroke dovolj zgodaj seznaniti s tehnologijo, da jo bodo suvereno uporabljali.

Dr. Manfred Spitzer: "Pametni telefoni povzročajo odvisnost. Tako trdi znanstvena literatura. To ni moje osebno mnenje, za to imamo dokaze. Določene funkcije telefona vas mamijo kot igre na srečo. Igranje na srečo je pogosto del računalniških iger, čeprav ne bi smelo biti. Nekatere države so to prepovedale, Evropska unija do danes še ne. Ne celotna Unija, vendar gremo v tej smeri."


Ob tem znanstvene raziskave pri otrocih ugotavljajo "pandemijo neaktivnosti" - Ne hodijo ven, se premalo gibajo itd. "Imamo otroke s čezmerno težo, ki bodo sčasoma pretežki mladostniki, to pa pomeni sladkorno bolezen, visok krvni tlak in kopico drugih težav. Na dolgi rok zbolevanje za rakom, kapi in srčne zastoje," opozarja Spitzer.

Druga pandemija je pandemija miopije, kratkovidnosti, ki postaja zelo pereča težava v jugovzhodni Aziji. "V Južni Koreji je kar 95 % mlajših od 20 let kratkovidnih. Na Kitajskem je takih 80 %, v Evropi od 30 do 50 %," navaja in izpostavlja podatke iz zadnjih raziskav ob lock-downu. Med zaprtjem in šolanjem od doma se je zrklo daljšalo trikrat hitreje, ker so otroci večino časa preživeli s pametnimi telefoni. Ko se je bistveno povečalo število kratkovidnih otrok zaradi buljenja v ekrane, so v kitajskih šolah mobilne telefone celo prepovedali.

Včasih je bil dejavnik tveganja za kratkovidnost branje, a zdaj ni več tako, saj povprečen nemški najstnik bere 15 do 20 minut na dan, kar ne kvari vida. "Izkazalo pa se je, da ima pametni telefon dve lastnosti, ki sta skupaj usodni. Pametni telefoni so najbolj razširjena naprava, na svetu jih je več kot pet milijard. So najpogosteje uporabljena zaslonska naprava. Za nameček imajo najmanjši zaslon. Knjigo običajno berete z razdalje pol metra. Pametni telefon berete z razdalje 25 cm."

Dr. Manfred Spitzer: "Če 13-letno dekle več kot tri ure na dan preživi na Facebooku, kar je pri 13-letnicah zelo pogosto, ima dvakrat več možnosti, da bo pri 18 letih depresivna. To je pokazala britanska študija."


"Mlajši ko so otroci, bolj škodljive so zanje zaslonske naprave," opozarja Spitzer. Tako za učenje materinščine kot tujih jezikov otroci potrebujejo živ stik. "Zaradi pametnih telefonov mislimo, da delamo dobro, ko otroku naročimo, naj na spletu sam poišče, kar ga zanima. Toda težava je, da za uporabo slehernega brskalnika potrebujete predznanje, s katerim ovrednotite najdeno. Google ima odgovor na vse. Od traparij do zanimivih podatkov, ki pa jih brez predznanja ne morete razločiti. Ljudje pravijo, da je treba le izboljšati spletno pismenost, pa bo vse rešeno. Temu moram odločno nasprotovati. Ljudje nimamo splošne sposobnosti za ločevanje resnice od laži."

Izločeni iz družbe?


Eden od močnih argumentov staršev, da kupijo telefon svojemu osnovnošolskemu otroku je, da ga imajo vsi njegovi sošolci in če ga nima sam, je izločen. Dr. Spitzer daje osebni primer: "Moja 12-letna hčerka nima pametnega telefona. Edina v svojem razredu. Vendar vsi govorijo z njo. Ne spravljajo se nanjo. Dandanes se nate spravljajo po telefonu in ne v živo. Če otrok nima telefona, se sošolci pogovarjajo z njim. Sošolci poznajo mojo hčerko in ona dobro pozna njih. Veliko bolje, kot če bi napisala nekaj besed v klepet. Zaradi tega ni prizadeta. Njeno družabno življenje ne trpi. Dobro ji gre, zelo dobro. Slabo bi bilo, če bi ji dal pametni telefon."

Kot pravi, ga je že večkrat vprašala, kdaj bo dobila telefon. "In vedno ji pravim: Pri treh letih ti nisem dal bombonov, zato imaš zdaj zdrave zobe in nisi pretežka. Vendar bi si uničila zobe in postavo, če bi pojedla toliko bombonov, kot si si jih takrat želela. Zdaj si želiš pametni telefon, a vem, da zate ni dober. Pametni telefoni niso dobri za otroke. Če bi ti dal telefon, bi ti naredil škodo, ti pa si moj otrok. Kaj naj rečem?"

Najmočnejši svetovni lobi nas prepričuje drugače


In zakaj se o škodljivosti uporabe zaslonskih naprav med mladimi v družbi več ne govori, zakaj zadeva ni sistemsko rešena denimo s prepovedjo na osnovnošolski ravni?

Dr. Spitzer opozarja, da je zadaj digitalni lobi, ki je najbogatejši lobi na svetu. "Največ sredstev namenjajo laganju o pametnih telefonih. Preprosto jim ne smete nasesti."

"Podjetja nas prepričujejo, naj otroku kupimo telefon. Ko ga dobi v roke, ga začne uporabljati. Tako monetarizirajo otrokov čas. Gre jim za zaslužek, ne spodbujanje umskega razvoja. Telefon slednjega celo zavira. Ne bi smeli dopustiti, da peščica najbogatejših podjetij na svetu v Kaliforniji, Južni Koreji ali na Kitajskem kuje dobiček z oviranjem razvoja naših otrok," opozarja Spitzer.

Najnovejša knjiga dr. Manfreda Spitzerja: Epidemija pametnih telefonov, je na voljo tudi v trgovini Iskreni

Miha Kramli: obstaja razlika med odvisnostjo in zasvojenostjo


Da osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona, tablice in računalnika, že dolgo opozarja vodilni slovenski strokovnjak za nekemične oblike zasvojenosti, psihioterapevt Miha Kramli.

Glede situacije v pandemiji, ko poteka šolanje na daljavo in podobno, sicer pravi, da te okoliščine same po sebi ne povzročajo zasvojenosti.

"Ločiti moramo namreč med odvisnostjo od tehnologije in zasvojenostjo z njo. Ko kirurg operira s pomočjo robota, je od tehnologije sicer odvisen, ni pa z njo zasvojen," karikira v nedavnem intervjuju za Finance.


Kot pravi, je enako tudi pri otrocih in mladostnikih – ko delajo s pomočjo tehnologije, na primer obveznosti za šolo, domače naloge, pišejo preverjanja znanja in podobno, so odvisni od tehnologije, ne pa z njo zasvojeni. Kajti ko tehnologijo uporabljamo za delo, nas narava zaščiti – začutimo utrujenost, naveličanost, komaj čakamo, da lahko naredimo odmor. Delo za ekrani ne zasvoji, ima pa lahko fizične posledice – denimo pekoče oči, bolečine v glavi, vratu, hrbtenici, utrujenost … A drugače je, ko tehnologijo uporabljamo za zabavo in sprostitev. Takrat ne dobimo občutka utrujenosti, ampak si želimo še več in še bolj intenzivnih dražljajev, čedalje več želimo tvegati. Naloga staršev je prepoznati razliko ter omejevati uporabo tehnologije za zabavo in sprostitev.


In kako prepoznati zasvojenost? Kramli je razložil na primeru: "Otrok igra igrico in pokličem ga h kosilu. Odgovori, da pride čez dve minuti, in to res naredi, poje, pomije posodo, se pogovarja, gre na igrišče … To je dobro – to je naš cilj. Drugi primer je, da otrok igra igrico in sicer odgovori, da pride, vendar tega ne naredi in se razburi, ko ga pridem po določenem času iskat ter mu zagrozim z odvzemom računalnika. V tem primeru gre že za navado, ki se sicer lahko reši v družini, a z zunanjo pomočjo. Tretja stopnja je, ko otroka pokličem h kosilu, a me podi iz sobe, zaklene vrata in podobno. To je prisilno vedenje in tega ni več mogoče reševati doma. Tu je potrebna hospitalizacija, terapevtska skupnost, neki organizirani program zdravljenja. Zadnja stopnja pa je, da grem po otroka, da bi ga poklical h kosilu, a je ta preveč zatopljen v igro. Ko se ga dotaknem, se vznemiri in me udari. Sledi pretep in tu se vključijo policija, tožilstvo, center za socialno delo, zdravstvo, sodnik lahko določi prisilno zdravljenje … To je zasvojenost."


Podrobnosti je pred časom razložil tudi v intervjuju za Domovino.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike