Napetost med Rusijo in Ukrajino: oborožen spopad se ne splača nikomur, kar pa ga ne izključuje

Prostovoljec ukrajinske teritorialne obrambe na urjenju v okolici Kijeva. Ob nevarnosti ruske invazije na Ukrajino se ukrajinskim rezervnim silam pridružujejo številni prostovoljci (foto: Efrem Lukatsky/AP/GULIVER)

Za razumevanje krize okoli Ukrajine moramo spomniti na Putinovo že davno izraženo mnenje, da je razpad Sovjetske zveze (zanj) bila tragedija in največja geopolitična katastrofa 20. stoletja.

Torej, Sovjetsko zvezo (ali nekaj njej podobnega), je treba restavrirati. Vse od dogodkov v Gruziji naprej (npr. Južna Osetia, 2008), priključitve Krima leta 2014 in podpore ruskim separatistom v ukrajinskem Donbasu, podpora Lukašenku v Belorusiji, pa sedanja hitra “pomoč” Kazahstanu, kaže na to, da  Putin svoj načrt dosledno izvršuje. Za to se poslužuje Organizacije sporazuma o kolektivni varnosti (CSTO) iz leta 1992, ki je bila deset let kasneje prenovljena. Je to neke vrste nov Varšavski pakt?

Putinov argument, da ima Rusija pravico, da skrbi za svojo varnost, je samo do neke mere sprejemljiv. Res je, da vse omenjene države sestavljajo regijo, in so neke vrste geopolitično dvorišče Rusije. Toda za to svojo varnost Rusija lahko poskrbi na drugačen način, ne da jih osvaja z izvršenimi dejanji (Krim), grožnjami, vsakovrstnimi pritiski (npr. na Baltske države z večjim ruskim prebivalstvom), ter kopičenjem nesorazmerno velike količine vojaštva in opreme na ukrajinski meji, kar je vse v nasprotju z mednarodnimi pravili mirnega sožitja. Za to početje Rusija nima nobene legitimnosti.

Kdo je tu tisti, ki se lahko počuti ogroženega?

Nasprotovanje vključitvi Ukrajine v EU in Nato je tudi načelno nedopustno. Če Rusija ne mara mej z NATO-m, (dejansko jih ima z baltskimi državami, a te zanjo ne predstavljajo prave grožnje), ker bi se tako “počutila” ogroženo, pa prav tako velja, da se Ukrajina “čuti” ogroženo ob svoji veliki sosedi Rusiji.

Katera percepcija je bolj verjetna? Ruska nasproti demokratičnim EU in NATO-m, ali ukrajinska nasproti postsovjetski populistični in kvazi-autoritarni pa številčno veliko večji Rusiji? Z dodatkom, da ima Ukrajina večstoletno nesrečno izkušnjo s carsko, posebno še stoletno sovjetsko Rusijo, v katero spada Holodomor. Tudi tukaj bi v prenesenem pomenu veljal rek iz Latinske Amerike: Ubogi Meksiko, tako daleč od Boga in tako blizu ZDA!

Putinovo obnašanje izhaja iz relativne šibkosti. Že leta oznanja nove vrste ruskega orožja. Tega se nikoli ne dela, če pa, je to znamenje, da kaže mišice. Če jih pa kaže, je to sporočilo, da se nikogar ne boji, tudi močnejših od sebe ne.

Rusija mora prenehati s svojim agresivnim početjem oz. s pogojevanjem politike sosednih suverenih držav, ki imajo vso pravico, da vodijo samosvojo politiko varnosti, kakor si jo svobodno zamišljajo.

Bo Putin, kot Hitler, “priskočil na pomoč” svojim državljanom čez mejo?

Rusija mora opustiti ta obnašanja, ki kažejo na pripravo po mednarodnih pravilih nedopustne agresije. Da ne bi bilo “zunanjega” napada, prepovedanega v Listini OZN, bi se seveda  Rusija lahko poslužila “notranje krize” v Ukrajini, ki bi jo povzročili proruski separatisti, kar bi Putinu omogočilo pretvezo da “priskoči na pomoč” svojim državljanom čez mejo.  Rusija mora prenehati s svojim agresivnim početjem oz. s pogojevanjem politike sosednih suverenih držav, ki imajo vso pravico, da vodijo samosvojo politiko varnosti, kakor si jo svobodno zamišljajo.

V vsaki krizi so vedno pred očmi dve možnosti: ali se stvari umirijo, ali pa v svoji eskalaciji k skrajnostim eksplodirajo v neznanih dimenzijah.  V najbolj negativnem primeru se ob ukrajinski krizi oborožen konflikt nikomur ne splača. Hude, daljnosežne in širše posledice za vse so na dlani.

Nujno je torej, da napetost ponikne. To bi lahko šlo preko pogajanj, ki so že nekaj časa v teku. A ta pogajanja so trda in v živčni napetosti. Obe strani do zadnjega uporabljata prav strah pred najhujšim, kar lahko sproži nasprotno.

NATO mora kazati, da misli resno

Kdo bolj uspeva v strašenju? NATO-va stran mora tu nujno pokazati absolutno odločnost in pripravljenost uporabiti vsa sredstva, ob pripravljenosti na pogajanja. Med obema mora biti pravo ravnotežje, da eno od sredstev ne razvrednoti drugega. Preveliko govorjenje o pogajanjih lahko sporoča napačne signale o odločenosti uporabe sile.

Šibka točka NATO-ve strani je število akterjev. Ker je zavezništvo mnogih, morajo biti vsi složni, enotni in enako odločni. Komaj kdo nekoliko več govori o miru, se s tem kaže ne-enotnost. Na oni strani je pa veliko lažje, ker je akter en sam: Rusija-Putin. V vsem tem je EU šibki člen. Zato se kaže, kot da sta edina dva prava akterja ZDA in Rusija. To spominja na kubansko krizo leta l962. Takrat se je zadeva rešila z znanim kompromisom.

Rusija je s svojo močjo (z več kot sto tisoč vojakov in opremo) zelo blizu. ZDA so daleč. Ni pričakovati pošiljanja večjega števila vojakov. Lahko pa naredijo marsikaj zelo učinkovitega na drug način in na daljavo. Pri tem bi morale bolj poseči države v Evropi. Nekatere že pošiljajo orožje in opremo. S pehoto bi se morale najbolj angažirati tiste vzhodne članice zveze NATO, ki bi bile s konfliktom regijsko najbolj prizadete.

Kriza se bo morala rešiti s trdimi pogajanji. Oborožen spopad se, kot rečeno, ne splača nikomur. Nadvse važno je pa da nobena od strani ne sme iziti iz pogajanj kot poraženec, sicer ne bo dogovora.  Dogovor bodo morali doreči diplomati. Ker se bo moral v precejšnji meri umakniti Putin, mu bo treba omogočiti eleganten izhod iz krize, mu olajšati nadvse neprijeten “grižljaj”, ki ga bo moral pogoltniti, sicer rešitve ne bo.

Morda se bo to dalo doreči v okviru Sveta NATO-Rusija. Vsekakor pa popuščanje zveze NATO ne koristi nikomur.

dr. Andrej Fink je profesor mednarodne stvarnosti in mednarodnih odnosov na Fakulteti za pravo in poslovne vede Katoliškega inštituta

18 komentarjev

  1. Ko sta razpadla Sovjetska zveza in Varšavski pakt, se Nato, ki je nastal kot odgovor na oblikovanje Varšavskega pakta, ni razpustil. Nasprotno začel se je širiti proti vzhodu in na meje Rusije, kljub prvotnim drugačnim obljubam o varnostnih garancijah Rusiji. Zatem je Nato dobesedno obkoljeval Rusijo in postopno ustvarjal vojaške baze in kopičil vojaštvo in orožje na mejah Rusije. Prilika za vzpostavitev zaupanja, miru in sožitja v Evropi po hladni vojni je bila tako zapravljena.

    Kaj pravzaprav hoče Zahod v odnosu do Rusije? Nič več in nič manj kot njeno ekonomsko in politično destabilizacijo, s katero si obeta doseči v Rusiji prevrat in odstranitev Putinovega suverenističnega režima, ki naj ga nadomesti prozahodni režim.

    Biden dobesedno spodbuja Rusijo k napadu na Ukrajino z napovedmi, da bo ruski napad vsak hip, da bo Amerika razmislila, kako reagirati, če bo šlo za manjši, srednji ali večji napad ipd. Očitno je, da si Amerika želi ruskega napada na Ukrajino, ker bi to zagotovo ekonomsko oslabilo in izčrpalo Rusijo, s tem pa bi nastala možnost notranjega prevrata. Ne nazadnje je Sovjetska zveza padla v prvi vrsti zaradi ekonomskih razlogov. Zgodovina pa se ponavlja.

    Da je ukrajinski problem ustvaril Zahod sam, je stališče, ki ga zagovarjajo tudi mnogi na Zahodu. Na primer dr John Mearsheimer v predavanju z naslovom: Why the West – Not Putin – Is Responsible for the Ukraine Crisis – Zakaj je Zahod ne Putin – odgovoren za ukrajinsko krizo.
    https://www.youtube.com/watch?v=1ZrNhmdHzY4

    • Zahod si želi vojne z Rusijo tudi zato, ker je Rusija na terenu praktično že dosegla svoje strateške cilje. Krim je že tudi formalno del Rusije, vzhod Ukrajine, ki ga imajo v rokah ruski uporniki, pa je za Kijev verjetno tudi izgubljen, razen če ga ponovno osvoji z vojno, kar bi seveda vodilo v vsesplošno vojno z Rusijo.

      Velika napaka je, da Zahod daje lažne upe Ukrajini, da si lahko s silo pridobi nazaj izgubljena ozemlja. Majhna možnost je, da bi se dogovorila z ruskimi uporniki, če bi prišlo do predhodnega dogovora z Rusijo, sicer so ta ozemlja izgubljena.

      Zahod želi dejansko žrtvovati Ukrajince za vojno proti Rusiji, ki naj bi v tej vojni postali hrana za ruske topove – za ekspanzijo Zahoda na Vzhod.

      • Kjerkoli se vmeša Amerika, nastane kaos: Afganistan, Irak, Sirija, Libija… in seveda Ukrajina, ki jo je spravil v kaos Obama z inscenirano oranžno revolucijo, ki je odnesla Janukoviča, legalno izvoljenega predsednika.

        Puču proti Janukoviču je sledil upor ukrajinskih Rusov na vzhodu Ukrajine, kjer so Rusi prevladujoča etnija. Ukrajina je, kot vse kaže, nepovratno ozemeljsko razkosana, in znašla se je v geopolitični krizi, ki zanjo nima ugodne rešitve. Rusi ne bodo popustili, morebitna vojna pa utegne vse skupaj še poslabšati, predvsem pa bo prinesla številne človeške žrtve.

        Zahod, ki kao podpira Ukrajino, skrbi predvsem za svoje interese. Spravil jo je v nerešljivo godljo, zdaj pa se predstavlja za rešitelja, v resnici pa je grobar Ukrajine.

      • Ne tendenciozno blodit, kako si Zahod želi vojno z Rusijo! Prav nič takega si ne želi, ker bito bila katastrofa tako za Zahod, kot za Rusijo – pa kakršen koli bi že bil izid takšne vojne.

        Na žalost je konec druge svetovne vojne dal Sovjetski zvezi možnost za ekspanzijo daleč prek svojih meja. Sovjeti so z zasedbo prišli še dlje od Berlina, zasedli pa so tudi vse druge države in narode v Vzhodni Evropi in jih držali v svojem primežu Varšavske zveze in ideologije do razpada Sovjetske zveze.

        Upravičen je torej strah Zahoda, da se Putinovo obnavljanje sovjetskega imperija nikakor ne bo zaključilo z novo agresijo na Ukrajino, ampak se bo nadaljevalo, dokler jih Rusija ne dobi dovolj boleče po prstih.

        Ekspanzija je na žalost stalnica ruske politike že od nekdaj, ne le od druge svetovne vojne naprej, v kar nas prepričuje večstoletna zgodovina ruskega carstva.

        In zakaj je Rusiji in Putinu treba ravno zdaj na primeru Ukrajine – kljub vsem že doseženim dogovorom! – odpirati nove grožnje z agresijo in vojno, kje vidi tukaj Putin dobiček zase in za Rusijo, ni popolnoma jasno?

        Najbrž zato, ker je iz videnega prepričan, da sta tako Evropa kot Amerika dosegli najnižjo točko svojih šibkosti, pa se mu sama od sebe nudi ugodna priložnost za novi obračun in agresijo – kot nekdaj Hitlerju ob muenchenskem sporazumu, tistemu zgrešenemu “miru za naš čas”, ki je pripeljal do novega svetovnega spopada…

      • Kje ti vidiš kakšno obnavljanje sovjetskega imperija? To so blodnje. Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, baltske države so trdno v rokah Zahoda.
        Rusija ima ca 140 mio ljudi, Zahod ca milijardo. BDP Zahoda je vsaj 30xvečji od ruskega. Kdo je tu David in kdo Golijat je očitno.

        Zahod je tisti, ki kopiči orožje in vojaštvo na ruskih mejah. Rusko potrpljenje se je nehalo, ko je Obama zrežiral puč v Ukrajini. Največja žrtev zahodnega ekspanzionizma so zdaj Ukrajinci. Na njihovem hrbtu namreč Zahod bije vojno zoper Rusijo.

  2. Da je Zahod odgovoren za rusko agresijo je navadna bedarija. Kot bi rekel,da je žrtev kriva za posilstvo. Antiamerikanizem,self-hate in teorije zarote,vse skupaj zmešano v mišmaš kvazi argumentov. Kdor se v svojih argumentih naslanja na geopolitiko,brez etične in moralne note, zagovarja kaos,agresijo,vojno,kolonizacijo in zasužnjevanje. Si želimo vrnitve teh principov v delovanje mednoradnih odnosov? Mislim,da raje ne. In ves hočpoč nakladanja ne skrije osnovnih,najbolj primarnih, tako očitnih dejstev na terenu,da jih vidi tudi slepec: poleg Srbije je Rusija edina evropska država po 1945,ki je napadla,okupirala in aneksirala svoje sosede. Da so sosedi živčni in si želijo varnosti v NATU je samoumevno. Vsa geopolitika skupaj ne more mimo dejstva,da so samo ruski vojaki tisti,ki v Evropi okupirajo druge. Ukrajini moramo nuditi vojaško pomoč. Ne 90 ton ampak 9000 ton in več. Varšavo se brani v Kijevu.

    • Kaj pa Afganistan, Irak, Libija, Sirija … in ne nazadnje s strani Zahoda/Amerike zrežiran puč v Ukrajini, to je čista ljubezen ali kaj.
      Zahod obkoljuje Rusijo z Nato državami že od padca železne zavese naprej. Me zanima, kako bi Amerika reagirala, če bi Rusija poskusila nameščati svoje vojake in rakete okrog Amerike, recimo na Kubi.

      • Prav gotovo. Premisa o zrežiranih udarih temelji na zlagani trditivi,da narodi ljubijo svoje morilske,tiranske,agresivne,psihopatse tirane in da je upor proti tako ljubljenem diktatorju možen samo od zunaj. Gre za običajen,prozoren sofizem. Prsto po Occamu,kajke verjetneje? Da imajo ljudje v nekem trenutku diktature dovolj ali neka mendarodna kabala, ki ima neznansko moč? Irak, Egipt,Tunis,Sirija,Libija…kaj imajo skupnega? Desetletne diktature,ki niso razrešile enega političnega vprašanja,so pa nakopičila nova. Ukrajina s svojimi kleptokratskimi vladami, korupcijo, ruskim vplivom in obemem izsiljevanjem,je doživela svoj Majdan. 20 let prepozno. Morda ga je bil Zahod vesel,ni pa ga sprožil. Kot tega ne počne v Belorusiji ali Kazahstanu. Daje pa zgled. Zgled kako bi država in družba lahko izgledali,brez diktatorja ali korupcije. Končno,že sama primerjava Iraka in Ukrajine je povsem zlagana. Sadam je bil morislki psihopat,ki je moril manjšine in napadal sosednje države. Svet je lepši brez njega, WMD ali brez WMD. Napake ZDA v Iraku poznamo vsi, ampak aneksirale pa niso ničesar.

      • Ja…kot.je zadnjič nekdo postavil vprašanje,kaj če bi se Kanada priključila Rusiji….kr nekaj. Gre v bistvu za ustvarjanje megle z namenom opravičevanja, ne neke hipotetične situacije, ampak resnične agresije,okupacije in aneksije. Ruska trditev,da jo NATO stiska v kot in tako dobesedno sili v oboroženo agresijo na sosede je brezvezna. Samo 6% Rusije meji na NATO. 94% pa je precej širok kot. In če že,sosedom ponudi prijateljstvo,kulturo,trgovino ne pa tanke in aneksijo.

      • Lavricit, Bush, ki je napadel Afganistan in Irak pa je bil človekoljub, ali kaj? Obama, ki je vodil več vojn kot katerikoli predsednik ZDA pred njim, pa je bil svetnik?

        Ameriki vlada military-industrial-congressional complex, kot temu pravijo sami Američani. Ta združba ameriške vojne industrije, Pentagona in politike je odgovorna za brez števila vojn, ki jih je vodila Amerika po vsem svetu in jih še vodi.

        Seveda pa ameriška propaganda vedno prepričuje ljudi, da pri njenih vojnah ne gre za ekspanzijo ameriškega vpliva in za dobičke vojne industrije ter za koruptne prihodke vpletenih politikov in generalov, temveč za širjenje demokracije. Ob tem pa je zahodna demokracija že dolgo bolj privid kot dejstvo. Tudi v Ameriki obstajajo disidenti, ki gnijejo v ječah in umobolnicah, ali preprosto izginejo ali jih najdejo mrtve. Takšne cenzure, kakršno zdaj izvaja Zahod na internetu, tudi Rusija ne izvaja.

  3. Komentar bivšega ameriškega obveščevalnega oficirja, kaj se bo zgodilo, če pride do konflikta. Opozarja tudi politike, da bodo čutili posledice za svojo nespamet. …

    “What War With Russia Would Look Like”
    https://consortiumnews.com/2022/01/10/what-war-with-russia-would-look-like/

    Scott Ritter is a former Marine Corps intelligence officer who served in the former Soviet Union implementing arms control treaties, in the Persian Gulf during Operation Desert Storm, and in Iraq overseeing the disarmament of WMD.

  4. @Rasputin Whataboutism ni glih pravo sredstvo debate. Pri ZDA si seveda mimogrede pozabil na 9/11 in si napisal,kot bi Merika iz dolgčasa razsula Afgh. Rusija pa nima niti enega samega mini izgovora. Na njeno ozemlje ni padel niti kamen. Krim je agresija in nelegalna aneksija brez vsakega opravičila

      • Aja, pa še ta famozni 9/11. To je bil inside job, kot ugotavljajo sami Američani. Večina napadalcev je bila Saudijcev, Bush pa je napadel Irak, ker ima družina Bush poslovne interese v Saudovi Arabiji. Ampak iz Amerike gledano, ni prav velike razlike med Saudovo Arabijo in Irakom. Zraven se je Amerika pred celim svetom lagala, da ima Irak orožje za množično uničevanje, ki ni bilo nikoli najdeno.

        Amerika je najbolj militantna država na svetu. Po 2. svetovni vojni je bila udeležena v kakih sedemdestih konfliktih, v katerih je umrlo ca 20 mio ljudi. Vse za dobičke vojne industrije in ostalih prisklednikov. Vojna je za yenkeeje biznis. Tudi v Ukrajini si trgovci s smrtjo zdaj manejo roke.

  5. Rusi si naklonjenost narodov vedno kupujejo z miroljubnostjo in ljubeznijo. Kot 1956 na Madžarskem ali pa 1968 na Češkoslovaškem. Uspelo jim ni edino 1948 v Jugoslaviji, tu moral dati kapo dol Titu, ki je imel moda in se uprl Stalinu, sprejel ameriško vojaško pomoč in Jugo obvaroval pred sovjetizacijo.

Komentiraj