Naše skupne zgodbe

dr. Žiga Turk
0

Skupne zgodbe so verjetno tako stare kot zmožnost človeka, da govori. Zgodbe so bile del tega, kar je, poleg krvi, povezovalo družine in plemena. Iliada in Odiseja sta bili skupni zgodbi starih Grkov, Stara zaveza Judov in tako naprej.

Zgodbe so tisto, kar osmisli dogajanje v realnem svetu. Kar mu da pomen, kar pomaga, da ga razumemo. Zgodbe so poslušali ob vročem ognju v mrzlih zimskih večerih. Skupaj. Evolucijsko, genetsko, smo se naučili zgodbe imeti radi. Bile so koristne. In zato hlepimo po prinašalcih zgodb. Po medijih in po vseh drugih, za katere še mislimo, da niso mediji. Pa so. Ker prinašajo zgodbe.

Danes sredi zime ne sedimo zunaj zbrani ob ognju, ampak v stanovanju, ki ga prijetno greje toplarna, gledamo in/ali poslušamo vsak svoj medij. Eden gleda televizijo, drugi bere knjigo, tretji brska po tablici.

Ne lovimo divjadi, ampak o tem beremo v knjigi, ne garamo na polju, ampak o tem gledamo filme. Nismo zaljubljeni, ampak spremljamo zaljubljenost kakšnega »prijatelja« na Facebooku. Nismo na počitnicah, ampak gledamo palme, ki jih je objavil prijatelj na Instagramu.

Posredno, medijsko, virtualno, izpodriva realno
Analiza informacijskih tokov, ki poniknejo v človeku, bi skozi zgodovino pokazala trend, da se veča obseg informacij, ki jih sprejemamo posredno, odmaknjeno, odtujeno, skozi medije, vedno manj pa stvari doživljamo neposredno, vedno manj smo pri stvari, v svetu.

Tistega, čemur je Heidegger rekel »tu-bit«, »da-sein«, je vedno manj. Vedno manj smo intuitivno, brez posrednikov in praviloma brez racionalnega uma v realnem svetu. Kdo bi rekel, da je virtualni svet tudi realen. Da je tisto, kar gledamo na internetu, tudi »tu-bit«. A vendar je pomembna razlika. Realni svet dojemamo neposredno, virtualni svet pa preko simbolov, slik, besed, znakov. Pri tem je udeležen racionalni um, ki bere, razpoznava simbole. Realni svet pa lahko dojemamo tudi pred-razumsko, intuitivno.

Tudi branje te revije je bivanje v navideznem svetu.

Za tisto staro ljubezen, ki jo imamo do pripovedi, ta časopis tekmuje z vsem, kar ni pristno. Od časopisov, knjig, radia, filma in televizije do vsega, kar lahko spravimo na računalniški zaslon. Zanima nas pripoved, navidezna resničnost, čustvovanje ali anganžmna v izkušnji nekoga drugega. In tukaj vsi ponudniki navidezne resničnosti – mediji, družbeni mediji, internet, računalniške igrice, knjige in filmi – tekmujejo med seboj: kdo bo ponudil najbolj relevantno in najbolj pristno izkušnjo.

Relevanca pomeni, da zvemo kaj koristnega. Npr. kakšno bo vreme, kaj bo na televiziji, kaj je na razprodaji v trgovini, kakšna presenečenja nam pripravlja predsednik vlade ali kaj misli vodja opozicije.

Pristnost pomeni, da medij ponudi izkušnjo, ki je skoraj tako dobra ali boljša od resničnosti. Film, ob katerem jokamo, je skoraj tako dober, kot če bi se nam kaj joka vrednega zgodilo zares. S to razliko, da si po filmu lahko obrišemo solze in gremo na pijačo s prijatelji. Junakovi sorodniki s filma pa na pogreb.

Skupne izkušnje
Tretji element tekme je, kako naj medij ponudi izkušnjo, ki opravlja tisto primarno vlogo zgodb, da tudi na področju virtualnega ponuja skupno izkušnjo. Rodovna skupna naših prednikov ni delila samo iste votline, izvira vode in doline, v kateri je lovila divjad, delila je tudi skupne zgodbe. Danes si ne delimo samo teritorija mesta, države, unije, nimamo samo skupnih cest, šol, bolnic, podjetij in trgovin.

Skupne naj bi bile tudi zgodbe. Skupne so nam knjige, ki smo jih kot domače čtivo brali v šoli. Skupne so nam uspešnice, ki jih kupujemo v trgovini ali si jih izposojamo v knjižnici. Skupno izkušnjo Slovencev sestavljajo Jančarjev roman, TV nanizanka in resničnostni šov.

Ker je tega navidezna sveta v primerjavi z resničnim vedno več, postaja za družbo vse bolj pomembno, kakšne medije imamo. Ne samo stare medije, ampak vse, kar nam ponuja odtujeno informacijsko izkušnjo. Odkar imamo več kot dva TV programa in internet, je teh skupnih izkušenj vedno manj.

Osrednji mediji
Od nekaterih medijev skupne izkušnje, ki bi povezovala cel narod, niti ne pričakujemo. Vsak ima svoj krog prijateljev na Facebooku, sledi svoji družbi na Twitterju, spremlja svoj seznam blogov ali spletnih mest. Ozek krog somišljenikov neke stranke, pripadnikov neke verske skupnosti ima svoj časopis, morda celo radijsko ali TV postajo. To družbo fragmentira oz. jo povezuje v neke ožje skupine, ki jih povezuje partikularen interes.

Od tako imenovanih »osrednjih« medijev pa pričakujemo, da opravljajo povezovalno vlogo. Da ustvarjajo skupne zgodbe. Da postavljajo skupno osnovo za to, kako razumeti dogodke v svetu, ki nas obdaja. Da tvorijo virtualno skupno, ki dopolnjuje fizično skupno in ga pomaga razumeti.

Osrednji mediji se povsod po svetu srečujejo s konkurenco vseh ostalih posrednikov navideznega sveta. Konkurenca je postala še posebej huda v času interneta in družabnih medijev. Za bralčev čas morajo zdaj osrednja večerna poročila s pomembnimi novicami iz vsega sveta tekmovati s tem, kaj kolega piše na Facebooku, da se mu je danes zgodilo ali kaj od dogodkih piše portal politične stranke. Tekma je lahko, kot je pokazal »primer ravnatelj«, precej umazana.

Mediji v Sloveniji
V Sloveniji se osrednji mediji srečujejo s problemom, ali posredujejo stvari, ki so relevantne za vse državljane (spet pride na misel »ravnatelj«) in ali stvari prikazujejo na način, ki lahko poveže vse državljane.

Povedano drugače, ali imamo osrednje medije, ki so dovolj pluralni, da se v njihovem (a) izboru in (b) načinu prikazovanja sveta najdejo bolj ali manj vsi prebivalci. Ali so v prostor »osrednjega« pripuščeni mediji, ki jih pripoznajo kot svoje tako politično progresivni kot politično konservativni, tako levi kot desni.

Dobra metoda za odgovor na to vprašanje je primerjava med politično pluralnostjo v nišnih medijih (beri Družina, Reporter, Mladina), spletnih medijih (iskreni.net, Siol, Časnik, blogi …)  in v osrednjih medijih (Delo, Dnevnik, Večer, RTV Slovenija, POP TV, Planet).

Dejstvo je, da v Sloveniji nekatera mnenja, nekatere novice, nekatere poglede lahko preberemo samo na spletu in v nišnih medijih, v »osrednjih« pa ne. V tem smislu slovenska medijska scena ni popolna in v tem smislu je slovenska družbena stavba prikrajšana za enega od dveh, treh stebrov, ki bi jo držal pokonci in skupaj. Blogi, Facebook in strankarske spletne strani tukaj prav nič ne pomagajo. Ne oblikujejo skupne resničnosti ampak partikularno, nišno, posebno.

To je še posebej pomembno zaradi regulatorne vloge, ki jo mediji opravljajo v zvezi s politiko.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime