Natasha Tax: Čisto vsak študent bi moral čisto vsak dan moliti rožni venec. (2. del)

Foto: depositphotos.com

V prvem delu intervjuja z Natasho Tax, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo spregovorili o njeni življenjski poti, delu misijonarja med študenti, mestu vere na fakultetah, duhovnem stanju današnje Evrope, evangelizaciji muslimanov in še marsičem.

V drugem delu pa preberite kako mlade ohraniti v Cerkvi tudi po birmi, kaj je najpomembnejše pri tradiciji in kako nevarna je lahko tradicionalna latinska sveta maša, ali bi morali Bidnu dovoliti obhajilo, kako naj mladim predstavimo Cerkveni nauk na področju spolnosti itn.

Mnogo slovenskih mladih vero opusti po birmi. Kako jih ohraniti v Cerkvi: ponekod to skušajo doseči tako, da jih čim bolj vključujejo v animatorsko, mladinsko skupnost z mnogimi skupnimi dejavnostmi, ki se najprej osredotočajo na druženje podobno mislečih (prek koncertov, športa itd.) Je to, da najprej stavimo na druženje, pravi način, da več mladih ohranimo v Cerkvi, ali bi se morali usmeriti v kaj drugega?

Nataša Tax Vir: Osebni arhiv

Ne poznam dobro situacije v Sloveniji, ampak mislim, da nam je v naših cerkvah skupno to, da so zakramenti pogosto videni kot ciljne črte namesto kot začetne točke. In zakrament sv. birme je zares lep, ker ob njem dobimo vse darove, ki jih od Svetega Duha potrebujemo za življenje po veri.

Mislim, da je univerzalno to, da ko so mladi ljudje izzvani, jih to navdihne in opogumi, da naredijo nekaj več s svojimi življenji. In kar se mi zdi zanimivo pri pripravi na birmo, je to, da mlade pri katehezah pogosto hranimo po žlički z nekimi informacijami, ne da bi jim dali občutek, da lahko tudi sami nekaj storijo.

Kar smo namreč videli tudi pri Focusu, je, da ko nekdo, ki že živi po veri, prejme birmo, je nato zares spodbujen in izzvan za širjenje vere naprej in je tudi precej bolj verjetno, da jo bo ohranil.

V zadnjih desetletjih smo mnoge tradicionalne elemente katoliške vere opustili, tudi mnoge zunanje navade, drže … Smo se s tem znebili balasta in omogočili, da postane naša vera bolj pristna? Ali pa smo z opustitvijo zunanje forme izgubili veliko pomoč pri vzgoji notranje?

Dobro vprašanje. Mislim, da o tem, kako naj se denimo obnašamo pri maši, in o maši sami pogosto razmišljamo narobe. Razmišljamo, kaj je dobro za nas, medtem ko bi vse bogoslužje moralo biti usmerjeno k Bogu. Razmišljati bi morali, kaj si zasluži Bog, kaj mu pristoji. To je moj odgovor.

Mnogi mladi duhovnost, ki jim je blizu, najdejo v tradiciji, tudi v tradicionalni latinski sveti maši. Posebej v ZDA je tradicionalnih župnij vse več in so polne mladih. Se vam zdi to nevaren odklon ali nekaj lepega?

Mislim, da je lepo, in kar se mi zdi zanimivo, je, da nas mlade privlači to, kar je resnično, dobro in lepo. In mislim, da mnogi mladi, vključno z mano, najdemo v tradicionalni latinski maši nekaj, kar so naši stari starši opustili, misleč, da gredo v nekaj boljšega ali bolj dostopnega – ampak v resnici nas privlači tisto, kar je drugačno. In ko gremo k maši, posebej k tradicionalni, gremo, ker tam najdemo nekaj, kar je drugačno od česarkoli, kar bi lahko našli na svetu.

Zato mislim, da je [tradicionalno bogoslužje] lepo in dobro za mlade ljudi, ker nas kliče izven sebe, k dobremu, lepemu in svetemu, in menim, da bi absolutno moralo biti spodbujano. Nobene vrste kontradikcije ne vidim med misijonarsko mentaliteto in resničnim sprejemanjem stare maše.

Kot delavka v mladinski pastorali verjetno včasih začutite napetosti med bolj in manj konservativnim polom v Cerkvi. Kako ju združiti pod isto streho? Odklon v katero smer je nevarnejši?

Kot katoličani se moramo zares zavedati delovanja hudega in Svetega Duha ter njunih sadov. Sveti Duh želi za nas edinost in veselje, hudi duh pa delitve in jezo v odnosih. Zato se moramo spomniti, da tisti, ki hodimo k latinski, in tisti, ki hodimo k novi maši, nismo nasprotniki med seboj, ampak je edini nasprotnik hudi duh. Prostora je dovolj za vse izmed nas in mislim, da bi se morali mladi zavedati, da je tisto, kar šteje na koncu dneva, postaviti Boga na prvo mesto.

Tisti, ki hodimo k latinski, in tisti, ki hodimo k novi maši, nismo nasprotniki med seboj, ampak je edini nasprotnik hudi duh.

Cerkev je na prelomnici: poleg omenjenih napetosti spremljamo razkrivanje grozot spolnih zlorab in težnje po vse večji liberalizaciji nauka (Nemčija …), celo klice po novi “reformaciji” in težnje, da se Cerkev zreducira na nivo humanitarne organizacije. Po drugi strani nam zgled, kako Cerkev prenoviti na bolje, dajejo veliki ponižni (in strogi) svetniki, kot sta sv. Benedikt in sv. Frančišek. Kako, v kakšnem duhu naj pri prenovi delujemo mladi?

Spomnim se zgodbe nekega prijatelja iz Amerike, ki je bil semeniščnik. Ko sem ga vprašala, zakaj želi postati duhovnik, je odgovoril, da je v času odraščanja poslušal o škandalih in težkih stvareh v Cerkvi. To ga je navdihnilo, da ji je v služenju posvetil vse življenje, ker jo je želel napraviti boljšo. Zdelo se mu je, kot da vstopa na bojišče, a ima hkrati vse milosti, ki jih potrebuje, da mu uspe.

Mislim, da moramo na tak način pristopati k temu – kot vsi otroci se zavedamo, da naši starši niso popolni, a vseeno je Cerkev naša mati in k njej spadamo. In če nas je Bog postavil v ta čas, nam je dal tudi vse potrebne milosti zanj – tak način razmišljanja je pravi, v nasprotju s tem, da se smilimo sami sebi ali smo jezni na naše prednike, da so nam zapustili težko situacijo.

Pred meseci smo spremljali burno debato glede podeljevanja obhajila predsedniku Bidnu. Se vam zdi vprašanje pomembno za samega Bidna, za vero mladih v zakramente, za status Cerkve v svetu? Bi se morala Cerkev vmešati v tovrstna vprašanja?

Zdi se mi zanimivo, da ko med mašo v Ameriki pride čas za obhajilo, vstanejo in ga prejmejo praktično vsi. Ni občutka, da je treba preveriti svojo vest, če je na to pripravljena, ljudje samo sedijo, in ko pride čas, pač gredo.

Medtem pa sem v Evropi opazila, da ni nenavadno, če gre k obhajilu samo polovica ali četrtina ljudi, in mislim, da je evropska miselnost boljša, saj je res pomembno, da se vsak izmed nas prej vpraša: Ali sem v stanju milosti? Sem v tem trenutku vreden, da prejmem Kristusovo telo? Sem bil v zadnjem času pri spovedi?

Tako da mislim, da je Bidnovo vprašanje zelo zanimivo in da vsakega izmed nas kliče k večjemu presojanju/ocenjevanju lastne vesti. Vsi bi morali skrbeti za svoje duše. In škoda je, da so politični voditelji deležni toliko pozornosti in da postanejo takšni zvezdniki. Biden je zaradi tega dobil pozornost mnogih, zato moramo moliti zanj in za vse svetovne voditelje.

Hkrati pa, kot katoličanom nam je živeti v resnici, da je življenje sveto in vredno obrambe. In splav je umor, absolutno je greh, tako da oseba, ki ga podpira, ki ne varuje življenj nerojenih otrok, dela velik smrtni greh in vodi tudi druge v smrtni greh. Zato mislim, da moramo Bidna kot sokatoličana tako javno pozvati k obžalovanju kot tudi sami moliti in se postiti zanj.

Naše največje orožje je rožni venec; moliti ga moramo zanj in za otroke, ki jih splav ogroža, ter se tudi namensko postiti. Zdi se mi, da kot katoličani pogosto jamramo, koliko skrbi imamo, ampak – ali res molimo in se postimo, ali delamo svoj delež ali samo govorimo o tem?

kot vsi otroci se zavedamo, da naši starši niso popolni, a vseeno je Cerkev naša mati in k njej spadamo.

Bi nas morala Cerkev jasneje spomniti na pomen pripravljenosti na prejem evharistije?

Ja, mislim, da se je odličen primer tega zgodil na poroki, pri kateri sem bila pred nekaj leti. Bila je katoliška poroka, a večina gostov ni bila katoličanov ali pa vsaj ne dejavnih, zato je pred obhajilom duhovnik rekel nekaj v smislu, da biti v skupnosti Cerkve pomeni, da si bil nedavno pri sv. spovedi, da živiš na pravi način in da je tvoja duša pripravljena na obhajilo, in dodal, da povabi vse, ki ne živijo tako, da pridejo k spovedi in se tako pripravo na prejem svetega zakramenta.

To se mi je zdel res lep način, kako biti prijazen do gostov, hkrati pa jih povabiti, da se na zakrament pripravijo. Uporaben je tudi sicer – sama pogosto pripeljem k maši prijatelje, ki niso katoličani, in preden vstopimo, samo rečem: mimogrede, če nisi katoličan, ne moreš prejeti obhajila, želim si, da ga boš lahko v prihodnosti, z veseljem bi te učila o veri, povabila k zakramentom, k spovedi in potem k obhajilu. Pomembno se mi zdi razločiti dejstvo, da si želimo, da do tega pridejo v prihodnosti, ni pa to nekaj, kar bi imeli že zdaj. To se mi zdi posebno, ker je zares povabilo v polnost Cerkve brez pretvarjanja, da so tam že ta trenutek.

Raziskava med slovenskimi mladimi katoličani je pokazala ne tako slabe rezultate pri naši veri v teološke resnice, kot je resnična navzočnost, hkrati pa obupne, kar se tiče strinjanja s Cerkvenimi nauki na področju spolne morale. Kako razumeti to diskrepanco, kako ta nauk podati mladim?

Zanimivo je, da velikokrat mislimo, da lahko ti dve stvari ločimo. Ampak v resnici, če razmišljamo o naši katoliški veri kot celoti, je ločiti ju nemogoče. Da nas je Bog ustvaril kot moškega in žensko po svoji podobi, je nekaj ključnega v naši veri. In če razumemo, da je človeška spolnost narejena po Božji podobi, je vse na pravem mestu.

Mislim pa tudi, da moramo prepoznati, da je to za nekatere zelo težko. Moramo biti vztrajni v ljubezni, pa tudi v iskrenosti. Moramo biti usmiljeni in usmiljenje pomeni, da ljudem povemo resnico – da smo moški in ženske ustvarjeni po Božji podobi. In to je preprosto realnost stvari – sočutni smo s tistimi, ki čutijo drugače, ampak nikoli ne spremenimo resnice katoliške vere. Res bi si želela za vse ljudi, da bi to vedeli in živeli ter se hkrati počutili dobrodošle. Moramo pa gotovo biti konsistentni v tem, kar je resnično, pa tudi velikodušni z mladimi, ki se počutijo zmedene in bi radi bili sprejeti od prijateljev, ker je res težko hoteti biti sprejet, vedeti resnico in se jo hkrati bati deliti.

Mislim tudi, da je delo Janeza Pavla II. tu odlično, ker je zares konsistenten pri rečeh, kot so kontracepcija in poroka in spolnost, ampak začne z vprašanjem: Kaj pomeni biti človek in gre od tega naprej. Mi kot mladi katoličani pa pogosto kar skočimo: o ne, Cerkev pravi to o poroki, kaj se dogaja, počutim se nesprejeto. Ne, najprej moramo narediti veliko korakov nazaj in se vprašati: Kaj pomeni biti človek? Kaj pomeni biti ustvarjen po Božji podobi? In če začnemo vse skupaj usmerjati v sklopu tega, potem dobi sprejemanje resnic o poroki, kontracepciji, spolnosti pred poroko, vseh teh reči, veliko smisla, ker jih razumemo v polnem kontekstu, in ne le v obliki nekih hitrih, na videz težko sprejemljivih stvari.

Kaj bi iz svojih misijonarskih izkušenj svetovali povprečnemu slovenskemu katoliškemu študentu, kako naj izkazuje svojo vero, kako naj čim več ljudi pripelje k Bogu?

Mladi pogosto podcenjujejo, koliko lahko v resnici naredijo za deljenje svoje vere. Zanimivo je, da sem med dveletnim delom kot misijonarka na kampusu ugotovila, da najbolj učinkoviti misijonarji niso bili tisti Focusovi, polno zaposleni, ampak študenti, ki so privabljali svoje prijatelje, ker se ti veliko verjetneje odzovejo na vabilo sošolca kot poklicnega misijonarja.

A prva stvar, ki mislim, da jo študentje lahko storijo, je v tem: pogosto so zelo zaposleni in se jim toliko dogaja, da včasih, četudi so verni in po veri živijo, pozabijo, da morajo dati prvo mesto njihovemu lastnemu odnosu z Bogom. Vsi ljudje smo bili ustvarjeni, da spoznamo Boga in ga napravimo za središče svojega življenja, vse, kar počnemo, bi moral usmerjati naš odnos z Bogom, in študentje tu niso izjema. Imeti veliko dela ne pomeni izjeme.

Zato mislim, da je prva stvar, ki bi jo čisto vsak študent moral početi: čisto vsak dan moliti rožni venec. To je najboljša stvar in najboljše mesto za začetek, saj bodo spoznali, da se bo od tam naprej njihovo življenje začelo spreminjati – počasi, a resnično. In res je to nekaj, kar lahko počnejo med hojo od enega do drugega predavanja; začnejo to življenje meditacije, tišine, se zakoreninijo v rožnem vencu in odnosu z Našo Gospo.

Molitveno življenje se mi zdi res najpomembnejše za bivanje po veri. In da mu pustimo usmerjati in poživljati vse ostalo.

Bo iz molitve avtomatično, organsko izšla tudi evangelizacija ali se moramo na neki točki posebej odločiti in začeti z njo?

Mislim, da mladi dobijo organski zagon, ko enkrat vidijo, da so molili in hodili k maši, in izkusijo sadove svoje molitve – to jim da željo deliti svojo vero. Mislim pa tudi, da včasih potrebujemo sunek, da nas vrže iz cone udobja. In kar se mi tu zdi posebno, je, da so študenti zares dobri v prijateljstvih, in prepričana sem, da ima vsak katoliški študent vsaj enega ateističnega prijatelja. Zares so potrebni le ti mali pogovori. In študenti so res dobri v postavljanju vprašanj svojim prijateljem o njih samih, to se lahko zgodi organsko.

Res bi spodbudila študente, ki živijo po veri in jo želijo deliti, da samo začnejo z eno majhno biblično skupino. Ni treba, da je nekaj velikega in zapletenega, gre samo za to, da se dobijo vsak teden, govorijo o veri in berejo Božjo besedo. Konec koncev ne moremo prisiliti svojih sošolcev, da nekaj verjamejo. Vse, kar lahko storimo, je, da smo prisotni in da delimo, kar verujemo, da zasadimo seme, čeprav ne vemo, kdaj se bo zgodilo spreobrnjenje ali kdaj se bo nekaj spremenilo v njihovih srcih. Lahko pa molimo za njih in vidimo, kaj stori Sveti Duh in čemu so naši prijatelji odprti.

22 komentarjev

  1. Natasha Tax: čisto vsak študent bi moral čisto vsak dan moliti rožni venec.
    +++
    To odločitev naj sprejme vsak študent sam zase.
    Vsiljevanje drugim česarkoli ni znamenje modrosti in duhovne zrelosti.
    Je v bistvu nezaupnica Bogu, ki menda vidi vsakomur v dušo in ga usmerja na njegovi življenjski poti.
    Vse, kar človek počne, mora biti prostovoljno. Sicer se mentalno vračamo nekam nazaj.
    Kaj se dogaja s to mladino, da postaja tako fundamentalistična? Eni se zatekajo k Marxu in Che Guevarri, drugi pa bi radi spet teokracijo.

    • Ti si se pa očitno ustrašil, da te je Natasha Tax zalotila, da danes ši nisi in ne boš odmolil rožnega venca.

      Ne skrbi, Natasha ve, da že zelo dolgo nisi več študent.

      Sicer je pa tako, da je Jezus Kristus svet odrešil, sledilci Marksa in Che Guevare pa ga bodo uničili.

      • Zakaj bi študent ali pa bilokdo MORAL moliti rožnkranc?! Kaj pa če bi vsi, tudi Mefisto, morali spremljati nogomet, poslušati Black Sabbath ali hoditi na pot ob žici?? Študenti so (no, naj bi bili) pametni in razumni ljudje, razumnemu človeku pa nikakor ni potrebno zapravljati časa za molitve nekih pravljic…

  2. Spoštovano uredništvo Domovine. Podpiram vas, tudi finančno; sem naročnik revije, se udeležujem vaših programov, ampak priznam, da mi tale v celofan prikrita propaganda za tradicionaliste vedno bolj oddaljuje od vas. Očitno imate v ekipi nekaj simpatizerjev (RokC?). Že vsaj drugi članek, ki sem ga v zadnjem obdobju prebral kjer v odgovoru na vprašanje glede tradicionalnih sv. maš se tako poenostavljeno odgovorja, kot je zgoraj Natasha in spodbuja k udeležbi, kot da bi bile te maše pač nekaj bolj in, kot smo se v mladosti mi spodbujali k obisku te in one sv. maše, ker je tam bila ne vem dobra glasba ali dobre pridige ali veliko mladih. Ampak tradicionalne sv. maše niso samo to, ampak je za njimi nekaj, za moje pojme razdiralnega, nekaj, kar razdvaja Cerkev. In to govorim iz prve roke, iz svojih izkušenj. Namesto da bi skupaj v edinosti šli naprej, doživljam tradicionaliste kot neke protestante, ki ignorirajo papeža, škofe in kar je najbolj ključno, II. vatikanski koncil jemljejo kot zmoto. In to me boli. Res me boli. Kakor me boli marsikaj gnilega v (slo) Cerkvi.

    Sicer je Natasha marsikaj dobro povedala.

    • Spoštovani g. Simon,
      Sam nisem član nobene skupine in tudi ne novinar pri Domovini, nikamor ne spadam, sem samo veren katoličan.
      Vedno, ko komentiram se trudim, da sem spoštljiv, priznavam papeža Frančiška in II. Vatikanski koncil, hodim k mašam v svoji lastni župniji, ki jo tudi finančno podpiram, in ne spodbujam nikakršne koli razdiralnosti in ločevanja.
      Sem pa osebno res skrajno razočaran, da se v Cerkvi na Slovenskem ne sme nič več ziniti, ničesar reči, nobenega drugačnega pogleda predstaviti, kot da vlada nekakšno enoumje. In vse karkoli vernik iz ljubezni in skrbi do Cerkve argumentira, je ožigosan za ‘skrajneža’, ‘sedevakantista’, ‘fundamentalista’, ‘skrajnega katolika’ in podobne zadeve, čeprav pišem samo o stvareh, ki so katoliške.
      Ker pa so očitno takšna mnenja v Sloveniji nezaželena in nedobrodošla ter se jih označuje kot razdiralna, s komentarji na temo Cerkve zaključujem in vas vse lepo pozdravljam ter želim vse dobro. LP

      • Spoštovani gospod Simon,
        prav kot katoličan lahko razumete, da je tradicionalna sveta maša »od Boga«, sveta in potrjena s strani Svete Matere Cerkve. Kot taka zato ne more vsebovati ničesar »razdiralnega«, saj je Božja, Bog pa ne dela slabega (navsezadnje pomislite, koliko svetnikov je rodila). Vaša trditev zato vsebuje podobno zmotno konotacijo kot tista, da »je vso krščanstvo pokvarjeno, ker so v Cerkvi tudi ljudje, ki storijo kaj slabega«.
        Glede vašega doživljanja katoličanov, ki nam je blizu tradicionalna liturgija, pa, prosim, pomislite, da se sami neštetokrat znajdemo v podobni, a obratni situaciji. Tudi nas boli, ko beremo vaše komentarje in poslušamo vaše predsodke. Pa ste naši bratje in sestre v Kristusu. Pri eni zadnjih tradicionalnih maš v Sloveniji je okoli 250 katoličanov skupaj klečalo pred Gospodom. Poleg Kristusa je tudi vsak izmed nas prinesel na oltar svojo žrtev in vsi smo jo darovali za Cerkev. Za Sveto Cerkev, ki jo tako zelo ljubimo in za katero molimo dan za dnem. Edinosti ne rušita dva izraza obreda (kar dokazuje mnogo primerov po svetu). Če bi kdaj prišli k TLM in naključno pristopili do nekaj vernikov, bi se vaše doživljanje morda spremenilo. Govorite namreč o približno 300 vernikih ter presojate našo vero in ljubezen do Kristusa. Kot nekdo, ki je to storil, lahko rečem, da so mnoge vaše sodbe krivične in žalostne. Vendar to niti ni tako zelo pomembno. Vam pa v iskreni dobrohotnosti svetujem, da ne žigosate tradicionalnih izrazov zakramentov za »razdiralne«. Pripadajo namreč Sveti Cerkvi in Kristusu, tega ne gre pozabiti.
        Prispevki gospoda Šifrarja so le kapljica v morje člankov, ki so vam verjetno veliko bolj povšeči, a mnogim katoličanom predstavljajo upanje za rušenje predsodkov oz. še pomembneje; da bodo kakšno dušo približali neizmerni Lepoti Tradicije Katoliške Cerkve (ki ni omejena le na TLM) in globini vere, ki jo ta prinaša (a žal v Sloveniji doživlja tak pogrom).

        Spoštovani gospod Rokc5,
        iskrena hvala za vaše izčrpne, iskreno spoštljive, razgledane, vsebinsko bogate in argumentativno močne komentarje, ki so med vsemi ostalimi bodisi do katoličanov, ki nam je blizu tradicionalna liturgija, obsojajočih bodisi »prijaznost je vse, kar potrebujemo« komentarji izraz vere, razuma in pristne želje po edinosti (ki prav v veri zmore videti onkraj zunanjega). Pogrešali vas bomo!

    • Sam hodim k maši po novem obredu. Pa vseeno ne bi bil tako kritičen do napisanih domnevnih slabosti tistih, ki hodijo k starem obredu. Moramo začeti najprej pri sebi. Najnovejša raziskava, ki jo je naredila slovenska Cerkev kaže, da npr. več kot tretjina mladih nedelnikov (torej udeležencev novega obreda) podpira splav- ubijanje nerojenih otrok. Človek se vpraša, kje je stanje slabše? Sam ne bi kar tako obsojal udeležencev starega obreda kot slabših.

  3. Sem že mislila, da sem edina, ki zadnje čase malo z začudenjem berem na Domovini vedno več TLM-člankov. Menim sicer, da je dobro dati prostor TLM-gibanju in da je dialog dobrodošel – s tistimi zagovorniki TLM, ki so ga sposobni (kar pomeni, da niso žaljivi, arogantni, nespoštljivi, zelo samovšečni … s čimer imajo v TLM kar problem). Čudi pa me, kadar duh TLM zelo očitno veje iz komentarjev uredništva – sem nekako navajena, da so predvsem tisti deli člankov, ki imajo naslov “Komentar uredništva” precej bolj kompleksni in pronicljivi, nenavijaški in neaktivistični … Sem zelo vesela, da daje Domovina pomembno mesto mladim novinarjem, ampak zadnje čase v člankih in zlasti v komentarjih uredništva včasih pogrešam malo tiste umirjenosti in modrosti, ki je bolj značilna za nekoliko starejše ljudi, in ki je bila do pred kratkim norma. Prosim vas, da ostanete tako kvaliteten medij, kot ste vse od svojega nastanka, ker ste pravi dar za Slovenijo in vas rabimo.:)

  4. Sam ne vidim nobenega problema, če je v dvodelnem intervjuju tudi eno vprašanje o starem obredu svete maše. Sploh glede na veliko povečanje zanimanja med mladimi v ZDA, od kjer prihaja intervjuvanka.

    Zdi se mi dobro, da Domovina na spoštljiv način in zelo dostojno odpira tudi ta vprašanja. Vsi ostali ‘Cerkveni’ mediji namreč pri tej temi strogo (in iskreno povedano že nekoliko dolgočasno) sledijo trenutni ‘uradni liniji’.

    Manjka neke spoštljive pluralnosti. Tudi v duhu sinodalnosti. Zdi se mi, da Domovina iskreno dopušča iskanje resnice ter da to postaja njihov zaščitni znak. Pa naj bo to pri vprašanju obravnave spolnih zlorab ali onemogočanju svete maše po starem obredu.

    Sam si želim nekoliko več spoštovanja in ljubezni med vsemi katoliki. Kljub včasih različnih mnenjih. Konec koncev smo bratje in sestre istega Očeta.

  5. Pozdravljeni! V zgornjem članku nisem dobil občutka propagande sv. maše po starem latinskem obredu, niti vsiljevanja molitve rožnega venca. Razumel sem tako, da govori bolj iz svoje izkušnje oz. morda iz izkušenj drugih. Sam imam izkušnjo, da rožni venec dobro in močno vzgaja. In sem hvaležen za to. TLM še nisem nikoli obiskal. Morda jo pa kdaj bom.

    • Pozdravljena,

      gre za tradicionalni obred svete maše, ki je v kontinuiteti z apostolskimi časi in se je v skoraj 2000-letih minimalno organsko spreminjal. Ta mašni obred so darovali oz. obhajali praktično vsi svetniki do leta 1970 (npr. sv. Frančišek, sv. Janez Bosko, sv Dominik, sv. Terezija deteta Jezusa, sv. Pater Pij, blažena Slomšek in Grozde ter škofa Vovk in Baraga …). Nato so v Rimu izumili novi obred, večnega pa začeli strogo omejevati in celo preganjati.

      Težko v komentarju opišem izkustvo, ko sem šel lani prvič na TLM, pa tudi če razlike med obredoma tehnično opišem, si bo težko predstavljat, kako izgleda.

Komentiraj