Naravnih katastrof je morda vse več, a izgub življenj vse manj

Jernej Kurinčič
4

HumanProgress.com je nedavno twitnil, da je v zadnjih sto letih postalo stokrat manj verjetno, da nekdo na svetu umre zaradi klimatskih dogajanj. Delajmo se, da nismo razumeli, da s tem stran hoče sejati dvom v resničnost klimatskih sprememb (ne prav brihten poskus). Sicer pa se lahko ozremo okrog sebe in malo v svoj spomin: kdaj je nazadnje kdo, ki smo ga poznali, umrl zaradi naravnih nesreč? Ali da bi umirale množice? Pred stotimi leti se je ta nevarnost zdela še kako resnična! Ali res danes živimo v toliko boljšem svetu, kot zagovarja tudi stran HumanProgress?

Smrt ni edino merilo

V “razvitem svetu” odmevajo smrti ob naravnih nesrečah res močno – vedno jih razumemo tudi kot hudo napako pristojnih služb (in iščemo krivca še takrat, ko ga res ne more biti). Težko bi rekli, da smo kako silno dobro pripravljeni na hujše vremenske spremembe in pojave, a kar dobro nam jih uspe – preživeti. Lahko zmanjka elektrike, lahko se prekinejo telekomunikacije, lahko je treba dovažati pitno vodo, lahko nastane hujša premoženjska škoda, so ranjeni in travmatizirani, moten je pouk in proizvodnja …

A včasih se zdi, da je za marsikoga tudi to dobra poslovna priložnost – spomnimo se prodajanja agregatov ob “velikem žledu” pred leti. Bolj ali manj se vse vrti okrog gospodarskega šoka, družbene službe solidarnosti in pomoči pa poskrbijo, da se izide tudi šibkejšim. Smrt zaradi naravnih nesreč je tako pravzaprav težko merilo, koliko te naš prostor res prizadanejo. Otroci so seveda veseli, ker ni šole. In verjetno se ljudje brez vse elektronske krame okrog sebe spet malo več pogovarjajo.

Ob tistem žledu je bilo baje spočetih tudi nesorazmerno veliko otrok … A vendar, treba je najprej sploh preživeti, če naj bi (bolj ali manj) trpel zaradi posledic – in to nam gre res kar dobro od rok.

Izguba občutka za življenje

Pa ne gre le za naravne nesreče – tudi od drugih glavnih razlogov za “prezgodnjo” smrt so nam uspeli veliki koraki: smrtnost zaradi večine bolezni, smrtnost otrok, smrt zaradi delovnih nesreč … Skoraj bi lahko rekli, da je eno glavnih znamenj napredka, da sme nadpovprečno velik delež populacije upati, da bo dosegel starost. Koliko novejših primerov v svoji okolici poznate, da bi kdo umrl od lakote?

Iz tega dejstva – ki je seveda čudovito – pa sledi tudi pomembna posledica. Spomnim se znanca, ki je pripomnil, da danes živimo v času, kjer smo zgubili občutek za svoje osnovne potrebe – ker živimo v družbi, kjer so nam zajamčene, in so tako samoumevne. Jesti, piti, imeti streho nad glavo in toploto pozimi, imeti obleko … ko komu manjka tega, se zgrozimo in obtožujemo vse ustanove po vrsti.

A marsikje v svetu gre še vedno vsak dan znova večini skoraj samo za to – ali bom dočakal jutri. In dan za dnem boj – za obstanek. Ob tem je zanimivo, da poročajo, da so ti ljudje, ki tako živijo na robu smrti, precej bolj polni življenja in vedrine kot pa od vsepovsod zavarovani Zahodnjaki. Kot bi nehali ceniti življenje, ker se zanj ne naprezamo.

Predvsem pa se nam hitro zgodi, da postanejo čisto neogrožajoči dogodki kar naenkrat hude drame: smrt priljubljenega zvezdnika, konec serije, politični poraz, bankrot firme … Slišal sem, da se človek zelo privadi na “stopnjo udobja”, ki jo ima, in so potem tudi travme ob izgubi sorazmerne. Ampak mislim, da je zdravilno, da se sredi napada slabe volje, živčnosti in neuspeha spomnim, da sem vseeno živ, relativno zdrav in kolikor toliko na varnem. To mi vedno znova pride pred oči tudi ob kakšnem jugonostalgičnem jadikovanju. Danes je prehitro slišati, da nekdo “nima za stroške” in ga potem vsi pomilujejo.

Statistika je posplošenje

A globalni podatek o napredku in izboljševanju stanja nas lahko zavede. Lahko je potuha in varljiva tolažba. Pod “dežnik” zelo visokega standarda razvitega sveta se kar nekako skrijejo vse tiste dežele, kjer je stanje precej slabše. Na mestu je prizadevanje za globalno pravičnost in solidarnost. Ne le v obliki (vsekakor hvalevrednih) intervencij ob naravnih nesrečah.

Ni pomembno le preprečiti smrti – pomembno je pomagati do dostojnega življenja. Za to pa bomo morali morda stopiti korak nazaj v hlepenju po napredku, ki ga stran HumanProgress tako poveličuje, in se bolj truditi, da se bo svet razvijal trajnostno.

 

 

 

4 KOMENTARJI

  1. Jernej, kako rahločutno je to napisano. Resnično se ljudje premalo zavedamo vrednosti samega življenja, da je preprosto tisto pravo, da ni treba ves čas noreti in hiteti za nekim napredkom, da je materialno minljivo, duhovno pa ni. Da ti ne pomaga ničesar materialnega, če ni zdravja, če ni odnosa, če ni otrok, če ni nekoga ob tebi, ki bi te objel, ki bi te pocartal, ki bi ti rekel, rad te imam. Kot da smo se navadili na to, da se nekdo slabo počuti, da nekdo naredi samomor, da se zgodi prometna nesreča itd. Izgubljamo občutek za sočloveka. To je pa zato, ker je vsak sam tako obremenjen s sabo, službo, domačim življenjem, da ne vidi več drugega človeka. Saj nočem posploševati, ampak v povprečju je tako.
    Nazaj k naravi, nazaj k odnosom, nazaj k preprostemu življenju, umirjenemu življenju. Pa bo manj stresa, manj nepričakovanih nezgod, nesreč, manj bolezni itd. Nisem nasprotnica napredka, saj nam olajša življenje, vendar to ne more biti nadomestilo za odnose med ljudmi.

  2. Največji problem onesnaženja, sekanja gozdov v nerazvitih državah, zlasti ob “Amazonki”, je huda pretnja, ki jo je treba preprečiti s prepovedjo in z zaporno kaznijo kaznovati tiste, ki ta les kupujejo.
    Hudo onesnaženje je zaradi pesticidov in podobnega, da potom tega umirajo milijoni ljudi prezgodaj in niso zmožni delati, tukaj tudi ni sankcij in te kličejo odgovornost, dejavno odgovornost državnikov in civilne družbe, ne nekih organizacij, ki so le fasada, od strani pa prejemajo podkupnino, da je njih oglašanje le sebi namen, brez resnih konsekvenc.

  3. Lepo,da se g.Jernej rad dotika ekoproblematike in zraven podaja dokaj realne poglede nanjo,kajti srednje ozavesčenemu se kaj hitro zgodi(zaradi preveč čustvenega dojemanja),da naseda ravno temu,s čimer zaključi Miran klančar.
    Pri nas so daleč najglasnejši ravno levičarji,ko se govori o ekologiji(spomnimo na otroški shod v Lj.),a ravno njihovi predniki so nam z neštetimi posegi v naravi in (zato naštimanimi)zakoni ,ki so skrajno neekološki,zasvinjali nekoč čisto Slovenijo.
    Recimo cenjeni g.Anton Komat,bi vam znal o tem marsikaj povedati.
    Je pa poneumljanje in izkoriščanje ljudstva skozi povojna desetletja naredilo veliko večjo škodo kot vsi pesticidi ,in drugi “cidi”,skupaj.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime