Iskanje bližine z Gospodom med štirimi jezdeci apokalipse in wellness oglasom v Rimskih toplicah

Privzeta profilna slika
Milan Knep

POSLUŠAJ ČLANEK
Odločujoč motiv, kaj ljudje izberejo, ali za kaj se odločijo, je, ali jim izbrani predmet ali dejavnost nudi pričakovano ugodje. Tako na kateheta in na katehezo gledajo tudi otroci, ki prihajajo k verouku.

Med sporočili na družabnih omrežjih, ki jih otroci izklopijo tik preden stopijo v veroučno učilnico, in tem, kar jim  tam oznanjamo, je, tako se zdi, vsak dan večji prepad. Véliki duhovni ideali, krščanski in sekularni, ki so še pred dobrimi petdesetimi leti motivirali mlade, da so tudi za ceno odpovedi lastnim interesom velikodušno delali za skupnost, so se z  odraščanjem t. i. baby-boom generacije preoblikovali v iskanje novih in novih možnosti za optimizacijo ugodja. Leto 1968 pomeni simbolni prehod v novo civilizacijo, ki je dobila z digital natives oziroma digitalnimi domorodci nov pospešek. Seveda gre v tej trditvi za posploševanje in vrednostno oceno, ki je enostranska. Naslednji primer našo ugotovitev v dobršni meri vendarle potrjuje.

Savne in notranji mir


Terme v Rimskih toplicah, na primer, oglašajo wellness z naslovom Izkusite užitke starih Rimljanov. Vabijo z besedami: »Prepustite se uživanju v slogu starih Rimljanov«, »Svoj notranji mir poiščite v Deželi savn Varinia.« Nekaj povsem drugega pa vernikom in otrokom predlagamo v Cerkvi, naj po molitvi in zakramentu sprave najdejo mir v Bogu. Tudi če mnogi to verjamejo, vsaj nekatere prej pritegne lažja pot in takojšen učinek.
Google, Amazon, Apple in Facebook, že tako obvladujejo našo zavest, moralo in kulturo, da Bogu nismo niti zmožni niti nočemo več prisluhniti, kaj šele odgovoriti: ‘Da, pripravljen sem, pošlji mene, grem k tistim, ki me potrebujejo, zaslužek ni moj osnovni interes.’

Andrew Keen, britanski podjetnik in eden najbolj znanih in kontroverznih komentatorjev digitalne tehnologije, ugotavlja, da večina novih vlagateljev vlaga v podjetja, ki razvijajo tehnologije za prepoznavanje obrazov in nadzora.[1] Pravi, da ni problem le to, da nas komercialna podjetja opazujejo, kajti tem podjetjem je vseeno, kaj mislimo. Želijo zgolj čim več podatkov, ki jih od nas dobijo na družabnih omrežjih in z drugimi oblikami nadzora, da lahko ustvarijo še bolj učinkovita oglaševalska podjetja, ki s pomočjo algoritmov definirajo, kaj bi prav nas pritegnilo za določen nakup ali storitev.

Ugotovitvam Andrewja Keena bi težko ugovarjali. Koliko držijo, bo pokazal čas. Ob njih nas predvsem vznemirja vprašanje, ali so nas hedonistične vrednote, kot denimo tista iz Rimskih term – Prepustite se uživanju v slogu starih Rimljanov – že tako preplavile, da takšen odgovor, kakršnega je prerok Izaija dal Bogu – »Tukaj sem, pošlji mene!« – morda sploh ni več možen. Ali štirje apokaliptični jezdeci, kot Keen imenuje Google, Amazon, Apple in Facebook, že tako obvladujejo našo zavest, moralo in kulturo, da Bogu nismo niti zmožni niti nočemo več prisluhniti, kaj šele odgovoriti: 'Da, pripravljen sem, pošlji mene, grem k tistim, ki me potrebujejo, zaslužek ni moj osnovni interes.'

Keen je prepričan, da je vladavina štirih apokaliptičnih jezdecev omejena; zlo, ki ga delajo z neplačevanjem davkov, koncentracijo in krajo informacij, pa popravljivo. Po njegovem mnenju se jim bodo po robu postavili tisti, ki jih slabo razumemo, ki smo jih zaradi njihove domnevne zasvojenosti z družabnimi omrežji že odpisali, namreč digitalni domorodci.

Keen napoveduje, da bo humanizem ponovno zavel prav iz njih, ker že sedaj na novo odkrivajo nekatere stvari. Oni so tisti, ki želijo voziti avtomobile, ne pa sedeti v popolnoma avtomatiziranih škatlah. Hočejo plačevati vsebino, ne pa vsebine za izrabo informacij o svojih navadah in prioritetah prejemati zastonj. To prevaro apokaliptičnih jezdecev so digital natives že razkrinkali in jo bodo vse bolj zavračali. Na novo odkrivajo tudi pisavo, kupujejo dnevnike, ker jim kratke informacije brez ozadja in konteksta ne zadostujejo. Humanizem bo prišel od digitalnih domorodcev, poln upanja ponavlja Keen.

Temu britanskemu mislecu in podjetniku tudi sam pritrjujem. Reakcija na 50. leta se je zgodila v 60. letih, in sicer z novo kreativnostjo in duhovnostjo, z novo dobro glasbo in umetnostjo, z novo solidarnostjo. »Mladi so tisti, ki bodo zbrisali facebook račune in prenehali objavljati na instagramu. Oni so tisti, ki bodo rekli »ne« narcisizmu«, pravi Keen.

Nihče ne more napovedati, kako se bodo odvijali procesi v politiki, gospodarstvu in kulturi, ki bodo pokorili apokaliptične jezdece. Negotovost je velika, čutimo jo vsak dan bolj. Globalizacija, kot svetovna ureditev, nastala po padcu berlinskega zidu, se razblinja. Nastaja nekaj novega; kaj, nihče ne ve. Smo približno tam, kjer so bili apostoli po obilnem lovu v Genezareškem jezerom. Količina ulova jih je prevzela, kot nas začasno pomirja gospodarska rast. Toda apostoli so se zavedali, da se takšen ulov ne bo ponovil vsak dan, kot tudi mi vemo, da se bo gospodarska rast vse bolj ohlajala. Nekoč apostolu Petru, danes pa nam, Gospod polaga na srce iste besede: »Ne boj se.« To ni zemeljski optimizem, ker ne izvira iz obetavnih gospodarskih napovedi, temveč iz bližine z Gospodom.

Težko ocenimo, ali je iskanje bližine z Gospodom množičen pojav. Nobenega dvoma pa ni, da so tudi danes med nami ljudje, ki se ne upirajo Gospodovemu klicu, ampak kot Izaija in za njim sv. Peter izrekajo privolitev: »Tukaj sem, pošlji mene!« Širše množice se bodo, kot predvideva Keen, nemara res odprle za novi humanizmu, ki bo težil k novi stopnji poglobitve, v smer prave duhovnosti.

Zapeljivosti instant duhovnosti


Psihoterapevt Izidor Gašperlin[2] med pacienti zaznava izrazito potrebo po duhovnosti, toda za zdaj, kot pravi, po instant duhovnosti, katere značilnosti so: majhni vložki, hitre zadovoljitve in isti recepti za vse. Takšna duhovnost hoče ugajati, biti prijetna in ponuditi hitre rešitve, kot denimo: meditacijo, druženje, objemanje – vse v najprijetnejših odtenkih rožnate, dodaja Gašperlin. Maksima novodobnih gurujev je, da na koncu koncev itak vse vesolje teži k temu, da bi se nam izpolnile želje. Edini problem naj bi bil, nadaljuje Gašperlin, da dobre volje vesolja ne znamo uloviti v svoja jadra. Za kar pa naj bi bili seveda krivi sami. Te nezmožnosti, da bi polno zaživeli, pa se po učenju sodobnih gurujev osvobodimo tako, da se podvržemo tretmaju katere od njihovih duhovnosti.
Ena temeljnih nalog vzgoje, ki vodi v dozorevanje osebnosti je, da sprejmemo lastne omejitve in da sprevidimo, da je brezosebnemu vesolju kaj malo mar, kaj si trenutno želimo.

Terapevt je do teh lahkotnih obetov sodobnih duhovnosti zelo kritičen. Prepričan je, da je ena temeljnih nalog vzgoje, ki vodi v dozorevanje osebnosti ta, da sprejmemo lastne omejitve in da sprevidimo, da je brezosebnemu vesolju kaj malo mar, kaj si trenutno želimo. Naučiti se moramo, da se nam vse želje pač ne morejo izpolniti. Svojim klientom razlaga, da smo v resnici nekaj več kot le zmnožek svoje biologije in psihologije. Gre še dlje, njegovo prepričanje je, da smo dejansko povezani z presežnim. Za to povezanost pa ima skoraj zakramentalni obrazec. Pravi namreč, da nas presežno, kakor koli ga pač kdo imenuje in kakorkoli si ga kdo razlaga, vodi prav prek naših telesnih občutkov in čustev. In kaj je, na primer, evharistija drugega, kot da se nam Jezus po evharističnem kruhu v Svetem Duhu podarja prav v tem, kar smo, v ranljivosti našega telesa in v neobvladljivosti naših čustev in volje, da vse to skrivnostno preseva od znotraj in se z nami združuje. Ko se nam tako podarja, nas zdravi in poživlja.

Tudi Božja postava se nam v tem obrazcu, ki ga je prepoznal omenjeni terapevt, ne razodeva kot predmet, ki je pred nami, kot kamniti tabli, na katerih so zapisane zapovedi in  nam dane v izpolnjevanje. Pač pa gre tudi tu za nekaj povsem drugega. Gospod je z nami po krstu sklenil novo zavezo, in jo, kot pravi Ezekijel, zapisal v naše misli. Svojo postavo nam je vnesel v kemijo naših čustev in volje, tako med tem, kar nam podarja, in tem, kar smo mi v svoji miselni, telesni in čustveni resničnosti, ni več ločilne stene. Kajti On je v sebi ločilno steno med minljivim in neminljivim, med zemeljskim in nebeškim, med Njim in nami, s svojim učlovečenjem podrl in preustvaril v novo resničnost, da smo božji otroci ne le po imenu, temveč bitno.

Če je bil uvod v ta razmislek za naše oznanjevanje neobetaven, smo v nadaljevanju videli, da ljudje v resnici čakajo na Kristusa. On je Prvorojenec vsega stvarstva, primordialna resničnost, ki je edina absolutno avtentična in zaželena. Ljudje to vedo, zato ne bodo nikoli slepo verjeli v pristnost wellness oglasa v Rimskih toplicah. In to tudi v primeru, če bodo šli prej tja kot v svojo farno cerkev. Gospod jih bo počakal, da bo seme, skrito v zemlji, počakalo na pomlad in vzklilo ter obrodilo sad v odrešenju.

[1] Andrew Keen, Letimo na krilih štirih jezdecev apokalipse, Svet kapitala, pogovarjala se je Simona Drevenšek, 25. januarja 2019, str. 6–8

[2] Prim. Izidor Gašperlin, terapevt, Delo – Ona, 15. 1. 2019, pogovarjal se je Jure Aleksič 


 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30