Pred tremi tedni sem v razmišljanju o koronavirusu in Cerkvi zapisal, da so italijanski škofje po prepovedi javnega zbiranja ugotovili, da je nekaj hudo narobe, če so bari pred cerkvami polni kot vsak dan, oni pa lastnim vernikom prepovedujejo obisk svetih maš. Nadalje sem zapisal, da še ni dober čas za presojanje resnosti situacije. No, sedaj je že boljši čas: nekaj dni kasneje so namreč začeli bolniki v Italiji umirati eden za drugim, uvedla se je karantena in ukrep italijanskih škofov se je izkazal za pravilnega in potrebnega.
Sedaj je vse to mimo. Italija in Slovenija sta pod karanteno, izbire ni več. Sveto velikonočno tridnevje bo prvič v zgodovini načrtno obhajano brez fizične udeležbe vernikov.
Mnogi zadevo sprejemajo tako kot je. Zaslediti pa je tudi drugačna mnenja. Posebej v tujini (primer) se sliši tudi kakšen glas, ki opozarja, da se kaj takega ne bi smelo dogajati: mar so apostoli bežali pred nevarnostjo? Mar so škofje prvih stoletij vernikom prepovedali obhajanje svetih maš, ker je bilo tako početje v času preganjanja smrtno nevarno? Mar niso ukrepi glede koronavirusa pravzaprav pokazatelj tega, da damo več na telesno kot na dušno zdravje? (prim. Mt 10,28)
Dilema torej: na eni strani nas veže državljanska dolžnost, da preprečujemo širitev virusa; na drugi strani nam mora biti Bog na prvem mestu, ne pa telesno zdravje. Kaj/koga naj katoličan izbere – državo ali Boga? Se da izbrati oboje hkrati? Odgovorov je veliko, v razmislek ponudim tri: avtoriteto, etiko in teologijo.
Avtoriteta: vsi smo državljani.
Prvič, kakšne posebne izbire sploh ni. Karantena je tu, in hvaležni smo lahko škofom, da so izdali navodila, ki to novo in čudno situacijo vsaj malo urejajo in dajejo nekatere dobre predloge. Nihče ne preganja vere, ne krati se nam pravice do njenega izpovedovanja, avtoriteta države prepoveduje zbiranja vsem. Preganjanja kristjanov nimajo veliko opraviti trenutno situacijo.
Koncept ranljivosti nam pomaga razumeti, da se Božji pomoči trenutno lahko pridružimo prav s tem, da ostajamo doma, celo med glavnimi krščanskimi prazniki, ki se jim pa zato seveda ne bomo odrekli.
Etika: vsi smo ranljivi.
Če je kaj skupno vsem ljudem, potem je to ranljivost (the concept of vulnerability). Enostavno povedano: vsem ljudem je skupno to, da smo kdaj ogroženi in ranljivi. Na začetku in na koncu življenja, pa vsaj kdaj tudi vmes, in tega se ob tem virusu začenjamo zavedati.
Sam živim v Italiji in nekoliko od bližje začutim to tesnobo ranljivosti, ki se nabira v ljudeh ob tem, ko vsak dan za pljučnico umira po nekaj sto ljudi na dan, pretekli petek pa celo tisoč. Za vsako od teh številk je ime nekega ranljivega človeka, njegova zgodba, ranljiva in ranjena je njegova družina in njegovi prijatelji.
Če kristjani lažje prenašamo smrt, ker smemo upati v večno življenje, to ne zmanjša tragedije, ki se dogaja ne tako daleč od nas. To je vedno težava statistike – da ubija občutek ranljivosti. Številk se hitro navadimo in pozabimo na tragedije, ki se skrivajo zadaj. Da sploh ne omenjamo, kako ranljivi so bolniki in kakšne smrti umirajo – umira se podobno kot v sredozemskem morju …
Zato se mi zdijo neprimerni (da ne uporabim kakšne težje besede) komentarji, češ, sedaj pa imamo končno dopust. Ali pa: saj umirajo samo starejši. Ali pa tisti, ki malo počez kritizirajo ukrepe in pravijo, da bi morali bolj zaupati v Božjo pomoč. Koncept ranljivosti nam pomaga razumeti, da se Božji pomoči trenutno lahko pridružimo prav s tem, da ostajamo doma, celo med glavnimi krščanskimi prazniki, ki se jim pa zato seveda ne bomo odrekli.
Samo nekaj sto kilometrov od nas se dogaja masaker, zamaskiran s pudrom statistike. Ob zavedanju teh tisočih tragedij mora zbledeti naša samozadostnost. To bi sicer moralo veljati tudi za druge tragedije tega sveta, ne samo za primer koronavirusa, ki zadeva (tudi) nas.
Teologija: vsi smo ustvarjeni po Božji podobi.
Do sedaj povedano ni sicer nič novega, ker je teologija vse to povedala že davno prej: vsi smo ustvarjeni po Božji podobi; prah smo in se v prah povrnemo; predvsem pa si je Bog sam v Jezusu Kristusu nadel človeško ranljivost (prim. Fil 2,6-11).
Evharistična dieta
Kaj torej izbrati: državo ali Boga? Možno je izbrati oboje, in to so storili naši škofje. Namreč, ko govorimo o Kristusu, ga včasih slavimo kot Kristusa Kralja, ki ima vso oblast nad človeštvom in zgodovino; zdaj pa smo tik pred tem, da bomo na veliki petek častili ranljivost, ki si jo je nadel za nas.
Božjemu ljudstvu je letos »predpisana dieta«, postí se svetega evharističnega kruha, zato ga v svetem obhajilu ne bo mogoče izbrati. Tega ni nihče vesel. Vendar pa se Božjemu ljudstvu kljub temu ni potrebno postíti ne Kristusa, ne velikonočnih praznikov, čeprav bodo res podvrženi shujševalni kuri. Pomoč nam je dana v obliki obnovljene družinske molitve in prenašanja svetih obredov prek različnih medijev. Kdor tega ne izkoristi, pač veliko pove o svoji veri.
Katoličan torej lahko tudi v tej izjemni situaciji hkrati izbere Boga in državo. Ko ostajamo doma, ostanemo solidarni z ranljivostjo sebe in drugih, ob tem pa se Bogu nikakor ne odrečemo. Zaradi diete pa bomo, ko bo ta mimo, k Božjemu oltarju morda pristopali z večjo vero in hvaležnostjo.
Zapirati vse zaradi virusa, ki ima smrtnost pod 1% je navadna neumnost, v tem primeru hotena in načrtovana neumnost, s katero se hoče uničiti mala in srednja podjetja v vseh zahodnih državah.
Ta virus ni kuga, ni ebola, ni neka visoko smrtna bolezen, ki bi upravičevala takšne ukrepe; če koga zanima si lahko prebere članek škofa Sanborna na to temo.
https://inveritateblog.com/2020/03/24/a-cure-worse-than-the-disease/
Sploh pa si mora vsaka družba odgovoriti na vprašanje, kaj je pripravljena žrtvovati za svoj obstoj in razvoj. Vse družbe tolerirajo umrle v prometnih nesrečah, ker pač rabimo promet. Toleriramo mrtve v nesrečah pri delu, ker potrebujemo industrijo in gradbeništvo, itd.
No, mogoče bodo še bolj prepričljivi zdravniki:
https://www.youtube.com/watch?v=7rvV6zw47DM
https://youtu.be/34DhscXm8rg
Moram priznati, da sem bral tudi že bolj modra stališča.
Ampak: a se pri vožnji z avtom namerno zaletavano v zid? Seveda ne, prav nasprotno, imamo veliko predpisov, ki nam preprečujejo nevarno vožnjo. Enako je z virusom. Ne moremo ga ukiniti (kot ne moremo ukiniti vseh voženj z avtom), lahko pa na podlagi predpisov zelo zmanjšamo nevarnost.
Tudi se ti ni nujno namerno okužiti s tem virusom, to pomeni da ne rabiš iti v bolnico ali nekam kje so okuženi s tem virusom in jih prositi, da kašljajo in pljuvajo vate.
“Prvič, kakšne posebne izbire sploh ni. Karantena je tu, in hvaležni smo lahko škofom, da so izdali navodila, ki to novo in čudno situacijo vsaj malo urejajo in dajejo nekatere dobre predloge. Nihče ne preganja vere, ne krati se nam pravice do njenega izpovedovanja, avtoriteta države prepoveduje zbiranja vsem. Preganjanja kristjanov nimajo veliko opraviti trenutno situacijo.”
Prepoved zbiranja pri mašah je predvsem v korist vernikov. Vero v Boga se izkazuje z dobrimi deli, in ne z neumnostjo ali celo izzivanjem bolezni! Od nespoštovanja ukrepov za zajezitev epidemije do evtanazije je le korak. Verska blaznost nima nič s ponižnostjo in z vero v Boga. V primeru Corona virusa spoštovati državo, ki dejansko dela na maksimalni zajezitvi okužbe, pomeni spoštovati Božjo voljo. Namerno kršenje pravil za preprečevanje širjenja virusa je hudičevo delo, pa čeprav z verskim obredom v polni cerkvi.
Včasih, ko je razsajala kuga, ki je za razliko od tega virusa bila bolezen, ki je bila 50-60% smrtna so verniki hodili v procesijah in prosili Boga, naj kuga preneha. Isto tako so duhovniki in škofje obiskovali obolele s kugo, pri čemer so mnogi potem umrli od kuge. temu se reče vera in krščanska ljubezen, ne pa se zapirati zaradi virusa, ki ima mogoče 1% smrtnost.
Tudi to ravnanje na primer ”slovenske cerkve” je rezultat II. Vatikanskega koncila.
Boga lahko prosiš doma, nobene potrebe po procesijah. Bo čas za procesije po pandemiji, da se Bogu zahvalimo, da nas je obvaroval. Vse preveč samo prosimo, namesto da bi vero živeli. Zelo malo se Bogu zahvaljujemo, kaj šele, da bi upoštevali njegov nauk.
Predvsem pa, vere in krščanske ljubezni ne izkazujemo z neumnostjo in paničnim žlobudranjem. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!
Janez, temu se r eče neumnost in ne vera. Ne skušaj svojega Boga.
To je tvoje mnenje, ne pa mnenje Katoliške Cerkve, ki edino šteje. Ljudi, ki so umrli na tak način, je namreč razglasila za svetnike. Za svetnike pa nikoli ni razglasila bedakov.
NI Izbire med Bogom in državo, ker največji razumniki, ki se oglašajo na tem portalu, avtoritativno trdijo, da Bog ne obstoja in da je Cerkev ločena od države.
Res ,Kremeniti? Ali si kar tako bleknil?
Če razen svojih prebereš še kake druge komentarje, si to lahko opazil!
Gospod Janez, z vami se globoko NE STRINJAM!! Popolnoma razumen se mi zdi članek g.Kavčiča, ukrepi vlade, navodila škofov.Nesreče pri delu in v prometu so pač dejstvo, ampak vaš pristop k problemu korone in tako suho racionalno razmišljanje sta po moje nedopustna. Zanima me, če bo vaš komentar še kdo podprl.
A je racionalno razmišljati potem po vaše nedopustno? Dobro je vedeti.
Janez, zakaj si mi tako prijazno znan?
Pomagaj mi rešiti uganko!
Janez, spodbujaš SAMOMOR?
Zdravniki še niso znašli zdravila za to bolezen Covid-19, ki se SILOVITO širi. To se vidi, da je zelo kužen in bi ga vsi lahko imenovali kar NOVA KUGA.
Za enkrat se ge lahko ubranimo samo s samoizolacijo. Tako pravijo vsi ZDRAVNIKI in drugi strokovnjaki.
Hvala Bogu, da vlada sprejema prave ukrepe, ki se jih poslužujejo vse Evropske države, Amerike, Rusije…. do Kitajske in Avstralije.
Ali ubijaš z nocebo efektom? Nocebo efekt je lahko zelo smrtonosen. Obstaja firma Gilead Sciences in njihovo zdravilo. Prav tako obstajajo japonske tablete favipiravir. Tako, da Američani se bodo izmazali. Kar pa ne morem trditi za Evropejce, ki bodo umirali na obroke in na koncu dočakali bankrot.
Trump želi, da bi Američani verjeli, da jih virus ne bo ubil, da jim ne bo škodoval. S tem bo preprečil kar nekaj nepotrebnih smrti. Naši mediji, ki samo sejejo strah, bodo pa verjetno zakrivili več smrti kot sam virus. Stres in strah lahko ubijeta ljudi še bolj zanesljivo kot virus.
n 1942, Walter Bradford Cannon, MD, now looked to as a forerunner in modern physiological psychology, published a work wherein he postulated the idea that fear could affect a person to the point that their physical condition would deteriorate in response to psychological distress.[2] Citing examples of extraordinary deaths (and their extraneous circumstances) in aboriginal societies, Cannon posited the idea that fear of supernatural consequences to broken societal taboos caused the deaths witnessed in the natives.
What Cannon describes has since been termed “bone-pointing syndrome,” wherein an individual receives some sort of shock—often the breaking of some social/religious taboo—that he interprets as an ill omen for himself; his physical condition then deteriorates at a rapid rate, and he dies within a period as short as 24 hours after the initial shock.[2]
Cannon discusses the example of a Maori woman who learned that the fruit she had eaten came from a tapu (tabooed) place; less than 24 hours later she was dead. Conversely, Cannon also shares the example of a young man who had fallen ill when the local witch doctor had pointed a bone at him, a societal taboo that meant a curse of death; however, when the perpetrator explained to the young man that the whole thing had been a mistake, and that no bone had been pointed at him at all, the young man’s health returned instantly.[2]
Cannon notes the similarities in each case: the individuals were both members of a society where beliefs in the supernatural are fiercely upheld, and both had suffered what they both believed to be some form of a curse as dictated within their personal beliefs; also, the individuals shared similar physical symptoms. And yet, in the case of the young man, once the cause for the psychological distress was removed, his mysterious illness disappeared. Cannon attributes these rather drastic physical repercussions as the workings of the emotion fear upon the mind which then leads to destruction of the physical condition.[2]
Causes
Cannon’s explanation
According to Cannon, the emotion of fear working on the mind, which he terms the “sympathetic” or “sympathico-adrenal” division of the nervous system, causes a fall in blood pressure as brought on by “a reduction of the volume of circulating blood”.[2] Cannon explains the loss of blood volume by the constant injection of adrenaline into the small arterioles which constrict, preventing a proper flow of blood within the body and causing a drop in blood pressure. From there, the weak blood pressure prevents the sufficient circulation of the blood by damaging the heart and nerves responsible for the maintenance of the vessels which transport blood, thus making it harder for circulation to continue since the very organs necessary to maintain proper blood circulation are deteriorating. An accelerated heart rate then ensues, followed by rapid breathing. Added to these symptoms are the effects of no food or drink in the person experiencing psychological distress: Cannon suggests that true shock, in the medical sense, could be the cause of death as a result of little food or drink. States Cannon: “The combination of lack of food and water, anxiety, very rapid pulse and respiration, associated with a shocking experience having persistent effects, would fit well with fatal conditions reported from primitive tribes.”[2]
Modern explanations
Since 1942, scientists have discovered many more of the processes involved in the effect of stress upon the body, such as the region of the brain called the amygdala. The series of events by which a sensory stimulus is introduced to the mind, and the amygdala processes the emotion of fear which follows is called the “vision-to-fear pathway”, or the “auditory-to-fear pathway”, depending on the stimulus.
The generally recognized sequence of events, as enumerated by Esther M. Sternberg, MD, in 2002, stands as follows: various chemicals and electrical impulses are released that are transmitted by nerve fibers. Simultaneously, hormones are excreted from the brain, adrenal and pituitary glands in response to stress on the system. Cardiac arrhythmias are often the result of an overabundance of these hormones on the system.[3]
In 1981, Wylie Vale, PhD, discovered corticotrophin, the brain’s hypothalamic stress hormone, or CRH: this hormone secreted by the hypothalamus coordinates with “the brain stem adrenaline centers involved in initiation of the sympathetic response … to cause a massive release of both adrenaline-like nerve chemicals and stress hormones. Together these might well cause illness, including loss of appetite, weakness, cardiac arrhythmias, and even vascular collapse that could result in death.”[3]
Martin A. Samuels, MD, elaborates further on still another process of death, stating that with the release of adrenaline and an increased heart rate, sometimes catecholamines, stress hormones, will build up, leading to calcium channels opening and remaining open, resulting in an overflow of calcium into the system, killing off cells.[4]
Parasympathetic over-activation
Cannon believed that extreme emotional stress could be explained in terms of degree of sympathetic-adrenal excitation. However, an experiment performed by Curt Richter (1957) responded to Cannon’s challenge with an animal model. Richter placed pre-stressed rats in a closed turbulent water. the latency to drowning was recorded. Most domestic lab rats lasted for hours while unexpectedly all of the wild rats died within 15 minutes. Richter monitored heart rate and determined whether the heart was in systole or diastole after death. He found out that heart rate slowed down prior to death and the heart was engaged with blood reflecting a state of diastole. This contradicted Cannons proposal that sympathetic adrenal over-activation is the result of death since a sympathetic over-arousal would increase both heart rate and blood pressure to severe degrees. Richter interpreted this that the rats died as a result of over-stimulation of the parasympathetic nervous system, specifically the vagus nerve which regulates heartbeat. The lethal vagal effect was the psychological state of hopelessness.[5]
Sudden prolonged immobility or faked death is an adaptive response exhibited by many mammalian species. Hofer(1970) demonstrated that several rodent species when threatened exhibited an immobility that was accompanied by a very low heart rate. For some of the rodents that heart rate reached below 50% of the baseline. Hofer distinguished between prolonged immobility and faked death phenomenon. Unlike the behavior of “hopelessness” described by Richter, the death-faking occurred with a sudden motor collapse during active struggling. Hofer interpreted the fear-inducing slowing of heart rate as a vagal phenomenon.[6]
These data suggest that vagus contributes to severe emotional states and may be related to emotional states of immobilization, such as extreme terror. Unfortunately, this immobilization technique is potentially life-threatening for mammals (but not for reptiles). Mammals would undergo states of bradycardia or hypoxia as an over-activation of parasympathetic vagus system. The organs of the oxygen-hungry mammal are deprived of oxygen due to lack of blood flow, and the animal dies.
Critical evaluation
Despite Cannon’s general ignorance on the particulars of physiological breakdown, scientists in the intervening years since the publication of Cannon’s work, have generally agreed with his fundamental hypotheses concerning voodoo death. Criticisms that generally come against Cannon’s work are directed at the hearsay nature of Cannon’s case studies, but recent studies have discovered numerous examples of voodoo death in various societies.[7] To those who allege difficulty in the experimental process of validating Cannon’s theory, Barbara W. Lex, in her 1974 article titled, “Voodoo Death: New Thoughts on an Old Explanation”, states that “Voodoo death” can easily be observed without complicated experiments:
Pupillary constriction, easily observable and indicative of parasympathetic activation … the amount of saliva, of perspiration, degree of muscle tonicity and skin pallor in an individual are also discernible without complicated instruments.[8]
However, there are those who contest the theories involving psychologically-induced body failure. David Lester, PhD, in 1972, contends that Cannon’s evidence, particularly the evidence concerning animals, is anecdotal and irrelevant, and instead sets forth the concept of “death by suggestion”, and supports “giving up-given up” complex set forth by George L. Engel, thus attributing the cause of death entirely to the psychological state of the individual in question rather than a psychological–physiological connection adduced by Cannon.[9] Going even further, Harry D. Eastwell, MD in his 1982 article, “Voodoo Death and the Mechanism for Dispatch of the Dying in East Arnhem, Australia”, rejects entirely the concept of “Voodoo death”, stating that the deaths in cases reported by Cannon et al. were more likely due to dehydration rather than to any psychological response.[10]
Influence of this theory on modern science
Fight or flight
Deeply related to these cases of sudden death is what Cannon termed the “fight-or-flight response”, what has been classified as a “neurophysiological-behavioral” response pattern. “Fight or flight” is a phrase used to describe the instinctual and physiological responses to strong emotion within animals as well as humans. Cannon associates the two emotions of rage and fear because of the similar effects the emotions will have upon the mind and body—rage will encourage the response to “fight”, while fear will encourage “flight”. The mind, when faced with one or both of these emotions in response to a perceived threat, will emit adrenaline, and heart rate will increase; however, sometimes the system is overwhelmed by the responses, and collapse ensues as brought about by the workings of stress hormones.[4]
In the case of voodoo death, the “flight” response overpowers the system, but there is little to no possibility for action in the mind of the individual suffering from the perceived threat—considering the state of aboriginal tribes, the victims believe themselves to be suffering from a curse in which they are condemned to die, and so they believe themselves to be unable to act to save themselves.[11]
New fields
Cannon’s theory concerning voodoo death opened research into various fields of psychological studies; since the publication of Cannon’s work, scientists have discovered many disorders and the like related to psychosomatic responses to situations. Because of Cannon’s postulation that the mind could bring about death, scientists have become open to the idea of the mind working on the body in a greater number of ways, leading to the development of psychosomatic medicine.[12]
The advent of theories concerning voodoo death within the scientific field has also led to the development of a branch of psychology termed psychophysiology.[12]
Notable cases
Though cases within aboriginal societies are the most commonly cited when researchers such as Cannon set forth examples, similar cases of psychosomatic death have also been reported in other cultures.
In his 1964 article, James L. Mathis, MD, describes a case of a previously healthy man who died from asthmatic attacks when his mother “cursed” him for going against her wishes. Mathis proposes that “fatal psychosomatic conditions” were the cause of this man’s death, and thus a form of voodoo death.[13]
Another scientist—Clifton K. Meador, MD—in 1992 discussed the case of a man diagnosed with cancer who, along with his physicians and family, believed he was dying of cancer. In the autopsy after his death, however, the doctors discovered that his cancer was not at all the cause of his death. Meador deduces that the man’s belief in his imminent death was the cause of his death itself.[14]
” Tako pravijo vsi ZDRAVNIKI in drugi strokovnjaki.”
Ni res. Sledeča dva že ne pravita tako:
https://www.youtube.com/watch?v=7rvV6zw47DM
https://youtu.be/34DhscXm8rg
Uf! Se ponavljam, ampak tako je. Enim moraš trikrat povedati, da enkrat slišijo.
Tu je še en strokovnjak, ki dvomi:
“Bojimo se, da bo 1 milijon okužb pripeljal do 30 smrtni na dan v naslednjih 100 dneh. A ne zavedamo se, da 20, 30, 40 ali pa 100 pacientov, ki so pozitivni na običajen koronavirus umre vsak dan. Vladni anti-CoVid-19 ukrepi so groteskni, absurdni in zelo nevarni. Življenjska doba milijonov ljudi se skrajšuje. Grozen vpliv na globalno gospodarstvo ogroža eksistenco neštetih ljudi. Posledice na zdravstveno nego so obsežne. Storitve pacientom, ki jih potrebujejo se zmanjšujejo, odpovedujejo se operacije, ordinacije prazne, število bolnišničnega osebja se zmanjšuje. Vse to bo imelo gromozanski vpliv na našo celotno družbo. Vsi ti ukrepi vodijo v samo-uničenje in kolektiven samomor na osnovi ničesar drugega, kot prestrašenosti.” -Dr.Sucharit Bhakdi, specialist za mikrobiologijo, bivši profesor na Johannes Gutenberg Univerzi v Mainz, Nemčija, vodja inštituta za medicinsko mikrobiologijo in higieno in eden najbolj citiranih znanstvenikov v nemški zgodovini-
Janez, ali obstaja kakšna študija, ki navaja 1 % smrtnost (oziroma še manj, kot praviš)?
Trump jo ima. Toda to je zgolj placebo, ki prepričuje da bi Američani množično umirali…
Velika noč je odpadla. To je to. Nekatere bo ozdravil placebo, a nekatere bo ubil nocebo. Kot je placebo rešil življenje sinu tega gospoda.
https://www.salon.com/2020/03/16/ron-paul-people-should-ask-themselves-whether-this-coronavirus-pandemic-could-be-a-big-hoax_partner/
Zakaj tako mislim? Ker glede na to kakšne poškodbe mu je par let nazaj zadejal njegov komunistični sosed, res ne morem misliti, da bi drugače bil, navkljub okužbi s krono, v tako dobrem stanju kot je. Pa mu ni nič. To je placebo efekt. Nocebo efekte bomo pa kmalu videli na ljudeh, ki bodo umrli, četudi sploh ne bodo okuženi.
Samo poglejte si tole in se vprašajte, če je lepo in prav, da z nocebom
https://en.wikipedia.org/wiki/Kurdaitcha
Če tega ne bi prebrala, bi mislila, da Trumpu ne bo uspelo rešiti Amerike. Toda Trump je rekel, da je smrtnost pod enim odstotkom in to bo za republikance placebo, ki jih lahko reši pred italijanskim in španskim scenarijem. Drugi pa kar lepo obračajte kost in se potem čudite, da bodo imeli v Švici, Ameriki, na Švedskem, v Nemčiji nizko smrtnost a v krajih z medijskim nocebom ogromno smrtnost. To je obračanje kosti in ta kost obrnjena v žrtev lahko ubije tudi žrtev brez krone.
Tako, da umrejo tudi ljudje, ki sploh niso okuženi, samo zgodi se jim pač. Predvsem tistim, ki imajo težave s srcem ali živci lahko takšnele novice povzročijo tudi smrt. Strah tudi ubija, mislim, da še bolj zanesljivo kot virus.
V Italiji statistično umre cca. 635000 ljudi vsako leto, kar pomeni cca 1740 na dan, kar je normalno stanje. Danes skrivajo podatke o vseh umrlih v Italiji na dan, objavljajo pa, da umre cca 800 ljudi dnevno za korona virusom. Če to drži, pomeni, da bi moralo biti število umrlih dnevno cca 2500. Po statističnih podatkih danes pa je menda Italiji vseh smrti dnevno nekaj več kot 1700. To pomeni, da so podatki o 800 mrtvih zaradi korona virusa lažni, oziroma da gre za najmanj grdo manipulacijo s ciljem delti čim večjo paniko med prebivalstvom. Potem imamo posnetke iz intenzivne nege, kot, da ne bi bili ljudje vsak dan na intenzivni negi, in potem nam kažejo, kako tovornjaki vozijo krste, kot da v bolnicah ljudje ne bi umirali vsak dan.
V Sloveniji je število domnevno mrtvih zaradi korona virusa statistično tako majhno, da se pač ne more narediti nekih zaključkov, če so te osebe res umrle zaradi koronavirusa. Je pa zadnjič tudi minister za zdravstvo Gantar povedal, da so vsi umrli zardi koronavirusa imeli obenem druge težke bolezni in da se torej ne more trditi, da je bil ta virus res vzrok teh smrti.
In vi, ste se že javili za prostovoljno pomoč bolnikom, ko vas ni nič strah? Ste šli pomagat negovalcem v dom upokojencev v Šmarje? Kaj še čakate?
V tisti dom je virus prišel po človeških nogah. Če se ljudje ne bi vlačili po Italiji, Afriki in Kitajski ne bi vlačili virusov iz kraja v kraj. Toda zdaj je že prepozno za karanteno. Karanteno bi morali postaviti takrat, ko smo videli mrtve stare Kitajske komuniste, ne se pa še naprej vlačiti po svetu. Toda ljudje preveč potujejo in posledično uničujejo ozračje, dvigajo cene nafte in nosijo bacile in viruse iz kraja v kraj. Ljudje pač preveč divjajo iz države v državo. Toda zdaj je že prepozno za karanteno, ker se okužiš lahko praktično kjerkoli in od kogarkoli. Zdaj je že prepozno. Karantena zdaj bo samo uničila gospodarstvo. Tako zelo, da ne bomo imeli mrtvega samo Nemškega ministra. Država se bo zadolžila in potem bo potrebno vse to plačati. Takrat bomo videli več samomorov kot bi bilo smrti zaradi virusa. Tako je to. Memento mori. Umrla boš. Vsi bomo umrli.
Frankfurt, 29. marec 2020 (MOREL/Fonet)- Finančni minister nemške zvezne dežele Hessen Thomas Schäfer je naredil samomor. Deželni premier Volker Bouffier je ocenil, da so bili razlogi za to dejanje finančne težave, ki jih je povzročila pandemija koronavirus. Schafer je bil najden na železniški progi v bližini Frankfurta. Policija izvaja preiskavo kot samomor. Dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung je zapisal, da je 54 letni Schafer pustil poslovino pismo. Bil je poročen in oče dveh otrok. Thomas Schäfer je bil zelo zaskrbljen, kako bo uspel izpolniti velika pričakovanja državljanov glede finančne pomoči zaradi koronavirusa. Do zadnjega trenutka je dan in noč delal na tem, kako naj bi krizo finančno in organizacijsko postavil pod nadzor. Te skrbi so ga zlomile, je povedal Bouffier
Mickin dodatek: Minister je videl kam vse to pelje. Pri nas bomo pa v roku dveh let videli histerijo in obup. Denarja ne bo niti za osnovna živila. Sistem bo razpadel. Preživele bodo države, ki so pravočasno zaprle meje in pravočasno uvedle karantene. Naša karantena je bila prepozna in zato je postala nepotrebna in bo samo uničila naše gospodarstvo. Ker karantena se naredi takrat, ko je virus zunaj, da ne gre not. Pri nas je pa notri in ga je toliko, da se upokojenci v domovih okužijo. HALO. Upokojenci v domovih se okužujejo, ker je zunaj toliko virusa. Res me zanima koliko asimptomatskih pacientov brez znakov okužbe teka po naših ulicah? Prepričana sem, da toliko, da je čisto vseeno, če se karantena kar ukine in se gremo švedski model.
Za take kot ste vi, se mora očitno tudi pri nas zgoditi Italijanski scenarij, da se boste lahko na lastne oči prepričali.
Kaj je, maloverni? Kaj ne berete Svetega pisma? Tam lepo piše:
Še pozneje se je prikazal enajsterim, ko so bili pri mizi. Grajal je njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli obujenega. Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«
(Mr 16, 14-18)
Kaj sedaj? Ali niste sprejeli vere, ali kaj? Pa sprejmite jo!
Le kaj bi se zgodilo, če bi doma ostali še vsi zdravniki, sestre, farmacevtke, trgovke, peki, policija, vojska, gasilci, civilna zaščita…??? Mar so ta življenja maj vredna kot druga, ti se žrtvujejo za bolnike, za nas, pozabljajo nase, na svoje domače??
Nisem za skupne sv. maše, a za obisk bolnih na prve petke da, duhovnik naj bi bil primerno zaščiten ali vsaj opravi klic po telefonu, skaypu, podelitev zakramentov ob zadnji uri. Kontakt s človekom v stiski mora biti nad vsemi ukrepi, tehnika omogoča več načinov!
V tisti dom je virus prišel po človeških nogah. Če se ljudje ne bi vlačili po Italiji, Afriki in Kitajski ne bi vlačili virusov iz kraja v kraj. Toda zdaj je že prepozno za karanteno. Karanteno bi morali postaviti takrat, ko smo videli mrtve stare Kitajske komuniste, ne se pa še naprej vlačiti po svetu. Toda ljudje preveč potujejo in posledično uničujejo ozračje, dvigajo cene nafte in nosijo bacile in viruse iz kraja v kraj. Ljudje pač preveč divjajo iz države v državo. Toda zdaj je že prepozno za karanteno, ker se okužiš lahko praktično kjerkoli in od kogarkoli. Zdaj je že prepozno. Karantena zdaj bo samo uničila gospodarstvo. Tako zelo, da ne bomo imeli mrtvega samo Nemškega ministra. Država se bo zadolžila in potem bo potrebno vse to plačati. Takrat bomo videli več samomorov kot bi bilo smrti zaradi virusa. Tako je to. Memento mori. Umrla boš. Vsi bomo umrli.
Frankfurt, 29. marec 2020 (MOREL/Fonet)- Finančni minister nemške zvezne dežele Hessen Thomas Schäfer je naredil samomor. Deželni premier Volker Bouffier je ocenil, da so bili razlogi za to dejanje finančne težave, ki jih je povzročila pandemija koronavirus. Schafer je bil najden na železniški progi v bližini Frankfurta. Policija izvaja preiskavo kot samomor. Dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung je zapisal, da je 54 letni Schafer pustil poslovino pismo. Bil je poročen in oče dveh otrok. Thomas Schäfer je bil zelo zaskrbljen, kako bo uspel izpolniti velika pričakovanja državljanov glede finančne pomoči zaradi koronavirusa. Do zadnjega trenutka je dan in noč delal na tem, kako naj bi krizo finančno in organizacijsko postavil pod nadzor. Te skrbi so ga zlomile, je povedal Bouffier
Mickin dodatek: Minister je videl kam vse to pelje. Pri nas bomo pa v roku dveh let videli histerijo in obup. Denarja ne bo niti za osnovna živila. Sistem bo razpadel. Preživele bodo države, ki so pravočasno zaprle meje in pravočasno uvedle karantene. Naša karantena je bila prepozna in zato je postala nepotrebna in bo samo uničila naše gospodarstvo. Ker karantena se naredi takrat, ko je virus zunaj, da ne gre not. Pri nas je pa notri in ga je toliko, da se upokojenci v domovih okužijo. HALO. Upokojenci v domovih se okužujejo, ker je zunaj toliko virusa. Res me zanima koliko asimptomatskih pacientov brez znakov okužbe teka po naših ulicah? Prepričana sem, da toliko, da je čisto vseeno, če se karantena kar ukine in se gremo švedski model.
1% smrtnost pomeni 5.5 mio mrtvih v Evropi, 1.2mio v Rusiji in 3 mio v ZDA.. Janez a nastevam dalje? In trenutna smrtnost je ob vseh izvedenih ukrepih in zdravljenjem na aparatih v intenzivnih oddelkih bolnisnic ki ze sedaj komaj zmorejo!
Zakaj so trgovine z živili in lekarne odprte, prav tako pa delujejo ostale ti. nujne dejavnosti? Zakaj Sv. Maša, Sveta Evharistija, ostali Sveti Zakramenti in Zakramentali Katoliške Cerkve ne štejejo med nujne dejavnosti, pa čeprav je od njih v veliki meri odvisno večno zveličanje duš, večna usoda ljudi? Kako to, da se lahko držimo osnovnih higienskih pravil, ko gre za čakanje v vrsti pred trgovino, ohranjanje varnostne razdalje na prostem in v zaprtih prostorih, razkuževanje rok, nošenje obraznih mask in rokavic – vse to, da bi razumno zmanjšali tveganje prenosa virusa in ščitili najbolj ranljiv – ko opravljamo dejavnosti, da zadostimo svojim telesnim potrebam (hrana, pijača, higiena, telesno zdravje …) – duhovni hrani, brez katere je vse ostalo, kar imamo, vredno nič, pa se kar odrečemo? Najbrž poznate odgovor Sv. mučencev iz Abitene, ko so jih poganski rimski oblastniki zasliševali, zakaj so se zbrali pri Sv. Maši, čeprav je cesar to prepovedal: “Sine dominica non possumus!” Torej: “Brez nedelje nam ni živeti!”
Pisec članka je napisal takole: “Božjemu ljudstvu je letos ‘predpisana dieta’, postí se svetega evharističnega kruha, zato ga v svetem obhajilu ne bo mogoče izbrati. Tega ni nihče vesel. Vendar pa se Božjemu ljudstvu kljub temu ni potrebno postíti ne Kristusa, ne velikonočnih praznikov, čeprav bodo res podvrženi shujševalni kuri. Pomoč nam je dana v obliki obnovljene družinske molitve in prenašanja svetih obredov prek različnih medijev. Kdor tega ne izkoristi, pač veliko pove o svoji veri.
Katoličan torej lahko tudi v tej izjemni situaciji hkrati izbere Boga in državo. Ko ostajamo doma, ostanemo solidarni z ranljivostjo sebe in drugih, ob tem pa se Bogu nikakor ne odrečemo. Zaradi diete pa bomo, ko bo ta mimo, k Božjemu oltarju morda pristopali z večjo vero in hvaležnostjo.”
Prenesimo to logiko na telesno hrano in vse telesne potrebe oz. potrebščine za vsakdanje življenje. Zaradi ontoloških razlik med snovnim in duhovnim bo to sicer le šepava in groba, celo absurdna analogija, tudi zato, ker so nekatere duhovne dobrine, npr. milosti, še vedno dostopne zaradi omilitvenih sredstev (poglobljena molitev, nadomestne pobožnosti, ohranjanje občestva verujočih …), vendar pa nam pomaga vsaj nekoliko dojeti trenutno stvarnost. Kako bi se počutili, če bi posvetne oblasti zaprle še trgovine s hrano in z vsemi nujnimi potrebščinami, lekarne, bencinske servise itn., skoraj povsem ustavile storitve celotnega javnega sektorja, zlasti zdravstvo in socialno varstvo, ter omejila državotvorne funkcije in delovanje komunalne infrastrukture na minimum? Te dobrine bi bile v celoti na voljo samo nosilcem oblasti in izvajalcem oz. nadzorovalcem teh storitev: političnim funkcionarjem in javnim uslužbencem, kar bi običajnim državljanom tudi dali vedeti preko občil oz. dostopnosti informacij o tem režimu preskrbe. Tisti v pomanjkanju bi lahko opazovali tiste v obilju, ne bi pa mogli priti do njih. In tu gre zgolj za časne, minljive dobrine, za snovno hrano in potrebščine tega sveta.
Jezus Kristus je v Presveti Evharistiji Kruh Življenja, in če ne uživamo Mesa Sina Človekovega in ne pijemo Njegove Krvi, nimamo življenja v sebi. GOSPOD Jezus v Svetem Obhajilu je naša moč. Brez te vsakdanje hrane za večno življenje duše in telesa duhovno slabimo (če jo prejemamo vredno, torej v stanju posvečujoče milosti). Duhovno stradanje pa bo prineslo strahotne posledice za večni blagor vseh nas: ogroženo je zveličanje številnih duš, tveganje za večno pogubljenje v Peklu pa še večje kot običajno. Postiti se Kruha Življenja oz. biti prikrajšan za Sveto Evharistijo se nikakor ne more primerjati s postom od telesne hrane, ki je lahko duhovno in telesno zdravilen ter nas usmerja oz. razpoloži za Boga in osvobaja napačnih navezanosti na minljive dobrine. Gre za odtegnitev od tistega, kar je življenjskega pomena za dušo – zlasti njeno večno usodo. Je še veliko hujše, kot če bi človeškemu telesu odtegovali kisik ali ovirali krvni obtok.
Sv. Pater Pij iz Pietrelcine je dejal, da bi svet laže shajal brez Sonca kot brez Presvete Evharistije. Hvala Bogu, da tega še nismo neposredno izkusili, saj duhovniki in škofje še vedno mašujejo vsaj zasebno, tako da se hranijo s Kristusovim Telesom in Krvjo; da je veliko neposrednih prenosov Sv. Maš po različnih medijih, da je na voljo vsaj pobožnost Duhovnega Svetega Obhajila in da je kar precej spodbud za blaženje strahotnega pomanjkanja duhovne hrane, tako da je duhovna škoda vsaj nekoliko omiljena. Dobro je, da škofje javno molijo Sveti Rožni Venec in da je bil slovenski narod posvečen združenima Srcema Jezusa in Marije. Toda dolgotrajna odtegnitev Zakramentov in Zakramentalov Katoliške Cerkve bo za verno ljudstvo kljub vsemu temu imelo posledice. Težke. Ne glede na vse omilitvene ukrepe ostaja dejstvo, da dušni pastirji ne hranijo svoje črede in je ne oskrbujejo z Zakramenti in Zakramentali, ta je posledično zapuščena, vedno bolj sestradana, nima dostopa do cerkva, do obiskovanja Najsvetejšega, ki je zdaj v Tabernakljih zaprt še bolj kot običajno – in to zaradi napačne odločitve škofov, ki skoraj povsem opušča nadnaravni pogled ter pravilno hierarhijo vrednot – osnovni zakon Cerkve je vendar zveličanje duš. Toda Bog in Njegovi Nauki se niso spremenili. Le naša vera je hudo opešala in zaupanje v človeka nas je preslepilo, namesto da bi zaupali v Boga in Njegovo Previdnost, Vsemogočnost, Usmiljenje in Pravičnost. Kaj pa pravi Božja Beseda – Sveto Pismo – o človeku, ki zaupa v človeka, in o človeku, ki zaupa v Boga, pa je tudi dobro znano. A to, da se dušni pastirji še hranijo, ne hranijo pa lačne črede, kar je njihova dolžnost pred Bogom, me navdaja z grozo, saj v tem slutim še enega od vidikov Kristusovih Besed, ko bo kot Sodnik v Mogočni Slavi ob Svojem Drugem Prihodu Sodil žive in mrtve, kakor piše v 25. poglavju Evangelija po Sv. Mateju, npr. v vrstici 42 (SSP3): “Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti (…)”.
Kako pa je Katoliška Cerkev v svoji zgodovini ravnala v času epidemij?
Sv. Mati Terezija iz Kalkute je dobro znana po svoji pomoči najbolj zapuščenim – ki so mdr. imeli tudi številne nalezljive bolezni. Zase se ni bala in Bog jo je varoval.
Bl. Oče Damijan de Veuster je bil duhovnik, apostol gobavcev na otoku Molokai. Povsem se je daroval, da bi reševal njihove duše in blažil njihovo strašno trpljenje ter zapuščenost. Svoje življenje je dal zanje, ker je posnemal Jezusa Dobrega Pastirja, četudi so mu predstojniki branili oditi na to poslanstvo, ki je veljalo za smrtno obsodbo. Tudi sam se je okužil.
Gojenci torinskega Oratorija Sv. Janeza Boska so v času epidemije kolere stregli bolnim. Don Bosko je zanje maševal in jih vsak dan obhajal na jezik ter jih oskrboval z vsemi potrebnimi Zakramenti, prav tako pa jih je napotil, da so molili k Mariji Pomočnici Kristjanov in varstva iskali pri njej. Mati Sv. Janeza Boska, Častitljiva Marjeta Occhiena Bosko, je gojence poučila, naj si roke umivajo s kisom, da bodo zmanjšali možnost okužbe. In dejansko nihče od fantov ni zbolel za kolero, kajti Bog jih je na priprošnjo Sv. Marije Pomočnice obvaroval, oni pa so ravnali z vero in razumom.
V času Sv. Karla Boromejskega, milanskega nadškofa in kardinala, so posvetne oblasti prebivalstvu naložile karanteno in socialno izolacijo, torej so prepovedale tudi verske shode oz. obrede. Kako pa se je na kugo odzval ta veličastni vzor duhovniškega junaštva – ki, čeprav je celo sam delil Sv. Obhajilo na jezik umirajočim kužnim bolnikom – kuge ni dobil, si lahko preberete tukaj: https://www.cfnews.org.uk/how-st-charles-borromeo-braved-the-epidemic-of-his-time/
Tudi Sv. Alojzij Gonzaga je v tistem času skrbel za obolele, a je zbolel tudi sam in mlad umrl, saj je bil po Kristusovem Vzoru pripravljen dati svoje življenje za druge.
Verjetno je dobro znan tudi junaški svetniški vzor Sv. Roka, spokornika, doma iz Montpelliera v Franciji, ki se je med romanjem v Rim sredi 14. stoletja znašel sredi strahotne epidemije kuge. Ponižno je stregel bolnikom, nekatere celo čudežno ozdravil, ko pa je še sam zbolel, se je samoizoliral v samotni koči, kjer je zanj skrbel Bog: angel, ki ga je na koncu čudežno ozdravil, mu je prinašal vodo, pes z bližnjega gradu pa mu je nosil kruh. Ob eni izmed kasnejših epidemij kuge proti koncu 15. stoletja, ko je bil Sv. Rok že kanoniziran, so se v enem od severnoitalijanskih mest z velikim zaupanjem priporočali njegovi priprošnji in njemu na čast opravili spokorno procesijo – in kuga je nenadoma prenehala.
Kako pa je ravnal Sv. Papež Gregor Veliki ob izjemno hudi epidemiji kuge v Rimu v letih 590-591? Takole: https://www.roman-catholic-saints.com/plague-in-rome.html
Izkazala se je Božja Vsemogočnost, tako da je kuga med spokorno procesijo v hipu prenehala, kar je naznanilo veličastno videnje Sv. Nadangela Mihaela, ta se je udeležencem procesije prikazal nad Hadrijanovim mavzolejem – današnjim Angelskim gradom – in svoj meč vtaknil nazaj v nožnico.