Nataša Konc Lorenzutti in Ivo Ban o kulturi - stebru človeštva, ki ga preslabo vzdržujemo

Vir foto: www.miszalozba.com , www.dlib.si/
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob kulturnem prazniku sta za Domovino svoj pogled na ljubiteljsko in profesionalno kulturo, financiranje kulture in vzgojo mladih za umetnost in kulturo, delila igralka, pisateljica in pesnica Nataša Konc Lorenzutti ter igralec Ivo Ban.

Ljubiteljska kultura je vsebovala veliko navdušenja in strasti. Če se to dvoje ohrani v območju profesionalnega umetniškega dela, je umetnik pomemben graditelj narodnega odnosa do umetnosti, dediščine in kulture nasploh. Če pa se v umetniški poklic vnaša politiko in njene floskule, mi je to zoprno. Kritična sem tudi do stvaritev, ki so namenjene same sebi,” je dejala Lorenzuttijeva.

Ban kot zagovornik profesionalnosti meni, da je amatersko in profesionalno kulturo treba strogo ločiti. Po njegovi oceni bi morala država izbrati kulturne institucije nacionalnega pomena in te “financirati tako, kot se spodobi”. Da je treba (profesionalno) kulturo bolje financirati, menita oba sogovornika.

Lorenzuttijeva je izpostavila, da umetniki v glavnem ne morejo preživeti s svojim ustvarjalnim delom in so večinoma večinoma redno ali priložnostno zaposleni v raznih ustanovah: “Sama sem trenutno v odpovedi delovnega razmerja na umetniškem programu gimnazije, ker mi ustanova ne omogoča več prilagojenega urnika za polovični delovni čas in pritiska name z zahtevo, da moram biti v službi najmanj štiri dni na teden (za deset pedagoških ur). To me je prisililo k odhodu, saj bi se v nasprotnem primeru morala odpovedati umetniškemu poklicu. Položaj me seveda spravlja v stisko, zdaj zaskrbljeno iščem projekte, v katerih bom lahko priložnostno delala, ker s pisanjem in literarnimi nastopi ne morem preživeti družine.

Igralka, pisateljica in pesnica je napravila zanimivo primerjavo: “Če bi imeli umetniki takšno podporo, kakršno imajo naši športniki (svojo ekipo in čas samo za trening -- delo), bi prav tako dosegali vrhunske rezultate, ki bi jih svet opazil (kar nam kljub podhranjenosti vseeno še kar uspeva).” Lorenzuttijeva športu sicer ničesar ne zameri, a pravi, da ji je hudo, ko vidi, kako malo so vredni ustvarjalci.

Kot ustvarjalka, vpisana v razvid samozaposlenih v kulturi, imam pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (za delež svoje samozaposlenosti), saj je komisija, ki vsakih nekaj let presoja mojo prepoznavnost, sklenila, da si to zaslužim. Toda če presežem 19.900 evrov bruto dohodka na ravni enega leta, to pravico izgubim. V maso, ki se pri določitvi cenzusa upošteva, pa se šteje vse: tudi plača in regres (če si delno zaposlen), honorarji in povračila za potne stroške, čisto vse. Poleg tega je za tiste, ki preživljamo svoje družinske člane, ta postavka enaka kot za tiste, ki preživljajo samo sebe. Ampak res nočem vzklikati parol. Samo delala bi rada, kar je moje poslanstvo, ter ob tem nahranila in izšolala svoje otroke,” je dejala.

Ban je poudaril, da se v Sloveniji vedno zbira denar za najbolj vitalne stvari, tudi za kulturo. “In to ni prav. Te stvari morajo biti zagotovljne. Saj bi pristal, da rečejo, da ni denarja, če ne bi videl, kako ga hkrati z lopato mečejo stran.”

Vzgojo za kulturo je treba začeti pri otrocih


Sogovornika smo vprašali tudi, kako po njunem mnenju za kulturo vzgajati mlade generacije. “Z ljubeznijo do lepote, s kritičnim estetskim čutom in z lastnim ustvarjalnim navdušenjem,” meni Lorenzuttijeva. Ban se ji pridružuje z mislijo, da je potrebno začeti pri otrocih, ta vzgoja pa se mora potem nadaljevati z vključevanjem kulture v šolski kurikulum.

Včasih je bilo to v šolskem kurikulumu to zelo dobro urejeno. Ne bom z imeni in z barvo stranke. Ampak odkar imajo ti ljudje šolstvo čez, so se te stvari razvodenile. Tak kot je odnos  na splošno države do kulture, tak je tudi odnos znotraj šolstva do vzgoje mladih ljudi,” je bil odločen. Dodal je, da dokler bomo imeli tega ministra in državnega sekretarja, kulture v šolstvu ne bo mogoče postaviti na pravo mesto.

Hkrati pa je opozoril, da se marsikdaj podcenjuje otroško dojemanje kulture, posebej gledališča, ter da otrok danes niso sposobne navdušiti niti lutkovne predstave, hkrati pa tudi gledališče ni več to, kar je bilo.

Igralcema smo postavili tudi izziv - o čem bi po njunem mnenju Prešeren, če bi živel danes, pisal v deveti kitici Zdravljice. "Tega pa ne morem vedeti. Morda o pomenu občutka za druge in za skupnost, o pasteh individualizma, plehkosti in samozadostne povprečnosti," je odgovorila Lorenzittijeva. Ban meni, da je v Zdravljici povedano vse, zato bi Prešeren po njegovem mnenju dejal nekako takole: “Lubi Slovenci. Če vam teh osem kitic in vse teme in ljudje, ki sem jih tam obdelal, ni dovolj, vam pa tudi devete ne bom napisal.”Po njegovem mnenju je najbolje, da Slovenijo in njeno kulturo izročimo v Božje roke, saj je Bog k sreči tak, ki nad najbolj groznimi ne dvigne rok in jim pomaga.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike