Naredite mi to deželo spet deželo neizobražene drhali!

»V resnici se meni zdi v tem trenutku … točno to, da je diskurz in interpretacijo sveta, ki je nekoč pripadala medijem, prevzela popolnoma neizobražena drhal.«

Poved z atomskim nabojem, katero si je Boštjan Videmšek privoščil izreči v Odmevih, je temperaturo razprav na družabnih omrežjih dvignila do vrelišča. Nič čudnega, tam se pač potika »neizobražena drhal«, ki jo je novinar Dela imel v mislih.

Ne izgubljajmo časa z lažnim zgražanjem, moraliziranjem in sprenevedanjem, kot da ne razumemo, o čem/kom točno je govoril. A prav tako si ne zatiskajmo oči pred resnico, da bi izrečeno v praktično vseh drugih kontekstih ponovno sprožilo orkester krikov o razmahu sovražnega govora in splošni fašistizaciji družbe. Najbrž bi se oglasil sam predsednik vlade in za to požel bučen aplavz zaskrbljenih novinarjev in mnenjskih voditeljev.

A na srečo, za glasnika seveda, naslovniki niso migranti, muslimani, Romi, istospolni ali pripadniki drugih sociološko prepoznanih prikrajšanih družbenih skupin, temveč povsem navadni člani naše družbe. Običajni, neizstopajoči, povprečno naravnani avtohtoni pripadniki slovenskega naroda. Večinoma pač »beli, zdravi, dobro situirani starejši moški, ki imajo vse, a mislijo, da jim pripada več,« kot jih je nekoliko konkretneje opredelila docentka s FDV dr. Barbara Rajgelj.


Od kod frustracija?


Zaradi predstavljenih okoliščin nam torej, hvalabogu, Boštjanove pravice do svobode izražanja ni potrebno braniti. In ker smo se odpovedali tudi moraliziranju, nam ne preostane drugega kot osredotočenje na vsebino, oziroma bolje povedano, na vzroke in posledice njegovega frustracijskega izbruha.

Ker gre točno za to. Za frustracijo, občutek nemoči, da v svojem, donedavna ekskluzivističnem poklicu, z opisovanjem stvarnosti ljudem posreduje resnico delovanja sveta – seveda takšno, kot jo vidi in razume sam.
In prav na tej točki je v črno luknjo zdrsnila interpretativna resnica večine osrednjih medijev. Pri predstavljanju enostranske, parcialne, lastne aktivistične realnosti, ki so jo prodajali kot absolutno resnico brez pravice dopolnitve, priziva ali ugovora.

Boštjanu ne moremo oporekati, da njegova resnica ni prava, pristna, otipljiva, zgrajena na solzah in blatu najokrutnejših človeških usod, na odtisih najsurovejše realnosti. A hkrati tudi ni absolutna, z njo se ne da celovito, s ptičje perspektive, razumeti kompleksne realnosti sodobnega sveta. Mogoče je novinarjeva resnica del, zagotovo pa ne celota, dokončana slika v vsej globini njene razsežnosti.

In prav na tej točki je v črno luknjo zdrsnila interpretativna resnica večine osrednjih medijev. Pri predstavljanju enostranske, parcialne, lastne aktivistične realnosti, ki so jo prodajali kot absolutno resnico brez pravice dopolnitve, priziva ali ugovora.

Kot ne omenjam prvič, se je pokroviteljska, egocentrična zabloda, da so oni tisti, ki bodo podučili, razsvetlili nerazgledan narod (»popolnoma neizobraženo drhal«), najlepše pokazala ob množičnem nezakonitem prehodu migrantov skozi Slovenijo septembra 2015.

Ko so med migrantsko krizo dovolili le razpravo o njeni humanitarni dimenziji, demonizirali pa varnostno razsežnost nekontroliranega prehoda pol milijona tujcev preko zunanjih meja EU, so zabili nož v srce kredibilnosti lastnega diskurza interpretacije sveta. S podcenjujočim odnosom do lastnega občestva, prepričanjem, da je nesposobno presojanja med prav in narobe, razlikovanja med dobrim in zlim, so zgolj z drugimi besedami povedali tisto, kar si je Videmšek drznil izreči neposredno v eter: da jih vseskozi imajo za nezaupanja vredno popolnoma neizobraženo drhal.

Kdo so bili njihovi učitelji?


Pri vsem tem ni bistvenega pomena, ali je denimo šestdeset tisoč nekdanjih bralcev Dela, ki maja 2019 po lastni odločitvi nimajo več privilegija prebirati doživljajsko bogatih Videmškovih tekstov, dejansko "popolnoma neizobražena drhal". Težko pa je spregledati, da se je ta "drhal" (ali kakorkoli ji že pravimo), leta in desetletja "izobraževala" s prebiranjem ravno teh dveh ali treh časopisov ter spremljanjem tiste ene državne televizije, od katerih v dobi internetne pluralnosti tako množično bežijo.

Kot je tudi težko spregledati, da je vsa ta "popolnoma neizobražena drhal" produkt našega kvalitetnega javnega šolstva, za katerega minister Pikalo, sindikalist Štrukelj in drugi levi ideologi pravijo, da je "med najboljšimi na svetu". Da je tako vrhunski, da vanj ne moremo spustiti kaj več kot pet do šest zasebnih šol, ker bi ga, kot nas prepričujejo, zamajali do temeljev.

In dejstvo je, da se ta neizobražena drhal, vsaj kar se medijev tiče (v šolstvu ji še ne dovolijo), vse bolj odvrača od nekdanjih k novim učiteljem z druge strani zidu, podrtega z rušilno močjo digitalne revolucije. Tudi med njimi niso sami biseri in ne manjka lažnih prerokov. Pa vendarle se je "neizobraženi drhali"  šele zadnja leta na dosegu roke razprostrlo bogastvo zbranega svetovnega znanja.

Morda se tudi to v končni fazi in izmerjeno v povprečju ne bo poznalo toliko, da bi Boštjan Videmšek čez deset let z Rosvito Pesek v Odmevih o Slovencih vendarle spregovoril z nekoliko bolj izbranimi besedami. A časi, ko bi nekdo lahko upravičeno zavpil: "naredite mi to deželo spet deželo neizobražene drhali," torej takšno, kakršno sta vzgojila monopolni jugoslovanski in nato slovenski medijski in šolski sistem, so, upajmo, za vedno minili.



Svet, kot ga interpretira (po Videmškovo) "neizobražena drhal":

https://twitter.com/Maja_Kocjan/status/1126219195056885762



Podprite nas!

Na Domovini začenjamo z redno letno donacijsko akcijo, s katero vi, spoštovani bralci, po svoji presoji in močeh omogočate delovanje medija Domovina.

Vabimo vas, da nas podprete, četudi se kdaj z nami ne strinjate. Zagotavljamo, da vas zato ne vidimo kot "popolnoma neizobraženo drhal".

Podprete nas lahko na tej povezavi.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30