Ne bi delal? Pa bodi študent!

S slovenskim sistemom usmerjanja mladih je marsikaj močno narobe. Vse skupaj se spreminja v en velik začaran krog, iz katerega ni videti prave poti, vsaj dokler ne pride do sprememb v naših glavah.

Izobraževanje namreč ni usmerjeno v bodoče delo in zaposlitev, ampak v študij sam po sebi. Vedno večja razlika je med biti študent in študirati.

Študirajo študijsko nesposobni

Že rektorji opozarjajo, da študirajo mnogi mladi, ki študija niso sposobni končati. A ker za vsakega študenta prejmejo dodaten denar, se jim splača imeti vpisanih čim več. Ker so fakultete spodbujene k temu, da čim več študentov konča študij oz. vsaj napreduje v naslednji letnik, so profesorji prisiljeni spuščati standarde, pa kljub temu mnogi študenti študija ne končajo.

Ne potrebujemo toliko študentov

Dogaja se, da diplomanti nikakor ne najdejo dela, ker ga v Sloveniji za množico že študiranih pa tudi teh, ki še študirajo in se na fakultete vpisujejo, trenutno ni, sprememb pa ni pričakovati še prav kmalu.

Imamo najmanj četrtino preveč študentov. Ni torej čudno, da morajo mladi morebitnemu delodajalcu zamolčati svojo izobrazbo, da dobijo delo.

In potem se čudimo nad begom možganov. Brez dela življenje prej ali slej izgubi smisel, za ljudi je tako celo bolje, da mladi odidejo kot da zapadejo v depresijo. Država pa s tem izobražuje delovno silo za druge države, ki mladim lahko ponudijo službe. Res je naložba v prihodnost, a ne slovensko.

Vedno mi je bil blizu Kennediyjev citat: »Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate. Vprašaj se, kaj ti lahko storiš za svojo državo.« Slovenci pa raje pravimo, da ni služb, delovnih mest, pa da je kriva država.

Po miselnosti smo še vedno v neki socialistični zaplankanosti, v kateri bi nam morala država vsem priskrbeti službe. Da bi delovna mesta ustvarjali sami, še ni prav pogost način mišljenja. In bo tudi težko, vse dokler bo to terjalo mnogo birokracije, ki Slovencem pri tem greni življenje in upočasnjuje razvoj našega gospodarstva.

Ugodnosti študentskega statusa so privlačne, zato slovenski študijski sistem šverca tudi množico lenuhov.

Študij šverca mnoge lenuhe

Absurd je, da država dolg študij tudi spodbuja, saj se ji bolj splača financirati študente kot pa brezposelne. Z vsemi ugodnostmi jih skoraj uspava. Ne zdi se jim vredno biti aktivni, ko pa jim je zagotovljena množica ugodnosti kot so zastonj študij, boni, poceni stanovanje, popusti, zabave …

Ugodnosti so privlačne, zato slovenski študijski sistem šverca tudi množico lenuhov. To so tisti, ki gredo študirat, ker se jim ne da delati. Njihov interes ni v znanju, ampak v vseh ugodnostih, ki jih študentski status prinaša.

Zato tudi na fakulteti delajo po liniji najmanjšega odpora in se učijo po zapiskih od zapiskov kolegice iz predhodne generacije.

Lahko bi rekli, da gre za zlorabo študija, vedno pogosteje govorimo tudi o "večnih" študentih. Med biti študent in študirati je tako vse večji prepad. Študij je lahko za vse, niso pa vsi za študij.

Lahko bi dejali, da gre za problem vzgoje in usmeritve, morda mentalitete, a mnogi so enostavno izgubljeni.

Brez smeri: Ne vedo zares, kaj bi radi v življenju

Ob informativnih dnevih in pogovorih z mnogimi mladimi mi je postalo jasno, da je med njimi ogromen del teh, ki ne vedo, kaj bi v življenju radi.

Ne morejo se odločiti že med naravoslovjem in družboslovjem. Na vprašanja, kaj bi v življenju delal, kaj te veseli, kaj te zanima, kaj ti je všeč … odgovarjajo večinoma v eno ali dvozložnicah: "Nič" in "Ne vem". Kako potem pomagati nekomu, ki pod milim nebom v tem življenju ne vidi ene stvari, ki bi jo lahko naredil, spremenil, k njej prispeval?

Kako pomagati nekomu, ki pod milim nebom v tem življenju ne vidi ene stvari, ki bi jo lahko naredil, spremenil, k njej prispeval?

Od študija k delu

Ja, težko. Zato bi bilo mladim potrebno dati možnost, da kaj naredijo. Da spoznajo, da je zanimivo delati kot strojnik, inženir, zdravnik, kuhar, dimnikar, karkoli pravzaprav. Ker pa so izkušnje sodobnih mladih vezane na delo, vsak dan večja redkost, niti ne morejo ugotoviti, da jih določen poklic zanima. Ne pomagajo jim niti Karierni centri, namenjeni temu, da bi mlade spravili od papirja do dela. Žal jih nato učijo predvsem, kako se napiše življenjepis in obnaša na razgovoru za službo.

Bolje brez fakultete?

Že tiste s povsem povprečnimi ocenami usmerjamo v študij, četudi bi bili morda precej bolj uspešni v katerem od poklicev, ki ne zahteva univerzitetne izobrazbe. Odličnih je pa vse več - v šolah, ne v gospodarstvu.

Nekoč je veljalo, da so šli na fakulteto najbolj sposobni, najbolj inteligentni in, žal, tisti, ki so si to lahko privoščili.

Danes smo glede na vpis na fakultete vse bolj študiozni. Preberemo sicer manj knjig in znanstveniki pravijo, da smo vse bolj neumni, a študij je množičen in zato tudi manj cenjen.

Danes si z diplomo približno tam nekje kot si bil pred 30 leti s končano srednjo šolo. Končan študij je tedaj pomenil varnost, skoraj zagotovljeno delo in spoštovanje, danes pomeni podaljšano socialno varnost in možnost lagodnega čakanja na čas, ko bo potrebno delati. In nič kaj dosti več.

Pri tem pozabljamo, da nam manjka poklicev, ki ne zahtevajo fakultete. Zanje so razpisane celo štipendije, po končanem šolanju pa zagotovljeno delo.

Diplomirani ekonomist bo moral delati kar 28 let, da bo ujel strojnega tehnika in nadomestil prihodek, ki ga je izgubil v času študija, je poročal Siol.net. Kljub temu, da je plača s fakulteto višja, pa bolj izobraženi zadnja leta zaslužijo vse manj, manj izobraženi pa vse več.

Radi poudarjamo, da diplome niso imeli številni izjemno uspešni svetovljani, npr. Steve Jobs, Johnny Depp, Leonardo DiCaprio, Bill Gates, Mark Zuckerberg, a vsi so imeli oz. imajo ogromno znanja. Znanje pač ni le nekaj, kar da fakulteta.

Cenimo znanje ali papir?

Nekje od tedaj, ko je študij postal množičen je, to je precej bolj očitno v javnem sektorju kot v gospodarstvu, postalo bolj pomembno, kakšen papir o izobrazbi nekdo prinese kot to, kaj v resnici zna. Delodajalci se pritožujejo, da dobivajo kader, ki ničesar ne zna, tudi če je izobrazba prava.

Ne trdim, da nehajmo študirati, da je študij v vsakem primeru nekaj slabega in neuporabnega. S tem bi kot študentka pljuvala v lastno skledo.

Hvaležna sem, da lahko študiram. Poznam tudi veliko študirajočih, ki vedo, kaj bi v življenju radi, zagnano študirajo in vem, da bodo uspešni. Za kar nekaj poklicev je študij nujen. Mnogo  bivših slovenskih študentov pa ustvari uspešno kariero in pomembno prispevajo k družbi, pogosto (žal) v tujini.

Imamo smer in cilje?

Pravim pa, da se je pred vpisom ključno vprašati, zakaj študiraš, kakšen je tvoj namen in kaj boš po tem. O smislu, smeri in ciljih pa ne bi smeli razmišljati le vpisujoči se mladi, ampak vsi, ki ta študijski sistem vzdržujemo in financiramo.

Lahko imamo družbo znanja, a jo moramo znati tudi unovčiti. Čemu sicer služi znanje, ki ni uporabljeno? ... Ali kot je dejal ustanovitelj Honde, ki ni imel diplome: »Diploma ni zagotovilo, da vam bo uspelo v življenju, zato mi zanjo ni kaj dosti mar. Znanje je tisto, česar si sam želim.«