Naravnih katastrof je morda vse več, a izgub življenj vse manj
POSLUŠAJ ČLANEK
HumanProgress.com je nedavno twitnil, da je v zadnjih sto letih postalo stokrat manj verjetno, da nekdo na svetu umre zaradi klimatskih dogajanj. Delajmo se, da nismo razumeli, da s tem stran hoče sejati dvom v resničnost klimatskih sprememb (ne prav brihten poskus). Sicer pa se lahko ozremo okrog sebe in malo v svoj spomin: kdaj je nazadnje kdo, ki smo ga poznali, umrl zaradi naravnih nesreč? Ali da bi umirale množice? Pred stotimi leti se je ta nevarnost zdela še kako resnična! Ali res danes živimo v toliko boljšem svetu, kot zagovarja tudi stran HumanProgress?
V "razvitem svetu" odmevajo smrti ob naravnih nesrečah res močno - vedno jih razumemo tudi kot hudo napako pristojnih služb (in iščemo krivca še takrat, ko ga res ne more biti). Težko bi rekli, da smo kako silno dobro pripravljeni na hujše vremenske spremembe in pojave, a kar dobro nam jih uspe - preživeti. Lahko zmanjka elektrike, lahko se prekinejo telekomunikacije, lahko je treba dovažati pitno vodo, lahko nastane hujša premoženjska škoda, so ranjeni in travmatizirani, moten je pouk in proizvodnja ...
A včasih se zdi, da je za marsikoga tudi to dobra poslovna priložnost - spomnimo se prodajanja agregatov ob "velikem žledu" pred leti. Bolj ali manj se vse vrti okrog gospodarskega šoka, družbene službe solidarnosti in pomoči pa poskrbijo, da se izide tudi šibkejšim. Smrt zaradi naravnih nesreč je tako pravzaprav težko merilo, koliko te naš prostor res prizadanejo. Otroci so seveda veseli, ker ni šole. In verjetno se ljudje brez vse elektronske krame okrog sebe spet malo več pogovarjajo.
Ob tistem žledu je bilo baje spočetih tudi nesorazmerno veliko otrok ... A vendar, treba je najprej sploh preživeti, če naj bi (bolj ali manj) trpel zaradi posledic - in to nam gre res kar dobro od rok.
Pa ne gre le za naravne nesreče - tudi od drugih glavnih razlogov za "prezgodnjo" smrt so nam uspeli veliki koraki: smrtnost zaradi večine bolezni, smrtnost otrok, smrt zaradi delovnih nesreč ... Skoraj bi lahko rekli, da je eno glavnih znamenj napredka, da sme nadpovprečno velik delež populacije upati, da bo dosegel starost. Koliko novejših primerov v svoji okolici poznate, da bi kdo umrl od lakote?
Iz tega dejstva - ki je seveda čudovito - pa sledi tudi pomembna posledica. Spomnim se znanca, ki je pripomnil, da danes živimo v času, kjer smo zgubili občutek za svoje osnovne potrebe - ker živimo v družbi, kjer so nam zajamčene, in so tako samoumevne. Jesti, piti, imeti streho nad glavo in toploto pozimi, imeti obleko ... ko komu manjka tega, se zgrozimo in obtožujemo vse ustanove po vrsti.
A marsikje v svetu gre še vedno vsak dan znova večini skoraj samo za to - ali bom dočakal jutri. In dan za dnem boj - za obstanek. Ob tem je zanimivo, da poročajo, da so ti ljudje, ki tako živijo na robu smrti, precej bolj polni življenja in vedrine kot pa od vsepovsod zavarovani Zahodnjaki. Kot bi nehali ceniti življenje, ker se zanj ne naprezamo.
Predvsem pa se nam hitro zgodi, da postanejo čisto neogrožajoči dogodki kar naenkrat hude drame: smrt priljubljenega zvezdnika, konec serije, politični poraz, bankrot firme ... Slišal sem, da se človek zelo privadi na "stopnjo udobja", ki jo ima, in so potem tudi travme ob izgubi sorazmerne. Ampak mislim, da je zdravilno, da se sredi napada slabe volje, živčnosti in neuspeha spomnim, da sem vseeno živ, relativno zdrav in kolikor toliko na varnem. To mi vedno znova pride pred oči tudi ob kakšnem jugonostalgičnem jadikovanju. Danes je prehitro slišati, da nekdo "nima za stroške" in ga potem vsi pomilujejo.
A globalni podatek o napredku in izboljševanju stanja nas lahko zavede. Lahko je potuha in varljiva tolažba. Pod "dežnik" zelo visokega standarda razvitega sveta se kar nekako skrijejo vse tiste dežele, kjer je stanje precej slabše. Na mestu je prizadevanje za globalno pravičnost in solidarnost. Ne le v obliki (vsekakor hvalevrednih) intervencij ob naravnih nesrečah.
Ni pomembno le preprečiti smrti - pomembno je pomagati do dostojnega življenja. Za to pa bomo morali morda stopiti korak nazaj v hlepenju po napredku, ki ga stran HumanProgress tako poveličuje, in se bolj truditi, da se bo svet razvijal trajnostno.
Smrt ni edino merilo
V "razvitem svetu" odmevajo smrti ob naravnih nesrečah res močno - vedno jih razumemo tudi kot hudo napako pristojnih služb (in iščemo krivca še takrat, ko ga res ne more biti). Težko bi rekli, da smo kako silno dobro pripravljeni na hujše vremenske spremembe in pojave, a kar dobro nam jih uspe - preživeti. Lahko zmanjka elektrike, lahko se prekinejo telekomunikacije, lahko je treba dovažati pitno vodo, lahko nastane hujša premoženjska škoda, so ranjeni in travmatizirani, moten je pouk in proizvodnja ...
A včasih se zdi, da je za marsikoga tudi to dobra poslovna priložnost - spomnimo se prodajanja agregatov ob "velikem žledu" pred leti. Bolj ali manj se vse vrti okrog gospodarskega šoka, družbene službe solidarnosti in pomoči pa poskrbijo, da se izide tudi šibkejšim. Smrt zaradi naravnih nesreč je tako pravzaprav težko merilo, koliko te naš prostor res prizadanejo. Otroci so seveda veseli, ker ni šole. In verjetno se ljudje brez vse elektronske krame okrog sebe spet malo več pogovarjajo.
Ob tistem žledu je bilo baje spočetih tudi nesorazmerno veliko otrok ... A vendar, treba je najprej sploh preživeti, če naj bi (bolj ali manj) trpel zaradi posledic - in to nam gre res kar dobro od rok.
Izguba občutka za življenje
Pa ne gre le za naravne nesreče - tudi od drugih glavnih razlogov za "prezgodnjo" smrt so nam uspeli veliki koraki: smrtnost zaradi večine bolezni, smrtnost otrok, smrt zaradi delovnih nesreč ... Skoraj bi lahko rekli, da je eno glavnih znamenj napredka, da sme nadpovprečno velik delež populacije upati, da bo dosegel starost. Koliko novejših primerov v svoji okolici poznate, da bi kdo umrl od lakote?
Iz tega dejstva - ki je seveda čudovito - pa sledi tudi pomembna posledica. Spomnim se znanca, ki je pripomnil, da danes živimo v času, kjer smo zgubili občutek za svoje osnovne potrebe - ker živimo v družbi, kjer so nam zajamčene, in so tako samoumevne. Jesti, piti, imeti streho nad glavo in toploto pozimi, imeti obleko ... ko komu manjka tega, se zgrozimo in obtožujemo vse ustanove po vrsti.
A marsikje v svetu gre še vedno vsak dan znova večini skoraj samo za to - ali bom dočakal jutri. In dan za dnem boj - za obstanek. Ob tem je zanimivo, da poročajo, da so ti ljudje, ki tako živijo na robu smrti, precej bolj polni življenja in vedrine kot pa od vsepovsod zavarovani Zahodnjaki. Kot bi nehali ceniti življenje, ker se zanj ne naprezamo.
Predvsem pa se nam hitro zgodi, da postanejo čisto neogrožajoči dogodki kar naenkrat hude drame: smrt priljubljenega zvezdnika, konec serije, politični poraz, bankrot firme ... Slišal sem, da se človek zelo privadi na "stopnjo udobja", ki jo ima, in so potem tudi travme ob izgubi sorazmerne. Ampak mislim, da je zdravilno, da se sredi napada slabe volje, živčnosti in neuspeha spomnim, da sem vseeno živ, relativno zdrav in kolikor toliko na varnem. To mi vedno znova pride pred oči tudi ob kakšnem jugonostalgičnem jadikovanju. Danes je prehitro slišati, da nekdo "nima za stroške" in ga potem vsi pomilujejo.
Statistika je posplošenje
A globalni podatek o napredku in izboljševanju stanja nas lahko zavede. Lahko je potuha in varljiva tolažba. Pod "dežnik" zelo visokega standarda razvitega sveta se kar nekako skrijejo vse tiste dežele, kjer je stanje precej slabše. Na mestu je prizadevanje za globalno pravičnost in solidarnost. Ne le v obliki (vsekakor hvalevrednih) intervencij ob naravnih nesrečah.
Ni pomembno le preprečiti smrti - pomembno je pomagati do dostojnega življenja. Za to pa bomo morali morda stopiti korak nazaj v hlepenju po napredku, ki ga stran HumanProgress tako poveličuje, in se bolj truditi, da se bo svet razvijal trajnostno.
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
1 komentar
BARBARA RAKUN
Jernej, kako rahločutno je to napisano. Resnično se ljudje premalo zavedamo vrednosti samega življenja, da je preprosto tisto pravo, da ni treba ves čas noreti in hiteti za nekim napredkom, da je materialno minljivo, duhovno pa ni. Da ti ne pomaga ničesar materialnega, če ni zdravja, če ni odnosa, če ni otrok, če ni nekoga ob tebi, ki bi te objel, ki bi te pocartal, ki bi ti rekel, rad te imam. Kot da smo se navadili na to, da se nekdo slabo počuti, da nekdo naredi samomor, da se zgodi prometna nesreča itd. Izgubljamo občutek za sočloveka. To je pa zato, ker je vsak sam tako obremenjen s sabo, službo, domačim življenjem, da ne vidi več drugega človeka. Saj nočem posploševati, ampak v povprečju je tako.
Nazaj k naravi, nazaj k odnosom, nazaj k preprostemu življenju, umirjenemu življenju. Pa bo manj stresa, manj nepričakovanih nezgod, nesreč, manj bolezni itd. Nisem nasprotnica napredka, saj nam olajša življenje, vendar to ne more biti nadomestilo za odnose med ljudmi.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.