Ne dotikaj se me! Škoda, ki jo povzroča demonizacija človeškega dotika

vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Živimo v dobi, ki je uspela demonizirati dotik. Dogaja se, da se učitelji in vzgojitelji ne smejo več dotikati otrok in medicinske sestre ne ljubkovati dojenčkov. Odrasli pa dotike vse bolj povezujejo le še s seksualno vsebino. Lahko bi rekli, da so nam prepovedali touch skin, kot nadomestek za to pa smo dobili touch screen. Skratka. Toplo kožo je nadomestil hladni zaslon pametnega telefona.

Bizarno je, zakaj dotik vse bolj izginja iz naše kulture. Drži, z dotikom se lahko tudi zlorablja. Toda mar ga naj zato prepovemo?! Gotovo ste že slišali za primere, ko se je človek zadušil s hrano. Naj zato ne jemo? Naj se zaradi možnosti zlorabe ne dotikamo? Se vam ne zdi, da bi kmalu zašli v absurdno situacijo, ko bi zaradi možne nevarnosti človeku odrekli enega največjih ugodij, kar jih lahko doživi v življenju.
Bizarno je, zakaj dotik vse bolj izginja iz naše kulture. Drži, z dotikom se lahko tudi zlorablja. Toda mar ga naj zato prepovemo?!

Brez dotika življenje ne obstaja


Dotik je, če gre verjeti biologom, evolucijsko najstarejši čut. Enoceličarjem je prav malo mar, če je okrog njih svetlo ali temno, glasba ali tišina. Prav gotovo pa se zdrznejo, če se jih kdo dotakne. Tudi nekaj milijonov evolucijskih let kasneje je podobno. Gluh in slep človek lahko preživi. Skoraj nikakršnih možnosti za preživetje pa nima človek, ki se ga nihče ne dotakne.

V obdobju med leti 1915 in 1945 so se v ameriških sirotišnicah ukvarjali z ogromno smrtnostjo dojenčkov. Stopnja preživetja je bila katastrofalno nizka, prvo leto je preživel le eden od desetih otrok. In to v tistih najboljših, v marsikateri je preživel le eden od stotih otrok. Preostali so večinoma zaostali v telesnem in duševnem razvoju. Velja dodati, da sta bili hrana in zdravniška oskrba dobri. Vse, kar je manjkalo, je bilo dovolj osebja, ki bi se s temi otroki tudi dodatno ukvarjalo, z zaposlitvijo dodatnih negovalk so se rezultati drastično popravili. Podobne zgodbe lahko najdemo tudi v Evropi. Zelo znan primer so tako imenovane romunske sirote. To so otroci s hudimi čustvenimi in kognitivnimi motnjami, ki so nastale zato, ker se jih ni nihče dotikal.

O nujnosti dotika nas lahko prepričajo tudi različni psihološki eksperimenti. Danes podobnih ne počnejo več, ker so v nasprotju z vsemi etičnimi standardi. V enem od njih so opicam na voljo dali dve mami, eno kovinsko, ta je imela tudi hrano, druga pa je bila plišasta. Mladičev prva ni kaj veliko zanimala, zgolj toliko, da so si napolnili želodec. Potem so se urno preselili nazaj k mehkemu in toplemu plišu. Če je bila situacija bolj stresna, pa so se pri njej držali praktično do izstradanja.

Dotikajte se


K sreči se nekateri zavedajo, kako ključen je dotik za ustvarjanje sreče in zadovoljstva. Pri tem imam najboljše izkušnje z različnimi skupinami za pomoč osebam s posebnimi potrebami. Čeprav drži, da se te osebe zaradi svoje nemoči nekajkrat bolj izpostavljene zlorabam, nikomur ne pride na misel, da bi jim to vzeli. Zagotovo bi bila škoda v tem primeru neizmerna. Zato naj velja: Dotikajte se!
Hormoni sreče, ki jih sprosti objem, so pogosto vredni več kot najdražje darilo, kar ga zmorete kupiti.

Ni treba komplicirati


Naše potrebe po dotiku se skozi življenje ne spreminjajo, potrebujemo jih vedno. Način vzgoje, ki tega ne upošteva, nam dolgoročno prav gotovo ne obeta ničesar dobrega. Bodite torej spontani, ko se dotikate otrok. Od rojstva naprej. Njim pa pustite, da se prosto igrajo z ostalimi. Ne jih treba ščititi, svet morajo spoznati sami. Morda ob tem stakniti tudi kakšno buško. Tudi sami se veliko igrajte z njimi.

Velja tudi za odrasle. Ni treba komplicirati. Veliko pomenita že trepljaj po rami ali stisk roke. Učinki bodo že s tem zelo blagodejni. Ne pozabite na to v času praznikov. Hormoni sreče, ki jih sprosti objem, so pogosto vredni več kot najdražje darilo, kar ga zmorete kupiti.

Moštveni duh


Če še vedno niste prepričani, si lahko pogledate tudi kakšno športno tekmo. Ste že uspeli najti šampionsko ekipo, kjer igralci med tekmo med seboj ne bi izmenjali veliko dotikov. Zagotovo ne. Zato še enkrat: dotikajte se. Zdrava in srečna družba ter posameznik brez tega ne obstajata. Kam pa vodi pomanjkanje tega, je na srečo še vedno pot neznanega, a že iz navedenih zgledov lahko vidimo, da v tem ni čisto nič dobrega.

"Moj dotik začuti tvoje prste, prsti čutijo ljubezni zlat dotik .

https://www.youtube.com/watch?v=SIPZ1A9SrqM

..
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike