Ne gre za to, kaj smo storili, da bi si to zaslužili, ampak za to, kaj je Bog storil, da nam je to omogočil.

Njegova prestolnica je bila na vrhu majhnega hriba, imenovanega Golgota. Njegov prestol ni bil pozlačen in obložen z dragocenimi kamni. Čeprav je nosil krono, je bila iz trnja. Čeprav je bil oblečen v oblačilo kraljevske barve, je bilo to le zavržena krpa. Nekoč je držal žezlo, a je bilo le trst iz struge potoka, ki so mu ga posmehljivo v roko vtaknili posmehljivi stražarji … Vendar je bil Jezus na križu na Kalvariji bolj kralj kot katerikoli drug vladar; vsekakor bolj kralj kot navaden človek, saj je storil nenavadno stvar, da je odkupil naše grehe … Ta Kristus, ta monarh, ta Jezus, ki ga poznamo kot Kralja če-jev.

Verski voditelji so se posmehovali križanemu: “Druge je rešil, naj reši samega sebe, ČE je res Božji Mesija.”

Vojaki so se mu posmehovali. “ČE si judovski kralj, se reši sam,” so vpili.

Zločinec, ki je visel na svojem križu, je v Jezusu videl kralja ČE-jev na način, kot ga ni videl nihče drug, ki je tisti petek stal tam … ne Marija, njegova mati, in celo ne najljubši učenec Janez. Ta zločinec je zato na glas prosil Gospoda: “Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.” In tako je tudi storil in obljubil: “Še danes boš z menoj v raju.”

Jezus je Kralj če-jev. Če dvomite, ne dvomite več. Če dvomite, da si zaslužite njegovo odrešitev, o tem ne dvomite več. Ne zaslužite si ga. Tudi jaz si ga ne zaslužim. Vendar Bog od nas tega ne zahteva. Ne moremo si zaslužiti njegovega usmiljenja. Zahteva le našo vero in dobra dela. Ne gre za to, kaj smo storili, da bi si to zaslužili, ampak za to, kaj je Bog storil, da nam je to omogočil.

Ne moremo si zaslužiti njegovega usmiljenja. Zahteva le našo vero in dobra dela.

Prijatelj, dovolite Jezusu, da iz vašega življenja odstrani “če” in ga naredi gotovega … kot je to storil za tistega razbojnika, ki ga je videl kot kralja “če-jev”, ki je odgovoril.

Prvi če, ki ga srečamo v besedilu, je tisti, ki so ga navedli Kristusovi mučitelji, verske oblasti. V njihovih glasovih je bilo slišati posmeh in zasramovanje. Ti duhovniški varuhi Božje besede niso prebrali svojih Svetih spisov. Niso se spomnili prerokov in njihovega opisa Mesije, Kristusa. Janez Krstnik se je že prej spraševal o istem vprašanju: “Ali si ti tisti, ki naj pride, ali naj čakamo drugega?” so v njegovem imenu spraševali Janezovi učenci. Če si ti Mesija, so hoteli reči, kaj potem čakaš? “Pojdite in povejte Janezu, kar slišite in vidite: slepi vidijo, hromi hodijo, gobavci so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo in ubogim prinašajo veselo novico,” je pojasnil Jezus.

Mesija ni imel nobenih težav s tem, da bi se rešil, kot so se posmehovali duhovniki. Težava je bila v tem, da je rešil nas … Toda za to sta bila potrebna križ in njegova žrtev; Brezgrešni se je popolnoma daroval za grešne! Na tebi in meni je, da se odločiva, ali želiva odrešitev, ki jo je za naju pridobil na križu. Glede tega ne more biti nobenih besed kot če, in ali ampak. Ali je On tvoj Mesija ali pa nisi eden od Njegovih … čeprav je umrl zate in živi zate, da bi lahko premagal te če-je, ki te strašijo, in dvome, ki te napadajo.

Verski voditelji so navedli svoje če-je, vendar so takoj prezrli preverjanje odgovora, ki so ga dali starozavezni preroki in celo Jezus sam. Ali smo tako neumni, da bi se pridružili njihovi tragični drži?

Vojaki so se mu posmehovali. V njihovo obrambo najbrž moramo priznati, da ko moraš usmrtiti človeško bitje, najdeš lahkoten način, kako to storiti, da se ubraniš pred bolečino in krivdo. Ti stražarji se niso mogli soočiti z resničnostjo, zato so se Jezusu posmehovali: “Če si judovski kralj, se reši!” To je bil bolj posmehljiv izraz žalostne nevednosti kot pa napihnjene arogance, kot je bil pri duhovnikih!

Niti duhovniki niti vojaki v svojih posmehovanjih Kristusu Kralju niso iskali odrešitve zase, saj so želeli le videti, kako se Jezus rešuje pred prikovanjem na križ. Želeli so strokovnjaka za čaranje, rokohitrca, zahtevali so čarovniško dejanje, ne pa dejanja Tistega, “v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov”. Njihov negotov odnos ni temeljil na ničemer drugem kot na ironičnem sarkazmu … in neuspešnem spominu … ter neumnem pomanjkanju vere!

Gospod mu ni samo obljubil, da bo bival z njim, ampak je očitno, da so bili tudi njegovi grehi oproščeni, odpuščeni in pozabljeni.

Jezus je kralj če-jev, saj ni rešil le sebe, ampak tudi nas. “Jezus,” je prosil umirajoči razbojnik, “spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.” To je čudovita zgodba, ki ji je legenda dodala nekaj domišljijskih primesi. Ker v Svetem pismu razbojnik nima imena, si je izročilo izmislilo več imen. Nekateri ga imenujejo Dismas, drugi Demas ali Dumachus, vsa imena pa se nanašajo na njegovo preteklost zločinca … odrešenega zločinca. Neprilagojenec je prosil Jezusa, naj se ga spomni v svojem kraljestvu. Jezusov odgovor je bil nekaj bolj veličastnega, kot se zdi na prvi pogled. Gospod mu ni samo obljubil, da bo bival z njim, ampak je očitno, da so bili tudi njegovi grehi oproščeni, odpuščeni in pozabljeni.

Jezus se je izkazal kot kralj če-jev, monarh usmiljenja, tisti, ki lahko reši vsako vprašanje s tako veliko ljubeznijo, da je ne more končati smrt, uničiti čas in izčrpati greh.

Kateri so tisti “če-ji” v vašem življenju? Posmehovanje duhovnikov in norčevanje vojakov ni končalo njegove ljubezni do njih. Nikjer ne beremo, da bi jih Jezus obsodil. Namesto tega v odlomku, ki je neposredno pred našim besedilom, odkrijemo Jezusa, ki pravi: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.” (Lk 23-34) Tudi nam je izrekel enako odpuščanje.

Če se počutite zapuščene … Da sta svet okoli vas in Bog sam obupala nad vami, premislite še enkrat! Jezus je kralj če-jev, ki dopušča, da je če del življenja, ne pa vse življenje. Če vas tiščijo dolgovi ali vas stiska brezposelnost, ste razočarani zaradi pomanjkanja uspeha ali nezadovoljni s praznino materialnih koristi, ima Jezus za vas nekaj več … To je njegova prenavljajoča, poživljajoča ljubezen, ki vam omogoča, da ste njegov sopotnik na vrtu tega in onega sveta. Če se počutite nelagodno glede življenja in svoje vloge v njem; če se je v vašem srcu pojavil cinizem zaradi svetovnih dilem in vas je zajela jeza zaradi pohlepnega, na videz brezbrižnega planeta, vzemite če iz življenja in ga dajte Jezusu. On je kralj če-jev, ki vse obvladuje z ljubeznijo, ki nemogoče situacije spreminja v možnosti za veselje.

Jezus je kralj če-jev. Ter tudi Kralj kraljev, Knez miru, plemeniti Gospod in vladar usmiljenja, ki spremeni če v resničnost in želje v uresničene upe. On nas ne zapre, ampak nas osvobodi, tako da nam ni treba nikoli spoznati muke tiranije neizživetega “če-ja”.