Nasilni župan Arsenovič: Ne živimo več v časih, ko so bile odraslim dovoljene takšne stvari

Vir foto: Twitter Bojana Požarja

V senci volilne mrzlice se je pred dobrim tednom v Mariboru zgodil incident, ob katerem je verjetno vsem zastal dih. Tudi meni. Na velikonočno nedeljo je v bližini teniških igrišč Branik mariborski župan Saša Arsenovič napadel otroka in ga lažje telesno poškodoval.

Župan je kasneje zatrjeval, da se je skupina najstnikov znašala nad zabojnikom za rabljene teniške žogice, ki so namenjene ponovni uporabi. Dejal je še, da je fante najprej opozoril, a ga niso želeli slišati. Še več: menda je bil deležen plazu žaljivk in grobih zmerjanj.

Oče poškodovanega trinajstletnika pa trdi, da naj bi se župan po tem, ko je fant uporabil neprimerne besede, z vso silo zagnal proti njemu, s kolesom trčil v njegovo nogo, ga zgrabil za vrat in ga začel daviti. Ko je fant dejal, da bo poklical očeta, naj bi mu župan poskušal odvzeti telefon. Ob očetovem prihodu na kraj dogajanja župana ni bilo več tam.

Ko je prišla novica v javnost, so se po družabnih omrežjih vsuli komentarji. Nekateri zelo navijaški, drugi bolj življenjski, tretji, seveda, politično obarvani. Ne bom ponavljala besed, ki so bile napisane, tudi se ne bom opredeljevala do mnenj, ki so se kresala na seji mariborskega mestnega sveta. Ker župan ni hotel odstopiti, mu je razpadla koalicija.

Zdi se mi prav, da se do tega dogodka opredelim kot mama in nenazadnje tudi kot babica. Namreč: nismo več v času mojega otroštva, ko je bilo odraslim dovoljeno marsikaj, če se pa kdo ni strinjal, je moral molčati!

Sodim v generacijo, ki je bila obilo deležna takšnih izpadov, kot je bil ta, Arsenovičev. Vsak, ki je imel pet minut časa in se mu je zdelo, da so otroci za nekaj ”krivi”, se je nad nami znašal podobno ali še huje.

Stroka se je v zadnjih desetletjih veliko ukvarjala z družinskim nasiljem, bolj malo ali skoraj nič pa se je posvečala nasilju, ki smo ga bili deležni otroci takole, mimogrede, za prazen nič.

Sodim v generacijo, ki je bila obilo deležna takšnih izpadov, kot je bil ta, Arsenovičev. Vsak, ki je imel pet minut časa, in se mu je zdelo, da so otroci za nekaj ”krivi”, se je nad nami znašal podobno ali še huje.

Spominjam se moškega, ki je bil alergičen na ”nespoštljivo obnašanje”. Nekoč ga trije sošolci niso pozdravili tako, kot se je njemu zdelo prav. Stekel je za njimi, in ker so se razbežali, se je s sprehajalno palico lotil gruče otrok, v kateri sem bila tudi sama. S sprehajalno palico je tolkel po nas, komaj smo mu ušli. Da bi se mu kdo postavil po robu? Ni bilo misliti, ker potem bi jih dobili še doma in verjetno tudi v šoli.

Ko sem se kot dijakinja vozila z avtobusom, je bil ta največkrat nagneten kot vžigalice v vžigalični škatlici. Gospa, ki je ne bom pozabila, je vstopila nekje med Žirmi in Poljanami. Piko je imela zlasti na tiste, ki jih je osebno poznala. Če ji niso v trenutku odstopili sedeža, je vpričo vseh potnikov ozmerjala še ”žrtvine’‘ domače.

Do najinega ”bližnjega srečanja” je prišlo, ko sem bila prvič noseča. Ni se mi sicer še ”poznalo”, a sem bila zaradi nenehnega bruhanja zelo slabotna. Ko je vstopila, je bilo zadaj, v avtobusu, še nekaj prostih sedežev, a ona se je zapičila ravno v mojega. Lepo sem ji povedala, da ji ne morem ustreči, da mi je slabo, takrat pa se iz nje vsuje, da ni čudno, saj mladi vse noči popivajo, se kurbajo in lenuharijo.

Njene besede so me zelo prizadele, planila sem v jok. Moje solze so jo še bolj podžgale. Na srečo se me je usmilil nek starejši moški in ženski odstopil sedež, mene pa je potem le mimogrede potrepljal po ramenu, ko je zapustil avtobus, za kar sem mu še danes hvaležna.

Tudi sicer je med odraslimi veljalo nenapisano pravilo, da lahko poredne otroke kaznuje vsak, ki meni, da se mladež neprimerno obnaša. O tem, kolikokrat smo tekli na varno pred odraslimi, ki so si ”lastili” tisti del gozda, kjer so rasle najdebelejše borovnice, nisem štela!

Ni bilo malokrat, da smo bili otroci, četudi nič krivi – le malo preveč glasni ali poredni, kaznovani ”na zalogo”.

S kaznimi zaradi malenkosti niso skoparili niti učitelji, še župnik Starman je čutil ”dolžnost”, da tistim, ki so mu prišli pod roke, da nekaj sladkih okoli ušes. Pri maši so imele nad otroki ”kontrolo” starejše ženske, ki so med molitvijo rade vlekle za ušesa ali lase. Krede in ključi so leteli po razredu še v času osnovnega šolanja mojih štirih otrok. Zadnji je bil rojen leta 1985. Moram pa reči, da se je takrat film odraslim že manjkrat strgal kot še v času mojega otroštva.

Je pa tudi res, da smo bili starši do svojih otrok že bolj zaščitniški in nismo dovolili, da bi jim delil vzgojne vsak, ki bi si tega zaželel.

Še danes me je sram, ker se mi, četudi s časovnim zamikom, zdi, da sem se veliko premalo zavzela za hčerko, ki je bila zaradi prirojenih težav s ”premaknjeno čeljustjo” deležna neprimernih opazk tudi s strani nekaterih učiteljev. Če bi se to dogajalo danes, bi se odzvala zelo drugače. Do učiteljev sem, žal, takrat imela še zmeraj ”rešpekt”.

Pogosto razmišljam, kaj bi naredila, če bi se kdo fizično lotil koga od vnukov. Prepričana sem, da bi se v meni prebudila zaščitniška narava in ne bi niti v najbolj drznih sanjah dovolila, da nasilno ravnanje mine brez posledic.

Na srečo je v okolju, v katerem živim, ”Arsenovičev” bolj malo. Ali pa ne vem zanje?!

Starš in nasilje nad otrokom

Bolj kot odraslih se bojim vnukovih vrstnikov. Nekateri so že pri sedmih, osmih letih postali ”junaki” medvrstniškega nasilja. Zadnjič, ko mi je vnuk razlagal, kako ga sošolec tepe po glavi, sem mu omenila, da bi bilo prav, če se mu upre. ”Ne upam si, ker bi mu potem pomagali še drugi,” je žalostno odgovoril.

V njegovih letih je najstarejši sin začel nositi očala. Ker smo ga vzgajali, da je nasilje zadnja stvar, ki bi mu padla na pamet, je prvo šolsko leto najmanj trikrat prišel domov z razbitimi očali. Potem pa sem se vdala v usodo in mu ”dovolila”, da se postavi zase.

Kako naj starš odreagira v primeru odraslega nasilja nad otrokom? Mislim, da je ta ”mariborski oče” ravnal prav. Zgodbo je razkril javnosti, nasilneža pa je prijavil policiji. Če bi mu vrnil ”milo za drago”, bi javnost po vsej verjetnosti nagonsko stopila na stran vplivnejšega in pomembnejšega.

Nihče nima pravice položiti roke na kogar koli, še najmanj na otroka! Pika. Amen. Družba bi se morala bolj zavedati te svete nedotakljivosti.

Močno se bojim, da marsikdo raje pogleda stran, ker ve, da si bo nakopal le sitnosti, če bo posredoval. Danes človek nikoli ne ve, kdo je nasilnež. Lahko je kakšen takšen, ki bi znal obračunati tudi s tistim, ki bi mu poskušal stopiti na prste …

19 komentarjev

    • Že, že, Mefisto, zato je bilo pa en kup duhovnikov, ki so bili v svojem poklicu nesrečni, seveda je bilo vzrokov več, revni in talentirani so imeli zelo malo možnosti priti do izobrazbe. Preveč ljudi je, ki ta pregovor jemljejo dobesedno.Vzgajati se da brez fizičnega in psihičnega nasilja. Brez odločnosti in doslednosti pa ne gre. Jaz ta pregovor razumem tako.

  1. ŽUPAN Arsenovič je agresivnež, ki ima POLITIČNO moč.

    Ko se je povspenjal na županski stol, je dejal, da je njegov VZORNIK – Jankovič.

    Sodniki ljubijo “Jankoviče” in jim celo dolgove odpisujejo. Sodniki Jankoviča nikoli ne obsodijo.
    Sodniki nikoli ne bodo obsodili Arsenoviča.

    Ustajniki, ki so nezakonito zrušili Kanglerja in sodniki mu celo odvzeli mandat – bodo sedaj Arsenoviča pustili županovati.

    Arsenovič, bo prvi deležen prihajajoče SVOBODE!
    Ali se bodo Slovenci pustili dobesedno daviti?
    Mislim, da ne.

    Arsenovič mora sam odstipoti!

  2. Haha,kje drugje kot v kmečkih katoliških konzervativnih družinah pa je bilo največ nasilja v zgodovini? Siba novo mašo poje,grozno kaj vse lahko človek se poslusa v 21.stoletju?

    V celoti pritrjujem Mileni.
    Nasilju v vsakršni obliki reči NE.
    Nasilje rodi novo nasilje in to je začaran krog.

    Najbolj pomembno je za človeka da se nauči izražati vsa čustva,tudi negativna,da se nauči obvladovati jezo in da zna na pravi način reševati konflikte.
    Otroke pa naučiti da se znajo postaviti zase.
    To pa vidim kot ključni problem.

      • Haha,tudi ostale družine do obstajale in niso bile nasilne do svojih otrok,to dokazujejo dokumentarci,knjige,zapisi. In to čez celo zgodovino.
        Kdor opravičuje nasilje z zgodovino…Vsak ima možnost,kako se odloči?
        Zanima me,tiste ki zagovarjate vzgojne,kje je meja,koliko vzgojnih pa mora pasti po otroku,da boste potem rekli da je nasilje?
        Imam 7letnega sina,pa mi do zdaj še enkrat ni prišlo da bi ga kaznovala,udarila.
        Najlažje je nekomu dati vzgojno.
        Mislim res da se v 21.stoletju pogovarjamo o tem.

      • Barbara Rakun vse naprtiti neumnim kmetom je od vas zelo krivično. Če ste natančno prebrali sicer moj kratki zapis, ste lahko zaznali ,da je bilo nekdaj večina prebivalstva kmečkega porekla in večina dogajanja je bilo tam, naj je bilo dobro ali slabo. Menite, da je danes kaj boljše; zelo se motite. Obiskovanje vseh mogočih krožkov, kjer ne ostane skoraj nobenega prostega prostega časa, je enako nasilje nad otrokom, kot delo neke male pestrne ali pastirčka. Oboje je močno odvisno od razumevanja odraslih, ambiciozni,zakompleksani starši niso noč boljši od nekih tujih ljudi, kjer so delali ti pastirčki in pestrne. In da boste vedeli, enaindvajseto stoletje še vedno zažiga čarovnice, le način ni tako zelo konkreten.

  3. Tokrat Milena nima prav. Otroci razumejo le odločno ukrepanje, pa ne zagovarjam Arsenoviča, ker je napadel iz jeze. Reakcije javnosti pa bodo v mladeniču okrepile občutek da lahko vandalizira še naprej.
    Premišljena in odmerjena fizična kazen pa je vzgojna, potrebna in učinkovita.

    • Teodor, Arsenovič, kot župan, je pokazal, kako PRIMITIVCI zasedejo delovno mesto in iz vrha grozijo “podložnikom”
      Temu moramo glasno reči STOP!
      Najstniki so iz koša za ODPAD vzeli žogice. To je tako “nedolžno” dejanje, v primerjavi z razgrajači po LJUBLJANI.

      V Ljubljani so Jankovičevi someščani celo nosile TRANSPARENTE pozivanjem k smrti: “Ubi Janšu”, pa nihče ni bil kaznovan.

      Prav zaradi primera Ljubljane in Nike Kovač-8.marec, bo po Sloveniji NASILJA vedno več, kajti “jez” bo popustil in potem, se bodo še sodniki prijeli za glavo in ugotovili, da so tudi sami DOPUŠČALI nasilje.

      • Kot sem napisal ne zagovarjam Arsenoviča zaradi napada, še posebej ker je ogrozil življenje delikventa. Prav tako županu ne pritiče pocestno uveljavljanje pravice.
        Zagovarjam pa premišljeno fizično kaznovanje vandalizma in sicer v skladu z težo prekrška in starostjo delinkventa. Poglejte samo kako so se mladi spridili, ker jim nihče nič ne more, celo staršem je prepovedana vzgoja. Zato ti mladi, ko odrastejo, hodijo po cestah in pozivajo k ubijanju ljudi, ker jih v mladosti nihče ni poučil kaj je prav in kaj je narobe. Vaše primerjave zato niso na mestu, ker mešate jabolka in hruške. Politično nasilje je druga kategorija, ki jo je treba drugače reševati. Za primer dobre prakse si vzemite Singapur, kjer so prestopki ostro kaznovani, država pa nima nobenega problema z uničevanjem mestne lastnine.

    • “Premišljena in odmerjena fizična kazen pa je vzgojna, potrebna in učinkovita.”

      Potem se pa čudimo, od kod so se vzeli volivci levičarjev (65 %), če smo bili pred 100 leti bolj ali manj vsi desni. Ja, vzgojili ste jih! Z neprimernimi metodami. Samo slabiči fizično zlorabljajo šibkejše, otroke, ženske, starejše ipd.

      • Pa kaj še, fizične zlorabe so zlorabe in ne kaznovanje za prekršek. Pravična kazen ni zloraba. Današnje stanje je posledica opuščanja kaznovanja za dejanja, ki so splošno priznana kot nesprejemljiva. Na neki točki pač bomo morali potegniti črto, sicer bomo zdrveli v kaos.

      • Med vzgojnim ukrepom in zlorabo je razlika, otrok kljub temu mora občutiti, kdaj njegovo dejanje ni sprejemljivo. Odločnost se ne sme zamenjati s pretepanjem in prepoved se ne sme zamenjati z zmerjanjem. Dogaja se pa prav zaradi napačnega razumevanja rekov kot je “šiba novo mašo poje”,veliko napačnih vzgojnih prijemov.

  4. Glede na to kako sem bila vzgojena v kmečko,verni,tradicionalni družini,sem rabila 3 psihoterapije,da sem prišla do spoznanja,da so z mano kot otrokom narobe ravnali in da je za nasilje odgovoren tisti,ki izvaja nasilje.
    Zato sedaj lahko svojega sina vzgajam brez nasilja.
    Tisti ki daje vzgojne ali izvaja nasilje,nima nadzora nad svojimi čustvi. Tako pač je,dejte se že sprijaznit,da tisti ki je močnejši,starejši,na višjem položaju,ima tudi večjo odgovornost.

Komentiraj