Ne bi delal? Pa bodi študent!

S slovenskim sistemom usmerjanja mladih je marsikaj močno narobe. Vse skupaj se spreminja v en velik začaran krog, iz katerega ni videti prave poti, vsaj dokler ne pride do sprememb v naših glavah.

Izobraževanje namreč ni usmerjeno v bodoče delo in zaposlitev, ampak v študij sam po sebi. Vedno večja razlika je med biti študent in študirati.

Študirajo študijsko nesposobni

Že rektorji opozarjajo, da študirajo mnogi mladi, ki študija niso sposobni končati. A ker za vsakega študenta prejmejo dodaten denar, se jim splača imeti vpisanih čim več. Ker so fakultete spodbujene k temu, da čim več študentov konča študij oz. vsaj napreduje v naslednji letnik, so profesorji prisiljeni spuščati standarde, pa kljub temu mnogi študenti študija ne končajo.

Ne potrebujemo toliko študentov

Dogaja se, da diplomanti nikakor ne najdejo dela, ker ga v Sloveniji za množico že študiranih pa tudi teh, ki še študirajo in se na fakultete vpisujejo, trenutno ni, sprememb pa ni pričakovati še prav kmalu.

Imamo najmanj četrtino preveč študentov. Ni torej čudno, da morajo mladi morebitnemu delodajalcu zamolčati svojo izobrazbo, da dobijo delo.

In potem se čudimo nad begom možganov. Brez dela življenje prej ali slej izgubi smisel, za ljudi je tako celo bolje, da mladi odidejo kot da zapadejo v depresijo. Država pa s tem izobražuje delovno silo za druge države, ki mladim lahko ponudijo službe. Res je naložba v prihodnost, a ne slovensko.

Vedno mi je bil blizu Kennediyjev citat: »Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate. Vprašaj se, kaj ti lahko storiš za svojo državo.« Slovenci pa raje pravimo, da ni služb, delovnih mest, pa da je kriva država.

Po miselnosti smo še vedno v neki socialistični zaplankanosti, v kateri bi nam morala država vsem priskrbeti službe. Da bi delovna mesta ustvarjali sami, še ni prav pogost način mišljenja. In bo tudi težko, vse dokler bo to terjalo mnogo birokracije, ki Slovencem pri tem greni življenje in upočasnjuje razvoj našega gospodarstva.

Ugodnosti študentskega statusa so privlačne, zato slovenski študijski sistem šverca tudi množico lenuhov.

Študij šverca mnoge lenuhe

Absurd je, da država dolg študij tudi spodbuja, saj se ji bolj splača financirati študente kot pa brezposelne. Z vsemi ugodnostmi jih skoraj uspava. Ne zdi se jim vredno biti aktivni, ko pa jim je zagotovljena množica ugodnosti kot so zastonj študij, boni, poceni stanovanje, popusti, zabave …

Ugodnosti so privlačne, zato slovenski študijski sistem šverca tudi množico lenuhov. To so tisti, ki gredo študirat, ker se jim ne da delati. Njihov interes ni v znanju, ampak v vseh ugodnostih, ki jih študentski status prinaša.

Zato tudi na fakulteti delajo po liniji najmanjšega odpora in se učijo po zapiskih od zapiskov kolegice iz predhodne generacije.

Lahko bi rekli, da gre za zlorabo študija, vedno pogosteje govorimo tudi o “večnih” študentih. Med biti študent in študirati je tako vse večji prepad. Študij je lahko za vse, niso pa vsi za študij.

Lahko bi dejali, da gre za problem vzgoje in usmeritve, morda mentalitete, a mnogi so enostavno izgubljeni.

Brez smeri: Ne vedo zares, kaj bi radi v življenju

Ob informativnih dnevih in pogovorih z mnogimi mladimi mi je postalo jasno, da je med njimi ogromen del teh, ki ne vedo, kaj bi v življenju radi.

Ne morejo se odločiti že med naravoslovjem in družboslovjem. Na vprašanja, kaj bi v življenju delal, kaj te veseli, kaj te zanima, kaj ti je všeč … odgovarjajo večinoma v eno ali dvozložnicah: “Nič” in “Ne vem”. Kako potem pomagati nekomu, ki pod milim nebom v tem življenju ne vidi ene stvari, ki bi jo lahko naredil, spremenil, k njej prispeval?

Kako pomagati nekomu, ki pod milim nebom v tem življenju ne vidi ene stvari, ki bi jo lahko naredil, spremenil, k njej prispeval?

Od študija k delu

Ja, težko. Zato bi bilo mladim potrebno dati možnost, da kaj naredijo. Da spoznajo, da je zanimivo delati kot strojnik, inženir, zdravnik, kuhar, dimnikar, karkoli pravzaprav. Ker pa so izkušnje sodobnih mladih vezane na delo, vsak dan večja redkost, niti ne morejo ugotoviti, da jih določen poklic zanima. Ne pomagajo jim niti Karierni centri, namenjeni temu, da bi mlade spravili od papirja do dela. Žal jih nato učijo predvsem, kako se napiše življenjepis in obnaša na razgovoru za službo.

Bolje brez fakultete?

Že tiste s povsem povprečnimi ocenami usmerjamo v študij, četudi bi bili morda precej bolj uspešni v katerem od poklicev, ki ne zahteva univerzitetne izobrazbe. Odličnih je pa vse več – v šolah, ne v gospodarstvu.

Nekoč je veljalo, da so šli na fakulteto najbolj sposobni, najbolj inteligentni in, žal, tisti, ki so si to lahko privoščili.

Danes smo glede na vpis na fakultete vse bolj študiozni. Preberemo sicer manj knjig in znanstveniki pravijo, da smo vse bolj neumni, a študij je množičen in zato tudi manj cenjen.

Danes si z diplomo približno tam nekje kot si bil pred 30 leti s končano srednjo šolo. Končan študij je tedaj pomenil varnost, skoraj zagotovljeno delo in spoštovanje, danes pomeni podaljšano socialno varnost in možnost lagodnega čakanja na čas, ko bo potrebno delati. In nič kaj dosti več.

Pri tem pozabljamo, da nam manjka poklicev, ki ne zahtevajo fakultete. Zanje so razpisane celo štipendije, po končanem šolanju pa zagotovljeno delo.

Diplomirani ekonomist bo moral delati kar 28 let, da bo ujel strojnega tehnika in nadomestil prihodek, ki ga je izgubil v času študija, je poročal Siol.net. Kljub temu, da je plača s fakulteto višja, pa bolj izobraženi zadnja leta zaslužijo vse manj, manj izobraženi pa vse več.

Radi poudarjamo, da diplome niso imeli številni izjemno uspešni svetovljani, npr. Steve Jobs, Johnny Depp, Leonardo DiCaprio, Bill Gates, Mark Zuckerberg, a vsi so imeli oz. imajo ogromno znanja. Znanje pač ni le nekaj, kar da fakulteta.

Cenimo znanje ali papir?

Nekje od tedaj, ko je študij postal množičen je, to je precej bolj očitno v javnem sektorju kot v gospodarstvu, postalo bolj pomembno, kakšen papir o izobrazbi nekdo prinese kot to, kaj v resnici zna. Delodajalci se pritožujejo, da dobivajo kader, ki ničesar ne zna, tudi če je izobrazba prava.

Ne trdim, da nehajmo študirati, da je študij v vsakem primeru nekaj slabega in neuporabnega. S tem bi kot študentka pljuvala v lastno skledo.

Hvaležna sem, da lahko študiram. Poznam tudi veliko študirajočih, ki vedo, kaj bi v življenju radi, zagnano študirajo in vem, da bodo uspešni. Za kar nekaj poklicev je študij nujen. Mnogo  bivših slovenskih študentov pa ustvari uspešno kariero in pomembno prispevajo k družbi, pogosto (žal) v tujini.

Imamo smer in cilje?

Pravim pa, da se je pred vpisom ključno vprašati, zakaj študiraš, kakšen je tvoj namen in kaj boš po tem. O smislu, smeri in ciljih pa ne bi smeli razmišljati le vpisujoči se mladi, ampak vsi, ki ta študijski sistem vzdržujemo in financiramo.

Lahko imamo družbo znanja, a jo moramo znati tudi unovčiti. Čemu sicer služi znanje, ki ni uporabljeno? … Ali kot je dejal ustanovitelj Honde, ki ni imel diplome: »Diploma ni zagotovilo, da vam bo uspelo v življenju, zato mi zanjo ni kaj dosti mar. Znanje je tisto, česar si sam želim.«

5 komentarjev

  1. Idejo, da se državi bolj splača financirati študente kot pa brezposelne, je namreč potrebno razviti do konca in poiskati razloge za to. Pri preučevanju tega vprašanja namreč naletimo na ureditev, ki ureja dolžnost preživljanja staršev po doseženi polnoletnosti otrok. Slovenski starši so dolžni svoje otroke preživljat, dokler se redno šolajo (so vpisani na kak faks, kjer so težka samo vrata, tako da lahko otroci dokažejo, da delajo izpite za katere se skoraj nič ni treba učit) in najdalj do 26 leta starosti. Starost 26 let je najvišja v Evropi. Povprečna maksimalna starost ostalih držav je okoli 23 let. Problem žal je tudi, da starši ne morejo ugotoviti, ali se njihovi otroci redno šolajo, saj jim to preprečujejo pravila o varstvu osebnih podatkov.

    Tako država starše prisili, da v prisilni nevednosti financirajo svoje odrasle otroke v enakem obsegu kot takrat, ko so bili ti otroci stari 10 let. Odrasli otroci pa v zavetju zasebnosti, ki so jim jo priskrbeli neodgovorni državni uradniki (mahanjem s tujim denarjem po koprivah) študentujejo, žurajo in malo služijo preko študenta in na roko. Država skratka svoje mlade državljane usmerja v upor in izkoriščanje lastnih staršev oziroma dejansko v jebivetrsko parazitsko življenje na tuj račun.

    • Iana – wow zanimivo. Se o tem sploh govori!?!?! To je definitivno VELIK problem – dejansko država podpira pišmeuharstvo med svojo populacijo. In to populacijo, ki je prihodnost države. Vse je nastavljeno na uravnilovko, končni rezultat pa je: enaki v revščini. Očitno državi to ustreza: kup ljudi eksistenčno odvisnih od Vladnih politik in vsi revni. Kje smo že to videli?

      Seveda se vse skupaj kombinira s problemom dostopa do nepremičnin, neustrezno plačno politiko, ki je s socialistično uravnilovko spet naklonjena mentaliteti “znajti se”.

      Slovenija pod pretvezo famoznega člena “socialna država” ubija ustvarjalnost svojih ljudi. Mnogo pravnikov je reklo, da bi moral biti tisti Ustavni člen formuliran na način, da “država omogoča svobodno izbiro ter iniciativo dela in da iz dela izhajajo vse pravice.”

      Če že Ustava RS ni tako formulirana se dajmo vsaj tako vesti. Preprosto bo z ukrepi potrebno presegati to mentaliteto šolstva kot socialne ustanove ter prisiliti ljudi, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Za izbiro študija in posledične karierne možnosti in priložnosti pač odgovarjaš! Če si sledil svojemu srcu in dokončal dvojni študij sociologije in kultorologije ter vpisal doktorat na etnologiji, zaradi krize pa ne dobiš službe v javnem sektorju, privat firmam pa si nezanimiv – je to tvoj problem. V vsakem primeru si delno državi povzročil problem, ker je s tvojim šolanjem glede na tvoj zapravljeni študijski čas vrgla denar stran. Sam sem se s svojo potencialno visoko nezaposlivostjo soočil in si uspešno izboril prihodnost na trgu dela. Ampak sem sprejel zavestno odločitev glede tega.

  2. Rokc…

    si opazil, koliko se o tem “govori”. Razlog zakaj se o tem ne govori je, da je vprašanje politike določanja in plačevanja preživnin prevzel feministični lobi, ki ima od tega neposredne finančne koristi v obliki predavanj, simpozijev, študij, in nenazadnje, če veš kakšna je struktura zaposlenih na direktoratu za družino glede zakonskega stanja in prejemanja preživnin, ti je lahko marsikaj bolj jasno. Ta lobi je odkril ubogo zapuščeno samohranilko z dvema majhnima otrokoma brez socialne mreže, ki je potrebna pomoči. No, resnica je, da ta samohranilka od feminističnega sistema v praksi ne dobi nobene podpore. Še javni vrtci niso prilagojeni na kakšne turnusne delavnike, pa tudi politika, da je otrok lahko v vrtcu le 9 ur dnevno, staršem, ki so sami za vse, povzroča ogromno težav, ker za transferje že po sami Ljubljani porabijo več kot 1 uro dnevno.

    O razlogih, da država s svojo preživninsko in izobraževalno politiko, starše dobesedno sili v prenašanje in financiranje mamahotela do 26 leta starosti.

    Država se je tako brezskorpulozno vmešala v vzgojne perogative staršev, da je to naravnost noro. V naši državi smo 15 letnikom priznali pravico odločanja o vseh svojih osebnostnih vidikih, brez da bi starši imeli kakršno koli besedo pri tem (zato starši danes sploh ne zvedo, niti tega, da je mladoletna hči naredila splav – na primer). Ker pa osebnostni vidiki bivanja posameznika niso ločeni od materilanih pogojev, država starše prisili, da trpijo in nosijo stroške bedastih in dragih odločitev svojih otrok.

    V drugih državah imajo na primer kot točko, ko staršem ni treba več plačevati preživnine zapisano, da je to takrat, ko se ekonomsko osamosvojijo. Pri tem države ne upoštevajo, da je to takrat, ko otroci dosežejo blaginjo staršev, ampak ko imajo dovolj časa, da bi oddelali najmanj 30 ur tedensko plačanega dela (za katerega ni nujno, da ga res oddelajo).

  3. Problem, ni samo v visokem šolstvu ampak tudi v srednjih šolah.
    Uspešno mariborsko podjetje s 500 zaposlenimi, je iskalo nov tehnični kader, in je vsem srednjim šolam poslalo vabilo na dan odprtih vrat za dijake. (Poslalo vabilo v tajništvo šole, oni pa ga naj bi povedali dijakom)
    In na ta dan je prišel samo en dijak, pa še ta je vabilo videl na spletni strani podjetja in ne v šoli.
    Tajništva šol sploh niso posredovala vabila naprej, dijakom. Saj če hočeš to storiti moraš na začetku leta to sporočiti da si šola naredi letni načrt!
    To je problem šolstva! Birokracija! Šole so še vedno v komunizmu in njegovem planskem šolstvu.

    Pa počasi se to tudi spreminja, univerza je dala anketo podjetjem če so zadovolni s študentom, ki ga je univerza izobrazila, podjetje je predlagalo spremembe – ampak na fakulteti jih niso upoštevali – da oni ne bojo spreminjali programa. V čem je bila potem poanta ankete?

  4. mularija naj kar študira nekaj bodo že odnesli od tega.tudi za študij moraš biti organiziran-znati razsporediti čas ki ti je na voljo.ps imeti samodisciplino.nekdo mi je dejal da je denar sveta vladar,dejansko pa je samo menjalno sredstvo med ustvarjalnimi oz.delovnimi osebami.pa pustimo lenuhe kateri bi radi živeli na račun staršev ali pa celotne skupnosti-države.

Komentiraj