Nasilje v vrtcih: ga je več v javnih ali zasebnih?

POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenijo je pretresla zgodba o dogajanju v Zavodu za varstvo otrok Kengurujčki, ki je deloval na črno in brez ustrezno usposobljenega kadra. Z otroki naj bi surovo ravnali – jih prisilno hranili, povijali v rjuhe da se njihov jok ne bi slišal in nanje  polagali vzmetnice.

Zavod ni pridobil dovoljenja ministrstva za opravljanje varstva otrok, je pa dejavnost registriral pri Ajpesu. Inšpektorat je nepravilnosti ugotovil že leta 2015 – pa so se kljub temu očitno nadaljevale.

Kako je z opravljanjem nadzora, so javni vrtci varni pred nasiljem in kako se zopet učimo o nabiranju političnih točk v odnosu do javnega in zasebnega?

Inšpektorat, ki ne zmore izvajati nadzora


Glavni inšpektor na Inšpektoratu RS za šolstvo in šport Tomaž Rozman je glede nadzora tistih, ki delajo brez dovoljenj ministrstva dejal, da "od števila inšpektorjev težko pričakuješ, da bi izvajali nadzor," saj imajo inšpektorjev le osem.

Podobne primere tako po njegovem mnenju najlažje preprečijo – starši, ki bi morali biti prvi inšpektorji. Redni nadzor sicer inšpektorat opravlja vsako leto, izrednega na poziv staršev ali drugih oseb oz. približno enkrat na pet let. Sankcija s strani inšpektorata v primeru, kakršen je Kengurujčki, pa je globa v vrednosti 1000 evrov. Kar pri takih kaznih pod vprašaj postavlja ne samo zmožnost opravljanja nadzora ampak tudi realne posledice le-tega.

Ničelna toleranca do nasilja


"V naših mestnih vrtcih se kaj takega ne more zgoditi," je nato včeraj hitel zatrjevati ljubljanski župan Zoran Janković, ki sta mu pritrdili tudi predsednica aktiva ravnateljev ljubljanskih javnih vrtcev Suzana Antič in predsednica Evropskega združenja ravnateljev vrtcev, osnovnih in srednjih šol ESHA Barbara Novinec, ki sta poudarili, da javni vrtci zagotavljajo visok standard etično moralnih norm in ničelno toleranco do nasilja.

Pozvali sta k spremembam sistema glede zasebnih zavodov "pri vrhu". "Preveriti je treba, katere pristojnosti zakon daje inšpektorjem v primeru zasebnikov," je dejala Antičeva, kot da je dejstvo, da gre za domače varstvo v lasti zasebnice brez ustreznih dovoljenj povezano s tem, da je v zasebnih vrtcih nasilja več kot v javnih.

Primeri nasilja v javnih vrtcih


A prijava nasilja v Kengurujčkih je prva prijava nasilja pri zasebnem varstvu otrok letos, šolska inšpekcija pa je letos prejela šest prijav nasilja pri varuhih predšolskih otrok in skupaj 55 prijav domnevnega nasilja v vrtcih, šolah ter fakultetah – povprečno tretjina naj bi se jih izkazala za upravičene.

V preteklosti je namreč že bilo več primerov nasilja, odkritih znotraj sistema, ki ima ničelno toleranco do nasilja in kjer je nadzor bojda bolj prisoten, na primer v mariborskem vrtcu Borisa Pečeta, v vrtcu v Hrvatinih, pa tudi na ljubljanskem vrtcu Jarše … podobnih primerov je bilo v preteklosti že več.



Ob koncu je torej smiselno poudariti, da v primeru zavoda Kengurujčki ni šlo za zasebni vrtec, zaradi katerega se je sedaj potrebno spraviti nad vse zasebne vrtce, saj ta zavod ni imel ustreznih dovoljenj niti osebja, ampak za domače varstvo, ki je delovalo na črno in brez prisotnosti ustrezno izobraženih vzgojiteljic.

Je pa smiseln poziv k večji odgovornosti staršev, okrepljenemu inšpekcijskemu nadzoru in ustrezni selekciji vzgojiteljskega kadra - v večini preteklih primerov nasilja v vrtcih so tega namreč izvajale izšolane vzgojiteljice.

KOMENTAR: Uredništvo
Ničelna toleranca in nepotrebno nabiranje političnih točk
Ob tokratnem primeru nasilja v vrtcih, ki ni osamljen, je jasno eno: kot družba moramo imeti ničelno toleranco do takšnega početja. In ne, ne gre za razlikovanje med javnim in zasebnim, kot so hoteli debato uokviriti Janković in drugi "varuhi" javnega interesa. Gre pa za naslednja vprašanja, s katerimi naj se ukvarjajo politiki: Imamo dovolj zaposlenih inšpektorjev? Kakšna je njihova učinkovitost in obseg nadzora? So postavljeni pogoji za delo v vrtcu pravi? Ostaja pa neodgovorjeno tudi naslednje vprašanje, ki odpira širšo družbeno težavo: če je zavod deloval na črno in ni imel urejenega statusa, kako je lahko deloval toliko časa? In kako to, da je imel toliko časa dovolj obiska, da so nadaljevali z dejavnostjo? Izgleda, da je to še en primer neurejenosti slovenske družbe in zakonodaje, ki se nikakor ne more otresti nekaj desetletij starih načel, ki pravijo, da se je "človek znašel", je "nekaj zrihtal" in podobno. Pri tem, da vsi, organi in uporabniki, gledajo skozi prste izvajalcu, dokler stvar ne gre predaleč. Pa naj gre za gradbeništvo ali okoljevarstvo. V tem primeru je šlo predaleč pri ravnanju z otroci. Žalostno.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30