“Naraščajoča prisotnost islama v Evropi je za katoličane priložnost”

Uredništvo
26

»Krščanska Evropa ogroža sama sebe in je ne ogrožajo muslimani«, je pred leti slovenski nadškof in metropolit Stanislav Zore komentiral množični prihod muslimanskih migrantov na vrata EU in to pojasnil z besedami, da nam bodo pripomogli k zavedanju, kdo v resnici smo.

Na podoben način v svoji knjigi Islam: “grožnja ali izziv?” razmišlja Dominique Rey, škof Fréjus-Toulona, škofije na južni francoski obali, kjer muslimanska populacija ponekod dosega tudi četrtino prebivalstva. 

Zanj je islam ogledalo, v katerega se katoličani lahko pogledamo in odkrijemo veliko o stvareh, ki pestijo današnjo Cerkev.

Škof Rey je sicer glavni predstavnik tako imenovane “dinamične ortodoksije”, ki ta čas cveti znotraj francoske Cerkve in pomeni trdno in neomajno zavezanost k polnosti katoliškega življenja v praksi.

Njegove misli povzemamo po članku na Catholic World report. 

Gledati na muslimane zgolj skozi eno dimenzijo je izjemno zavajajoče, opozarja Dominique Rey, saj gre za zelo heterogeno skupino, od džihadističnih ekstremistov, ki ustvarjajo “no-go” območja za policijo, do tistih muslimanov na drugi strani, za katere je islam v glavnem le kulturna dediščina.

A v svoji knjigi se bolj kot z islamom pravzaprav ukvarja s krščanstvom. Skrbi ga namreč, na kak način se katoličani po Evropi odzivajo na naraščajočo islamsko prisotnost.

Sam v njej vidi priložnost, da islam na kristjane deluje kot ogledalo, v katerem bi prepoznali potrebo, da poglobijo svoje poznavanje lastne vere, da se ne sramujejo njenih resnic in da po njih tudi živijo.

Tovrsten pristop k veri zavrača nenehno prilagajanje progresivizmu, ki se je po Franciji razširilo po II. Vatikanskem koncilu ter se zdaj izkazuje kot spektakularna polomija. Katolištvo, ki ga predstavlja Rey, vključuje ljudi, ki svojo vero živijo radostno in brezkompromisno ter v skladu s svojimi prepričanji tudi delujejo v javnosti, brez da bi pri tem zase zahtevali priviligirano pozicijo v francoski družbi. Takšen pristop je v Reyevi škofiji spodbudil številne aktivne in cvetoče laiške skupnosti.

Muslimani zapolnjujejo vakuum

Škof Rey svoje bralce opozarja, da narava ne prenese praznine. “In če je islamizem edina alternativa obstoječemu cinizmu in tehnokratskemu stanju duha, ki prevladuje v francoskih elitah, ne smemo biti presenečeni, da nekatere francoske muslimane privlači totalitaristični islamistični način življenja,” pravi škof.

A če katoličani ne znamo ali nočemo “Kristusa posvetiti v svojih srcih” (1 Peter 3:15), ali če evangelij zreduciramo na čisti nevladniški aktivizem, evangelizacija neizbežno propade, pravi.

Poznamo svojo vero?

Medverski dialog med katoličani in muslimani ima po njegovem pomen edino, če imajo katoliški udeleženci jasno razčiščene pojme v kaj verujejo in zakaj. Takšno znanje oziroma zavedanje je namreč potrebno za razumevanje, kako katoličani in muslimani razmišljajo o sekularni in duhovni ureditvi.

Še posebej občutljivo temo namreč predstavljajo vprašanja o islamu v Evropi, ki se jih mnogi izogibajo. Denimo razpravo okoli odnosa med Cerkvijo in državo ter kako množična imigracija vpliva na nacionalno identiteto. Kot poudarja škof, pri tem ne gre zgolj za teoretska vprašanja, saj mnogi muslimanski migranti in tudi v Franciji rojeni muslimani ne kažejo velikega interesa za integracijo v družbo.

Po prepričanju škofa Reya so v tej razpravi ključni trije principi. Prvi je, da imajo primarno odgovornost za imigracijsko politiko nacionalne oblasti (in ne neka imaginarna svetovna vlada).  Kot drugo, da morajo oblasti pri sprejemanju odločitev glede migracij pred očmi imeti dobrobit nacije, še posebej nacionalno kulturno in versko dediščino.

In kot tretje, da imamo ob vsem tem do migrantov obveznost in dolžnost, še posebej do dejanskih beguncev.

Nadalje Dominique Rey izpostavlja, da so v Francijo ljudje imigrirali od nekdaj; v devetnajstem stoletju denimo mnogi vzhodni in južni Evropejci, in se uspešno integrirali. Muslimani morajo po njegovem storiti enako.

Ampak to je lažje reči kot izvesti, pravi. Kljub temu pa do integracije mora priti, kar navsezadnje pogosto opozarja tudi papež Frančišek, Rey spomni svoje bralce.

Instrumentalizacija katolicizma

Rey ne oporeka, da obstajajo mnoge tradicije, ki so doprinesle k francoski identiteti. Kljub temu pa ima pri formiranju francoskega razumevanja samih sebe katolicizem unikatno mesto. “To je enostavno dejstvo in trditi drugače bi bilo protizgodovinsko,” trdi in dodaja, da to dejstvo lahko katoličane vodi v dve različni smeri.

Prva je navezovanje vere na nacionalno identiteto, kar Rey opaža pri nekaterih politikih v Evropi, ki na zborovanjih paradirajo s katoliškimi kulturnimi simboli in to navkljub svojim dejanskim prepričanjem in življenju, ki je pogosto v resnem nasprotju s katoliško doktrino. Slednje povzroča nekaj, kar škof Rey poimenuje instrumantalizacija katolicizma.

Druga pot pa pomeni neposredno in brez arogance spregovoriti o globokih katoliških koreninah in razmisliti, kaj pomenijo za današnjo Francijo (Evropo). Namen ni zahtevati prevladujočega statusa Cerkve v francoski družbi ali kakšnih političnih privilegijev.  Temveč da se enostavno pove, da bi brez neizbrisnega odtisa katoličanov v francoski kulturi danes Francija bila drugačna dežela. To muslimanom ne bo zgolj pomagalo razumeti družbo, v katero se morajo integrirati, temveč bo verne in neverne opominjalo na doprinos katolicizma k nečemu, kar lahko danes poimenujemo “francoski civilizacijski genski odtis”.

Točke razprave, ki se jim ne smemo izogniti

Je torej za škofa Reya islam grožnja ali izziv, se na koncu vpraša avtor prispevka na Catholic world report.

Kot večino Francozov tudi Reya skrbi radikalni džihadizem, ki se širi med mladimi muslimani v Franciji in dolgoročno ogroža svoboščine, ki jih zahodnjaki jemljemo za samoumevne in ki jih želi uživati tudi dobršen del muslimanov.

Pa tudi na drugem nivoju je po Reyevem prepričanju nujen rigorozen in iskren pogovor, pa najsi je še tako nenavaden. Denimo o legitimiranju nasilja v ključnih islamskih virih kot je Koran, ter o tesni povezanosti islamskega pravnega reda z naravo božjega. Podoben primer je umestitev razuma v islamski teologiji in razumevanje božanskega.

Po prepričanju škofa Reya si tudi muslimani želijo teh razprav. “Ampak to pomeni zavrnitev sentimentalnega leporečja, ki prežema aktualne medverske dialoge.”

Kot še poudarja francoski škof, se katoličani in muslimani razhajamo pri nekaterih ključnih zadevah in izogibanje razprav o njih je v končnem smislu kontraproduktivno.

Zato Rey islam vidi kot izziv. Izziv za katoličane v Franciji in drugod, da se poglobijo in ljubijo katoliško vero, da bodo lahko muslimanom razložili, kaj katoličani sploh verujemo.

Sledenje resnici, pravi škof Rey, je bistveni raison d’être dialoga. “Brez poglobljenega znanja in ljubezni do resnice dialog ni mogoč,” izpostavlja. “Kanonizacija verskega relativizma ni v interesu nikogar, ki mu je mar za resnico. To je poduk, ki ga, če se tako odločijo, katoličani lahko ponudijo Franciji in Evropi ob soočanju z islamom.”  

Nadškof Zore o “krščanski Evropi”:
Kot pravi Zore, se Evropa krščanstva namreč že nekaj časa boji “kot hudič križa”, zato tudi nima identitete. “In če bodo morda ljudje, ki prihajajo od tam, s svojo zelo jasno osebno identiteto pomagali nam k oživitvi naše osebne identitete, potem hvala Bogu da so tukaj. Tako se bomo mi začeli zavedati, kdo v resnici smo, ampak ne proti njim, pač pa skupaj z njimi.”

26 KOMENTARJI

  1. Pravljice za otroke.
    Priča smo invazivnim vrstam rastlin, pa tudi živali na naših tleh. Povsod, kjer se pojavi invazivna razstlina, začne spodrivati domače rastline in zelo težko je invazivne naslineže izkoreniniti.
    Podobno je z islamom v Evropi.
    Zadeva se ne more dobro končati.Islam je v svojem bistvu vsaj 500, če že ne 1000 let za krščanstvom. Ni niti kompatibilen, kaj šele komplementaren. Je nasprotje krščanstvu.
    Obstojajo dve možnosti: ali da se krščanstvo uda in se civilizacija vrene v sredni vek, ali pa se upre islamu in pride do krvavih bojev.
    Multikulti preroki imajo na voljo obe opciji. Katero nam priporočajo?

    • Waw, kot da bi poslušal naci veljake na tisti konferenci v Avstriji, ko so se končno odločili da bojo pobili vse Žide, ker so invazivna vrsta.

      Krasno, da imamo tako razmišljanje pri nas.

  2. Vsi multikulti preroki od bruseljske do vatikanske administracije vodijo Evropo v državljanske vojne. Brezbrižno raznarodovano in razkristjanjeno prebivalstvo bo svojim elitam in priseljevanju muslimanov nehote in nevede sledilo, dokler se ne bo začelo uvajati novega islamskega totalitarizma – šeriatskega prava, brez katerega islam ne more preživeti, od fizične in socialne pohabe žensk in otrok, do obešanja na žerjavih in metanja spolnih posebnežev iz stolpnic. Te neizogibne “kulturne obogatitve” pa inertno, v blaginjo zazrto avtohtono prebivalstvo ne bo več preneslo in začel se bo upor in v odgovor krvavo klanje.

  3. “na eni strani dzihadisticni ekstremisti, ki ustvarjajo no-go cone, na drugi strani tisti, za katere je Islam samo se kulturna dediscina”
    Kaj to pomeni?
    Da so dobri muslimani samo tisti, ki niso vec muslimani?

  4. Tudi skof Rey ponavlja modernisticno mantro o nujnosti dialoga, pogovora …
    Je to krscansko?
    Je Jezus rekel: Pojdite med pogane in se pogovarjajte?
    Ne.
    Jezus je pristopil in jim spregovoril: “Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje ucence: krscujte jih v imenu Oceta in Sina in Svetega Duha in ucite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal! In glejte: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. “

  5. Presneto naivno razmišljanje tako omenjenega francoskega škofa, kot tudi našega Zoreta. Razlikovti med džihadisti in tistimi, ki jim je muslimanstvo samo kuklturna dediščina pomeni nepoznavanje Korana in ostalih njihovih svetih spisov. Edina “teologija” muslimanov je enako njihova kultura. Ne obstajajo blage razlage Korana, ker vsaka taka pomeni odpad od vere za katero je predpisana smrtna kazen. Koran je dobesedno Alahova beseda , spremembe in nedobesedne razlage so nemogoče.
    Musliman se ne bo nikdar inkulturiral, ker mu to prepoveduje njegov nauk. Njegov nauk ga tudi uči, da je on nad vsemi ostalimi in jih je dolžan pokoriti. Zlepa ali zgrda. Spreobrnjenega muslimana, to je takega, ki bi se utegnil inkulturirat, apostata, lahko ubije vsak drug musliman.
    Njihova kultura je njihova teologija. Ni razlike. Politično je njihova kultura teokracija in čisto nič drugega. In edino pravo, ki ga priznavajo je šeriat. Če šeriat zahteva bičanje, se bo bičanje tudi izvedlo.
    O čem torej naj bi multikulturirali med seboj? Kakšen smisel ima dialog? Edino, kar smo evropejci dolžni prišlekom povedati je, da se pri nas dosledno spoštuje naše pravo, to je enoženstvo, enakost med spoloma, ločenost države od Cerkve, svoboda oblačenja in druge svobode, prepoved telesnih kazni…..in pri tem ne bi smelo biti nobenega popuščanja. Sprejmi ali se izseli tja, kjer boš lahko užival v kamenjaju prešuštnice., obglavljanju, bičanju….kot ti narekuje tvoja kultura.
    Naivnost ali neumnost naših cerkvenih voditeljev je naravnost osupljiva. Strahopetnost naših političnih voditeljev v Evropi pa je preprosto nagnusna.

  6. “Naraščajoča prisotnost islama v Evropi je za katoličane priložnost”…da tudi oni postanejo muslimani. Tako si – naivneži ala papež, Zore in tale Rey – vaši bratje mohamedanci predstavljajo tisto, čemur vi pravite “dialog”.
    Se strinjam s Friderikom, da je naivnost ali neumnost naših cerkvenih voditeljev naravnost osupljiva, strahopetnost političnih voditeljev pa nagnusna.
    Ko boste spoznali, bo žal prepozno.

  7. “se Evropa krščanstva namreč že nekaj časa boji “kot hudič križa””

    se ne bojimo, imamo samo dobro razumevanje, kaj religije so.. navadne pravljice izpred 2000 let. In na takem “temelju” ne gre..

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime