Ne gre za zaščito javnega šolstva, ampak za zaščito nesposobnosti državnega
POSLUŠAJ ČLANEK
»Hvala Bogu za montessori material,« je bil eden od močnih pišev v viharju besed, ki jih je po torkovi odločitvi leve ustavne večine v parlamentu zapisala na enem od socialnih omrežij ena od mamic, ki otroka šola v – državni šoli.
Da ji pomaga, da skupaj z otrokom vadita osnovne stvari in lovita zamujeno v šoli, kjer »ne utrjujejo, samo naprej jemljejo, s tem na silo držijo nivo, z otroci doma pa moramo vaditi starši, kot bi otroka šolali doma,« je še dodala.
Gotovo je odločitev 60 poslancev politične levice, da izigrajo razsodbo ustavnega sodišča, v prvi vrsti pravno vprašanje, pa tudi vprašanje osnovne demokratične kulture: ali se odločitve ustavnega sodišča spoštuje ali ne?
Vrsta uglednih pravnikov je že opozorila ne samo, da je taka odločitev politično-etično nesprejemljiva, moralno zavržena, ampak tudi ustavnopravno nevzdržna.
Velja prebrati sredino javno izjavo treh pravnikov mlajše generacije dr. Jurija Toplaka, dr. Andraža Terška in dr. Mateja Avblja, ki ima vrednost tudi v tem, da bi jih težko spravili pod isti svetovnonazorski nadstrešek.
Kako bo morebitna sprememba ustave prestala ustavno presojo ali pritožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice, bo pokazal čas.
Že eno pa je gotovo danes – ta odločitev bo ostala eden največjih madežev na vladi Mira Cerarja in njegove strankarske SMC vojski. Ne samo političnih, ampak čisto človeških.
O človeških kvalitetah etičnega Mirota, ki je z lažnim preroštvom uspel ne-vem-katerič-že znova preslepiti naivno slovensko sredino, morda najbolj priča zapis Romana Globokarja, direktorja Zavoda sv. Stanislava, ki upravlja z eno od zgolj šestih zasebnih osnovnih šol v Sloveniji:
»Najbolj boli, ker so za glasovali ljudje, ki jih spoštujem in ki vedo, kakšne so zasebne šole. Vedo tudi, da ne drži, kar se je govorilo v državnem zboru. Razočaran sem in žalosten. Izgubil sem zaupanje v argumentiran diskurz v politiki. Vse je bilo vnaprej prešteto. Nikogar ne zanimajo argumenti.«
Da gre pri vsem skupaj predvsem za zaščito javnega šolstva, so v viharju zadnjih dni pihali na čustva javnosti in velike večine staršev, ki imajo otroke v državni šoli, levi politiki.
Toda ali res zasebna šola (ki v osnovi izvaja javni program) ogroža državno tako zelo, da jo je treba zaščititi z izigravanjem sodb najvišjega sodišča države?
Podatki so znani. Znesek, ki bi bil potreben za uresničitev sodbe ustavnega sodišča, je ocenjen na nekaj več kot 300.000 EUR, kar je drobiž v veliki vreči denarja, ki je iz proračuna namenjen za šolstvo.
Nadalje je v Sloveniji le 6 zasebnih osnovnih šol od skupaj 454, torej le 1,3%. Če kdo, ustanovitelji teh šol dobro vedo, kako težko je priti do potrditve OŠ programa s strani države, kaj šele financirati prostore in opremo, ki jih država seveda ne plača.
»Če bomo šli še naprej po dinamiki zadnjih 25-ih let, bo čez 100 let imeli mogoče nekaj odstotkov zasebnih šol, kar seveda nikakor ne more ogrožati javne šole,« je nedavno za Domovino izjavil Pavle Demšar, ravnatelj zasebne montessori šole v Ljubljani.
Številke so torej zgovorne. A vendarle moramo dati levi parlamentarni ustavni večini v njenem občutku ogroženosti v nečem prav.
Že mala peščica zasebnih šol je slovenskemu državnemu šolskemu sistemu doslej nastavila ogledalo in v marsičem razkrila njegovo nemoč, kakor lepo pričajo besede mamice z začetka tega članka.
Ne gre zanemariti tudi naraščanja izbire šolanja na domu. V skupini otrok, ki se uradno šolajo pod to možnostjo, pa je dokazano večina takih, ki se v resnici ne šolajo doma, ampak obiskujejo alternativne programe zares povsem zasebnih in od države neodvisnih (s tem pa 0 % financiranih) osnovnih šol.
Starši, ki so bili v odnosu do šole nekdaj predvsem hvaležni in ustrežljivi potrošniki, so postali izrazito zahtevni potrošniki. Okusili so, da je mogoče drugače, kot je v državni šoli, in to boljše.
Če bi se prostor zasebne pobude ali bolje rečeno prostor nekakšnega zasebno-javnega partnerstva na področju osnovne šole še za nekaj, čeprav pičlih odstotkov, malo bolj odprl, bi bila moč izbire staršev še večja, njihova želja, da bi otrokom nudili kar najboljše, pa še močnejša.
Slovenska državna šola bi se lahko po prvem pojavu zasebne pobude bolj fleksibilno odprla spremembam in bolj napredovala. Strah pred zasebnim bi bil tako odveč. A žal se to pri nas ni zgodilo, vsaj na širši, sistemski ravni ne.
Zato je zaščita potrebna. A nalijmo si čistega vina – ne gre za zaščito javne šole, ampak za zaščito nesposobnosti državnega šolskega sistema.
Za nesposobnost, da bi tisti, ki z državnim šolstvom upravljajo, ustvarili pogoje, da bi šola lahko odgovorila na vrsto izzivov: od celostne vzgoje do večjega upoštevanja individualnosti učenca, od reševanja vrstniškega nasilja do vzpostavljanja zdrave avtoritete, od ekonomičnosti porabe vloženih sredstev do boljšega partnerstva s starši.
In da se razumemo, to ni sodba o nesposobnosti posameznih učiteljev. Mnogo jih je sposobnih in zelo predanih svojemu delu. In ti so tudi žrtve državnega sistema, ki šole, ki jih ima v lasti, drži na uzdi nevzdržnega centralizma in omejevanja avtonomije, s tem pa tudi ustvarjalnosti učiteljev.
Slovenija tako čedalje bolj (p)ostaja tohel, zaprt prostor, z omejenimi možnostmi izbire, z okoljem, ki ne spodbuja ustvarjalnosti.
Mladi pa uresničujejo tiste izbire, ki jih še lahko, in odhajajo v tujino. Vsako leto v tisočih ...
Da ji pomaga, da skupaj z otrokom vadita osnovne stvari in lovita zamujeno v šoli, kjer »ne utrjujejo, samo naprej jemljejo, s tem na silo držijo nivo, z otroci doma pa moramo vaditi starši, kot bi otroka šolali doma,« je še dodala.
Ta odločitev bo ostala eden največjih madežev na vladi Mira Cerarja in njegove strankarske SMC vojski. Ne samo političnih, ampak čisto človeških.
Neustavna sprememba ustave
Gotovo je odločitev 60 poslancev politične levice, da izigrajo razsodbo ustavnega sodišča, v prvi vrsti pravno vprašanje, pa tudi vprašanje osnovne demokratične kulture: ali se odločitve ustavnega sodišča spoštuje ali ne?
Vrsta uglednih pravnikov je že opozorila ne samo, da je taka odločitev politično-etično nesprejemljiva, moralno zavržena, ampak tudi ustavnopravno nevzdržna.
Velja prebrati sredino javno izjavo treh pravnikov mlajše generacije dr. Jurija Toplaka, dr. Andraža Terška in dr. Mateja Avblja, ki ima vrednost tudi v tem, da bi jih težko spravili pod isti svetovnonazorski nadstrešek.
Kako bo morebitna sprememba ustave prestala ustavno presojo ali pritožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice, bo pokazal čas.
Že eno pa je gotovo danes – ta odločitev bo ostala eden največjih madežev na vladi Mira Cerarja in njegove strankarske SMC vojski. Ne samo političnih, ampak čisto človeških.
O človeških kvalitetah etičnega Mirota, ki je z lažnim preroštvom uspel ne-vem-katerič-že znova preslepiti naivno slovensko sredino, morda najbolj priča zapis Romana Globokarja, direktorja Zavoda sv. Stanislava, ki upravlja z eno od zgolj šestih zasebnih osnovnih šol v Sloveniji:
»Najbolj boli, ker so za glasovali ljudje, ki jih spoštujem in ki vedo, kakšne so zasebne šole. Vedo tudi, da ne drži, kar se je govorilo v državnem zboru. Razočaran sem in žalosten. Izgubil sem zaupanje v argumentiran diskurz v politiki. Vse je bilo vnaprej prešteto. Nikogar ne zanimajo argumenti.«
Kdo koga ogroža?
Da gre pri vsem skupaj predvsem za zaščito javnega šolstva, so v viharju zadnjih dni pihali na čustva javnosti in velike večine staršev, ki imajo otroke v državni šoli, levi politiki.
Toda ali res zasebna šola (ki v osnovi izvaja javni program) ogroža državno tako zelo, da jo je treba zaščititi z izigravanjem sodb najvišjega sodišča države?
Naredili smo potreben korak, da se javno osnovno šolstvo zaščiti pred siromašenjem javnega na račun zasebnega. https://t.co/TU36rtkFpI
— Dejan Levanič (@DejanLevanic) November 21, 2017
Podatki so znani. Znesek, ki bi bil potreben za uresničitev sodbe ustavnega sodišča, je ocenjen na nekaj več kot 300.000 EUR, kar je drobiž v veliki vreči denarja, ki je iz proračuna namenjen za šolstvo.
Nadalje je v Sloveniji le 6 zasebnih osnovnih šol od skupaj 454, torej le 1,3%. Če kdo, ustanovitelji teh šol dobro vedo, kako težko je priti do potrditve OŠ programa s strani države, kaj šele financirati prostore in opremo, ki jih država seveda ne plača.
»Če bomo šli še naprej po dinamiki zadnjih 25-ih let, bo čez 100 let imeli mogoče nekaj odstotkov zasebnih šol, kar seveda nikakor ne more ogrožati javne šole,« je nedavno za Domovino izjavil Pavle Demšar, ravnatelj zasebne montessori šole v Ljubljani.
Starši, ki so bili v odnosu do šole nekdaj predvsem hvaležni in ustrežljivi potrošniki, so postali izrazito zahtevni potrošniki. Okusili so, da je mogoče drugače, kot je v državni šoli, in to boljše.
A strah vendarle ni čisto prazen ...
Številke so torej zgovorne. A vendarle moramo dati levi parlamentarni ustavni večini v njenem občutku ogroženosti v nečem prav.
Že mala peščica zasebnih šol je slovenskemu državnemu šolskemu sistemu doslej nastavila ogledalo in v marsičem razkrila njegovo nemoč, kakor lepo pričajo besede mamice z začetka tega članka.
Ne gre zanemariti tudi naraščanja izbire šolanja na domu. V skupini otrok, ki se uradno šolajo pod to možnostjo, pa je dokazano večina takih, ki se v resnici ne šolajo doma, ampak obiskujejo alternativne programe zares povsem zasebnih in od države neodvisnih (s tem pa 0 % financiranih) osnovnih šol.
Starši, ki so bili v odnosu do šole nekdaj predvsem hvaležni in ustrežljivi potrošniki, so postali izrazito zahtevni potrošniki. Okusili so, da je mogoče drugače, kot je v državni šoli, in to boljše.
Če bi se prostor zasebne pobude ali bolje rečeno prostor nekakšnega zasebno-javnega partnerstva na področju osnovne šole še za nekaj, čeprav pičlih odstotkov, malo bolj odprl, bi bila moč izbire staršev še večja, njihova želja, da bi otrokom nudili kar najboljše, pa še močnejša.
Tudi ena sama zasebno vodena šola, ki bi pod enakimi pogoji tekmovala z državno, bi bila problem. Ker bi pokazala, da se da drugače in bolje. Tudi za to gre.
— Žiga Turk (@ZigaTurk) November 21, 2017
Slovenska državna šola bi se lahko po prvem pojavu zasebne pobude bolj fleksibilno odprla spremembam in bolj napredovala. Strah pred zasebnim bi bil tako odveč. A žal se to pri nas ni zgodilo, vsaj na širši, sistemski ravni ne.
Zato je zaščita potrebna. A nalijmo si čistega vina – ne gre za zaščito javne šole, ampak za zaščito nesposobnosti državnega šolskega sistema.
Za nesposobnost, da bi tisti, ki z državnim šolstvom upravljajo, ustvarili pogoje, da bi šola lahko odgovorila na vrsto izzivov: od celostne vzgoje do večjega upoštevanja individualnosti učenca, od reševanja vrstniškega nasilja do vzpostavljanja zdrave avtoritete, od ekonomičnosti porabe vloženih sredstev do boljšega partnerstva s starši.
In da se razumemo, to ni sodba o nesposobnosti posameznih učiteljev. Mnogo jih je sposobnih in zelo predanih svojemu delu. In ti so tudi žrtve državnega sistema, ki šole, ki jih ima v lasti, drži na uzdi nevzdržnega centralizma in omejevanja avtonomije, s tem pa tudi ustvarjalnosti učiteljev.
Mladi brez možnosti izbire, razen – s potnim listom
Slovenija tako čedalje bolj (p)ostaja tohel, zaprt prostor, z omejenimi možnostmi izbire, z okoljem, ki ne spodbuja ustvarjalnosti.
Mladi pa uresničujejo tiste izbire, ki jih še lahko, in odhajajo v tujino. Vsako leto v tisočih ...
Članek Štefana Kržišnika je bil prvotno objavljen na portalu iskreni.net, kjer lahko preberete tudi zaključek.
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
4 komentarjev
mozetic22.mm
Gotovo je žalostno, da je ravno pod vlado doktorja pravnih ved, nekateri ga nazivajo ustavnega pravnika, doživela ustavna demokracija enega največjih udarcev doslej. Ustavna demokracija naj bi bil politični sistem, kjer je na prvem mestu človek v vsem svojem dostojanstvu, kjer je človekovo dostojanstvo in njegova svoboda etični (vrednostni) temelj celotne dužbe, kjer se spoštujejo človekove pravice in svoboščine, saj se vsi ljudje rodimo svobodni in imamo enako človekovo dostojanstvo in enake človekove pravice. V tem pomenu ni ne levih, desnih, ni priviligiranih in diskriminiranih, ni tako ali drugače vernih ali nevernih ali drugih prepričanj.
Toda ne "ustavni pravnik" in velik humanist in etik je s svojimi pajdaši podlegel tistim, ki še vedno živijo iz dediščine komunistične diktature in dediščine marksističnega pogleda na človekovo dostojanstvo, človekove pravice in njegovo svobodo. Skratka ustavna sprememba, ki se nam obeta je jasen in velik korak nazaj v prejšnji režim.
Na konkretnem nivoju pa pomeni zmanjšanje pravic nekaterih otrok na področju osnovnošolskega izobraževanja in neposredno diskriminacijo otrok na podlagi verskega ali drugega prepričanja in poseg v pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim prepričanjem. Govorjenje o zaščiti javnega šolstva je le za lase privlečen izgovor. Dejstvo je, da bo sprememba posegla v ustavne pravice in jih za nekatere otroke zmanjšala (ukinila).
Čas je, da se vsi tisti, ki nam je v resnici za pravo ustavno demokracijo in nočemo, da se naša ustava postopno razgrajuje in spreminja v nedemokratično, zbudimo in rečemo, dovolj je. Prva demokratična priložnost je prihodnje leto na parlamenta rnih volitvah. Poraz ustavnih demokratov bo pomenil nove razgradnje ustavne demokracije. Na nas je, da se odločimo.
Alojzij Pezdir
Premier vlade RS in prvak stranke SMC ter univ. prof. pravnih ved dr. Miro Cerar je ob obisku v zasebnem zavodu sv. Stanislava javno pred mediji obljubil in zagotovil , da bo vlada RS poskrbela za uresničitev in izvršitev odločbe Ustavnega sodišča RS o odpravi diskriminacije pri izvajanju obveznega šolskega programa devetletke ter o popolnoma enakem financiranju izvajanja obveznega programa devetletke, in sicer ne glede na to, ali ga izvajajo javne ali zasebne šole.
Zdaj, ko se je tudi njegova najmočnejša stranka vladne koalicije (SMC) sramotno podredila nevzdržnemu ideološkemu in političnemu pritisku ideoloških in političnih naslednic totalitarne KPS/ZKS pri njihovi permanentni ideološki vojni ter načrtno podpihovanemu sovraštvu proti državljanom drugih in drugačnih svetovnih nazorov in verskih prepričanj, se je izkazalo, da javno dana beseda oz. zaveza premiera in prvaka najmočnejše vladne stranke ter vladajoče koalicije SMC-Desus-SD velja - manj kot nič.
Po treh letih pasivnega cincanja in caganja pod pritiski vse glasnejših in vse mogočnejših ideoloških dedičev totalitarnega enoumja in sejalcev permanentnega sovraštva proti veri kot ustavno zagotovljeni pravici in svoboščini vsakega državljana RS in članice EU je tudi premier Cerar s svojo "modro sredinsko" vladajočo SMC nečastno kapituliral pod temi skrajno konservativnimi stalinističnimi pritiski in pristal na doslej še nevideno etično in pravno zavrženo dejanje, poskus nasilnega spreminjanja Ustave RS mimo vsake široke demokratične javne razprave ter z brutalno zlorabo "ustavne večine" v DZ po hitrem postopku.
Po tem ustavnopravno spornem in etično zavrženem vzorcu, ki je v nasprotju z etiko in moralo razvite politične teorije in prakse, v nasprotju z načeli in vrednotami vladavine prava, z načeli in vrednotami razvite večstrankarske parlamentarne demokracije ter v nasprotju z ustavno zagotovljenimi svoboščinami in pravicami vsakega državljana v RS, lahko vladajoča koalicija "pod valjarjem ustavne večine" prilagodi in podredi sebi in enostranskim interesom vladajoče leve in skrajno leve parlamentarne večine tako rekoč vsak člen ustave in s tem tako rekoč tudi vsak zakon, ki ji stoji kot ovira na poti do popolne diktature oz. samovladja levih in ekstremno levih strank neprikrite kontinuitete z zgodovinsko poraženo in zavrženo totalitarno ideologijo ter prakso nekdanje "ene in edine avantgardne voditeljice revolucionarnega delavskega razreda" - KPJ/ZKJ oz. KPS/ZKS:
romanos1
Komentar Levanič-a je ***** in politični opciji primeren.
Zaščita javnega šolstva pred kom in čim?
pozdrav
To je tudi način, kako še bolj pognati mladino živet v tujino.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.