Naraščanje števila duševnih bolnikov postaja pereč problem Zahodne družbe

»Ni zdravja brez duševnega zdravja,« je nekoč dejal generalni sekretar OZN Ban Ki Moon.

A prav vse slabše duševno zdravje se v sodobni družbi kaže kot vedno večji problem mnogih posameznikov, pa tudi družbe kot celote. Postaja namreč eden glavnih javnozdravstvenih problemov, ki že pri otrocih in mladostnikih ni ustrezno obravnavan.

Duševne težave vedno hujši javno-zdravstveni problem

Duševne motnje pomenijo veliko izgubo in obremenitev za gospodarske, socialne, izobraževalne ter kazenske in pravosodne sisteme. Slabo duševno zdravje tako pomeni izgubo najmanj 3 do 4 odstotkov bruto domaega proizvoda (BDP), po nekaterih ocenah še več. Kar 65% tega stroška pa je zunaj zdravstva.

Dokazana je povezava med duševnim zdravjem in revščino, ki povečuje tveganje za duševne motnje. Slabo gospodarsko stanje negativno vpliva na razvijanje ustreznih politik za duševno zdravje.

Več kot tretjina obolelih prebivalcev EU

V EU naj bi po ocenah raziskovalcev 38,2 odstotkov prebivalstva trpelo za duševnimi motnjami. To pomeni 164,8 milijona oseb letno z duševnimi motnjami, ob tem da upoštevamo starost in možnost sočasno prisotnih duševnih motenj.

Približno polovica duševnih motenj nastane že v otroštvu in adolescenci, zato je usposobljenost za prepoznavanje znakov in ukrepanje zelo pomembna. Po podatkih Evropske komisije ima kar 15 odstotkov evropskih 8- do 9- letnikov duševne motnje.

Kako je v Sloveniji?

Kakšne novejše sistematične analize duševnega zdravja Slovenci nimamo, pregled raziskav in podatkov kazalnikov duševnega zdravja iz zdravstvenih evidenc in drugih baz pa kaže na to, da ima Slovenija enega najvišjih količnikov samomora v EU, najpogostejši duševni motnji med splošno populacijo pa sta depresija in anksioznost.

Najpogostejši razlog za hospitalizacijo je shizofrenija, zaradi katere so bolniki, v primerjavi z drugimi duševnimi boleznimi, hospitalizirani najdlje. Pomembna javnozdravstvena problema pri nas sta tudi škodljiva raba alkohola in odvisnost od drog.

Duševne in vedenjske motnje so po trajanju hospitalizacije med vsemi boleznimi na prvem mestu (19 % bolnišničnih dni) in so vzrok za več kot četrtino vseh obravnavanih invalidnosti v I. kategoriji, ki pomeni popolno upokojitev.

Podatki kažejo tudi na pomembne neenakosti v duševnem zdravju glede na starost, spol in regije. Ženske pogosteje prepoznajo duševne težave in zaradi njih poiščejo pomoč, pri moških pa je več bolnišničnih obravnav in smrti zaradi samomora. Posebej ranljivi skupini so otroci in starejši.

Med otroci in mladimi duševnih motenj vedno več in pri vedno zgodnejših letih

Med posebej ogrožene skupine in tiste, ki zahtevajo posebno skrb, sodijo otroci, ki so kronično in pogosto bolni, otroci z motnjo v delovanju osrednjega živčevja, otroci z duševnimi motnjami, otroci, ki odraščajo v neugodnih družinskih razmerah in otroci, ki živijo v stalnem stresu, tudi zaradi ločitve staršev.

V to skupino sodijo tudi tisti, ki so se začasno prenehali šolati, otroci in mladostniki iz družin z nižjim socialno–ekonomskim položajem, manj prijatelji, s slabšim učnim uspehom in ki obiskujejo manj zahteven srednješolski program ter žrtve nasilja.

Kot piše Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2014 – 2018, se otroški in mladostniški psihiatri srečujejo z vedno večjim številom vedenjsko in čustveno motenih otrok in mladostnikov. Mnogi izmed njih kažejo simptome, kasneje v odraslem obdobju pa izpolnjujejo kriterije osebnostne motnje. Opažajo tudi, da se spodnja starostna meja nekaterih duševnih motnjah niža in premika v mladostniško obdobje (npr. prve epizode depresije in shizofrenije).

Stroka ob tem opozarja na mnoge težave; najprej pri zaznavanju motenj. Strokovno pomoč namreč poišče le majhen delež bolnih, nimamo zgodnje obravnave, otroci nimajo ločenega oddelka, ampak so v bolnišnici hospitalizirani skupaj z odraslimi, otroških psihiatrov je premalo, cela Slovenija ima le 20 podopsihiatrov, ki jih v večini regij sploh ni, obolelih pa vsak dan več.

2 komentarja

  1. Zanimiva in relevantna tematika, nedvomno. Postavlja pa se vprašanje KAJ je definirano kot duševna motnja/bolezen/bolezenski znak? Verjetno problematika glede diagnoze hiperaktivnosti pri otrocih ne spada v kategorijo, ki jo tema obravnava, a vendar se lahko vprašamo, ali je neka težava zares duševna bolezen/motnja ali pa morda posledica kakšnih drugih zunanjih faktorjev. Mogoče takega človeka ne bi smeli obravnavati kot bolnika – ker sam pojem bolezni, identifikacije nekoga z bolnikom – lahko negativno vpliva na zmožnost posameznika, da bi se soočil s svojo osebnostno situacijo.
    Problem je, ker tematika duševnega zdravja po eni strani je pomembna in vpliva na naša življenja in življenja naših skupnosti (primarno družin, vpliva na okolico – sosedi, soseska, vas itd.), po drugi strani pa zaradi svoje narave lahko postane plen ideoloških interesnih skupin, ki preko izpostavljanja “bolezni” in “bolezenskih stanj” želijo vplivati družbeno-političen razvoj s svojo agendo z namenom usmerjati razmišljanje ljudi (kaj je normalno, dovoljeno, sprejemljivo iz današnje moderne, progresivne perspektive).

Komentiraj