Namesto "zahtevamo šolo" bi raje slišal: "zahtevamo znanje". A to ni vzrok za upor

Žgočo debato o (ne)odpiranju šol v Sloveniji je žal znova ugrabila politika, zato je o temi resnično težko govoriti, če želimo obenem uspešno vijugati med interesi različnih strank in ideologij. Najbolj zanimiva se mi pri vsem tem zdi analiza nekaterih dogodkov, akcij in pojavov, ki odražajo globlje stanje v družbi.

Najprej ne morem mimo videa, ki ga je na spletu objavila dijaška iniciativa “Zahtevamo šolo”. Če pustimo ob strani narcisizem, ki kar veje iz besed govorečih, je moj glavni vtis naslednji: želja po znanju v resnici ni vzrok za nikogaršnje izpostavljanje in upor. Videti je, da gre izključno za zavest, ugrabljeno od občutka, ki ga mladim takšen upor da: to je občutek herojstva, da se borijo za dobrobit mladih, ki naj bi jih zle sile vlade skušale pohabiti.



Ob razkroju tradicionalnih vrednot, kot sta vera in domovina, smo izgubljeni in naša zavest kar pograbi takšen zametek vsega, kar diši po uporu in na videz veruje v neke absolute, kot sta znanje in osebni razvoj. Komur gre v resnici za znanje, ga je lahko v tem času pridobil še več kot bi ga sicer, če se mu je seveda uspelo samodisciplinirati. Gotovo pa je pouk na daljavo pokazal, da vrline samostojnosti danes šolstvo ne vzgaja najbolje.

Komur gre v resnici za znanje, ga je lahko v tem času pridobil še več kot bi ga sicer, če se mu je seveda uspelo samodisciplinirati. Gotovo pa je pouk na daljavo pokazal, da vrline samostojnosti danes šolstvo ne vzgaja najbolje.

Poleg tega iniciativa še zdaleč nima podpore vseh dijakov. Sodeč po odzivih na družbenih omrežjih je ima pravzaprav relativno malo, saj mnogim pouk na daljavo ustreza zaradi manjšega obsega snovi in možnosti “plonkanja” pri testih, nekaterim pa tudi v resnici zaradi strahu pred okužbo.

Na žalost se mi zdi, da takšne iniciative in tovrsten diskurz dijakom ne dajejo legitimnosti, ki bi jo sicer še kako potrebovali. Dolžina šolanja prek spleta straši tudi mene in zgodbe o velikih družinah, ki vse vidijo tako pozitivno, me ne prepričajo najbolj. Prvo težavo vidim v odtujenosti in popolni selitvi “srečevanj” na splet, v resničnost, ki nikakor ni enaka fizični in s seboj prinaša nešteto dvomov ter vprašanj. Še nedolgo nazaj smo mnogi veliko pisali o strahu, da prehajamo v družbo, ki bo fizično povsem zamenjala za virtualno, naenkrat pa smo se z neprimerljivo hitrejšim drvenjem v to smer kar prehitro sprijaznili.

Izjemno boleč je tudi porast psihičnih bolezni, ki ga je karantena brez dvoma spodbudila. Na Japonskem, denimo, je v mesecu oktobru zaradi samomora umrlo več ljudi, kot jih je zaradi covida-19 vse dotlej. Za Slovenijo podatkov še ni moč najti, a glede na to, da smo po statistiki v evropskem vrhu, verjetno tudi pri nas trend ni najbolj pomirjujoč.

Grozljivo a resnično je, da moramo malone tehtati med življenji in vrednotami – in mnoge izmed njih se naenkrat ne zdijo več tako pomembne. Na mestu je vprašanje, ali je bilo njihovo žrtvovanje zares edino primerno, ali pa smo tako storili le zaradi našega strahu in ujetosti v povsem racionalen način razmišljanja.

Še jasneje kot prej so se pokazale tudi nekatere hibe našega šolskega sistema. Če je motivacije in sposobnosti za samostojno učenje in delo med dijaki tako malo, je očitno nekaj narobe. Je pa gotovo vsaj kakšen izmed nas zdaj v šolanju našel več smisla, saj je učenja na pamet manj, več pa časa, da v resnici lahko predelamo snov v globino in jo razumemo. Bolj se lahko posvetimo posameznemu predmetu in tako v vsakem najdemo nekaj vznemirljivega.

Mislim, da je moč najti še precej drugih reči, ki bi jih bilo vredno premisliti, ko se bomo ukvarjali s spremembami v šolstvu po epidemiji. Žalostno se pri vsem skupaj zdi umanjkanje dialoga z ministrstvom, vendar je pri retoriki, ki trenutno prihaja s strani predstavnikov dijakov, kaj drugega težko pričakovati.

Za konec naj ob bok iniciativi “Zahtevamo šolo!” postavim drug projekt dijakov, in sicer mrežo prostovoljcev, imenovano “Prijatelj pomočnik”, ki so jo le-ti zagnali med epidemijo in z njo danes pri učenju brezplačno pomagajo velikemu številu učencev. Ne tarnajo in se ne zaletavajo v zid, ampak samoiniciativno, pogumno delujejo od spodaj navzgor ter tako dejansko prispevajo k pridobivanju znanja in zmanjševanju neenakosti med socialno in učno zelo različnimi učenci.

Namesto “zahtevamo šolo” bi od nas, dijakov, veliko raje slišal: “zahtevamo znanje, zahtevamo vedoželjnost, zahtevamo smisel!” Izpolnitev tega je odvisna tako od tistih, ki odločajo, kakor tudi od nas samih. S tem bi naši pomisleki in – v skrajnem primeru – tudi upor dobili povsem drugo upravičenost.