Napetosti med tradicionalnejšimi in liberalnejšimi krogi v Katoliški cerkvi

POSLUŠAJ ČLANEK
Že star pregovor pravi, da božji mlini meljejo počasi in to velja tudi za cerkvene mline. Vseeno pa je v zadnjih letih, v obdobju papeža Frančiška, videti, da so mlini le začeli mleti malo hitreje. Medtem, ko so mnogi skoraj olajšano zavzdihnili: »Končno!«, drugi niso zadovoljni. Pred leti preminuli kardinal Martini je dejal, da je Cerkev 200 let za časom in da bo potrebno odstraniti veliko pepela, da bomo spet prišli do žerjavice in »prižgali« svet. Istočasno pa nekateri vsako novost in vsak odmik od poznanega okličejo za herezijo in razpad katolištva.

So tradicionalisti morda podobni starejšemu sinu iz Jezusove prilike, ki ne more sprejeti očetovega velikodušnega srca? Ali pa so morda liberalci podobni mlajšemu sinu, ki se mu zdi, da lahko dragoceno očetovo dediščino zapravi za lahkoživo življenje? Kaj pa o vsem skupaj pravi Oče, ki je v bistvu edini merodajen?

Razhajanja …


Teme na katerih se ta dva tabora največkrat razhajata, so različne (odnos do avtoritete, različnosti, ločencev, duhovništva, zakona, spolne morale, kontracepcije, lgbt skupnosti …).

Vse od objave dokumenta Amoris laetitia se oglašajo tradicionalisti in se spotikajo ob nekaj vrstic iz papeževe apostolske spodbude, čeprav je bilo večkrat poudarjeno, da ne gre za spremembo nauka, ampak zgolj za spremembo tona in načina, s katerim Cerkev nagovarja kristjane, ki jim v življenju ni uspelo v polnosti udejanjiti katoliške morale.

V zadnjem času je veliko kritik deležna tudi tako imenovana Amazonska sinoda, ki se še niti ni zgodila … Pripravljalni dokument se zdi nekaterim sporen (ali celo heretičen), ker daje na mizo sinode teme kot so celibat, ekologija, politika ... Tukaj se lahko upravičeno vprašamo, kakšno zaupanje v Svetega Duha imajo kritiki, če se jim zdi, da o nekaterih temah škofje niti razpravljati ne bi smeli.

V zadnjih tednih burijo duhove tudi kadrovske in statutne spremembe na Papeškem inštitutu Janeza Pavla II. Inštitut, ustanovljen v začetku osemdesetih let, je imel namen poglabljati pomen družine in zakona ter usposabljati kvalitetne kadre, ki bi svetu posredovali krščanske družinske vrednote. To poslanstvo je inštitut tudi opravljal, je pa bil v zadnjih letih deležen očitkov, da obravnava družinsko in zakonsko dinamiko preveč konservativno in predvsem z vidika moralne teologije. Nova usmeritev pa naj bi inštitut usmerila k bolj celostni obravnavi. Tako vsaj razloge za spremembe pojasnjujejo iz papeževe pisarne. Odzivi so seveda burni, čas pa bo najbrž stvari pokazal v bolj jasni luči …

Gotovo pa je h kritikam (vsaj nekaterim) pripomogla tudi prenova kurije pod novim papežem, ki je pometla kar nekaj visokih glav. Dandanes pač ni preveč higienično braniti svojih privilegijev in ugleda, zato pa je toliko bolj priročno sebe narediti za branitelja »prave vere« pred heretičnim papežem.

Gre torej za malomeščanske vatikanske spletke in kaprice posameznikov od katerih so morda mnogi že davno izgubili stik z realnostjo? Ali pa za resnični spopad okoli resnic katoliške vere?
Pri vsem tem ne gre spregledati, da so zgornje teme, okoli katerih se lomijo kopja, seveda pomembne, nikakor pa ne sodijo med temelje krščanske vere in tudi tekom zgodovine se je cerkveni nauk glede njih spreminjal in razvijal

Ideološke teme?


Pri vsem tem ne gre spregledati, da so zgornje teme, okoli katerih se lomijo kopja, seveda pomembne, nikakor pa ne sodijo med temelje krščanske vere in tudi tekom zgodovine se je cerkveni nauk glede njih spreminjal in razvijal. Zato je izjemno pomembno, da te teme ne postanejo srčika naše vere. Tudi ne smemo zaiti v past, da bi na ta vprašanja gledali izključno v luči moralne teologije. Ta ni in ne sme biti središče niti naše vere niti teologije.

Moralna teologija je orodje in pomoč za boljše, bolj vredno krščansko življenje, ni in ne sme pa biti točka, kjer pade ali stoji naša vera. Zato iz teh vprašanj in odgovorov nanje ne smemo delati ideologije, da ne bomo postali kot farizeji, ki so se spotikali nad Jezusom, ker je v soboto ozdravil bolnega.

»Naš« papež


Videti je, da smo danes spet priča delitvam, s katerimi se je pri Korinčanih moral ukvarjati že sveti Pavel, ko so nekateri trdili: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« (1 Kor 1,10-17)

Tisti, ki se jim zdi papež Frančišek premalo tradicionalen, se radi sklicujejo na papeža Janeza Pavla II.  Pri tem pa pozabljajo na to, da je bil tudi on, v svojem dolgem pontifikatu, v nekaterih obdobjih in temah, veliko pred svojim časom in niti najmanj konservativen.

Mnogi bi pod svoj idejni plašč nadvse radi vzeli tudi zaslužnega papeža Benedikta XVI., a ta ni preveč kooperativen, saj ob večini priložnosti, ko se javno oglasi, izraža edinost z aktualnim papežem. Podpoglavje je Pij X., ki so ga skrajni tradicionalisti naredili že skorajda za svojo ikono.

Papež Frančišek je v Cerkev nedvomno prinesel svež veter. Z njim so nova krila dobili liberalni krogi. Že to, da je prvi neevropski papež v zgodovini novega veka, je novost. Prinaša nov način komunikacije tako z vernimi kot nevernimi. Požvižga se na zunanja znamenja časti. Nedavno je spremenil celo stoletni prevod molitve Očenaš. Po novi verziji ni Bog tisti, ki nas pelje v skušnjavo, ampak tisti, ki nam pomaga, da ne pademo v skušnjavo. Povsem nova paradigma.

Ali papež spreminja bistvo krščanske vere, ali pa je z osrednje krščanske molitve samo odpihnil heretični prah stoletij, ki nam Boga slika kot paznika, ki nam nastavlja pasti in ne kot ljubečega Očeta, o kakršnem nam je govoril Jezus?
Ali papež spreminja bistvo krščanske vere, ali pa je z osrednje krščanske molitve samo odpihnil heretični prah stoletij, ki nam Boga slika kot paznika, ki nam nastavlja pasti in ne kot ljubečega Očeta, o kakršnem nam je govoril Jezus?

Eden od temeljev katoliške vere ...


… je papeštvo. Je ena od prvin katolištva in je bilo skozi stoletja garant prave vere. Zato ni mogoče mimo vtisa, da gre pri ostrih kritikah papeža tudi za veliko napuha in nepokorščine. Ali res tako cenimo sebe, svoj intelekt, svoje razsvetljenje, da trdimo, da ta papež nima prav, da seka čisto mimo? Ali je morda Sveti Duh zaspal, da nam ne bi govoril po papežu Frančišku, če nam je govoril po prejšnjih papežih? Ali pa smo mi zakrknili svoja srca in nočemo slišati njegovega glasu?

Prej je glavne smernice vlekel Janez Pavel II., zdaj pa jih pač papež Frančišek. Morda je v osemdesetih in devetdesetih svet potreboval Janeza Pavla II., danes pa potrebuje papeža Frančiška.

Cerkev kot bolnišnica ali kot carinarnica?


Vsa trenja med katoliškimi tradicionalisti in liberalci padejo na zgornjem vprašanju. Kaj je Cerkev? Kakšno vlogo ji je Bog namenil na Zemlji?

Jezus nam je na to vprašanje zelo jasno odgovoril, ko je rekel, da ni prišel klicat pravičnih ampak grešnike in da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni (Mr 2,17). Seveda je res, da tudi v bolnišnici veljajo neka pravila in človek, ki želi ozdraveti (od slabosti in greha) mora slediti navodilom. Vendar pa ta nikoli ne smejo postati sama sebi namen, ne glede na to, kako zelo pomembna se nam zdijo in ne glede na to, da veljajo že stoletja. Če vzamemo primer iz družinskega življenja: majhen otrok ne sme sam preko ceste, večji otrok morda rabi občasen opomin k previdnosti, odrasel človek pa mora biti sposoben sam presoditi, kdaj lahko gre.

Nihče od nas se ne bo zveličal zgolj zato, ker pridno izpolnjuje zapovedi. Tudi ne zato, ker za vsako ceno brani del nauka in ga postavlja nad temelje krščanske vere. Zveličali se bomo zaradi Božje milosti. In ta v nas naredi tako spremembo, da bomo začeli izpolnjevati tudi zapovedi. Da pa skupina ljudi, ki išče (verjetno nezavedno) lastno zasluženje in pozablja na to, da je že to, da imajo temelje in možnosti, da lahko živijo točno po zapovedih, velika milost in ne samo njihova zasluga, drugim (ki morda tega niso imeli) zapira vrata k milosti, pa gotovo ni Božje delo in pomeni veliko nezaupanje v Boga in njegove načrte.

Svet je lačen Kristusa. Narodi in množice hrepenijo po njegovi besedi, usmiljenju, odrešenju. Ali nismo naredili iz Očetove hiše, kjer je vsega v izobilju za vsakogar, tržnice, kjer dobijo milost le tisti, ki zadostijo merilom? Ali ne zaupamo več Njemu, ki spreminja srca in pravi grešnici: »Pojdi in ne greši več«?

Bilo bi namreč skrajno neprijetno, če bi v svojem zemeljskem življenju natančno izpolnili vse zapovedi in pravila, ob koncu časov pa bi slišali to, kar so slišali farizeji: »Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo…« (Mt 21,31)
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike