Nazaj k bistvenemu
POSLUŠAJ ČLANEK
Po tistem je mnogo Jezusovih učencev odšlo in niso več hodili za njim. Danes mnogi zapuščajo Cerkev. A lakota po Bogu je bila in je še vedno. Ljudje iščejo izkušnjo Boga, hočejo izkusiti božansko. Nekateri hočejo začutiti Boga, ker so poskusili vse drugo, a so ostali prazni. Drugi hočejo izkusiti Boga preprosto zato, ker uživajo okušati in hočejo Bogu dati priložnost.
A v tem iskanju Boga se učenci in mi Bogu pogosto približujemo napačno. Iščemo ga na napačnih mestih, živimo na površju življenja ali smo preveč domači z Bogom.
Lahko bi pomislili, da je religija kraj, kjer bomo zagotovo srečali Boga. Vendar mora biti evangeljska religija. Božji Sin je objel človeškost, namesto da bi zbežal od nje. Njegova človeškost je bila izraz njegove božanskosti, ne zanikanje. Bog nas postavlja v ta svet, da lahko tu najdemo Njega. Bog nam je podaril življenje, da bi ga lahko v njem popolnoma začutili.
Vendar moramo živeti po božje. Namesto tega živimo površno spreletavanje od enega opravka k drugemu, od enega razvedrila k drugemu. Ker nas je strah, da ne bi česa v življenju zamudili, hitimo skozi življenje, kot da je zabaviščni park ali muzej in ob tem le površno okušamo trenutke. Če poskusimo samo peno, težko ločimo pivo od šampanjca. Spiti moramo več kot požirek, da razločimo blagi okus, ki sledi mehurčkom. Tako je z življenjem – šele ko se globoko vključimo vanj, začutimo njegove odmeve v vsakodnevnih dogodkih.
In to je tudi način, kako okušamo Boga – med najdaljšimi premori svoje človeškosti. Seveda je Bog vedno z nami – tudi med našimi najbolj banalnimi opravki. Vendar samo na banalen način. Ko postanemo resnejši in razmišljamo, ali naj zamenjamo službo, ali ko se zaljubljamo ali ko premišljujemo o tem, ali bi imeli otroka, se nam Bog bolj posveti. In ko se zresnimo in razmišljamo o smislu življenja in o tem, ali se ob smrti konča, takrat se Bog zravna. A Bog je resnično pozoren, ko smo čisto na tleh, ko nam zmanjka odgovorov in ko smo na smrt naveličani življenja.
Prav takrat, ko nič drugega ne deluje ali ni pomembno, Bog najbolj deluje. Bog ni odgovor na naše probleme, ampak rešitev nad odgovori. Bog nam ne daje smisla, ampak upanje, ki je nad vsemi razlogi. Bog nam ne daje nekoga, da ga imamo radi, ampak zmožnost ljubiti. Bog je preprosto – Skrivnost. A v tej Skrivnosti je naša izpolnitev.
Nagnjeni smo k temu, da smo preveč domači s Skrivnostjo. Rečemo ji Bog, potem ugotovimo, da je Trojica Božjih oseb, potem pripišemo Božjemu Sinu tako božjo kot človeško naravo, potem deviško rojstvo, brezmadežno Mater, izpolnimo podatke za kratek življenjepis in verjamemo, da je vstal od mrtvih. Toliko vemo o Bogu, da pozabljamo, da ne vemo skoraj ničesar.
Tolikim besedam o Bogu verjamemo, da smo izgubili vero v njegovo pravo identiteto. Ustvarili smo si Boga, a le v svojih glavah, izgnali pa smo ga iz svojih dejavnosti. Popredalčkali smo Boga v religiozno škatlo, potem pa smo ga poskusili spet pripeljati v vsakodnevno življenje. A Bog se je izgubil med temi prenosi.
Vrnimo se k bistvenemu. Čeprav nas žeja po Bogu, nam On ni v ničemer podoben, ni podoben niti nobeni naši predstavi o Njem. Bog je popolnoma drugačen od nas, največja skrivnost. Boga ne moremo udomačiti.
avtor: fr. James Smith
prevod: Petra Grimani
A v tem iskanju Boga se učenci in mi Bogu pogosto približujemo napačno. Iščemo ga na napačnih mestih, živimo na površju življenja ali smo preveč domači z Bogom.
Lahko bi pomislili, da je religija kraj, kjer bomo zagotovo srečali Boga. Vendar mora biti evangeljska religija. Božji Sin je objel človeškost, namesto da bi zbežal od nje. Njegova človeškost je bila izraz njegove božanskosti, ne zanikanje. Bog nas postavlja v ta svet, da lahko tu najdemo Njega. Bog nam je podaril življenje, da bi ga lahko v njem popolnoma začutili.
Vendar moramo živeti po božje. Namesto tega živimo površno spreletavanje od enega opravka k drugemu, od enega razvedrila k drugemu. Ker nas je strah, da ne bi česa v življenju zamudili, hitimo skozi življenje, kot da je zabaviščni park ali muzej in ob tem le površno okušamo trenutke. Če poskusimo samo peno, težko ločimo pivo od šampanjca. Spiti moramo več kot požirek, da razločimo blagi okus, ki sledi mehurčkom. Tako je z življenjem – šele ko se globoko vključimo vanj, začutimo njegove odmeve v vsakodnevnih dogodkih.
In to je tudi način, kako okušamo Boga – med najdaljšimi premori svoje človeškosti. Seveda je Bog vedno z nami – tudi med našimi najbolj banalnimi opravki. Vendar samo na banalen način. Ko postanemo resnejši in razmišljamo, ali naj zamenjamo službo, ali ko se zaljubljamo ali ko premišljujemo o tem, ali bi imeli otroka, se nam Bog bolj posveti. In ko se zresnimo in razmišljamo o smislu življenja in o tem, ali se ob smrti konča, takrat se Bog zravna. A Bog je resnično pozoren, ko smo čisto na tleh, ko nam zmanjka odgovorov in ko smo na smrt naveličani življenja.
Prav takrat, ko nič drugega ne deluje ali ni pomembno, Bog najbolj deluje. Bog ni odgovor na naše probleme, ampak rešitev nad odgovori. Bog nam ne daje smisla, ampak upanje, ki je nad vsemi razlogi. Bog nam ne daje nekoga, da ga imamo radi, ampak zmožnost ljubiti. Bog je preprosto – Skrivnost. A v tej Skrivnosti je naša izpolnitev.
Nagnjeni smo k temu, da smo preveč domači s Skrivnostjo. Rečemo ji Bog, potem ugotovimo, da je Trojica Božjih oseb, potem pripišemo Božjemu Sinu tako božjo kot človeško naravo, potem deviško rojstvo, brezmadežno Mater, izpolnimo podatke za kratek življenjepis in verjamemo, da je vstal od mrtvih. Toliko vemo o Bogu, da pozabljamo, da ne vemo skoraj ničesar.
Tolikim besedam o Bogu verjamemo, da smo izgubili vero v njegovo pravo identiteto. Ustvarili smo si Boga, a le v svojih glavah, izgnali pa smo ga iz svojih dejavnosti. Popredalčkali smo Boga v religiozno škatlo, potem pa smo ga poskusili spet pripeljati v vsakodnevno življenje. A Bog se je izgubil med temi prenosi.
Vrnimo se k bistvenemu. Čeprav nas žeja po Bogu, nam On ni v ničemer podoben, ni podoben niti nobeni naši predstavi o Njem. Bog je popolnoma drugačen od nas, največja skrivnost. Boga ne moremo udomačiti.
avtor: fr. James Smith
prevod: Petra Grimani
Zadnje objave
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
1 komentar
Janez321
Kaj bi avtor tega članka sploh rad povedal. A Bog ni troedin, a Jezus Kristus ni pravi Bog in pravi človek, a Devica Marija ni vedno Devica, brezmadežno spočeta, Božja Mati, z dušo in telesom v Nebesa vzeta.
Gre za članek, ki kot prvo ne pove ničesar, kot drugo pa očitno povzdiguje antikrščanski agnosticizem. Koga zanima več tema o agnosticizmu, si lahko prebere članke dr. Iva Keržeta v Casniku, ko je predstavil učenje teologa Osredkarja.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.