Nauk utišanih zvonov v slovenski Dolini tržaškega zaledja

Zajem slike Youtube RAI


Ta teden je javnost presenetila vest, da je pravosodna policija na podlagi odredbe javnega tržaškega tožilca Antonia De Nicole začasno zaustavila zvonove cerkve sv. Urha v Dolini pri Trstu. Pri tem je De Nicolo ugodil pritožbi šestih vaščanov, pri svoji odločitvi pa se je skliceval tudi na peticijo izpred nekaj let, ki jo je podpisalo 170 tamkajšnjih prebivalcev.

Za naše mlajše bralce mimogrede obudimo zgodovinski in narodnostni spomin, da vemo, o čem sploh govorimo. Kar se dogaja v Dolini, je pomembno za celo Slovenijo. Dolina je dandanašnji ujeta v "žepek" italijanske meje pod Trstom, zato je treba vselej poudarjati, da so to kraji slovenske Istre, ki že vse od podpisa mirovne pogodbe v Rapallu leta 1920 (s spremembami po drugi svetovni vojni) žal ostajajo v drugi državi. Skratka, kar se dogaja njim, se dogaja nam vsem.

Sedaj pa k zvonovom, ki v Dolini ne smejo več širiti svojega sporočila. Pri tem se je dobro ozreti v zadnjo besedo: »sporočilo«. Eden od razlogov, da je do tega stanja prišlo, je nedvomno dejstvo, da niti katoličani, kaj šele neverni prebivalci naših krajev, ne razumejo več, čemu in kdaj cerkveni zvonovi pravzaprav bijejo. Ko enkrat ne poznaš več sporočila, se hitro zgodi, da slišiš samo še hrup. Po eni strani nam to govori, da bi bilo treba vsaj katoličane bolje podučiti o krščanski molitvi, ki jo najprej oznanjajo zvonovi; po drugi strani pa vidimo, da bi se bilo treba tudi »na vasi« bolj zavedati naraščajoče sekularizacije, ki pripomore svoj delež k nerazumevanju verske prakse zvonjenja.
Ko enkrat ne poznaš več sporočila, se hitro zgodi, da slišiš samo še hrup

Ponudil je prst, odtrgali so roko


Dolina pri Trstu (foto: župnija Dolina)


Dolinski župnik, g. Klemen Zalar, je ta dogodek seveda obžaloval. Že sredi leta 2020 je sporazumno premaknil jutranje zvonjenje s 6. na 7. uro in ukinil nočno bitje ure; kljub temu pa so se zahteve zaostrovale. Pri tem je g. Zalar pojasnil, da so se nekateri izmed podpisnikov peticije kasneje pri njem zanimali, kako bi svoj podpis lahko preklicali. Tak dogodek bi moral spodbuditi vse nas, da se nekaj naučimo: na take dogodke se je treba pripraviti, ker je lahko kmalu prepozno. Predvsem župljani, če jim je kaj do zvonjenja!

Namreč, ko je pravdni postopek sprožen, je možno vse, tudi ustavitev tistega, kar se nam je zdelo večno. Dolinski zvonovi, ki so bíli preko 1.000 let, so se gotovo približali nekakšnemu občutku večnosti in s tem prispevali k dremotni utvari, da se njihova prepoved nikakor ne more zgoditi. Pa se lahko, in s tem bo očitno treba računati. Normativi glasnosti naj namreč ne bi bili preseženi; evropska pravila pa zvonjenja ne opredeljujejo kot hrup. To pa lahko pomeni, da nas niti pravila in zakoni, ki naj bi bili branik pred samovoljo drugih in države, ne bodo več varovali.

Če se za trenutek vrnemo k pritožbi in peticiji, se lahko zamislimo tudi nad tem, kdo in zakaj zvonjenju pravzaprav nasprotuje. Odveč je, kot sem že enkrat zapisal, da se tisti, ki radi slišimo zvonjenje, srdito obregnemo ob vse, ki imajo kaj proti zvonjenju, češ, »boste že videli, ko bodo mujezini peli z minaretov …«
Na take dogodke se je treba pripraviti, ker je lahko kmalu prepozno. Predvsem župljani, če jim je kaj do zvonjenja!

Slovenci in zvonenje


Po moji oceni, ki pa je morda povsem netočna, se glede odnosa do zvonjenja Slovenci delimo na srborite nasprotnike, ki so pač proti, neredko zaradi ideoloških plašnic. Teh je po moji (morda zmotni) izkušnji zelo malo. Za njimi je na vrsti velika skupina Slovencev in Slovenk, ki načeloma do zvonjenja nimajo slabega odnosa, mnogi ga imajo tudi zelo radi, predvsem iz kulturnih razlogov. Pa vseeno pojamrajo, da bi se to dalo urediti tudi bolj primerno, krajše, manj pogosto in morda manj glasno. Tretja skupina smo seveda kristjani, ki naj bi vedeli, čemu zvonjenje pravzaprav zares služi.

Tudi sam imam z zvonovi dobre in slabe izkušnje. Študentska leta naredijo svoje, zato – čeprav Primorec – še vedno rad prisluhnem zvonovom ljubljanske stolnice. Po drugi strani pa imam še svež spomin na poletno peš romanje po naši domovini, ko se mi je v neki vasi zgodilo, da je običajno večerno zvonjenje trajalo okrog deset minut, potem pa je očitno zvonilo še za kakega pokojnika, sicer težko matematično razumem dvajsetminutno nabijanje zvonov na delavniški poletni večer ob uri, ko se marsikateri starš trudi dati spat svoje otroke.

Morda bom udaril mimo, ampak vseeno menim, da se tako zvonjenje sploh ne prilega slovenski kulturni dediščini. Težko si namreč predstavljam, da so mežnarji, ko še ni bilo avtomatskega zvonjenja, dvajset minut skakali po vrvi za zvonec. So pa pritrkovalci radi pokazali svoje umetniške sposobnosti ob večjih praznikih, in to zelo na dolgo, ampak to je povsem druga zgodba.

Skratka, vedno se bodo našli nerazumni nasprotniki. Večje, bistveno vprašanje pa je, če smo pripravljeni prisluhniti tistim, ki imajo dobre argumente in prijazno besedo za to, da se stanje spremeni, da bo vsem v malo večje veselje. Nima se smisla sklicevati na kulturno dediščino, če gre ljudem na živce. Morda se pa vseeno da najti pot, ki bo znosna za večino.

Vse to in še marsikaj bo treba imeti v mislih, če se bodo take pritožbe nadaljevale (italijanski mediji sicer že poročajo o pritožbah iz Bazovice in Križa), in očitno je lahko dovolj le nekaj prijaviteljev in kakšna peticija. Zgodba v Dolini gre sedaj svojo pot, tako v vasi kot na sodišču, zato pa je na mestu opozorilo, s katerim je dolinski župnik zaključil svoje sporočilo: »Taka usoda bo sedaj mogoče doletela tudi druge naše zvonike.«
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike