Nauki slovenske športne evforije

Slovenska odbojkarska reprezentanca je na evropskem prvenstvu osvojila srebro. Ni izgubila zlata, čeprav mu je bila presneto blizu. Z izjemnimi predstavami so nas odbojkarji prepričali, da so lahko tudi oni najboljši in podobno kot pred dvema letoma se je zdelo, da Slovencev na poti do vrha nič ne more ustaviti. Kljub porazu proti Srbiji pa je Slovenija znova opozorila nase. Z igro, z navijanjem in še z nečim, kar ni povsem jasno, od kod izvira.

Neusahljiv vir talenta


Zgodba o slovenskih športnih uspehih se zdi kot pravljica, ki ji je težko verjeti. Kako je mogoče, da država te velikosti premore takšne izjemne športnike? Pa ne samo v individualnih športih. Še zdaleč ne! Tudi naše ekipe so v vrhu svetovne konkurence.

Za razliko od nekaterih drugih narodov smo se Slovenci očitno odločili, da bomo najboljši v vsem. V tem trenutku ima Slovenija skupino športnikov, ki so v samem svetovnem vrhu ali pa bi del tega kmalu lahko postali. Luka Dončič (košarka), Janja Garnbret (plezanje), Kaja Juvan (tenis), Tadej Pogačar (kolesarstvo) in Laura Unuk (šah) so rojeni dve leti narazen (letniki 1998, 1999 in 2000), vsi so že bili najboljši na svetu, najmanj v mladinski konkurenci, in sodijo med največje talente v zgodovini svojih športnih panog.

Nek slovenski trener mi je v intervjuju povedal, da smo po njegovem mnenju Slovenci genetsko izjemno nadarjeni za šport. Čeprav je pri tem težko določiti, ali je bilo prej kura ali jajce, se sam bolj nagibam k mnenju, da si tako zelo želimo biti dobri in smo za to pripravljeni marsikaj žrtvovati. In to velja tudi za poosebljenje poistovetenja – navijaštvo.
Zgodba o slovenskih športnih uspehih se zdi kot pravljica, ki ji je težko verjeti. Kako je mogoče, da država te velikosti premore takšne izjemne športnike?

Navdušenci skoraj po poklicu


Športni uspehi Slovencev (sploh v moštvenih športih) vsakič prebudijo vojsko navijačev. Kdo bi si mislil, da je v Sloveniji toliko navdušencev nad odbojko! Po zmagi nad Bolgarijo, ko je bila dvorana sicer lepo popolnjena, so se zbudila navijaška čustva in naslednji dve tekmi, proti Rusiji in Poljski, sta bili podobni kolektivnemu obredju. Sodeč po videnem, ne zaradi odbojke pač pa bolj zaradi uspeha samega.

Slovenci se kot čreda selimo od športa do športa. Celo tako zelo, da na najbolj športno oblegane termine zmanjka televizij, na katerih bi si vse ogledali. Za razliko od manjših držav, ki imajo vsaj malo specializirano športno ponudbo, se v Sloveniji obnašamo, kot da nas je najmanj 20 milijonov.

Številka ni naključna. Nekoč nas je res bilo. Jugoslavija je svojo moč svetu dokazovala predvsem prek Titovih diplomatskih podvigov in športa. Ni čudno, da to dvoje po celi nekdanji državi uživa visok ugled.

Nacionalni ponos


Ne želim reči, da je slovensko navdušenje nad športom v celoti plod jugonostalgije. Verjetno pa ni zanemarljiv faktor. Nekoč smo navijali za »plave« in se istovetili z njimi, potem smo bili za smučarje, ki so nas razlikovali od drugih v obdobju osemdesetih in začetku devetdesetih let. Danes tega ne potrebujemo, zato si od leta 2000, ko smo si pokorili zadnjega demona, nogomet, spet upamo biti navdušeni nad vsem. V katerih letih so že rojeni zgoraj omenjeni vrhunski talenti?

Mojo tezo potrjuje tudi dejstvo, da nikjer niso mahanje z zastavami in izlivi nacionalnega ponosa tako splošno družbeno sprejeti, kot na športnih prireditvah.

V državi, kjer je celo glavna proslava ob največjem državnem prazniku polna svetobolja in introspekcije, spraševanja vesti in posipanja s pepelom, je šport varno pribežališče, kjer čustvom smemo pustiti prosto pot.





Embed from Getty Images
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30