Nauki slovenske športne evforije
Slovenska odbojkarska reprezentanca je na evropskem prvenstvu osvojila srebro. Ni izgubila zlata, čeprav mu je bila presneto blizu. Z izjemnimi predstavami so nas odbojkarji prepričali, da so lahko tudi oni najboljši in podobno kot pred dvema letoma se je zdelo, da Slovencev na poti do vrha nič ne more ustaviti. Kljub porazu proti Srbiji pa je Slovenija znova opozorila nase. Z igro, z navijanjem in še z nečim, kar ni povsem jasno, od kod izvira.
Zgodba o slovenskih športnih uspehih se zdi kot pravljica, ki ji je težko verjeti. Kako je mogoče, da država te velikosti premore takšne izjemne športnike? Pa ne samo v individualnih športih. Še zdaleč ne! Tudi naše ekipe so v vrhu svetovne konkurence.
Za razliko od nekaterih drugih narodov smo se Slovenci očitno odločili, da bomo najboljši v vsem. V tem trenutku ima Slovenija skupino športnikov, ki so v samem svetovnem vrhu ali pa bi del tega kmalu lahko postali. Luka Dončič (košarka), Janja Garnbret (plezanje), Kaja Juvan (tenis), Tadej Pogačar (kolesarstvo) in Laura Unuk (šah) so rojeni dve leti narazen (letniki 1998, 1999 in 2000), vsi so že bili najboljši na svetu, najmanj v mladinski konkurenci, in sodijo med največje talente v zgodovini svojih športnih panog.
Nek slovenski trener mi je v intervjuju povedal, da smo po njegovem mnenju Slovenci genetsko izjemno nadarjeni za šport. Čeprav je pri tem težko določiti, ali je bilo prej kura ali jajce, se sam bolj nagibam k mnenju, da si tako zelo želimo biti dobri in smo za to pripravljeni marsikaj žrtvovati. In to velja tudi za poosebljenje poistovetenja – navijaštvo.
Športni uspehi Slovencev (sploh v moštvenih športih) vsakič prebudijo vojsko navijačev. Kdo bi si mislil, da je v Sloveniji toliko navdušencev nad odbojko! Po zmagi nad Bolgarijo, ko je bila dvorana sicer lepo popolnjena, so se zbudila navijaška čustva in naslednji dve tekmi, proti Rusiji in Poljski, sta bili podobni kolektivnemu obredju. Sodeč po videnem, ne zaradi odbojke pač pa bolj zaradi uspeha samega.
Slovenci se kot čreda selimo od športa do športa. Celo tako zelo, da na najbolj športno oblegane termine zmanjka televizij, na katerih bi si vse ogledali. Za razliko od manjših držav, ki imajo vsaj malo specializirano športno ponudbo, se v Sloveniji obnašamo, kot da nas je najmanj 20 milijonov.
Številka ni naključna. Nekoč nas je res bilo. Jugoslavija je svojo moč svetu dokazovala predvsem prek Titovih diplomatskih podvigov in športa. Ni čudno, da to dvoje po celi nekdanji državi uživa visok ugled.
Ne želim reči, da je slovensko navdušenje nad športom v celoti plod jugonostalgije. Verjetno pa ni zanemarljiv faktor. Nekoč smo navijali za »plave« in se istovetili z njimi, potem smo bili za smučarje, ki so nas razlikovali od drugih v obdobju osemdesetih in začetku devetdesetih let. Danes tega ne potrebujemo, zato si od leta 2000, ko smo si pokorili zadnjega demona, nogomet, spet upamo biti navdušeni nad vsem. V katerih letih so že rojeni zgoraj omenjeni vrhunski talenti?
Mojo tezo potrjuje tudi dejstvo, da nikjer niso mahanje z zastavami in izlivi nacionalnega ponosa tako splošno družbeno sprejeti, kot na športnih prireditvah.
V državi, kjer je celo glavna proslava ob največjem državnem prazniku polna svetobolja in introspekcije, spraševanja vesti in posipanja s pepelom, je šport varno pribežališče, kjer čustvom smemo pustiti prosto pot.
Embed from Getty Images
Neusahljiv vir talenta
Zgodba o slovenskih športnih uspehih se zdi kot pravljica, ki ji je težko verjeti. Kako je mogoče, da država te velikosti premore takšne izjemne športnike? Pa ne samo v individualnih športih. Še zdaleč ne! Tudi naše ekipe so v vrhu svetovne konkurence.
Za razliko od nekaterih drugih narodov smo se Slovenci očitno odločili, da bomo najboljši v vsem. V tem trenutku ima Slovenija skupino športnikov, ki so v samem svetovnem vrhu ali pa bi del tega kmalu lahko postali. Luka Dončič (košarka), Janja Garnbret (plezanje), Kaja Juvan (tenis), Tadej Pogačar (kolesarstvo) in Laura Unuk (šah) so rojeni dve leti narazen (letniki 1998, 1999 in 2000), vsi so že bili najboljši na svetu, najmanj v mladinski konkurenci, in sodijo med največje talente v zgodovini svojih športnih panog.
Nek slovenski trener mi je v intervjuju povedal, da smo po njegovem mnenju Slovenci genetsko izjemno nadarjeni za šport. Čeprav je pri tem težko določiti, ali je bilo prej kura ali jajce, se sam bolj nagibam k mnenju, da si tako zelo želimo biti dobri in smo za to pripravljeni marsikaj žrtvovati. In to velja tudi za poosebljenje poistovetenja – navijaštvo.
Zgodba o slovenskih športnih uspehih se zdi kot pravljica, ki ji je težko verjeti. Kako je mogoče, da država te velikosti premore takšne izjemne športnike?
Navdušenci skoraj po poklicu
Športni uspehi Slovencev (sploh v moštvenih športih) vsakič prebudijo vojsko navijačev. Kdo bi si mislil, da je v Sloveniji toliko navdušencev nad odbojko! Po zmagi nad Bolgarijo, ko je bila dvorana sicer lepo popolnjena, so se zbudila navijaška čustva in naslednji dve tekmi, proti Rusiji in Poljski, sta bili podobni kolektivnemu obredju. Sodeč po videnem, ne zaradi odbojke pač pa bolj zaradi uspeha samega.
Slovenci se kot čreda selimo od športa do športa. Celo tako zelo, da na najbolj športno oblegane termine zmanjka televizij, na katerih bi si vse ogledali. Za razliko od manjših držav, ki imajo vsaj malo specializirano športno ponudbo, se v Sloveniji obnašamo, kot da nas je najmanj 20 milijonov.
Številka ni naključna. Nekoč nas je res bilo. Jugoslavija je svojo moč svetu dokazovala predvsem prek Titovih diplomatskih podvigov in športa. Ni čudno, da to dvoje po celi nekdanji državi uživa visok ugled.
Nacionalni ponos
Ne želim reči, da je slovensko navdušenje nad športom v celoti plod jugonostalgije. Verjetno pa ni zanemarljiv faktor. Nekoč smo navijali za »plave« in se istovetili z njimi, potem smo bili za smučarje, ki so nas razlikovali od drugih v obdobju osemdesetih in začetku devetdesetih let. Danes tega ne potrebujemo, zato si od leta 2000, ko smo si pokorili zadnjega demona, nogomet, spet upamo biti navdušeni nad vsem. V katerih letih so že rojeni zgoraj omenjeni vrhunski talenti?
Mojo tezo potrjuje tudi dejstvo, da nikjer niso mahanje z zastavami in izlivi nacionalnega ponosa tako splošno družbeno sprejeti, kot na športnih prireditvah.
V državi, kjer je celo glavna proslava ob največjem državnem prazniku polna svetobolja in introspekcije, spraševanja vesti in posipanja s pepelom, je šport varno pribežališče, kjer čustvom smemo pustiti prosto pot.
💙💚Slovenski odbojkarji končujejo #EuroVolleyM na izjemnem 2. mestu🥈. Z neverjetnimi predstavami so poskrbeli za pravo odbojkarsko evforijo, zato hvala, fantje, za vse lepe trenutke, ki ste nam jih pričarali! 💚💙
#WeAreEuroVolley #sLOVEvolley🇸🇮🏐💪 #ifeelsLOVEnia pic.twitter.com/n8QIiTSss9
— Slovenia Volleyball (@SloVolley) September 29, 2019
Embed from Getty Images
Zadnje objave
Kdo živi tisoč življenj?
23. 4. 2024 ob 18:45
Učenec oklofutal učiteljico, nasilje na šolah narašča
23. 4. 2024 ob 12:00
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
23. 4. 2024 ob 7:01
Ali je otrok razrvan in ne more spati?
22. 4. 2024 ob 18:45
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
V politiko vstopata še dva novinarja TV Slovenija
22. 4. 2024 ob 15:13
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Štirje kovači muzicirajo že sedemdeset let
21. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
13 komentarjev
biljan
Marcel, z zastavo se ne maha, se je ne ovija okrog vratu, si ne ovija z njo hrbta, ali celo nižjega telesnega položaja, se ne mlati po tleh kot pevec, ki je slovenskim zimskim olimpijcem pel o ponosu, se je ne obeša navpično, itn, itn Ravnanja z njo na prostem v Parizu so nam bila bolj sramoto kot čast. Če bi bili bolj zavzeti, pri čemer jih nihče ne ovira, bi lahko urejeno, množično nastopali z zastavami kjerkoli. Sebi, državi in njim bi rade plapolale v poklon in ponos. Poglejte si malo zborovanja in sprejeme po drugih državah in mestih, ki jih prikazujejo na TV. Od vzhoda do zahoda in juga do severa je brezmejno število zastav primernih prireditvi in namenu v čast sodelujočim in organizatorjem.
Alojzij Pezdir
Zelo utemeljen pomislek, gospod Marcel. Prišli smo že tako daleč, da bi najbrž koga, ki bi mahal s slovensko zastavo na kateri koli državni ali lokalni proslavi ali na kakem javnem shodu, in celo, bognedaj, zrave spontano še zapel z družbo ubrano Zdravljico, nestrpni levičarji in zadrti domofobi razglasili ter odkrito sovražno zmerjali za nacionalista in/ali fašista.
Res je. Morda so tudi zaradi tega športniki in velike športne prireditve edini primerni in edini še dopuščeni spodbujevalci oz. ohranjeni prostori svobode, da se smemo dostojno, javno in ponosno veseliti svoje nacionalne in državne identitete ter da smemo ponosno razviti slovensko zastavo z grbom ter ubrano zapeti Prešernovo Zdravljico.
MEFISTO
Slovenija je s pomočjo uvoženih legionarjev v kolektivnih športih res dosegla nekaj nevsakdanjih uspehov.
Vendar ne pozabite, v teh športih se med funkcionarji in igralci vrtijo ogromne vsote denarja.
V atletiki, kraljici športov, za katero ni denarja in ki jo poganja zgolj entuziazem posameznikov, pa slovenski šport praktično ne pomeni nič.
biljan
S športom in njegovimi uspehi sem se srečeval v različnih sredinah. Edini s imel kot gosta na Radiu Glas Ljubljane najboljšega mladega slovenskega jadralca Hinka Goliasa ml. iz Ljubljane in o njem tudi pisal. Tedaj najboljšega na severni polovici Jugoslavije. Za ljubljanski Dnevnik menda ni bil dovolj dober oziroma zanimiv. Reški časopis je njegovemu vrstniku namenil skoraj celo stran. Pred meseci sem naredil pogovor z gospodom Jožetom Javornikom iz Stražišča v Kranju ob izidu njegove knjige o njegovih 70 letih izjemno uspešnega delovanja v Skakalnem klubu Triglav Kranj. Najboljšem tovrstnem klubu v Sloveniji. Potožil je, da športni novinarji v Sloveniji ne spremljajo delovanja slovenskih športnih klubov in njihovih dozorevajočih tekmovalcev vseh starosti in ravni. Zanje so zanimiva le tuja tekmovanja. To je povedal tudi iz osebne dopisniške izkušnje, ki mu je pokazala in dokazala, da ljudje zelo radi berejo in tudi shranijo vesti, poročila, zapise o domačih športnikih in športih. Naj se vrnem k mladim. Desetletje sem izvajal OIV Državljanska kultura v gimnazijah. Redno sem jih na začetku povprašal, če kdo morda že izstopa, na katerem koli področju na občinski, državni, evropski, celo svetovni ravni. Neverjetno veliko jih je bilo. Vsi pa so potožili, da slovenskih občil njihovi uspehi ne zanimajo. Kjer je bilo mogoče, sem jim pomagal, najmanj z nasveti kako in h komu pristopiti, da bo položaj boljši. Žal pa mi je, da niso v svoje dobro izkoristili nastop predsednika OK Slovenije dr. Janeza Kocijančiča, ki jih je rad obiskal. Ljubljanski nogometni navijači »Zelenih zmajev« so radi prisluhnili in tudi kmalu vzorno izvedli razvitje zastave velikanke Slovenije na nogometnih igriščih na pomembnih tekmah. In še nekaj, v času svetovnega prvenstva v nogometu v Aziji sem vsem razdelil avtomobilsko nalepko SVN- Slovenci Velemojstri Nogometa, oznaka za državo je določena po ISO 3166, aktivnim pa po dve. Če bi medijsko spoštovali mlade športne talente , nas ne bi presenetil prav noben uspeh, verjetno pa skupaj z nami še presegali sedanje rezultate. Ob vsem skupaj pa še vedno ugotavljam, da slovenski športniki nimajo na tekmovanjih primernih organizacijsko-producentskih pribočnikov. Kako lepo bi bilo videti pravilno nameščeno zastavo Slovenije ob igranju himne Srbije in tudi vse druge zastave Slovenije, katere so uporabljali tekmovalci in gledalci.
Kraševka
Milan ob 18,35
Dobro ste napisali. Veliko nas razmišlja tako kot vi.
Mednarodno....... ob 10,30
Res so Slovenci že veliko dosegli na vseh področij, in nerazumljivo je, da NOVINARJI o tem ne poročajo.
Sama mislim, da naši (na RTV) novinarji se na znanstvene in druge dosežke premalo spoznajo, ali pa ljudje, ki so veliko dosegli ne spadajo v "levo opcijo". Kajti večina novinarjev dela le za "levega gospodarja.
oakhrast
Ne se jezit Nata. Saj veste na kateri stopnji so bili Kremenčkovi.
Drugače pa je komentar odličen. Res se je za zamisliti, zakaj le šport poenoti prebivalstvo Slovenije. Kako to, da ni niti približne enotnosti za modre odločitve v gospodarstvu, družbenih dejavnostih in zunanji politiki. Tiste pristne ljudske modrosti skoraj ni več. Škoda ,da je v naši družbi prevladala potrošniška histerija.
MEFISTO
Kljub vsemu so bili Kremenčkovi nekaj svetlobnih let pred neandertalci, ki prevzemajo pobudo. K usmerjeni evforiji je pomagala tudi aktivistična in puhloglava izjava s slovenskega političnega vrha, da bi bilo treba dan, ko so se odbojkarji uvrstili v finale, razglasiti za državni praznik.
rozmarinka
Saj nismo evforični izključno nad pariško tekmo. Da so do Pariza sploh prišli, se več kot očitno niso samo praskali po riti. Že to je vredno ponosa in praznovanja.
Pa biti evropski podprvak tudi ni ravno kar tako.
Alojzij Pezdir
Zakaj se Slovenci in državljani RS tako ponosno, domoljubno in človekoljubno solidarno razvnamemo, kadar nas k temu spodbudijo naši vrhunski športniki in športni kolektivi?
Najbrž tudi zato, ker so v vrhunskem športu pravila razmeroma preprosta in jasna ter enaka za vse sodelujoče in ker ni mogoče "politično" ali "pristran(kar)sko" ali "nacionalno" ... prikrojiti ne objektivnih meril in ne subjektivne sodniške interpretacije pravil, za katera objektivno in preverljivo prevzemajo odgovornost praviloma najboljši (raz)sodniki vse pogosteje tudi ob podpori in pomoči elektronskih snemalnih naprav ter ob najboljšem nadzoru neposredne kontrole zainteresirane javnosti.
Zdi se, da so ob siceršnjem vsakdanjem pojavljanju politične in drobno-krošnjarske premetenosti, goljufivosti in brezkončnih zajedalskih mafijskih zlorab človeške naivnosti, ki smo jim priča v medijski realnosti vsakdanjega življenja v RS, prav vrhunski športniki edini ali eni redkih, ki se imajo priložnost dostojno in pokončno mednarodno uveljavljati v enakopravno in enakovredno urejenem mednarodnem konkurenčnem okolju zgolj in samo z lastno vrhunsko nadarjenostjo, prizadevnostjo, vztrajnostjo in tudi človeško plemenitostjo, ne da bi se bi jim bilo zaradi tega potrebno ponižno in prilagodljivo uklanjati domačim ali tujim političnim, kapitalskim, verskim, medijskim, mafijskim in drugim podobnim samodržcem ter interesnim združbam.
Če odmislimo nedovoljena poživila (doping), ki so upravičeno sistemsko preganjana in z ničelno toleranco v največji meri tudi že a priori izločena iz vrhunskih športnih bojev in z vrhunskih mednarodnih tekmovanj, je prav šport dandanes redek prostor posameznikove svobode in široko razprtih priložnosti za pošteno uveljavitev z lastno nadarjenostjo in poštenim ter maksimalno kakovostnim procesom priprav.
Zdi se, da Slovenci prav zaradi tega cenimo in spoštujemo nesporne in mednarodno primerljive izjemne uspehe naših športnikov v nadvse močni in množični mednarodni konkurenci, ker se zavedamo, da se je mogoče do prestižnih vrhunskih mednarodnih uspehov prebiti in priboriti le z dolgotrajnim načrtnim, trdim, vztrajnim in poštenim treningom, nujno potrebno izjemno nadarjenostjo ter ne nazadnje tudi z najvišjo stopnjo profesionalne in človeške etike ter kulture.
Žal so podobne in primerljive profesionalne ter človeške kvalitete posameznikov in skupnosti na drugih pomembnih ter celo pomembnejših področjih družbenega delovanja in uveljavljanja (znanost, umetnost, kultura, gospodarstvo, finance, medicina, humanitarnost ...) mnogo manj očitne, razvidne, preverljive in tudi mnogo manj medijsko promovirane, kar pa seveda ne pomeni, da ni podobnih "junakov" mogoče prepoznati tudi na drugih področjih mednarodnega uveljavljanja Slovencev in državljanov Slovenije. Le da bi mediji in najširša družbena javnost za to potrebovali precej več znanja, zvedavosti, kompetentnosti, vztrajnosti, dobronamernosti in iskrene želje po uveljavljanju najprepoznavnejšega ter najvrednejšega na katerem koli področju družbenega delovanja, ustvarjanja ter pozitivnega primerjanja z drugimi.
Jože Kržič
Drži, da smo dosegli izjemne športne rezultate, drži pa tudi, da je šport (še posebej navijaški del) kompenzacija za nezavidljivo stanje na drugih področjih v državi.
AlojzZ
Kruha in iger, da nemoteno vladaš.
MEFISTO
Kar s pridom izkorišča leva ljudska oblast.
MEFISTO
Brez veze je post pariška evforija.
Manj kot srebrne medalje niso mogli dobiti, četudi bi se celo tekmo samo praskali po riti.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.