Nas koronanirus sili k izbiri med Bogom in državo?
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred tremi tedni sem v razmišljanju o koronavirusu in Cerkvi zapisal, da so italijanski škofje po prepovedi javnega zbiranja ugotovili, da je nekaj hudo narobe, če so bari pred cerkvami polni kot vsak dan, oni pa lastnim vernikom prepovedujejo obisk svetih maš. Nadalje sem zapisal, da še ni dober čas za presojanje resnosti situacije. No, sedaj je že boljši čas: nekaj dni kasneje so namreč začeli bolniki v Italiji umirati eden za drugim, uvedla se je karantena in ukrep italijanskih škofov se je izkazal za pravilnega in potrebnega.
Sedaj je vse to mimo. Italija in Slovenija sta pod karanteno, izbire ni več. Sveto velikonočno tridnevje bo prvič v zgodovini načrtno obhajano brez fizične udeležbe vernikov.
Mnogi zadevo sprejemajo tako kot je. Zaslediti pa je tudi drugačna mnenja. Posebej v tujini (primer) se sliši tudi kakšen glas, ki opozarja, da se kaj takega ne bi smelo dogajati: mar so apostoli bežali pred nevarnostjo? Mar so škofje prvih stoletij vernikom prepovedali obhajanje svetih maš, ker je bilo tako početje v času preganjanja smrtno nevarno? Mar niso ukrepi glede koronavirusa pravzaprav pokazatelj tega, da damo več na telesno kot na dušno zdravje? (prim. Mt 10,28)
Dilema torej: na eni strani nas veže državljanska dolžnost, da preprečujemo širitev virusa; na drugi strani nam mora biti Bog na prvem mestu, ne pa telesno zdravje. Kaj/koga naj katoličan izbere – državo ali Boga? Se da izbrati oboje hkrati? Odgovorov je veliko, v razmislek ponudim tri: avtoriteto, etiko in teologijo.
Prvič, kakšne posebne izbire sploh ni. Karantena je tu, in hvaležni smo lahko škofom, da so izdali navodila, ki to novo in čudno situacijo vsaj malo urejajo in dajejo nekatere dobre predloge. Nihče ne preganja vere, ne krati se nam pravice do njenega izpovedovanja, avtoriteta države prepoveduje zbiranja vsem. Preganjanja kristjanov nimajo veliko opraviti trenutno situacijo.
Če je kaj skupno vsem ljudem, potem je to ranljivost (the concept of vulnerability). Enostavno povedano: vsem ljudem je skupno to, da smo kdaj ogroženi in ranljivi. Na začetku in na koncu življenja, pa vsaj kdaj tudi vmes, in tega se ob tem virusu začenjamo zavedati.
Sam živim v Italiji in nekoliko od bližje začutim to tesnobo ranljivosti, ki se nabira v ljudeh ob tem, ko vsak dan za pljučnico umira po nekaj sto ljudi na dan, pretekli petek pa celo tisoč. Za vsako od teh številk je ime nekega ranljivega človeka, njegova zgodba, ranljiva in ranjena je njegova družina in njegovi prijatelji.
Če kristjani lažje prenašamo smrt, ker smemo upati v večno življenje, to ne zmanjša tragedije, ki se dogaja ne tako daleč od nas. To je vedno težava statistike – da ubija občutek ranljivosti. Številk se hitro navadimo in pozabimo na tragedije, ki se skrivajo zadaj. Da sploh ne omenjamo, kako ranljivi so bolniki in kakšne smrti umirajo – umira se podobno kot v sredozemskem morju …
Zato se mi zdijo neprimerni (da ne uporabim kakšne težje besede) komentarji, češ, sedaj pa imamo končno dopust. Ali pa: saj umirajo samo starejši. Ali pa tisti, ki malo počez kritizirajo ukrepe in pravijo, da bi morali bolj zaupati v Božjo pomoč. Koncept ranljivosti nam pomaga razumeti, da se Božji pomoči trenutno lahko pridružimo prav s tem, da ostajamo doma, celo med glavnimi krščanskimi prazniki, ki se jim pa zato seveda ne bomo odrekli.
Samo nekaj sto kilometrov od nas se dogaja masaker, zamaskiran s pudrom statistike. Ob zavedanju teh tisočih tragedij mora zbledeti naša samozadostnost. To bi sicer moralo veljati tudi za druge tragedije tega sveta, ne samo za primer koronavirusa, ki zadeva (tudi) nas.
Do sedaj povedano ni sicer nič novega, ker je teologija vse to povedala že davno prej: vsi smo ustvarjeni po Božji podobi; prah smo in se v prah povrnemo; predvsem pa si je Bog sam v Jezusu Kristusu nadel človeško ranljivost (prim. Fil 2,6-11).
Kaj torej izbrati: državo ali Boga? Možno je izbrati oboje, in to so storili naši škofje. Namreč, ko govorimo o Kristusu, ga včasih slavimo kot Kristusa Kralja, ki ima vso oblast nad človeštvom in zgodovino; zdaj pa smo tik pred tem, da bomo na veliki petek častili ranljivost, ki si jo je nadel za nas.
Božjemu ljudstvu je letos »predpisana dieta«, postí se svetega evharističnega kruha, zato ga v svetem obhajilu ne bo mogoče izbrati. Tega ni nihče vesel. Vendar pa se Božjemu ljudstvu kljub temu ni potrebno postíti ne Kristusa, ne velikonočnih praznikov, čeprav bodo res podvrženi shujševalni kuri. Pomoč nam je dana v obliki obnovljene družinske molitve in prenašanja svetih obredov prek različnih medijev. Kdor tega ne izkoristi, pač veliko pove o svoji veri.
Katoličan torej lahko tudi v tej izjemni situaciji hkrati izbere Boga in državo. Ko ostajamo doma, ostanemo solidarni z ranljivostjo sebe in drugih, ob tem pa se Bogu nikakor ne odrečemo. Zaradi diete pa bomo, ko bo ta mimo, k Božjemu oltarju morda pristopali z večjo vero in hvaležnostjo.
Sedaj je vse to mimo. Italija in Slovenija sta pod karanteno, izbire ni več. Sveto velikonočno tridnevje bo prvič v zgodovini načrtno obhajano brez fizične udeležbe vernikov.
Mnogi zadevo sprejemajo tako kot je. Zaslediti pa je tudi drugačna mnenja. Posebej v tujini (primer) se sliši tudi kakšen glas, ki opozarja, da se kaj takega ne bi smelo dogajati: mar so apostoli bežali pred nevarnostjo? Mar so škofje prvih stoletij vernikom prepovedali obhajanje svetih maš, ker je bilo tako početje v času preganjanja smrtno nevarno? Mar niso ukrepi glede koronavirusa pravzaprav pokazatelj tega, da damo več na telesno kot na dušno zdravje? (prim. Mt 10,28)
Dilema torej: na eni strani nas veže državljanska dolžnost, da preprečujemo širitev virusa; na drugi strani nam mora biti Bog na prvem mestu, ne pa telesno zdravje. Kaj/koga naj katoličan izbere – državo ali Boga? Se da izbrati oboje hkrati? Odgovorov je veliko, v razmislek ponudim tri: avtoriteto, etiko in teologijo.
Avtoriteta: vsi smo državljani.
Prvič, kakšne posebne izbire sploh ni. Karantena je tu, in hvaležni smo lahko škofom, da so izdali navodila, ki to novo in čudno situacijo vsaj malo urejajo in dajejo nekatere dobre predloge. Nihče ne preganja vere, ne krati se nam pravice do njenega izpovedovanja, avtoriteta države prepoveduje zbiranja vsem. Preganjanja kristjanov nimajo veliko opraviti trenutno situacijo.
Koncept ranljivosti nam pomaga razumeti, da se Božji pomoči trenutno lahko pridružimo prav s tem, da ostajamo doma, celo med glavnimi krščanskimi prazniki, ki se jim pa zato seveda ne bomo odrekli.
Etika: vsi smo ranljivi.
Če je kaj skupno vsem ljudem, potem je to ranljivost (the concept of vulnerability). Enostavno povedano: vsem ljudem je skupno to, da smo kdaj ogroženi in ranljivi. Na začetku in na koncu življenja, pa vsaj kdaj tudi vmes, in tega se ob tem virusu začenjamo zavedati.
Sam živim v Italiji in nekoliko od bližje začutim to tesnobo ranljivosti, ki se nabira v ljudeh ob tem, ko vsak dan za pljučnico umira po nekaj sto ljudi na dan, pretekli petek pa celo tisoč. Za vsako od teh številk je ime nekega ranljivega človeka, njegova zgodba, ranljiva in ranjena je njegova družina in njegovi prijatelji.
Če kristjani lažje prenašamo smrt, ker smemo upati v večno življenje, to ne zmanjša tragedije, ki se dogaja ne tako daleč od nas. To je vedno težava statistike – da ubija občutek ranljivosti. Številk se hitro navadimo in pozabimo na tragedije, ki se skrivajo zadaj. Da sploh ne omenjamo, kako ranljivi so bolniki in kakšne smrti umirajo – umira se podobno kot v sredozemskem morju …
Zato se mi zdijo neprimerni (da ne uporabim kakšne težje besede) komentarji, češ, sedaj pa imamo končno dopust. Ali pa: saj umirajo samo starejši. Ali pa tisti, ki malo počez kritizirajo ukrepe in pravijo, da bi morali bolj zaupati v Božjo pomoč. Koncept ranljivosti nam pomaga razumeti, da se Božji pomoči trenutno lahko pridružimo prav s tem, da ostajamo doma, celo med glavnimi krščanskimi prazniki, ki se jim pa zato seveda ne bomo odrekli.
Samo nekaj sto kilometrov od nas se dogaja masaker, zamaskiran s pudrom statistike. Ob zavedanju teh tisočih tragedij mora zbledeti naša samozadostnost. To bi sicer moralo veljati tudi za druge tragedije tega sveta, ne samo za primer koronavirusa, ki zadeva (tudi) nas.
Teologija: vsi smo ustvarjeni po Božji podobi.
Do sedaj povedano ni sicer nič novega, ker je teologija vse to povedala že davno prej: vsi smo ustvarjeni po Božji podobi; prah smo in se v prah povrnemo; predvsem pa si je Bog sam v Jezusu Kristusu nadel človeško ranljivost (prim. Fil 2,6-11).
Evharistična dieta
Kaj torej izbrati: državo ali Boga? Možno je izbrati oboje, in to so storili naši škofje. Namreč, ko govorimo o Kristusu, ga včasih slavimo kot Kristusa Kralja, ki ima vso oblast nad človeštvom in zgodovino; zdaj pa smo tik pred tem, da bomo na veliki petek častili ranljivost, ki si jo je nadel za nas.
Božjemu ljudstvu je letos »predpisana dieta«, postí se svetega evharističnega kruha, zato ga v svetem obhajilu ne bo mogoče izbrati. Tega ni nihče vesel. Vendar pa se Božjemu ljudstvu kljub temu ni potrebno postíti ne Kristusa, ne velikonočnih praznikov, čeprav bodo res podvrženi shujševalni kuri. Pomoč nam je dana v obliki obnovljene družinske molitve in prenašanja svetih obredov prek različnih medijev. Kdor tega ne izkoristi, pač veliko pove o svoji veri.
Katoličan torej lahko tudi v tej izjemni situaciji hkrati izbere Boga in državo. Ko ostajamo doma, ostanemo solidarni z ranljivostjo sebe in drugih, ob tem pa se Bogu nikakor ne odrečemo. Zaradi diete pa bomo, ko bo ta mimo, k Božjemu oltarju morda pristopali z večjo vero in hvaležnostjo.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
24 komentarjev
Adamov sin
Zakaj so trgovine z živili in lekarne odprte, prav tako pa delujejo ostale ti. nujne dejavnosti? Zakaj Sv. Maša, Sveta Evharistija, ostali Sveti Zakramenti in Zakramentali Katoliške Cerkve ne štejejo med nujne dejavnosti, pa čeprav je od njih v veliki meri odvisno večno zveličanje duš, večna usoda ljudi? Kako to, da se lahko držimo osnovnih higienskih pravil, ko gre za čakanje v vrsti pred trgovino, ohranjanje varnostne razdalje na prostem in v zaprtih prostorih, razkuževanje rok, nošenje obraznih mask in rokavic - vse to, da bi razumno zmanjšali tveganje prenosa virusa in ščitili najbolj ranljiv - ko opravljamo dejavnosti, da zadostimo svojim telesnim potrebam (hrana, pijača, higiena, telesno zdravje ...) - duhovni hrani, brez katere je vse ostalo, kar imamo, vredno nič, pa se kar odrečemo? Najbrž poznate odgovor Sv. mučencev iz Abitene, ko so jih poganski rimski oblastniki zasliševali, zakaj so se zbrali pri Sv. Maši, čeprav je cesar to prepovedal: "Sine dominica non possumus!" Torej: "Brez nedelje nam ni živeti!"
Pisec članka je napisal takole: "Božjemu ljudstvu je letos 'predpisana dieta', postí se svetega evharističnega kruha, zato ga v svetem obhajilu ne bo mogoče izbrati. Tega ni nihče vesel. Vendar pa se Božjemu ljudstvu kljub temu ni potrebno postíti ne Kristusa, ne velikonočnih praznikov, čeprav bodo res podvrženi shujševalni kuri. Pomoč nam je dana v obliki obnovljene družinske molitve in prenašanja svetih obredov prek različnih medijev. Kdor tega ne izkoristi, pač veliko pove o svoji veri.
Katoličan torej lahko tudi v tej izjemni situaciji hkrati izbere Boga in državo. Ko ostajamo doma, ostanemo solidarni z ranljivostjo sebe in drugih, ob tem pa se Bogu nikakor ne odrečemo. Zaradi diete pa bomo, ko bo ta mimo, k Božjemu oltarju morda pristopali z večjo vero in hvaležnostjo."
Prenesimo to logiko na telesno hrano in vse telesne potrebe oz. potrebščine za vsakdanje življenje. Zaradi ontoloških razlik med snovnim in duhovnim bo to sicer le šepava in groba, celo absurdna analogija, tudi zato, ker so nekatere duhovne dobrine, npr. milosti, še vedno dostopne zaradi omilitvenih sredstev (poglobljena molitev, nadomestne pobožnosti, ohranjanje občestva verujočih ...), vendar pa nam pomaga vsaj nekoliko dojeti trenutno stvarnost. Kako bi se počutili, če bi posvetne oblasti zaprle še trgovine s hrano in z vsemi nujnimi potrebščinami, lekarne, bencinske servise itn., skoraj povsem ustavile storitve celotnega javnega sektorja, zlasti zdravstvo in socialno varstvo, ter omejila državotvorne funkcije in delovanje komunalne infrastrukture na minimum? Te dobrine bi bile v celoti na voljo samo nosilcem oblasti in izvajalcem oz. nadzorovalcem teh storitev: političnim funkcionarjem in javnim uslužbencem, kar bi običajnim državljanom tudi dali vedeti preko občil oz. dostopnosti informacij o tem režimu preskrbe. Tisti v pomanjkanju bi lahko opazovali tiste v obilju, ne bi pa mogli priti do njih. In tu gre zgolj za časne, minljive dobrine, za snovno hrano in potrebščine tega sveta.
Jezus Kristus je v Presveti Evharistiji Kruh Življenja, in če ne uživamo Mesa Sina Človekovega in ne pijemo Njegove Krvi, nimamo življenja v sebi. GOSPOD Jezus v Svetem Obhajilu je naša moč. Brez te vsakdanje hrane za večno življenje duše in telesa duhovno slabimo (če jo prejemamo vredno, torej v stanju posvečujoče milosti). Duhovno stradanje pa bo prineslo strahotne posledice za večni blagor vseh nas: ogroženo je zveličanje številnih duš, tveganje za večno pogubljenje v Peklu pa še večje kot običajno. Postiti se Kruha Življenja oz. biti prikrajšan za Sveto Evharistijo se nikakor ne more primerjati s postom od telesne hrane, ki je lahko duhovno in telesno zdravilen ter nas usmerja oz. razpoloži za Boga in osvobaja napačnih navezanosti na minljive dobrine. Gre za odtegnitev od tistega, kar je življenjskega pomena za dušo - zlasti njeno večno usodo. Je še veliko hujše, kot če bi človeškemu telesu odtegovali kisik ali ovirali krvni obtok.
Sv. Pater Pij iz Pietrelcine je dejal, da bi svet laže shajal brez Sonca kot brez Presvete Evharistije. Hvala Bogu, da tega še nismo neposredno izkusili, saj duhovniki in škofje še vedno mašujejo vsaj zasebno, tako da se hranijo s Kristusovim Telesom in Krvjo; da je veliko neposrednih prenosov Sv. Maš po različnih medijih, da je na voljo vsaj pobožnost Duhovnega Svetega Obhajila in da je kar precej spodbud za blaženje strahotnega pomanjkanja duhovne hrane, tako da je duhovna škoda vsaj nekoliko omiljena. Dobro je, da škofje javno molijo Sveti Rožni Venec in da je bil slovenski narod posvečen združenima Srcema Jezusa in Marije. Toda dolgotrajna odtegnitev Zakramentov in Zakramentalov Katoliške Cerkve bo za verno ljudstvo kljub vsemu temu imelo posledice. Težke. Ne glede na vse omilitvene ukrepe ostaja dejstvo, da dušni pastirji ne hranijo svoje črede in je ne oskrbujejo z Zakramenti in Zakramentali, ta je posledično zapuščena, vedno bolj sestradana, nima dostopa do cerkva, do obiskovanja Najsvetejšega, ki je zdaj v Tabernakljih zaprt še bolj kot običajno - in to zaradi napačne odločitve škofov, ki skoraj povsem opušča nadnaravni pogled ter pravilno hierarhijo vrednot - osnovni zakon Cerkve je vendar zveličanje duš. Toda Bog in Njegovi Nauki se niso spremenili. Le naša vera je hudo opešala in zaupanje v človeka nas je preslepilo, namesto da bi zaupali v Boga in Njegovo Previdnost, Vsemogočnost, Usmiljenje in Pravičnost. Kaj pa pravi Božja Beseda - Sveto Pismo - o človeku, ki zaupa v človeka, in o človeku, ki zaupa v Boga, pa je tudi dobro znano. A to, da se dušni pastirji še hranijo, ne hranijo pa lačne črede, kar je njihova dolžnost pred Bogom, me navdaja z grozo, saj v tem slutim še enega od vidikov Kristusovih Besed, ko bo kot Sodnik v Mogočni Slavi ob Svojem Drugem Prihodu Sodil žive in mrtve, kakor piše v 25. poglavju Evangelija po Sv. Mateju, npr. v vrstici 42 (SSP3): "Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti (...)".
Kako pa je Katoliška Cerkev v svoji zgodovini ravnala v času epidemij?
Sv. Mati Terezija iz Kalkute je dobro znana po svoji pomoči najbolj zapuščenim - ki so mdr. imeli tudi številne nalezljive bolezni. Zase se ni bala in Bog jo je varoval.
Bl. Oče Damijan de Veuster je bil duhovnik, apostol gobavcev na otoku Molokai. Povsem se je daroval, da bi reševal njihove duše in blažil njihovo strašno trpljenje ter zapuščenost. Svoje življenje je dal zanje, ker je posnemal Jezusa Dobrega Pastirja, četudi so mu predstojniki branili oditi na to poslanstvo, ki je veljalo za smrtno obsodbo. Tudi sam se je okužil.
Gojenci torinskega Oratorija Sv. Janeza Boska so v času epidemije kolere stregli bolnim. Don Bosko je zanje maševal in jih vsak dan obhajal na jezik ter jih oskrboval z vsemi potrebnimi Zakramenti, prav tako pa jih je napotil, da so molili k Mariji Pomočnici Kristjanov in varstva iskali pri njej. Mati Sv. Janeza Boska, Častitljiva Marjeta Occhiena Bosko, je gojence poučila, naj si roke umivajo s kisom, da bodo zmanjšali možnost okužbe. In dejansko nihče od fantov ni zbolel za kolero, kajti Bog jih je na priprošnjo Sv. Marije Pomočnice obvaroval, oni pa so ravnali z vero in razumom.
V času Sv. Karla Boromejskega, milanskega nadškofa in kardinala, so posvetne oblasti prebivalstvu naložile karanteno in socialno izolacijo, torej so prepovedale tudi verske shode oz. obrede. Kako pa se je na kugo odzval ta veličastni vzor duhovniškega junaštva - ki, čeprav je celo sam delil Sv. Obhajilo na jezik umirajočim kužnim bolnikom - kuge ni dobil, si lahko preberete tukaj: https://www.cfnews.org.uk/how-st-charles-borromeo-braved-the-epidemic-of-his-time/
Tudi Sv. Alojzij Gonzaga je v tistem času skrbel za obolele, a je zbolel tudi sam in mlad umrl, saj je bil po Kristusovem Vzoru pripravljen dati svoje življenje za druge.
Verjetno je dobro znan tudi junaški svetniški vzor Sv. Roka, spokornika, doma iz Montpelliera v Franciji, ki se je med romanjem v Rim sredi 14. stoletja znašel sredi strahotne epidemije kuge. Ponižno je stregel bolnikom, nekatere celo čudežno ozdravil, ko pa je še sam zbolel, se je samoizoliral v samotni koči, kjer je zanj skrbel Bog: angel, ki ga je na koncu čudežno ozdravil, mu je prinašal vodo, pes z bližnjega gradu pa mu je nosil kruh. Ob eni izmed kasnejših epidemij kuge proti koncu 15. stoletja, ko je bil Sv. Rok že kanoniziran, so se v enem od severnoitalijanskih mest z velikim zaupanjem priporočali njegovi priprošnji in njemu na čast opravili spokorno procesijo - in kuga je nenadoma prenehala.
Kako pa je ravnal Sv. Papež Gregor Veliki ob izjemno hudi epidemiji kuge v Rimu v letih 590-591? Takole: https://www.roman-catholic-saints.com/plague-in-rome.html
Izkazala se je Božja Vsemogočnost, tako da je kuga med spokorno procesijo v hipu prenehala, kar je naznanilo veličastno videnje Sv. Nadangela Mihaela, ta se je udeležencem procesije prikazal nad Hadrijanovim mavzolejem - današnjim Angelskim gradom - in svoj meč vtaknil nazaj v nožnico.
Andrej Hrastar
1% smrtnost pomeni 5.5 mio mrtvih v Evropi, 1.2mio v Rusiji in 3 mio v ZDA.. Janez a nastevam dalje? In trenutna smrtnost je ob vseh izvedenih ukrepih in zdravljenjem na aparatih v intenzivnih oddelkih bolnisnic ki ze sedaj komaj zmorejo!
AlojzZ
Kaj je, maloverni? Kaj ne berete Svetega pisma? Tam lepo piše:
Še pozneje se je prikazal enajsterim, ko so bili pri mizi. Grajal je njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli obujenega. Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«
(Mr 16, 14-18)
Kaj sedaj? Ali niste sprejeli vere, ali kaj? Pa sprejmite jo!
Janez321
V Italiji statistično umre cca. 635000 ljudi vsako leto, kar pomeni cca 1740 na dan, kar je normalno stanje. Danes skrivajo podatke o vseh umrlih v Italiji na dan, objavljajo pa, da umre cca 800 ljudi dnevno za korona virusom. Če to drži, pomeni, da bi moralo biti število umrlih dnevno cca 2500. Po statističnih podatkih danes pa je menda Italiji vseh smrti dnevno nekaj več kot 1700. To pomeni, da so podatki o 800 mrtvih zaradi korona virusa lažni, oziroma da gre za najmanj grdo manipulacijo s ciljem delti čim večjo paniko med prebivalstvom. Potem imamo posnetke iz intenzivne nege, kot, da ne bi bili ljudje vsak dan na intenzivni negi, in potem nam kažejo, kako tovornjaki vozijo krste, kot da v bolnicah ljudje ne bi umirali vsak dan.
V Sloveniji je število domnevno mrtvih zaradi korona virusa statistično tako majhno, da se pač ne more narediti nekih zaključkov, če so te osebe res umrle zaradi koronavirusa. Je pa zadnjič tudi minister za zdravstvo Gantar povedal, da so vsi umrli zardi koronavirusa imeli obenem druge težke bolezni in da se torej ne more trditi, da je bil ta virus res vzrok teh smrti.
miha.curk
Za take kot ste vi, se mora očitno tudi pri nas zgoditi Italijanski scenarij, da se boste lahko na lastne oči prepričali.
pepe2
Janez, ali obstaja kakšna študija, ki navaja 1 % smrtnost (oziroma še manj, kot praviš)?
Kraševka
Janez, spodbujaš SAMOMOR?
Zdravniki še niso znašli zdravila za to bolezen Covid-19, ki se SILOVITO širi. To se vidi, da je zelo kužen in bi ga vsi lahko imenovali kar NOVA KUGA.
Za enkrat se ge lahko ubranimo samo s samoizolacijo. Tako pravijo vsi ZDRAVNIKI in drugi strokovnjaki.
Hvala Bogu, da vlada sprejema prave ukrepe, ki se jih poslužujejo vse Evropske države, Amerike, Rusije.... do Kitajske in Avstralije.
AlojzZ
" Tako pravijo vsi ZDRAVNIKI in drugi strokovnjaki." Ni res. Sledeča dva že ne pravita tako: https://www.youtube.com/watch?v=7rvV6zw47DM https://youtu.be/34DhscXm8rg Uf! Se ponavljam, ampak tako je. Enim moraš trikrat povedati, da enkrat slišijo.
AlojzZ
Tu je še en strokovnjak, ki dvomi: “Bojimo se, da bo 1 milijon okužb pripeljal do 30 smrtni na dan v naslednjih 100 dneh. A ne zavedamo se, da 20, 30, 40 ali pa 100 pacientov, ki so pozitivni na običajen koronavirus umre vsak dan. Vladni anti-CoVid-19 ukrepi so groteskni, absurdni in zelo nevarni. Življenjska doba milijonov ljudi se skrajšuje. Grozen vpliv na globalno gospodarstvo ogroža eksistenco neštetih ljudi. Posledice na zdravstveno nego so obsežne. Storitve pacientom, ki jih potrebujejo se zmanjšujejo, odpovedujejo se operacije, ordinacije prazne, število bolnišničnega osebja se zmanjšuje. Vse to bo imelo gromozanski vpliv na našo celotno družbo. Vsi ti ukrepi vodijo v samo-uničenje in kolektiven samomor na osnovi ničesar drugega, kot prestrašenosti.” -Dr.Sucharit Bhakdi, specialist za mikrobiologijo, bivši profesor na Johannes Gutenberg Univerzi v Mainz, Nemčija, vodja inštituta za medicinsko mikrobiologijo in higieno in eden najbolj citiranih znanstvenikov v nemški zgodovini-
Marija Perko
Gospod Janez, z vami se globoko NE STRINJAM!! Popolnoma razumen se mi zdi članek g.Kavčiča, ukrepi vlade, navodila škofov.Nesreče pri delu in v prometu so pač dejstvo, ampak vaš pristop k problemu korone in tako suho racionalno razmišljanje sta po moje nedopustna. Zanima me, če bo vaš komentar še kdo podprl.
Janez321
A je racionalno razmišljati potem po vaše nedopustno? Dobro je vedeti.
MEFISTO
Janez, zakaj si mi tako prijazno znan? Pomagaj mi rešiti uganko!
MEFISTO
NI Izbire med Bogom in državo, ker največji razumniki, ki se oglašajo na tem portalu, avtoritativno trdijo, da Bog ne obstoja in da je Cerkev ločena od države.
Friderik
Res ,Kremeniti? Ali si kar tako bleknil?
MEFISTO
Če razen svojih prebereš še kake druge komentarje, si to lahko opazil!
ales
"Prvič, kakšne posebne izbire sploh ni. Karantena je tu, in hvaležni smo lahko škofom, da so izdali navodila, ki to novo in čudno situacijo vsaj malo urejajo in dajejo nekatere dobre predloge. Nihče ne preganja vere, ne krati se nam pravice do njenega izpovedovanja, avtoriteta države prepoveduje zbiranja vsem. Preganjanja kristjanov nimajo veliko opraviti trenutno situacijo."
Prepoved zbiranja pri mašah je predvsem v korist vernikov. Vero v Boga se izkazuje z dobrimi deli, in ne z neumnostjo ali celo izzivanjem bolezni! Od nespoštovanja ukrepov za zajezitev epidemije do evtanazije je le korak. Verska blaznost nima nič s ponižnostjo in z vero v Boga. V primeru Corona virusa spoštovati državo, ki dejansko dela na maksimalni zajezitvi okužbe, pomeni spoštovati Božjo voljo. Namerno kršenje pravil za preprečevanje širjenja virusa je hudičevo delo, pa čeprav z verskim obredom v polni cerkvi.
Janez321
Včasih, ko je razsajala kuga, ki je za razliko od tega virusa bila bolezen, ki je bila 50-60% smrtna so verniki hodili v procesijah in prosili Boga, naj kuga preneha. Isto tako so duhovniki in škofje obiskovali obolele s kugo, pri čemer so mnogi potem umrli od kuge. temu se reče vera in krščanska ljubezen, ne pa se zapirati zaradi virusa, ki ima mogoče 1% smrtnost. Tudi to ravnanje na primer ''slovenske cerkve'' je rezultat II. Vatikanskega koncila.
ales
Boga lahko prosiš doma, nobene potrebe po procesijah. Bo čas za procesije po pandemiji, da se Bogu zahvalimo, da nas je obvaroval. Vse preveč samo prosimo, namesto da bi vero živeli. Zelo malo se Bogu zahvaljujemo, kaj šele, da bi upoštevali njegov nauk. Predvsem pa, vere in krščanske ljubezni ne izkazujemo z neumnostjo in paničnim žlobudranjem. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!
Janez321
To je tvoje mnenje, ne pa mnenje Katoliške Cerkve, ki edino šteje. Ljudi, ki so umrli na tak način, je namreč razglasila za svetnike. Za svetnike pa nikoli ni razglasila bedakov.
Janez321
Zapirati vse zaradi virusa, ki ima smrtnost pod 1% je navadna neumnost, v tem primeru hotena in načrtovana neumnost, s katero se hoče uničiti mala in srednja podjetja v vseh zahodnih državah.
Ta virus ni kuga, ni ebola, ni neka visoko smrtna bolezen, ki bi upravičevala takšne ukrepe; če koga zanima si lahko prebere članek škofa Sanborna na to temo.
https://inveritateblog.com/2020/03/24/a-cure-worse-than-the-disease/
Sploh pa si mora vsaka družba odgovoriti na vprašanje, kaj je pripravljena žrtvovati za svoj obstoj in razvoj. Vse družbe tolerirajo umrle v prometnih nesrečah, ker pač rabimo promet. Toleriramo mrtve v nesrečah pri delu, ker potrebujemo industrijo in gradbeništvo, itd.
AlojzZ
No, mogoče bodo še bolj prepričljivi zdravniki: <a href="https://www.youtube.com/watch?v=7rvV6zw47DM" target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow ugc">https://www.youtube.com/watch?v=7rvV6zw47DM</a> https://youtu.be/34DhscXm8rg
MEFISTO
Moram priznati, da sem bral tudi že bolj modra stališča.
miha.curk
Ampak: a se pri vožnji z avtom namerno zaletavano v zid? Seveda ne, prav nasprotno, imamo veliko predpisov, ki nam preprečujejo nevarno vožnjo. Enako je z virusom. Ne moremo ga ukiniti (kot ne moremo ukiniti vseh voženj z avtom), lahko pa na podlagi predpisov zelo zmanjšamo nevarnost.
Janez321
Tudi se ti ni nujno namerno okužiti s tem virusom, to pomeni da ne rabiš iti v bolnico ali nekam kje so okuženi s tem virusom in jih prositi, da kašljajo in pljuvajo vate.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.