Nas koronanirus sili k izbiri med Bogom in državo?

POSLUŠAJ ČLANEK
Pred tremi tedni sem v razmišljanju o koronavirusu in Cerkvi zapisal, da so italijanski škofje po prepovedi javnega zbiranja ugotovili, da je nekaj hudo narobe, če so bari pred cerkvami polni kot vsak dan, oni pa lastnim vernikom prepovedujejo obisk svetih maš. Nadalje sem zapisal, da še ni dober čas za presojanje resnosti situacije. No, sedaj je že boljši čas: nekaj dni kasneje so namreč začeli bolniki v Italiji umirati eden za drugim, uvedla se je karantena in ukrep italijanskih škofov se je izkazal za pravilnega in potrebnega.

Sedaj je vse to mimo. Italija in Slovenija sta pod karanteno, izbire ni več. Sveto velikonočno tridnevje bo prvič v zgodovini načrtno obhajano brez fizične udeležbe vernikov.

Mnogi zadevo sprejemajo tako kot je. Zaslediti pa je tudi drugačna mnenja. Posebej v tujini (primer) se sliši tudi kakšen glas, ki opozarja, da se kaj takega ne bi smelo dogajati: mar so apostoli bežali pred nevarnostjo? Mar so škofje prvih stoletij vernikom prepovedali obhajanje svetih maš, ker je bilo tako početje v času preganjanja smrtno nevarno? Mar niso ukrepi glede koronavirusa pravzaprav pokazatelj tega, da damo več na telesno kot na dušno zdravje? (prim. Mt 10,28)

Dilema torej: na eni strani nas veže državljanska dolžnost, da preprečujemo širitev virusa; na drugi strani nam mora biti Bog na prvem mestu, ne pa telesno zdravje. Kaj/koga naj katoličan izbere – državo ali Boga? Se da izbrati oboje hkrati? Odgovorov je veliko, v razmislek ponudim tri: avtoriteto, etiko in teologijo.

Avtoriteta: vsi smo državljani.


Prvič, kakšne posebne izbire sploh ni. Karantena je tu, in hvaležni smo lahko škofom, da so izdali navodila, ki to novo in čudno situacijo vsaj malo urejajo in dajejo nekatere dobre predloge. Nihče ne preganja vere, ne krati se nam pravice do njenega izpovedovanja, avtoriteta države prepoveduje zbiranja vsem. Preganjanja kristjanov nimajo veliko opraviti  trenutno situacijo.
Koncept ranljivosti nam pomaga razumeti, da se Božji pomoči trenutno lahko pridružimo prav s tem, da ostajamo doma, celo med glavnimi krščanskimi prazniki, ki se jim pa zato seveda ne bomo odrekli.

Etika: vsi smo ranljivi.


Če je kaj skupno vsem ljudem, potem je to ranljivost (the concept of vulnerability). Enostavno povedano: vsem ljudem je skupno to, da smo kdaj ogroženi in ranljivi. Na začetku in na koncu življenja, pa vsaj kdaj tudi vmes, in tega se ob tem virusu začenjamo zavedati.

Sam živim v Italiji in nekoliko od bližje začutim to tesnobo ranljivosti, ki se nabira v ljudeh ob tem, ko vsak dan za pljučnico umira po nekaj sto ljudi na dan, pretekli petek pa celo tisoč. Za vsako od teh številk je ime nekega ranljivega človeka, njegova zgodba, ranljiva in ranjena je njegova družina in njegovi prijatelji.

Če kristjani lažje prenašamo smrt, ker smemo upati v večno življenje, to ne zmanjša tragedije, ki se dogaja ne tako daleč od nas. To je vedno težava statistike – da ubija občutek ranljivosti. Številk se hitro navadimo in pozabimo na tragedije, ki se skrivajo zadaj. Da sploh ne omenjamo, kako ranljivi so bolniki in kakšne smrti umirajo – umira se podobno kot v sredozemskem morju …

Zato se mi zdijo neprimerni (da ne uporabim kakšne težje besede) komentarji, češ, sedaj pa imamo končno dopust. Ali pa: saj umirajo samo starejši. Ali pa tisti, ki malo počez kritizirajo ukrepe in pravijo, da bi morali bolj zaupati v Božjo pomoč. Koncept ranljivosti nam pomaga razumeti, da se Božji pomoči trenutno lahko pridružimo prav s tem, da ostajamo doma, celo med glavnimi krščanskimi prazniki, ki se jim pa zato seveda ne bomo odrekli.

Samo nekaj sto kilometrov od nas se dogaja masaker, zamaskiran s pudrom statistike. Ob zavedanju teh tisočih tragedij mora zbledeti naša samozadostnost. To bi sicer moralo veljati tudi za druge tragedije tega sveta, ne samo za primer koronavirusa, ki zadeva (tudi) nas.

Teologija: vsi smo ustvarjeni po Božji podobi.


Do sedaj povedano ni sicer nič novega, ker je teologija vse to povedala že davno prej: vsi smo ustvarjeni po Božji podobi; prah smo in se v prah povrnemo; predvsem pa si je Bog sam v Jezusu Kristusu nadel človeško ranljivost (prim. Fil 2,6-11).

Evharistična dieta


Kaj torej izbrati: državo ali Boga? Možno je izbrati oboje, in to so storili naši škofje. Namreč, ko govorimo o Kristusu, ga včasih slavimo kot Kristusa Kralja, ki ima vso oblast nad človeštvom in zgodovino; zdaj pa smo tik pred tem, da bomo na veliki petek častili ranljivost, ki si jo je nadel za nas.

Božjemu ljudstvu je letos »predpisana dieta«, postí se svetega evharističnega kruha, zato ga v svetem obhajilu ne bo mogoče izbrati. Tega ni nihče vesel. Vendar pa se Božjemu ljudstvu kljub temu ni potrebno postíti ne Kristusa, ne velikonočnih praznikov, čeprav bodo res podvrženi shujševalni kuri. Pomoč nam je dana v obliki obnovljene družinske molitve in prenašanja svetih obredov prek različnih medijev. Kdor tega ne izkoristi, pač veliko pove o svoji veri.

Katoličan torej lahko tudi v tej izjemni situaciji hkrati izbere Boga in državo. Ko ostajamo doma, ostanemo solidarni z ranljivostjo sebe in drugih, ob tem pa se Bogu nikakor ne odrečemo. Zaradi diete pa bomo, ko bo ta mimo, k Božjemu oltarju morda pristopali z večjo vero in hvaležnostjo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike