Ne dotikaj se me! Škoda, ki jo povzroča demonizacija človeškega dotika
POSLUŠAJ ČLANEK
Živimo v dobi, ki je uspela demonizirati dotik. Dogaja se, da se učitelji in vzgojitelji ne smejo več dotikati otrok in medicinske sestre ne ljubkovati dojenčkov. Odrasli pa dotike vse bolj povezujejo le še s seksualno vsebino. Lahko bi rekli, da so nam prepovedali touch skin, kot nadomestek za to pa smo dobili touch screen. Skratka. Toplo kožo je nadomestil hladni zaslon pametnega telefona.
Bizarno je, zakaj dotik vse bolj izginja iz naše kulture. Drži, z dotikom se lahko tudi zlorablja. Toda mar ga naj zato prepovemo?! Gotovo ste že slišali za primere, ko se je človek zadušil s hrano. Naj zato ne jemo? Naj se zaradi možnosti zlorabe ne dotikamo? Se vam ne zdi, da bi kmalu zašli v absurdno situacijo, ko bi zaradi možne nevarnosti človeku odrekli enega največjih ugodij, kar jih lahko doživi v življenju.
Dotik je, če gre verjeti biologom, evolucijsko najstarejši čut. Enoceličarjem je prav malo mar, če je okrog njih svetlo ali temno, glasba ali tišina. Prav gotovo pa se zdrznejo, če se jih kdo dotakne. Tudi nekaj milijonov evolucijskih let kasneje je podobno. Gluh in slep človek lahko preživi. Skoraj nikakršnih možnosti za preživetje pa nima človek, ki se ga nihče ne dotakne.
V obdobju med leti 1915 in 1945 so se v ameriških sirotišnicah ukvarjali z ogromno smrtnostjo dojenčkov. Stopnja preživetja je bila katastrofalno nizka, prvo leto je preživel le eden od desetih otrok. In to v tistih najboljših, v marsikateri je preživel le eden od stotih otrok. Preostali so večinoma zaostali v telesnem in duševnem razvoju. Velja dodati, da sta bili hrana in zdravniška oskrba dobri. Vse, kar je manjkalo, je bilo dovolj osebja, ki bi se s temi otroki tudi dodatno ukvarjalo, z zaposlitvijo dodatnih negovalk so se rezultati drastično popravili. Podobne zgodbe lahko najdemo tudi v Evropi. Zelo znan primer so tako imenovane romunske sirote. To so otroci s hudimi čustvenimi in kognitivnimi motnjami, ki so nastale zato, ker se jih ni nihče dotikal.
O nujnosti dotika nas lahko prepričajo tudi različni psihološki eksperimenti. Danes podobnih ne počnejo več, ker so v nasprotju z vsemi etičnimi standardi. V enem od njih so opicam na voljo dali dve mami, eno kovinsko, ta je imela tudi hrano, druga pa je bila plišasta. Mladičev prva ni kaj veliko zanimala, zgolj toliko, da so si napolnili želodec. Potem so se urno preselili nazaj k mehkemu in toplemu plišu. Če je bila situacija bolj stresna, pa so se pri njej držali praktično do izstradanja.
K sreči se nekateri zavedajo, kako ključen je dotik za ustvarjanje sreče in zadovoljstva. Pri tem imam najboljše izkušnje z različnimi skupinami za pomoč osebam s posebnimi potrebami. Čeprav drži, da se te osebe zaradi svoje nemoči nekajkrat bolj izpostavljene zlorabam, nikomur ne pride na misel, da bi jim to vzeli. Zagotovo bi bila škoda v tem primeru neizmerna. Zato naj velja: Dotikajte se!
Naše potrebe po dotiku se skozi življenje ne spreminjajo, potrebujemo jih vedno. Način vzgoje, ki tega ne upošteva, nam dolgoročno prav gotovo ne obeta ničesar dobrega. Bodite torej spontani, ko se dotikate otrok. Od rojstva naprej. Njim pa pustite, da se prosto igrajo z ostalimi. Ne jih treba ščititi, svet morajo spoznati sami. Morda ob tem stakniti tudi kakšno buško. Tudi sami se veliko igrajte z njimi.
Velja tudi za odrasle. Ni treba komplicirati. Veliko pomenita že trepljaj po rami ali stisk roke. Učinki bodo že s tem zelo blagodejni. Ne pozabite na to v času praznikov. Hormoni sreče, ki jih sprosti objem, so pogosto vredni več kot najdražje darilo, kar ga zmorete kupiti.
Če še vedno niste prepričani, si lahko pogledate tudi kakšno športno tekmo. Ste že uspeli najti šampionsko ekipo, kjer igralci med tekmo med seboj ne bi izmenjali veliko dotikov. Zagotovo ne. Zato še enkrat: dotikajte se. Zdrava in srečna družba ter posameznik brez tega ne obstajata. Kam pa vodi pomanjkanje tega, je na srečo še vedno pot neznanega, a že iz navedenih zgledov lahko vidimo, da v tem ni čisto nič dobrega.
Bizarno je, zakaj dotik vse bolj izginja iz naše kulture. Drži, z dotikom se lahko tudi zlorablja. Toda mar ga naj zato prepovemo?! Gotovo ste že slišali za primere, ko se je človek zadušil s hrano. Naj zato ne jemo? Naj se zaradi možnosti zlorabe ne dotikamo? Se vam ne zdi, da bi kmalu zašli v absurdno situacijo, ko bi zaradi možne nevarnosti človeku odrekli enega največjih ugodij, kar jih lahko doživi v življenju.
Bizarno je, zakaj dotik vse bolj izginja iz naše kulture. Drži, z dotikom se lahko tudi zlorablja. Toda mar ga naj zato prepovemo?!
Brez dotika življenje ne obstaja
Dotik je, če gre verjeti biologom, evolucijsko najstarejši čut. Enoceličarjem je prav malo mar, če je okrog njih svetlo ali temno, glasba ali tišina. Prav gotovo pa se zdrznejo, če se jih kdo dotakne. Tudi nekaj milijonov evolucijskih let kasneje je podobno. Gluh in slep človek lahko preživi. Skoraj nikakršnih možnosti za preživetje pa nima človek, ki se ga nihče ne dotakne.
V obdobju med leti 1915 in 1945 so se v ameriških sirotišnicah ukvarjali z ogromno smrtnostjo dojenčkov. Stopnja preživetja je bila katastrofalno nizka, prvo leto je preživel le eden od desetih otrok. In to v tistih najboljših, v marsikateri je preživel le eden od stotih otrok. Preostali so večinoma zaostali v telesnem in duševnem razvoju. Velja dodati, da sta bili hrana in zdravniška oskrba dobri. Vse, kar je manjkalo, je bilo dovolj osebja, ki bi se s temi otroki tudi dodatno ukvarjalo, z zaposlitvijo dodatnih negovalk so se rezultati drastično popravili. Podobne zgodbe lahko najdemo tudi v Evropi. Zelo znan primer so tako imenovane romunske sirote. To so otroci s hudimi čustvenimi in kognitivnimi motnjami, ki so nastale zato, ker se jih ni nihče dotikal.
O nujnosti dotika nas lahko prepričajo tudi različni psihološki eksperimenti. Danes podobnih ne počnejo več, ker so v nasprotju z vsemi etičnimi standardi. V enem od njih so opicam na voljo dali dve mami, eno kovinsko, ta je imela tudi hrano, druga pa je bila plišasta. Mladičev prva ni kaj veliko zanimala, zgolj toliko, da so si napolnili želodec. Potem so se urno preselili nazaj k mehkemu in toplemu plišu. Če je bila situacija bolj stresna, pa so se pri njej držali praktično do izstradanja.
Dotikajte se
K sreči se nekateri zavedajo, kako ključen je dotik za ustvarjanje sreče in zadovoljstva. Pri tem imam najboljše izkušnje z različnimi skupinami za pomoč osebam s posebnimi potrebami. Čeprav drži, da se te osebe zaradi svoje nemoči nekajkrat bolj izpostavljene zlorabam, nikomur ne pride na misel, da bi jim to vzeli. Zagotovo bi bila škoda v tem primeru neizmerna. Zato naj velja: Dotikajte se!
Hormoni sreče, ki jih sprosti objem, so pogosto vredni več kot najdražje darilo, kar ga zmorete kupiti.
Ni treba komplicirati
Naše potrebe po dotiku se skozi življenje ne spreminjajo, potrebujemo jih vedno. Način vzgoje, ki tega ne upošteva, nam dolgoročno prav gotovo ne obeta ničesar dobrega. Bodite torej spontani, ko se dotikate otrok. Od rojstva naprej. Njim pa pustite, da se prosto igrajo z ostalimi. Ne jih treba ščititi, svet morajo spoznati sami. Morda ob tem stakniti tudi kakšno buško. Tudi sami se veliko igrajte z njimi.
Velja tudi za odrasle. Ni treba komplicirati. Veliko pomenita že trepljaj po rami ali stisk roke. Učinki bodo že s tem zelo blagodejni. Ne pozabite na to v času praznikov. Hormoni sreče, ki jih sprosti objem, so pogosto vredni več kot najdražje darilo, kar ga zmorete kupiti.
Moštveni duh
Če še vedno niste prepričani, si lahko pogledate tudi kakšno športno tekmo. Ste že uspeli najti šampionsko ekipo, kjer igralci med tekmo med seboj ne bi izmenjali veliko dotikov. Zagotovo ne. Zato še enkrat: dotikajte se. Zdrava in srečna družba ter posameznik brez tega ne obstajata. Kam pa vodi pomanjkanje tega, je na srečo še vedno pot neznanega, a že iz navedenih zgledov lahko vidimo, da v tem ni čisto nič dobrega.
"Moj dotik začuti tvoje prste, prsti čutijo ljubezni zlat dotik .
https://www.youtube.com/watch?v=SIPZ1A9SrqM
..
https://www.youtube.com/watch?v=SIPZ1A9SrqM
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
6 komentarjev
IgorP
mala slovenka
Ker na en vprašaj ne znate odgovoriti, jih je potrebno več, da se prebudite!!!! Bilo jih je pa 17 ne 16!!!!!
IgorP
AlojzZ
Nobeden se ne skriva pred Hudo jamo????? Času primerno se je tudi to osvetlilo!! Sedaj pa še vi odkrito povejte, kaj veste o zločinih belogardistov in domobrancev med 2. sv. vojno???
In še najpomembnejše! Kakšen bi bil odnos domobrancev po 2. sv. vojni, če bi zmagali, do poražencev partizanov oz. komunistov, glede na to, da so jih že med vojno neusmiljeno pobijali????? Si se kdaj to vprašal????
IgorP
Nobeden ne razume mojih komentarjev! Žal!! Vsi se vrtijo okoli tega, ali vzameš vse ali nič!!!! Jaz pač vzamem celoto, večina vas pa bi Primorsko imela, NOB in revolucije pa ne!!! Eno brez drugega ne gre!!!! Polovičarstva ni, v vsakem dobrem je tudi nekaj slabega!!!!! V nobeni vojni nista na koncu zadovoljni obe strani!
IgorP
mala slovenka
Ne pogrevaj, kar je že znano in kar vsi obsojamo! V komentarju sem hotel povedati, da se vedno naprej meče zločine partizanov oz. nekateri pravijo komunistov, svojih zločinov pa ne vidijo(belogardisti, domobranci)! Najbolj pomembno je, da imaš urejen svoj prag, potem začni gledati na drugega!!! Vse kar v komentarju očitaš eni strani, je počela tudi tvoja stran!!!!!
AlojzZ
Tako, tovariš Igor! Lepo povejte vsem pozabljivcem, da je bila sprejeta amnezija na vse komunistične zločine! Teh enostavno ni bilo! V Hudi jamo so šli kar sami se zazidat!
IgorP
mala slovenka
Manj sanjaj in živi v realnem svetu! Če bi se te dotaknil Bog, ah......kako ste brezzvezni!!!! Koga se je takrat dotaknil Bog, ko so kričali:" V imenu Kristusovih ran umre naj partizan!" Ja, kristjani tudi v sebe se uzrite! Zakaj domobranci niso pokazali krščanskega usmiljenja in bili boljši?????
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.