Napetost med Rusijo in Ukrajino: oborožen spopad se ne splača nikomur, kar pa ga ne izključuje

dr. Andrej Fink

Prostovoljec ukrajinske teritorialne obrambe na urjenju v okolici Kijeva. Ob nevarnosti ruske invazije na Ukrajino se ukrajinskim rezervnim silam pridružujejo številni prostovoljci (foto: Efrem Lukatsky/AP/GULIVER)
POSLUŠAJ ČLANEK


Za razumevanje krize okoli Ukrajine moramo spomniti na Putinovo že davno izraženo mnenje, da je razpad Sovjetske zveze (zanj) bila tragedija in največja geopolitična katastrofa 20. stoletja.

Torej, Sovjetsko zvezo (ali nekaj njej podobnega), je treba restavrirati. Vse od dogodkov v Gruziji naprej (npr. Južna Osetia, 2008), priključitve Krima leta 2014 in podpore ruskim separatistom v ukrajinskem Donbasu, podpora Lukašenku v Belorusiji, pa sedanja hitra “pomoč” Kazahstanu, kaže na to, da  Putin svoj načrt dosledno izvršuje. Za to se poslužuje Organizacije sporazuma o kolektivni varnosti (CSTO) iz leta 1992, ki je bila deset let kasneje prenovljena. Je to neke vrste nov Varšavski pakt?

Putinov argument, da ima Rusija pravico, da skrbi za svojo varnost, je samo do neke mere sprejemljiv. Res je, da vse omenjene države sestavljajo regijo, in so neke vrste geopolitično dvorišče Rusije. Toda za to svojo varnost Rusija lahko poskrbi na drugačen način, ne da jih osvaja z izvršenimi dejanji (Krim), grožnjami, vsakovrstnimi pritiski (npr. na Baltske države z večjim ruskim prebivalstvom), ter kopičenjem nesorazmerno velike količine vojaštva in opreme na ukrajinski meji, kar je vse v nasprotju z mednarodnimi pravili mirnega sožitja. Za to početje Rusija nima nobene legitimnosti.

Kdo je tu tisti, ki se lahko počuti ogroženega?


Nasprotovanje vključitvi Ukrajine v EU in Nato je tudi načelno nedopustno. Če Rusija ne mara mej z NATO-m, (dejansko jih ima z baltskimi državami, a te zanjo ne predstavljajo prave grožnje), ker bi se tako “počutila” ogroženo, pa prav tako velja, da se Ukrajina “čuti” ogroženo ob svoji veliki sosedi Rusiji.

Katera percepcija je bolj verjetna? Ruska nasproti demokratičnim EU in NATO-m, ali ukrajinska nasproti postsovjetski populistični in kvazi-autoritarni pa številčno veliko večji Rusiji? Z dodatkom, da ima Ukrajina večstoletno nesrečno izkušnjo s carsko, posebno še stoletno sovjetsko Rusijo, v katero spada Holodomor. Tudi tukaj bi v prenesenem pomenu veljal rek iz Latinske Amerike: Ubogi Meksiko, tako daleč od Boga in tako blizu ZDA!

Putinovo obnašanje izhaja iz relativne šibkosti. Že leta oznanja nove vrste ruskega orožja. Tega se nikoli ne dela, če pa, je to znamenje, da kaže mišice. Če jih pa kaže, je to sporočilo, da se nikogar ne boji, tudi močnejših od sebe ne.
Rusija mora prenehati s svojim agresivnim početjem oz. s pogojevanjem politike sosednih suverenih držav, ki imajo vso pravico, da vodijo samosvojo politiko varnosti, kakor si jo svobodno zamišljajo.

Bo Putin, kot Hitler, "priskočil na pomoč" svojim državljanom čez mejo?


Rusija mora opustiti ta obnašanja, ki kažejo na pripravo po mednarodnih pravilih nedopustne agresije. Da ne bi bilo “zunanjega” napada, prepovedanega v Listini OZN, bi se seveda  Rusija lahko poslužila “notranje krize” v Ukrajini, ki bi jo povzročili proruski separatisti, kar bi Putinu omogočilo pretvezo da “priskoči na pomoč” svojim državljanom čez mejo.  Rusija mora prenehati s svojim agresivnim početjem oz. s pogojevanjem politike sosednih suverenih držav, ki imajo vso pravico, da vodijo samosvojo politiko varnosti, kakor si jo svobodno zamišljajo.

V vsaki krizi so vedno pred očmi dve možnosti: ali se stvari umirijo, ali pa v svoji eskalaciji k skrajnostim eksplodirajo v neznanih dimenzijah.  V najbolj negativnem primeru se ob ukrajinski krizi oborožen konflikt nikomur ne splača. Hude, daljnosežne in širše posledice za vse so na dlani.

Nujno je torej, da napetost ponikne. To bi lahko šlo preko pogajanj, ki so že nekaj časa v teku. A ta pogajanja so trda in v živčni napetosti. Obe strani do zadnjega uporabljata prav strah pred najhujšim, kar lahko sproži nasprotno.

NATO mora kazati, da misli resno


Kdo bolj uspeva v strašenju? NATO-va stran mora tu nujno pokazati absolutno odločnost in pripravljenost uporabiti vsa sredstva, ob pripravljenosti na pogajanja. Med obema mora biti pravo ravnotežje, da eno od sredstev ne razvrednoti drugega. Preveliko govorjenje o pogajanjih lahko sporoča napačne signale o odločenosti uporabe sile.

Šibka točka NATO-ve strani je število akterjev. Ker je zavezništvo mnogih, morajo biti vsi složni, enotni in enako odločni. Komaj kdo nekoliko več govori o miru, se s tem kaže ne-enotnost. Na oni strani je pa veliko lažje, ker je akter en sam: Rusija-Putin. V vsem tem je EU šibki člen. Zato se kaže, kot da sta edina dva prava akterja ZDA in Rusija. To spominja na kubansko krizo leta l962. Takrat se je zadeva rešila z znanim kompromisom.

Rusija je s svojo močjo (z več kot sto tisoč vojakov in opremo) zelo blizu. ZDA so daleč. Ni pričakovati pošiljanja večjega števila vojakov. Lahko pa naredijo marsikaj zelo učinkovitega na drug način in na daljavo. Pri tem bi morale bolj poseči države v Evropi. Nekatere že pošiljajo orožje in opremo. S pehoto bi se morale najbolj angažirati tiste vzhodne članice zveze NATO, ki bi bile s konfliktom regijsko najbolj prizadete.

Kriza se bo morala rešiti s trdimi pogajanji. Oborožen spopad se, kot rečeno, ne splača nikomur. Nadvse važno je pa da nobena od strani ne sme iziti iz pogajanj kot poraženec, sicer ne bo dogovora.  Dogovor bodo morali doreči diplomati. Ker se bo moral v precejšnji meri umakniti Putin, mu bo treba omogočiti eleganten izhod iz krize, mu olajšati nadvse neprijeten “grižljaj”, ki ga bo moral pogoltniti, sicer rešitve ne bo.

Morda se bo to dalo doreči v okviru Sveta NATO-Rusija. Vsekakor pa popuščanje zveze NATO ne koristi nikomur.

dr. Andrej Fink je profesor mednarodne stvarnosti in mednarodnih odnosov na Fakulteti za pravo in poslovne vede Katoliškega inštituta
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike