Nategni me nežno, spet in spet: kdaj bodo Socialni demokrati imeli tega dovolj?

POSLUŠAJ ČLANEK

Domači politični svet se že nekaj tednov vrti okrog Roberta Goloba, katerega so mediji, anketarji in mnenjski voditelji levice, še preden si je prilastil stranko in dokončno dahnil DA, razglasili za »ključnega izzivalca Janeza Janše«.

Kot vemo, zgodba nikakor ni nova, temveč spominja na vrtenje desetletje starih serij, le da se že peta ponovitev namesto ob enih popoldne, kot ji pritiče, ponovno vrti v prime time terminih največjih slovenskih televizij.

In čeprav tokratnega glavnega junaka, ki je v retro scenarijih edina nova, bolje rečeno, retuširana spremenljivka, vedno znova opolnomočijo kot nasprotje glavnega negativca, ki ostaja zmeraj isti, pa so resnični osmoljenci stranski igralci z istega brega, ki so stalnica vseh epizod, a jim v obračunu z zlikovcem vedno znova odrečejo glavno vlogo. Za povrh vsega pa jim zabičajo, naj se glede tega nikar javno ne pritožujejo.

Če se iz filmskih prispodob vrnemo v realen svet, je seveda jasno, da mora štancanje vedno novih antijanša akcijskih junakov najbolj nervirati Socialne demokrate. Vsekakor upravičeno; so praktično edina resna, dobro organizirana stranka levo od sredine, zastavljena po učbeniku parlamentarne demokracije: zgrajeni od korenin navzgor, z razvejano terensko mrežo, hierarhično strukturo in kadrovsko selekcijo politično izobraženih kadrov. Pustimo ob strani kakovost programa in selekcije v zadnjem desetletju – kot vsi na levici so tudi sami izbrali lažjo pot, se švercali na antijanša sentimentu ter s tem zanemarili področja, ki bi jim sicer, glede na instant projekte, prinesla konkurenčno prednost. To pa je tudi njihova edina krivda in odgovornost, ki jo imajo za položaj, v katerem so se znašli.
Ko je bil izbran Golob, so Fajonova, Han, Nemec, Brglez in ostali čez noč izginili z ekranov.

In ta, kot vemo, ni rožnat. Ko je bil izbran Golob, so Fajonova, Han, Nemec, Brglez in ostali čez noč izginili z ekranov. Ne da bi se poskrili sami, ampak žarometi kamer so se obrnili v drugo smer. Saj so z nominacijo Fajonove za mandatarsko kandidatko in potiskom Sandija Češka v prvi plan skušali vsaj del medijske pozornosti znova obrniti nase; a bolj kot ne neuspešno. Signal levemu volilnemu bazenu od strategov iz ozadja je jasen: »ključni izzivalec je Robert Golob«, kot je sporočilo v nedavnem Utripu najlepše ubesedila Mojca Šetinc Pašek.

Stricem ni do šale


Da cmok ob vsiljenem novem protagonistu levo od sredine obstoječi vse težje pogoltnejo, je tokrat bolj očitno kot kadarkoli poprej. Tako očitno, da nekateri levi mnenjski voditelji in komentatorji urgirajo kar prek malih zaslonov in kulovce v eter pozivajo, naj izbor ponižno sprejmejo in ne kažejo nezadovoljstva, kaj šele odpora. Da gre to na roko Janševim, ki se nad tem zabavljajo, utemeljujejo svojo intervencijo.

A resnica je, da bi zgolj zabavljanje enih in drugih obstoječih političnih akterjev nad oguljenim scenarijem, ki je, roko na srce, tovrstnega zabavljanja vreden, ljudem dokončno odprlo oči za absurdnost početja krojačev takšne politike, ki nima razdiralnih posledic le za levi politični pol, temveč izrazito negativno vpliva na dozorevanje slovenske demokracije kot take.

Prav to so bistro ugotovili v podmladku Socialnih demokratov (ti ga vsaj imajo), ko so se na Twitterju pohecali s karikaturo Šarca z Golobovimi lasmi ter napisom »nov obraz, novo razočaranje«.

Zajem slike Twitter


A kaj kmalu po objavi je nevidna roka (spletne policije?) poskrbela, da je zabavljaški dovtip izginil z družabnega omrežja (za popoln izbris iz spletnega spomina je bilo seveda prepozno).

Ali so ga po premisleku (pritiskih) umaknili sami ali ne, ni toliko bistveno kot ugotovitev, da v političnem ozadju levega pola še vedno deluje nevidni regulator vedenja izvoljenih predstavnikov politične levice, ki ravnanje po smernicah stricev nagrajuje, soliranje in kljubovanje pa kaznuje. Socialni demokrati so jo tokrat, ker so spustili ušesa in stisnili rep med noge, odnesli zgolj z opozorilom. Če bi trmoglavili, bi se zanje lahko končalo tudi drugače.

Česar se ne zavedajo, ne nujno slabše.
Pokroviteljski odnos zunanjih, neizvoljenih akterjev levice do izvoljenih predstavnikov ljudstva še nikoli ni bil tako očiten kot v tem mandatu.

Politiki na priklic


In zdaj smo pri bistvu problema, zakaj kulovci s svojo miselnostjo v slovenski politiki enostavno ne morejo prodreti. Prav vsi, s Socialnimi demokrati na čelu, namreč niso suverene, samostojne politične entitete v pravem pomenu besede. Povejmo drugače – svojih odločitev ne sprejemajo znotraj njih samih, temveč odločitve zanje sprejemajo od zunaj, oni pa jim ponižno prikimajo in po njih uravnavajo svoje politično delovanje.

In ta pokroviteljski odnos zunanjih, neizvoljenih akterjev levice do izvoljenih predstavnikov ljudstva še nikoli ni bil tako očiten kot v tem mandatu. Navodila, kako se naj na političnem parketu obnašajo, jim nalaga skorajda vsak na levi, ki ima pet minut časa – od aktivističnih novinarjev, komentatorjev in mnenjskih voditeljev, do ostarelih profesorjev ter petkovih protestnikov. Kaj navodila, celo zahteve so jim dali podpisati – štrik so jim nataknili javno, pred kamerami, da ja ne bodo razočarali pričakovanj samooklicane »ljudske skupščine«.

In če sem prej zapisal, da so Socialni demokrati kot resna stranka krivi zgolj za šlepanje na antijanša politiki, je treba to ugotovitev dopolniti. Krivi so tudi tega, da se gredo takšno klečeplazenje pred raznimi Jaši Jenulli, Teami Jarc, prepotentnimi novinarji ter odcvetelimi avtoritetami iz trdih komunističnih časov.

Če pogledamo z nekaj kritične distance – kdo so ti ljudje, kakšne so njihove reference, da bi lahko od zunaj krojili politiko stranke, ki da nekaj nase, na svoj ustroj in svoje voditelje, stranke, kateri legitimnost daje sto tisoč glasov na volitvah?!?

Dokler bodo talci takšne podložniške miselnosti, Tanja Fajon in Socialni demokrati nikoli ne bodo vodili te države. Zato ker volivci v resnici takšnih upognjencev nočejo, jih zavračajo in iščejo voditelje, ki pokažejo potrebno dozo samostojnosti, samozavesti, suverenosti, predrznosti.

Ravno v tem je največja prednost Roberta Goloba na eni in Janeza Janše na drugi strani. Socialni demokrati pa, dokler se bodo ponižno pustili nategovati, si niti ne zaslužijo česa drugega, kot da po volitvah vedno znova loščijo čevlje izbrancu, ki ga za vodenje levega političnega bloka namesto njih in volivcev spet in spet izbere nekdo drug.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike