Natasha Tax: Čisto vsak študent bi moral čisto vsak dan moliti rožni venec. (2. del)

V prvem delu intervjuja z Natasho Tax, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo spregovorili o njeni življenjski poti, delu misijonarja med študenti, mestu vere na fakultetah, duhovnem stanju današnje Evrope, evangelizaciji muslimanov in še marsičem.

V drugem delu pa preberite kako mlade ohraniti v Cerkvi tudi po birmi, kaj je najpomembnejše pri tradiciji in kako nevarna je lahko tradicionalna latinska sveta maša, ali bi morali Bidnu dovoliti obhajilo, kako naj mladim predstavimo Cerkveni nauk na področju spolnosti itn.

Mnogo slovenskih mladih vero opusti po birmi. Kako jih ohraniti v Cerkvi: ponekod to skušajo doseči tako, da jih čim bolj vključujejo v animatorsko, mladinsko skupnost z mnogimi skupnimi dejavnostmi, ki se najprej osredotočajo na druženje podobno mislečih (prek koncertov, športa itd.) Je to, da najprej stavimo na druženje, pravi način, da več mladih ohranimo v Cerkvi, ali bi se morali usmeriti v kaj drugega?

Ne poznam dobro situacije v Sloveniji, ampak mislim, da nam je v naših cerkvah skupno to, da so zakramenti pogosto videni kot ciljne črte namesto kot začetne točke. In zakrament sv. birme je zares lep, ker ob njem dobimo vse darove, ki jih od Svetega Duha potrebujemo za življenje po veri.

Mislim, da je univerzalno to, da ko so mladi ljudje izzvani, jih to navdihne in opogumi, da naredijo nekaj več s svojimi življenji. In kar se mi zdi zanimivo pri pripravi na birmo, je to, da mlade pri katehezah pogosto hranimo po žlički z nekimi informacijami, ne da bi jim dali občutek, da lahko tudi sami nekaj storijo.

Kar smo namreč videli tudi pri Focusu, je, da ko nekdo, ki že živi po veri, prejme birmo, je nato zares spodbujen in izzvan za širjenje vere naprej in je tudi precej bolj verjetno, da jo bo ohranil.

V zadnjih desetletjih smo mnoge tradicionalne elemente katoliške vere opustili, tudi mnoge zunanje navade, drže … Smo se s tem znebili balasta in omogočili, da postane naša vera bolj pristna? Ali pa smo z opustitvijo zunanje forme izgubili veliko pomoč pri vzgoji notranje?

Dobro vprašanje. Mislim, da o tem, kako naj se denimo obnašamo pri maši, in o maši sami pogosto razmišljamo narobe. Razmišljamo, kaj je dobro za nas, medtem ko bi vse bogoslužje moralo biti usmerjeno k Bogu. Razmišljati bi morali, kaj si zasluži Bog, kaj mu pristoji. To je moj odgovor.

Mnogi mladi duhovnost, ki jim je blizu, najdejo v tradiciji, tudi v tradicionalni latinski sveti maši. Posebej v ZDA je tradicionalnih župnij vse več in so polne mladih. Se vam zdi to nevaren odklon ali nekaj lepega?

Mislim, da je lepo, in kar se mi zdi zanimivo, je, da nas mlade privlači to, kar je resnično, dobro in lepo. In mislim, da mnogi mladi, vključno z mano, najdemo v tradicionalni latinski maši nekaj, kar so naši stari starši opustili, misleč, da gredo v nekaj boljšega ali bolj dostopnega – ampak v resnici nas privlači tisto, kar je drugačno. In ko gremo k maši, posebej k tradicionalni, gremo, ker tam najdemo nekaj, kar je drugačno od česarkoli, kar bi lahko našli na svetu.

Zato mislim, da je [tradicionalno bogoslužje] lepo in dobro za mlade ljudi, ker nas kliče izven sebe, k dobremu, lepemu in svetemu, in menim, da bi absolutno moralo biti spodbujano. Nobene vrste kontradikcije ne vidim med misijonarsko mentaliteto in resničnim sprejemanjem stare maše.

Kot delavka v mladinski pastorali verjetno včasih začutite napetosti med bolj in manj konservativnim polom v Cerkvi. Kako ju združiti pod isto streho? Odklon v katero smer je nevarnejši?

Kot katoličani se moramo zares zavedati delovanja hudega in Svetega Duha ter njunih sadov. Sveti Duh želi za nas edinost in veselje, hudi duh pa delitve in jezo v odnosih. Zato se moramo spomniti, da tisti, ki hodimo k latinski, in tisti, ki hodimo k novi maši, nismo nasprotniki med seboj, ampak je edini nasprotnik hudi duh. Prostora je dovolj za vse izmed nas in mislim, da bi se morali mladi zavedati, da je tisto, kar šteje na koncu dneva, postaviti Boga na prvo mesto.

Tisti, ki hodimo k latinski, in tisti, ki hodimo k novi maši, nismo nasprotniki med seboj, ampak je edini nasprotnik hudi duh.

Cerkev je na prelomnici: poleg omenjenih napetosti spremljamo razkrivanje grozot spolnih zlorab in težnje po vse večji liberalizaciji nauka (Nemčija …), celo klice po novi “reformaciji” in težnje, da se Cerkev zreducira na nivo humanitarne organizacije. Po drugi strani nam zgled, kako Cerkev prenoviti na bolje, dajejo veliki ponižni (in strogi) svetniki, kot sta sv. Benedikt in sv. Frančišek. Kako, v kakšnem duhu naj pri prenovi delujemo mladi?

Spomnim se zgodbe nekega prijatelja iz Amerike, ki je bil semeniščnik. Ko sem ga vprašala, zakaj želi postati duhovnik, je odgovoril, da je v času odraščanja poslušal o škandalih in težkih stvareh v Cerkvi. To ga je navdihnilo, da ji je v služenju posvetil vse življenje, ker jo je želel napraviti boljšo. Zdelo se mu je, kot da vstopa na bojišče, a ima hkrati vse milosti, ki jih potrebuje, da mu uspe.

Mislim, da moramo na tak način pristopati k temu – kot vsi otroci se zavedamo, da naši starši niso popolni, a vseeno je Cerkev naša mati in k njej spadamo. In če nas je Bog postavil v ta čas, nam je dal tudi vse potrebne milosti zanj – tak način razmišljanja je pravi, v nasprotju s tem, da se smilimo sami sebi ali smo jezni na naše prednike, da so nam zapustili težko situacijo.

Pred meseci smo spremljali burno debato glede podeljevanja obhajila predsedniku Bidnu. Se vam zdi vprašanje pomembno za samega Bidna, za vero mladih v zakramente, za status Cerkve v svetu? Bi se morala Cerkev vmešati v tovrstna vprašanja?

Zdi se mi zanimivo, da ko med mašo v Ameriki pride čas za obhajilo, vstanejo in ga prejmejo praktično vsi. Ni občutka, da je treba preveriti svojo vest, če je na to pripravljena, ljudje samo sedijo, in ko pride čas, pač gredo.

Medtem pa sem v Evropi opazila, da ni nenavadno, če gre k obhajilu samo polovica ali četrtina ljudi, in mislim, da je evropska miselnost boljša, saj je res pomembno, da se vsak izmed nas prej vpraša: Ali sem v stanju milosti? Sem v tem trenutku vreden, da prejmem Kristusovo telo? Sem bil v zadnjem času pri spovedi?

Tako da mislim, da je Bidnovo vprašanje zelo zanimivo in da vsakega izmed nas kliče k večjemu presojanju/ocenjevanju lastne vesti. Vsi bi morali skrbeti za svoje duše. In škoda je, da so politični voditelji deležni toliko pozornosti in da postanejo takšni zvezdniki. Biden je zaradi tega dobil pozornost mnogih, zato moramo moliti zanj in za vse svetovne voditelje.

Hkrati pa, kot katoličanom nam je živeti v resnici, da je življenje sveto in vredno obrambe. In splav je umor, absolutno je greh, tako da oseba, ki ga podpira, ki ne varuje življenj nerojenih otrok, dela velik smrtni greh in vodi tudi druge v smrtni greh. Zato mislim, da moramo Bidna kot sokatoličana tako javno pozvati k obžalovanju kot tudi sami moliti in se postiti zanj.

Naše največje orožje je rožni venec; moliti ga moramo zanj in za otroke, ki jih splav ogroža, ter se tudi namensko postiti. Zdi se mi, da kot katoličani pogosto jamramo, koliko skrbi imamo, ampak – ali res molimo in se postimo, ali delamo svoj delež ali samo govorimo o tem?

kot vsi otroci se zavedamo, da naši starši niso popolni, a vseeno je Cerkev naša mati in k njej spadamo.

Bi nas morala Cerkev jasneje spomniti na pomen pripravljenosti na prejem evharistije?

Ja, mislim, da se je odličen primer tega zgodil na poroki, pri kateri sem bila pred nekaj leti. Bila je katoliška poroka, a večina gostov ni bila katoličanov ali pa vsaj ne dejavnih, zato je pred obhajilom duhovnik rekel nekaj v smislu, da biti v skupnosti Cerkve pomeni, da si bil nedavno pri sv. spovedi, da živiš na pravi način in da je tvoja duša pripravljena na obhajilo, in dodal, da povabi vse, ki ne živijo tako, da pridejo k spovedi in se tako pripravo na prejem svetega zakramenta.

To se mi je zdel res lep način, kako biti prijazen do gostov, hkrati pa jih povabiti, da se na zakrament pripravijo. Uporaben je tudi sicer – sama pogosto pripeljem k maši prijatelje, ki niso katoličani, in preden vstopimo, samo rečem: mimogrede, če nisi katoličan, ne moreš prejeti obhajila, želim si, da ga boš lahko v prihodnosti, z veseljem bi te učila o veri, povabila k zakramentom, k spovedi in potem k obhajilu. Pomembno se mi zdi razločiti dejstvo, da si želimo, da do tega pridejo v prihodnosti, ni pa to nekaj, kar bi imeli že zdaj. To se mi zdi posebno, ker je zares povabilo v polnost Cerkve brez pretvarjanja, da so tam že ta trenutek.

Raziskava med slovenskimi mladimi katoličani je pokazala ne tako slabe rezultate pri naši veri v teološke resnice, kot je resnična navzočnost, hkrati pa obupne, kar se tiče strinjanja s Cerkvenimi nauki na področju spolne morale. Kako razumeti to diskrepanco, kako ta nauk podati mladim?

Zanimivo je, da velikokrat mislimo, da lahko ti dve stvari ločimo. Ampak v resnici, če razmišljamo o naši katoliški veri kot celoti, je ločiti ju nemogoče. Da nas je Bog ustvaril kot moškega in žensko po svoji podobi, je nekaj ključnega v naši veri. In če razumemo, da je človeška spolnost narejena po Božji podobi, je vse na pravem mestu.

Mislim pa tudi, da moramo prepoznati, da je to za nekatere zelo težko. Moramo biti vztrajni v ljubezni, pa tudi v iskrenosti. Moramo biti usmiljeni in usmiljenje pomeni, da ljudem povemo resnico – da smo moški in ženske ustvarjeni po Božji podobi. In to je preprosto realnost stvari – sočutni smo s tistimi, ki čutijo drugače, ampak nikoli ne spremenimo resnice katoliške vere. Res bi si želela za vse ljudi, da bi to vedeli in živeli ter se hkrati počutili dobrodošle. Moramo pa gotovo biti konsistentni v tem, kar je resnično, pa tudi velikodušni z mladimi, ki se počutijo zmedene in bi radi bili sprejeti od prijateljev, ker je res težko hoteti biti sprejet, vedeti resnico in se jo hkrati bati deliti.

Mislim tudi, da je delo Janeza Pavla II. tu odlično, ker je zares konsistenten pri rečeh, kot so kontracepcija in poroka in spolnost, ampak začne z vprašanjem: Kaj pomeni biti človek in gre od tega naprej. Mi kot mladi katoličani pa pogosto kar skočimo: o ne, Cerkev pravi to o poroki, kaj se dogaja, počutim se nesprejeto. Ne, najprej moramo narediti veliko korakov nazaj in se vprašati: Kaj pomeni biti človek? Kaj pomeni biti ustvarjen po Božji podobi? In če začnemo vse skupaj usmerjati v sklopu tega, potem dobi sprejemanje resnic o poroki, kontracepciji, spolnosti pred poroko, vseh teh reči, veliko smisla, ker jih razumemo v polnem kontekstu, in ne le v obliki nekih hitrih, na videz težko sprejemljivih stvari.

Kaj bi iz svojih misijonarskih izkušenj svetovali povprečnemu slovenskemu katoliškemu študentu, kako naj izkazuje svojo vero, kako naj čim več ljudi pripelje k Bogu?

Mladi pogosto podcenjujejo, koliko lahko v resnici naredijo za deljenje svoje vere. Zanimivo je, da sem med dveletnim delom kot misijonarka na kampusu ugotovila, da najbolj učinkoviti misijonarji niso bili tisti Focusovi, polno zaposleni, ampak študenti, ki so privabljali svoje prijatelje, ker se ti veliko verjetneje odzovejo na vabilo sošolca kot poklicnega misijonarja.

A prva stvar, ki mislim, da jo študentje lahko storijo, je v tem: pogosto so zelo zaposleni in se jim toliko dogaja, da včasih, četudi so verni in po veri živijo, pozabijo, da morajo dati prvo mesto njihovemu lastnemu odnosu z Bogom. Vsi ljudje smo bili ustvarjeni, da spoznamo Boga in ga napravimo za središče svojega življenja, vse, kar počnemo, bi moral usmerjati naš odnos z Bogom, in študentje tu niso izjema. Imeti veliko dela ne pomeni izjeme.

Zato mislim, da je prva stvar, ki bi jo čisto vsak študent moral početi: čisto vsak dan moliti rožni venec. To je najboljša stvar in najboljše mesto za začetek, saj bodo spoznali, da se bo od tam naprej njihovo življenje začelo spreminjati – počasi, a resnično. In res je to nekaj, kar lahko počnejo med hojo od enega do drugega predavanja; začnejo to življenje meditacije, tišine, se zakoreninijo v rožnem vencu in odnosu z Našo Gospo.

Molitveno življenje se mi zdi res najpomembnejše za bivanje po veri. In da mu pustimo usmerjati in poživljati vse ostalo.

Bo iz molitve avtomatično, organsko izšla tudi evangelizacija ali se moramo na neki točki posebej odločiti in začeti z njo?

Mislim, da mladi dobijo organski zagon, ko enkrat vidijo, da so molili in hodili k maši, in izkusijo sadove svoje molitve – to jim da željo deliti svojo vero. Mislim pa tudi, da včasih potrebujemo sunek, da nas vrže iz cone udobja. In kar se mi tu zdi posebno, je, da so študenti zares dobri v prijateljstvih, in prepričana sem, da ima vsak katoliški študent vsaj enega ateističnega prijatelja. Zares so potrebni le ti mali pogovori. In študenti so res dobri v postavljanju vprašanj svojim prijateljem o njih samih, to se lahko zgodi organsko.

Res bi spodbudila študente, ki živijo po veri in jo želijo deliti, da samo začnejo z eno majhno biblično skupino. Ni treba, da je nekaj velikega in zapletenega, gre samo za to, da se dobijo vsak teden, govorijo o veri in berejo Božjo besedo. Konec koncev ne moremo prisiliti svojih sošolcev, da nekaj verjamejo. Vse, kar lahko storimo, je, da smo prisotni in da delimo, kar verujemo, da zasadimo seme, čeprav ne vemo, kdaj se bo zgodilo spreobrnjenje ali kdaj se bo nekaj spremenilo v njihovih srcih. Lahko pa molimo za njih in vidimo, kaj stori Sveti Duh in čemu so naši prijatelji odprti.