Napetosti med tradicionalnejšimi in liberalnejšimi krogi v Katoliški cerkvi

Andreja Barat
20

Že star pregovor pravi, da božji mlini meljejo počasi in to velja tudi za cerkvene mline. Vseeno pa je v zadnjih letih, v obdobju papeža Frančiška, videti, da so mlini le začeli mleti malo hitreje. Medtem, ko so mnogi skoraj olajšano zavzdihnili: »Končno!«, drugi niso zadovoljni. Pred leti preminuli kardinal Martini je dejal, da je Cerkev 200 let za časom in da bo potrebno odstraniti veliko pepela, da bomo spet prišli do žerjavice in »prižgali« svet. Istočasno pa nekateri vsako novost in vsak odmik od poznanega okličejo za herezijo in razpad katolištva.

So tradicionalisti morda podobni starejšemu sinu iz Jezusove prilike, ki ne more sprejeti očetovega velikodušnega srca? Ali pa so morda liberalci podobni mlajšemu sinu, ki se mu zdi, da lahko dragoceno očetovo dediščino zapravi za lahkoživo življenje? Kaj pa o vsem skupaj pravi Oče, ki je v bistvu edini merodajen?

Razhajanja …

Teme na katerih se ta dva tabora največkrat razhajata, so različne (odnos do avtoritete, različnosti, ločencev, duhovništva, zakona, spolne morale, kontracepcije, lgbt skupnosti …).

Vse od objave dokumenta Amoris laetitia se oglašajo tradicionalisti in se spotikajo ob nekaj vrstic iz papeževe apostolske spodbude, čeprav je bilo večkrat poudarjeno, da ne gre za spremembo nauka, ampak zgolj za spremembo tona in načina, s katerim Cerkev nagovarja kristjane, ki jim v življenju ni uspelo v polnosti udejanjiti katoliške morale.

V zadnjem času je veliko kritik deležna tudi tako imenovana Amazonska sinoda, ki se še niti ni zgodila … Pripravljalni dokument se zdi nekaterim sporen (ali celo heretičen), ker daje na mizo sinode teme kot so celibat, ekologija, politika … Tukaj se lahko upravičeno vprašamo, kakšno zaupanje v Svetega Duha imajo kritiki, če se jim zdi, da o nekaterih temah škofje niti razpravljati ne bi smeli.

V zadnjih tednih burijo duhove tudi kadrovske in statutne spremembe na Papeškem inštitutu Janeza Pavla II. Inštitut, ustanovljen v začetku osemdesetih let, je imel namen poglabljati pomen družine in zakona ter usposabljati kvalitetne kadre, ki bi svetu posredovali krščanske družinske vrednote. To poslanstvo je inštitut tudi opravljal, je pa bil v zadnjih letih deležen očitkov, da obravnava družinsko in zakonsko dinamiko preveč konservativno in predvsem z vidika moralne teologije. Nova usmeritev pa naj bi inštitut usmerila k bolj celostni obravnavi. Tako vsaj razloge za spremembe pojasnjujejo iz papeževe pisarne. Odzivi so seveda burni, čas pa bo najbrž stvari pokazal v bolj jasni luči …

Gotovo pa je h kritikam (vsaj nekaterim) pripomogla tudi prenova kurije pod novim papežem, ki je pometla kar nekaj visokih glav. Dandanes pač ni preveč higienično braniti svojih privilegijev in ugleda, zato pa je toliko bolj priročno sebe narediti za branitelja »prave vere« pred heretičnim papežem.

Gre torej za malomeščanske vatikanske spletke in kaprice posameznikov od katerih so morda mnogi že davno izgubili stik z realnostjo? Ali pa za resnični spopad okoli resnic katoliške vere?

Pri vsem tem ne gre spregledati, da so zgornje teme, okoli katerih se lomijo kopja, seveda pomembne, nikakor pa ne sodijo med temelje krščanske vere in tudi tekom zgodovine se je cerkveni nauk glede njih spreminjal in razvijal

Ideološke teme?

Pri vsem tem ne gre spregledati, da so zgornje teme, okoli katerih se lomijo kopja, seveda pomembne, nikakor pa ne sodijo med temelje krščanske vere in tudi tekom zgodovine se je cerkveni nauk glede njih spreminjal in razvijal. Zato je izjemno pomembno, da te teme ne postanejo srčika naše vere. Tudi ne smemo zaiti v past, da bi na ta vprašanja gledali izključno v luči moralne teologije. Ta ni in ne sme biti središče niti naše vere niti teologije.

Moralna teologija je orodje in pomoč za boljše, bolj vredno krščansko življenje, ni in ne sme pa biti točka, kjer pade ali stoji naša vera. Zato iz teh vprašanj in odgovorov nanje ne smemo delati ideologije, da ne bomo postali kot farizeji, ki so se spotikali nad Jezusom, ker je v soboto ozdravil bolnega.

»Naš« papež

Videti je, da smo danes spet priča delitvam, s katerimi se je pri Korinčanih moral ukvarjati že sveti Pavel, ko so nekateri trdili: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« (1 Kor 1,10-17)

Tisti, ki se jim zdi papež Frančišek premalo tradicionalen, se radi sklicujejo na papeža Janeza Pavla II.  Pri tem pa pozabljajo na to, da je bil tudi on, v svojem dolgem pontifikatu, v nekaterih obdobjih in temah, veliko pred svojim časom in niti najmanj konservativen.

Mnogi bi pod svoj idejni plašč nadvse radi vzeli tudi zaslužnega papeža Benedikta XVI., a ta ni preveč kooperativen, saj ob večini priložnosti, ko se javno oglasi, izraža edinost z aktualnim papežem. Podpoglavje je Pij X., ki so ga skrajni tradicionalisti naredili že skorajda za svojo ikono.

Papež Frančišek je v Cerkev nedvomno prinesel svež veter. Z njim so nova krila dobili liberalni krogi. Že to, da je prvi neevropski papež v zgodovini novega veka, je novost. Prinaša nov način komunikacije tako z vernimi kot nevernimi. Požvižga se na zunanja znamenja časti. Nedavno je spremenil celo stoletni prevod molitve Očenaš. Po novi verziji ni Bog tisti, ki nas pelje v skušnjavo, ampak tisti, ki nam pomaga, da ne pademo v skušnjavo. Povsem nova paradigma.

Ali papež spreminja bistvo krščanske vere, ali pa je z osrednje krščanske molitve samo odpihnil heretični prah stoletij, ki nam Boga slika kot paznika, ki nam nastavlja pasti in ne kot ljubečega Očeta, o kakršnem nam je govoril Jezus?

Ali papež spreminja bistvo krščanske vere, ali pa je z osrednje krščanske molitve samo odpihnil heretični prah stoletij, ki nam Boga slika kot paznika, ki nam nastavlja pasti in ne kot ljubečega Očeta, o kakršnem nam je govoril Jezus?

Eden od temeljev katoliške vere …

… je papeštvo. Je ena od prvin katolištva in je bilo skozi stoletja garant prave vere. Zato ni mogoče mimo vtisa, da gre pri ostrih kritikah papeža tudi za veliko napuha in nepokorščine. Ali res tako cenimo sebe, svoj intelekt, svoje razsvetljenje, da trdimo, da ta papež nima prav, da seka čisto mimo? Ali je morda Sveti Duh zaspal, da nam ne bi govoril po papežu Frančišku, če nam je govoril po prejšnjih papežih? Ali pa smo mi zakrknili svoja srca in nočemo slišati njegovega glasu?

Prej je glavne smernice vlekel Janez Pavel II., zdaj pa jih pač papež Frančišek. Morda je v osemdesetih in devetdesetih svet potreboval Janeza Pavla II., danes pa potrebuje papeža Frančiška.

Cerkev kot bolnišnica ali kot carinarnica?

Vsa trenja med katoliškimi tradicionalisti in liberalci padejo na zgornjem vprašanju. Kaj je Cerkev? Kakšno vlogo ji je Bog namenil na Zemlji?

Jezus nam je na to vprašanje zelo jasno odgovoril, ko je rekel, da ni prišel klicat pravičnih ampak grešnike in da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni (Mr 2,17). Seveda je res, da tudi v bolnišnici veljajo neka pravila in človek, ki želi ozdraveti (od slabosti in greha) mora slediti navodilom. Vendar pa ta nikoli ne smejo postati sama sebi namen, ne glede na to, kako zelo pomembna se nam zdijo in ne glede na to, da veljajo že stoletja. Če vzamemo primer iz družinskega življenja: majhen otrok ne sme sam preko ceste, večji otrok morda rabi občasen opomin k previdnosti, odrasel človek pa mora biti sposoben sam presoditi, kdaj lahko gre.

Nihče od nas se ne bo zveličal zgolj zato, ker pridno izpolnjuje zapovedi. Tudi ne zato, ker za vsako ceno brani del nauka in ga postavlja nad temelje krščanske vere. Zveličali se bomo zaradi Božje milosti. In ta v nas naredi tako spremembo, da bomo začeli izpolnjevati tudi zapovedi. Da pa skupina ljudi, ki išče (verjetno nezavedno) lastno zasluženje in pozablja na to, da je že to, da imajo temelje in možnosti, da lahko živijo točno po zapovedih, velika milost in ne samo njihova zasluga, drugim (ki morda tega niso imeli) zapira vrata k milosti, pa gotovo ni Božje delo in pomeni veliko nezaupanje v Boga in njegove načrte.

Svet je lačen Kristusa. Narodi in množice hrepenijo po njegovi besedi, usmiljenju, odrešenju. Ali nismo naredili iz Očetove hiše, kjer je vsega v izobilju za vsakogar, tržnice, kjer dobijo milost le tisti, ki zadostijo merilom? Ali ne zaupamo več Njemu, ki spreminja srca in pravi grešnici: »Pojdi in ne greši več«?

Bilo bi namreč skrajno neprijetno, če bi v svojem zemeljskem življenju natančno izpolnili vse zapovedi in pravila, ob koncu časov pa bi slišali to, kar so slišali farizeji: »Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo…« (Mt 21,31)

20 KOMENTARJI

  1. Odlično gdč. Andreja Barat. Z veseljem prebral.
    Kardinal Martini pa je imel še kako prav. Da se nam ne bo zgodilo kot mohamedancem, ki so se zataknili tam okoli leta 700 in nekateri med njimi danes ne vedo , kako bi se izvili iz te pasti. Cerkev je preživela zato, ker se je s časom spreminjala. Tisti, ki se ni sposoben spreminjati postane dinozaver, občudovanja in proučevanja vreden fosil – v muzeju.
    Glede teologije in njenih poudarkov za današnji čas bi bil papež lahko še bolj drzen.

    Nečesa pa papež le ne razume: politike. Morda je malo preveč naiven. Za razliko od Janeza Pavla II.

    • Vprašaj se, kaj je sploh cerkveni nauk. Ali je to resnica ali ni? V kolikor ni ali ne veš, je brez veze, da veruješ. Če pa je resnica, se pa ne more spreminjati. Resnica se ne spremeni. 2 plus dva je 4 in to je bilo in bo vedno. Kar je bilo res pred dva tisoč leti, je res danes in bo res čez dva tisoč let. Tako se verske dogme ne morejo spremeniti, lahko pa jih teologija dodatno razloži in tako poglobi njihov pomen. Že Sveti Pavel je napisal, da tudi, če bi prišel angel iz nebes in bi razlagal drugačen evangelij, naj bo preklet.
      Mohamedanci pa danes uspevajo zato, ker svoje vere bistveno niso spremenili in je nočejo spremeniti. Naj jim nekdo na primer razloži, da pri svojih obredih ne smejo več uporabljati arabščine, ampak naj uporabljajo moderne govorjene jezike. Problem islama ni v tem, da se ne spreminja in da ni sprejel dosežkov razsvetljenstva, problem je v tem, da ne priznava Svete Trojice in Kristusa kot Boga.

      • Janez, tole , problem islama, pa ni vredno komentirati. Islam je Koran in njihovi drugi sveti teksti in ne to, kar naj bi utegnilo biti oziroma, česar tam ni.

      • Janez, eno je nauk, drugo je resnica. Do danes ni bilo še nobenega filozofa, ki bi mu uspelo razrešiti problem “realnost : resnica”. Gibljemo se v polju realnosti, hkrati pa hrepenimo po resnici in iščemo most med obema.

      • Dva plus dva je štiri in nič drugega. Pa če vidiš na semaforju rdečo luč, se ustaviš, lahko pa misliš, da je kaj drugega, mogoče se ti zdi, da je zelena, pa pelješ, potem pa se verjetno zaletiš. Pa, če prideš do zida, ne greš dalje, lahko pa misliš, torej se ti zdi, da zida ni, pa se zaletiš vanj.
        Sveto pismo je resnica, isto tako katoliški nauk, torej ne drži, da ni bilo še nobenega, ki bi uspel priti do resnice.
        Res pa je, da vsa moderna ideologija, ali če hočete filozofija temelji na trditvi, da resnice ali ni, ali se je na da odkriti, ali da je več resnic, ali da se resnica spreminja. To pa je nasprotje tako grške filozofije ( Aristotel ), kot krščanstva. Krščanstvo ( tisto ta pravo, ne modernizem, ki danes vlada v ” cerkvi” ) temelji na jasni trditvi, da resnica obstaja, da je večna in da so nam bile določene stvari tudi razodete, to je to, kar piše v Svetem pismu, ki ga pa je seveda potrebno pravilno razlagati. Pravilno pa ga lahko razlaga zgolj Katoliška Cerkev.

      • Janez, tole polemiko bi morala preseliti na drugo raven. Med temi kratkimi komentarji ni prostora za razvijanje le te. Morda bo kdaj kje prilika. Z vsem spoštovanjem, nikdar nisem trdil, da resnice ni. Po čem bi sicer hrepeneli, če je ni?

  2. Obramba katoliške doktrine ni zgolj napetost med tradicionalnejšimi in liberalnejšimi krogi. Gre zato, ali je Katoliška Cerkev resnična Kristusova Cerkev in posledično edina prava Cerkev. In zato, ali je se Katoliška Cerkev v preteklosti motila, menda od leta 313 do 1965 ( ali je to sploh mogoče ). Dejstvo je, da se je z II. Vatikanskim koncilom spremenil katoliški nauk v večih bistvenih stvareh ( pravica do verske svobode, ki je nekaj drugega od verske tolerance, ki jo je Cerkev vedno priznavala, laičnost države in posledično ločitev Cerkve in države, odmik od dogme, da zunaj Katoliške Cerkve ni odrešitve ), s čimer se je cerkev podredila svetu, oziroma začela dialog s svetom, od katerega bi se naj tudi marsikaj naučila. Če bi Kristus tako dialogiral s svetom, to je s takratnimi farizeji, seduceji in rimskimi oblastniki, ga ne bi križali. Cerkev bi menda naj v svoji drži posnemala Kristusa. Isto tako prvi kristijani, če bi bili pripravljeni vsaj malo počastiti poganske bogove ( vsaj malo kadila ), jih ne bi preganjali in pobijali, pa tega niso hoteli, ker so bili, kot bi danes rekli, ekskluzivisti. Danes pa ”papež” ”Frančišek” in njegovi, svetu tako sledijo, da ga kar prehitevajo in to po levi.

    • Vam priporočam, da preberete knjigo p. Metoda Benedika:
      Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba, Celje 1989 (dopolnjena izdaja 1996).

      Potem boste mogoče malo manj kritični do sedanjega papeža. Jaz sem pri branju te knjige dokončno razumela, da je Cerkev Božja, ne cerkvena ustanova. In tudi Jezusove besede: Jaz bom z vami do konca sveta …

      II. vatikanski koncil sem doživela kot najstnica in spominjam se ga izjemno pozitivno. Prebudil je v nas – takrat mladih – zanimanje za Kristusa in vero.

      Komur pa ustreza tradicionalizem, mu pa tudi nihče ne brani, da se ga drži. Spominjam se ene stare tete, ki je bila izjemno “po starem” pobožna in je bila čudovita ženska. Za razliko od moškega v soseščini, ki je bil vsak dan pri sv. maši, doma so molili 3x na dan, zvečer obvezno rožni venec – kako je bil pa ta človek hudoben, pa tudi vsi sosedje vemo. II. vatikanski koncil je predvsem poudaril, da je treba slediti Kristusovi zapovedi ljubezni. Tako, kot je povedal Jezus: “Ne tisti, ki mi pravi gospod, gospod – ampak tisti, ki mojo besedo spolnjuje , tisti je moj učenec.” In še: “Ne sodite, da ne boste sojeni…” Velja tudi za tiste, ki pametujejo, kako bi moral ravnati papež Frančišek in ga obsojajo. Sploh pa, kot tradicionalisti, bi morali brezpogojno verjeti vsaki njegovi besedi – razmišljanje s svojo glavo in presojanje besed je vendar za liberalce …
      Vsak naj svojo vero izraža tako, kot se mu zdi prav. Eni bolj konzervativno, eni pa malo manj. Sodba pa je v Božjih rokah, ne v človeških.

  3. Liberalnejši del katoliške cerkve s tem Frančiškom se vedno bolj uglašuje z nwo mainstreamom, konzervativnejši pa kot reakcija na prvo vedno bolj drsi v skrajno rigiden fundamentalizem.
    Kje je tu prostor za kristjana?

  4. V času papeževanja Janeza Pavla II je bilo utišanih na stotine teologov. Zato se nihče ni drznil dvigniti glasu in opozoriti na določene “napake” (npr. pedofilija, IOR, itd.), ki so se s tem samo kopičile. Posledično je zgledalo, da je Cerkev enotna. Frančišku še na pamet ne pride, da bi koga utišal, saj je v izmenjavi pogledov lažje razpoznati Resnico. Seveda je vtis, da je Cerkev kaotična ampak gre zgolj za prepih, ki naj bi Cerkev oživel. Nekdo je rekel, da Duh veje kjer hoče in nihče ne ve od kod pride in kam gre. Jaz mu verjamem.

    • Ne morem soditi, ampak, če je tako, kot razlaga članek, potem je smiselno iti po tej poti naprej. Da je treba korenito premisliti in tudi ukrepati pa kaže osip vernikov, ki ni zgolj posledica zavajanj od zunaj, ampak zlasti zastarelega jezika in farizejstva od znotraj, ki ga ljudje ne razumejo več. Zgolj verjeti, brez razumeti, očitno v nekaterih praksah ni oprijemljivo… Nekateri pa delajo uspešno. Mogoče v misijonih bolj uspešno, čeprav težjih, po eni strani pa v lažjih okoliščinah. Zato je tudi danes težje delati, oznanjati kot kdajkoli prej, kajti svetovna komunikacija je največji šok in Cerkev mora biti tukaj z resnico korak pred njo, ne pa v nekaterih pomembnih okoljih, ki so ekonomsko odločilna, daleč za njo.

  5. Najprej je bil Bog, torej Duh in ta je imel besedo, s katero je sporočil človeku in njegovemu razumu in mu v njej še sporoča, ko je za to besedo sposoben dojeti, razumeti, odkriti in sprejeti, živeti še kaj več. Ko je
    Sposoben… te sprejeti te milosti

  6. Tudi: “Oče naš…obvaruj nas pred skušnjavo…”, če bi nas že on vpeljal vanjo, kaj bi pa ostala za ena vloga uporniku?, ha, ha! Skušnjava pogube izgubljenih civilizacij je bila napuh, da se morejo uresničiti same, ko so prišle visoko in padec z višine je bil toliko hujši, kajti tistemu, ki mu je bilo dano veliko, nosi toliko več odgovornosti…
    Pa vendar, kar je bilo odličnega za novo rast, je ostala zapuščina obrezanega vinograda.

  7. ????????? Toliko vprašajev je naštel iskalnik. Kot da bi škofe poslušal, kaj naj še naredijo?? Od tega ni nobenega navdiha, ni rešitev. Kadar kdo nič ne ve, naj gre svetnike spraševat.

Dodaj odgovor za baubau Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime