Naša padla narava težko prenaša skrivnostnost, marveč hoče vse razumeti, da bi vse obvladovala

vir: pixabay.com

Ob koncu cerkvenega leta, ko so za nami vsi največji prazniki – božič, velika noč, vnebohod in binkošti – obhajamo še praznik Svete Trojice. Do te največje skrivnosti naše vere imamo kristjani od nekdaj ambivalenten odnos. Na eni strani so tisti, ki tako svojo duhovnost kot vsakdanje življenje nenehno umeščajo v notranje življenje Svete Trojice. Na drugi strani pa so tisti, ki imajo do te skrivnosti različne zadržke. Njim je dovolj Bog – Stvarnik. Nanj se z zaupanjem obračajo, vse druge prvine vere pa so zanje manj pomembne, včasih celo moteče.

Najprej osvetlimo nekatere zadržke do sprejemanja skrivnosti Svete Trojice. Osnovni zadržek tiči v naši naravi, ki stremi k redukciji. Naša padla narava težko prenaša kompleksnost, nepreglednost in skrivnostnost, marveč hoče vse razumeti, da bi vse nadzirala in obvladovala. Redukcija pomeni zmanjšanje in skrčenje na en skupni imenovalec ter poenostavljanje kompleksnih resničnosti na enostavne. Marsikdo pravi: povej kratko in jedrnato, kaj kompliciraš. Ti, ki kompleksnosti ne prenašajo, se seveda ne zavedajo svojega naivnega in popreproščenega mišljenja, ker mislijo, da je mogoče raznolikost skrčiti na en vidik.

Naša padla narava težko prenaša kompleksnost, nepreglednost in skrivnostnost, marveč hoče vse razumeti, da bi vse nadzirala in obvladovala.

V obdobju velikih psihologov Freuda, Junga, Adlerja in drugih smo govorili o psiholoških redukcijah. Tako je, denimo, Freud vse psihične deviantnosti, psihoze in nervoze zvedel na spolne frustracije. Marx, Feuerbach in drugi pa so vse stavili na sociološko redukcijo, kot da vsi problemi, tako osebni kot družbeni, rešljivi s preseganjem družbenih protislovij. Dopuščanje diverzifikacije, raznolikosti, pomeni dopuščati nova presenečenja in vnaprejšnjo odpoved hotenju, da bi vse reducirali na obvladljive modele. Redukcionizem vedno ogroža tudi znanost, ki se sme imeti za znanost le, če je odprta za nenadejana odkritja.

Raznolikost je bila vedno moteča tudi za vladarje. Že v obdobjih pred antiko je vladanje otežkočal politeizem, mnogoboštvo. To je bil poglavitni razlog, zakaj sta egiptovska faraona Tutmosis IV. in Amenhotep III. med vsemi kulti začela izpostavljati Atona, kult boga sonca, ki predstavlja sonce v zenitu. Njun naslednik, faraon Amenhotep IV. (1377–1358 pr. Kr.), pa je šel do konca in boga Atona razglasil za edinega boga in stvarnika, zato je prepovedal češčenje vseh drugih bogov, sebe pa razglasil za častilca Atona in si nadel ime Ehnaton. Administrativni uvedbi monoteizma je po njegovi smrti sledila restavracija politeizma.

Odpor do Svete Trojice je izbruhnil že v prvem obdobju krščanstva. V današnjem evangeliju sv. Janez omenja vse tri Božje osebe. Začne z Jezusom, Božjim Sinom, drugo Božjo Osebo, ki učencem v poslovilnem govoru obljublja Svetega Duha, ki bo vse, ki ga bodo sprejeli, uvedel v vso resnico. In sklene: Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: da bo Sveti Duh iz mojega jemal in vam oznanjal (prim. Jn 16,15).

Že na začetku 2. stoletja se začne širiti t. i. monarhianizem (iz gr. monos sam + árkhein, vladam). Privrženci tega nauka niso izhajali iz evangelija oz. razodetja, marveč iz grške filozofije, ki temelji na arhe, kar pomeni začetek, počelo. Po tem nauku obstaja eno samo večno in neskončno počelo vseh stvari. Za monarhianiste je bila nauk o Sveti Trojici nesprejemljiv. Zanikali so enakost treh Božjih oseb v Bogu in njihovo število skrčili, reducirali na Očeta. Pri tem sta nastali dve smeri: adopcianizem in modalizem. Po mnenju adopcianistov je Kristus zgolj človek oz. prerok, ki ga je Bog Oče adoptiral, ga posvojil kot Sina. Po mnenju modalistov pa je Kristus zgolj izraz (modus) enega in edinega Boga, ki se ob kaki priliki, npr. pri stvarjenju, razodeva in deluje kot Oče, ob drugi, ob odrešenju, kot Sin, ob tretji, npr. razsvetljenju, pa kot Sveti Duh. Proti monarhianizmu se je boril Tertulijan (160–220), zavrnila pa ga je tudi vesoljna cerkev.

Kdor izhaja iz sebe, iz svoje padle narave, vedno posluša glas svojega mesa in krvi, ki sta notranje prežeta z Adamovo in Evino zavrnitvijo Boga. Svojega duhovnega pogleda ne dviga prek sebe, ampak zre vase, kjer vedno najde svojo željo, da bi vsemu gospodoval. Doživlja se kot tisti, ki mu edinemu pripada vse, kajti vse je zaradi njega, stvari imajo smisel le, če zadovoljuje njegove želje. Monarhianizem, to da bi jaz sam vladal vsemu, je habitus naše padle narave. Tega seveda nihče ne govori na ta način, kot sem pravkar opisal, pač pa tako delujemo strukturno in nezavedno, in to toliko bolj, kolikor manj se odpiramo v brezdanje notranje življenje treh Božjih oseb.

Kdor izhaja iz sebe, iz svoje padle narave, vedno posluša glas svojega mesa in krvi, ki sta notranje prežeta z Adamovo in Evino zavrnitvijo Boga.

Realne nevarnosti, da naše človeške modele projiciramo v Boga, namesto da bi dopustili Božjemu razodetju, da nas notranje preplavlja, se je močno zavedal Nikolaj A. Berdjajev (1874–1948), sloviti ruski filozof, eksistencialist, ki je v začetku 20. stol. spremenil svoj marksistični in materialistični nazor ter se usmeril v duhovnost in religioznost. V svoji knjigi Samospoznanje je zapisal, da bi morala krščanska filozofija skrbeti za očiščenje in osvoboditev krščanske zavesti od sociomorfizma.

Berdjajevova kritika psihomorfizma in sociomorfizma zadeva vse prej omenjene redukcioniste od Marxa, Freuda in faraona Ehnatona, do vseh vrst monarhianistov do danes. Berdjajeva boli, ker o Bogu vse preveč govorimo v psiholoških kategorijah in kategorijah družbenih odnosov. Zato poudarja, da čisti monoteizem, značilen, denimo, za islam, ki ne izhaja iz raznolikosti notranjega Božjega življenja, zanj ni sprejemljiv. Šele govor o bogočloveku, o Jezusu Kristusu, zanj pomeni smiselno govoriti o religiji, h kateri se je spreobrnil. In nadaljuje: »Kristjan nisem postal, ker bi prenehal verjeti v človeka, v njegovo dostojanstvo in višji smisel, v njegovo ustvarjalno svobodo, marveč zato, ker sem iskal globlji in trdnejši temelj tej veri. /…/ Po eni strani je človek dejansko padlo in grešno bitje, ki se z lastnimi močmi ni sposobno poboljšati, ker je njegova svoboda oslabljenja in deformirana. Po drugi strani pa je človek dejansko božja podoba, krona stvarstva, poklican k vladanju. Božji Sin je postal človek, v njem je prisotna večna človečnost.« Tem mislim Berdjajev dodaja: »Zelo sem kritiziral humanizem v tisti njegovi formi, v kakršni se je oblikoval v obdobju novejše zgodovine. V kolikor humanizem privede do zavesti samozadostnosti  človeka, le-ta doživlja krizo in propad. To krizo humanizma, njegov prehod v antihumanizem, v odklanjanje človeškosti, najmočneje opredeljujeta Dostojevski in Nietzsche. Pri meni samem pa je močno prisoten religiozni humanizem, vera v človečnost Boga. Človek je po padcu nečloveški, Bog pa je človeški. Človek je ukoreninjen v Bogu prav tako, kot je Bog ukoreninjen v človeku.«

V kolikor humanizem privede do zavesti samozadostnosti  človeka, le-ta doživlja krizo in propad. To krizo humanizma, njegov prehod v antihumanizem, v odklanjanje človeškosti, najmočneje opredeljujeta Dostojevski in Nietzsche.

Prav to, o čemer govori Berdjajev, se je udejanjilo z učlovečenjem Besede, ki je bila od začetka. S tem, ko je Beseda postala meso in se naselila med nami, je šele možen in razumljiv pravi humanizem, in ne tista zamisel o človeku in družbi, ki zadnjih nekaj stoletij prevladuje med filozofi, psihologi in v umetnosti. Vsa zgodovina je namreč naravna na učlovečenje, ker vse človeštvo od nekdaj hrepeni po odrešenju, zato se vsa pričakovanja tisočletij stikajo v Jezusu, ki je pravi Bog in pravi človek. Na zelo izviren način je to povedal sv. Pavel v pismu Galačanom: »Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni prvinam sveta. Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene. /…/ Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki kliče ‘Aba, Oče!’ Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu« (Gal 4,3–7).

Berdjajev z drugimi besedami pove isto, ko pravi: »Tistega, kar je najpomembnejšega v krščanstvu, se ne da pojasniti zgodovinsko, ker ima meta-zgodovinsko poreklo. Krščanstvo je namreč vase vpilo tako židovski mesianizem kot tudi antične religije, v katerih so se pojavljala pričakovanja, da se pojavi Kristus-Odrešenik.« S Sveto Trojico – v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha – začenjamo vsako svojo misel in delo. S Sveto Trojico, ko izrekamo – Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu – pa povezujemo vse, kar smo, in vse, po čemer hrepenimo.

3 komentarji

  1. Gornji tekst pa naj bi bil verski tekst, čeprav pomešan z različnimi folozofskimi, psihološkimi in sociološkimi teorijami, ki niso ravno verske. Vera je pravzaprav preprosta stvar: to je vera v Boga, ki je ljubezen. Vse drugo je postransko.
    Jezus nam ni zapustil nobenih dolgih filozofskih, psiholoških in kaj vem še kakšnih traktatov, temveč samo temeljne resnice svojega nauka, katerega bistvo je ljubezen, ki je Bog, in je prisotna v vseh ljudeh, čeprav je tudi pri vseh ljudeh bolj ali manj zasenčena z egom/razumom, ki sebe in druge vidi kot materialne stvari in tako tudi ravna: materialistično in egoistično.

    • Vera in ljubezen sta na prvi pogled res “preprosta stvar”, kot pravite. Za nedolžnega otroka popolnoma samoumevni.
      Za ranjenega grešnika pa sta vera-absolutna zvestoba ter ljubezen kot popolna predanost in sprejemanje hkrati… umetnost, ki se je uči in se mu razodeva dobesedno do smrti. In čez.

Komentiraj