Narobe svet: »varuhi javnega interesa« nad tožilko, ker je novinarju posredovala informacije javnega značaja o nosilcu politične moči

Rok Čakš
3

Delo, Dnevnik in Večer imajo problem. Skupaj prodajo zgolj še 70 tisoč izvodov svojih časopisov, oziroma 40 % naklade izpred desetih let. in trend do nekdaj osrednjih slovenskih medijev ostaja neusmiljen. Sčasoma so izgubili večino bralstva in zašli na medijsko obrobje. Pred popolno marginalizacijo jih še ohranja relikt slovesa stare slave iz časov, ko so obvladovali monopoliziran medijski trg.

Njihovo prevlado je načel svetovni splet in prav nanj se izgovarjajo ob pojasnjevanju zatona branosti svojih tiskanih izdelkov. Vendar če bi bil problem zgolj splet, bi padec naklade nadomestili s prodajo spletnih naročnin. A številke so kruto sporočilne; vsi skupaj imajo 645 spletnih naročnikov, le petino toliko kot  denimo časopis Finance. In začuda (ali pa tudi ne) je tudi teh iz leta v leto manj. Večer je nad njimi že obupal in se pred popolno marginalizacijo rešuje z odprtjem vseh spletnih vsebin.

Naj si še toliko zatiskajo oči, je njihova težava drugje. Sčasoma je bralstvo, tudi s pomočjo alternativnih spletnih medijev, spoznalo, da jih s svojim pogosto tendencioznim in manipulativnim poročanjem žejne vodijo čez vodo. Prodanih naklad tako ni odnesel internet, temveč erozija zaupanja in verodostojnosti v njihove medijske izdelke. Bralci jim enostavno niso več verjeli in mediju se ne more zgoditi nič hujšega kot to.

Po logiki stvari bi se medijski varuhi javnega interesa morali postaviti v bran »šibkejšega« proti nekomu, ki deluje s položaja oblasti.

Varuhi javnega interesa proti javnem interesu

Primerov je mnogo, a poglejmo zgolj zadnjega. Prodoren spletni medij Podcrto.si je po črki zakona uspel doseči javno objavo kazenskih ovadb na račun vplivnega politika, ki ima moč, da s pozicije oblasti »ureja to in ono«. Po sumu policije  naj bi ta politik izsiljeval, utajeval davke, zahteval podkupnine … ter – zahteval in sprejel – spolni odnos.

Po logiki stvari bi se medijski varuhi javnega interesa morali postaviti v bran šibkejšega proti nekomu, ki deluje s položaja oblasti. Tovrsten sum, ki ga ne podaja kdorkoli, temveč državni organi pregona, je namreč prvorazredna tema javnega interesa, saj predpostavlja, da nekdo izkorišča svoj družbeni položaj v svoj prid na račun šibkejših – tistih, ki so se mu, ali pa ne, pripravljeni ukloniti. Povrh vsega je tu še potencialna stiska ločene matere samohranilke, kar primeru daje dodatno občutljivost.

Grda grda tožilka, ker ne preprečuje zakonske pravice javnosti do obveščenosti

A to ni smer, v katero bi opevani preiskovalni novinarji teh časnikov usmerili svojo pozornost. Namesto tega so sledili politikovem napadu na državno tožilko ter včeraj orkestralno objavili naslove: Nevarna tožilska novost,  Tožilski precendens šokiral , Odprta sezona lova na ovadbe. Podobno stališče je v novinarskem komentarju zavzela celo POP TV, televizija, katere postavljanje na stran »malega človeka« proti politikom na oblasti je stalna praksa.

Mediji sicer niso tu, da sodijo – končno sodbo bo politiku izrekla (verjetno najvišja) državna sodna instanca, so pa tu, da zastopajo javni interes, med katerega v prvi vrsti sodi pravica javnosti do obveščenosti, sploh ko gre za voljene nosilce javnih funkcij.

Kako si lahko, brez da jim očitamo profesiolano kapitulacijo in v nebo pijoče politično agitatorstvo, razlagamo takšno stališče navedenih medijev?

A ironija ne bi mogla biti večja – novinarji, ki v imenu javnega interesa za pridobivanje informacij uporabljajo vse legalne in nelegalne načine (kar je tudi prav!), sedaj napadajo odločitev tožilke, ker je Zakon o dostopu do informacij javnega značaja interpretirala v njihov prid in se ni sklicevala na izjeme.

Kako si lahko, brez da jim očitamo profesiolano kapitulacijo in v nebo vpijoče politično agitatorstvo, razlagamo takšno stališče navedenih medijev? Glede na zgodovino vsega, kar so kdajkoli do sedaj objavljali, zakaj jih je javna objava obremenilnih informacij na račun nosilca javne funkcije zaskrbela ravno sedaj in ravno v primeru dotičnega politika?!?

Racionalnega pojasnila, ki bi ohranjalo njihovo profesionalno dostojanstvo, za to ne vidim, kot tudi ne logične razlage osupljive usklajenosti objav štirih medijev z istim sporočilom v istem trenutku.

Stari novinarski maček Bojan Požar je zapisal, da so potrebovali dva dni za strnitev vrst in usklajen frontalni stampedo na tožilko, ker je objavila dokumente o dotičnem politiku. Dodal je še, da ga je v takšnih trenutkih sram, da je slovenski novinar a hkrati vesel in ponosen, da sam ni takšen.

In čeprav ima o Požarju marsikdo kaj za pripomniti, še enkrat več njegova interpretacija dogodkov najbolj verodostojno pije vodo.

3 KOMENTARJI

  1. na račun Požarja dajejo pripombe zgolj tisti, ki si ne upajo povedati, kar itak vedo, ker so zavezani k ”molčečnosti”, razen, v primeru, ko ga za osovraženo desnico.

  2. Ali je moralno objavljati obtožnice, ali ne, je vprašanje, ki ga je potrebno razrešiti na splošno.
    To, kar se dogaja sedaj je prvovrstna svinjarija.
    Večina obtožnic pricurlja v javnost na nelegalen način z določenim namenom.
    Priviligirani novnarji iz priviligiranih novinarskih hiš, pridejo do obtožnic bodisi s podkupovanjem, bodisi dobijo obtožnice z namenom, da diskereditirajo določeno osebo še preden se je sploh sodni proces začel in še sploh ni jasno, ali je prizadeti storil kaznjivo dejanje, ali ne.
    Objavljanje obtožnic je zelo dvorezen meč,saj lahko s takšnimi objavami linčamo ljudi, ki sploh niso krivi in jih na procesu oprostijo.
    Kdo potem odgovarja za škodo, ki jo takšne osebe utrpijo?
    Poglejmo si prvaka največje opozicijske stranke Janeza Janšo, proti kateremu je sproženo na stotine obtožnic, zaenkrat pa pravomočno še ni bil obsojen. Uterpel je tako hudo škodo, da je kot politik praktično onemogočen. Postal je simbol negativnosti v Sloveniji. Za vse, kar v Sloveniji ni dobro, je kriv Janez Janša.
    Seveda pa imamo tudi primere, ko obtožnice razkritemu lopovu ne škodijo. Celo več, na politični lestvici mu dvigujejo rejting.
    V praksi pa imamo dva tipa novinarjev. Mislim, da lahko uporabim na eni strani Požarja, ki ima nevrejetno dosti znancev, ki mu zaupajo in sporočajo najarazličnejše podrobnosti določenih zakulisnih dogodkov, ki jih nato objavlja in preverljivo se odvijajo točno tako, kot njihov razvoj raziskovalni novinar napove.
    Drugi novinar je sicer avanziral in zapustil čredo račk, saj je odšel na mnogo bolje plačano službeno mesto, po zaslugi nečednih poslov, ki jih je kot novinar opravljal. Gre za Paraprotnika, Roka, seveda. Bil je člen verige, ki je imela za cilj diskreditirati opozicijo, stranko SDS in seveda v prvi vrsti Janeza Janšo. Ni dvoma, da je do obtožnic prihajal zato, ker je bil člen verige, ki je imela nalogo čim bolj očrniti Janšo in njegovo stranko, ki ogroža mafijo v Sloveniji. Prav tisto mafijo, ki je potem Praprotnika vzela med sebe in mu odprla finančna nebesa.
    Imamo torej novinarstvo, ki s svojo vztrajnostjo in profesionalnostjo prihaja do informacij, ki jih mora pravilno oceniti in analizirati ter predvideti, kaj se bo zgodilo. Oceniti mora tudi zanesljivost informacije, saj je rob, po katerem se tak novinar giblje zelo oster in kaj lahko mu spodrsne. Požar je že občutil na stotine pritožb in celo mnogo procesov je bilo sporženih proti njemu. Mnoge je dobil, tako da ima pozitiven saldo. Kljub nekaterim porazom vztraja. Praprotnik je dobval informacije na krožniku z enim samim namenom, da z objavo obtožnic čim bolj škodi žrtvi, ki jo je obdeloval. To je zloraba novinarstva. To je politična propaganda, agitprop, kot temu pravijo boljševiki, ki se jih Slovenija kljub informbiroju, propadu komunizma in uvedbi hibridne demokracije, še ni zenebila.
    Naj velja sklep: obtožnic se ne sme objavljati. V nobenem primeru. Kaznjio pa mora biti posredovanje obtožnic v javnsti In kazni morajo biti drakonske. Najmanj prepoved opravljanja poklica v katerikoli državni ustanovi. Dožovljensko. Vsi tisti, ki ovirajo preiskavo in sledenje tistim, ki obtožnice posredujejo javnosti pa morajo takoj zapustiti položaj. Torej če pricurlja obtožnica v javnost mora odstopiti šef oddelka, kjer je obtožnica nastala. Tri takšne objave pa stanejo glavo šefa policije. Davakrat toliko pa ministra ali minisrico.
    Na ta način bi bilo konec z najetimi novinarji, propagadisti,pa tudi v policiji, na tožilstvu in upravi bi zavladal red.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime