Namesto “zahtevamo šolo” bi raje slišal: “zahtevamo znanje”. A to ni vzrok za upor

Urban Šifrar
16

Žgočo debato o (ne)odpiranju šol v Sloveniji je žal znova ugrabila politika, zato je o temi resnično težko govoriti, če želimo obenem uspešno vijugati med interesi različnih strank in ideologij. Najbolj zanimiva se mi pri vsem tem zdi analiza nekaterih dogodkov, akcij in pojavov, ki odražajo globlje stanje v družbi.

Najprej ne morem mimo videa, ki ga je na spletu objavila dijaška iniciativa “Zahtevamo šolo”. Če pustimo ob strani narcisizem, ki kar veje iz besed govorečih, je moj glavni vtis naslednji: želja po znanju v resnici ni vzrok za nikogaršnje izpostavljanje in upor. Videti je, da gre izključno za zavest, ugrabljeno od občutka, ki ga mladim takšen upor da: to je občutek herojstva, da se borijo za dobrobit mladih, ki naj bi jih zle sile vlade skušale pohabiti.

Posnetek komentarja Urbana Šifrarja je na voljo na koncu prispevka.

Ob razkroju tradicionalnih vrednot, kot sta vera in domovina, smo izgubljeni in naša zavest kar pograbi takšen zametek vsega, kar diši po uporu in na videz veruje v neke absolute, kot sta znanje in osebni razvoj. Komur gre v resnici za znanje, ga je lahko v tem času pridobil še več kot bi ga sicer, če se mu je seveda uspelo samodisciplinirati. Gotovo pa je pouk na daljavo pokazal, da vrline samostojnosti danes šolstvo ne vzgaja najbolje.

Komur gre v resnici za znanje, ga je lahko v tem času pridobil še več kot bi ga sicer, če se mu je seveda uspelo samodisciplinirati. Gotovo pa je pouk na daljavo pokazal, da vrline samostojnosti danes šolstvo ne vzgaja najbolje.

Poleg tega iniciativa še zdaleč nima podpore vseh dijakov. Sodeč po odzivih na družbenih omrežjih je ima pravzaprav relativno malo, saj mnogim pouk na daljavo ustreza zaradi manjšega obsega snovi in možnosti “plonkanja” pri testih, nekaterim pa tudi v resnici zaradi strahu pred okužbo.

Na žalost se mi zdi, da takšne iniciative in tovrsten diskurz dijakom ne dajejo legitimnosti, ki bi jo sicer še kako potrebovali. Dolžina šolanja prek spleta straši tudi mene in zgodbe o velikih družinah, ki vse vidijo tako pozitivno, me ne prepričajo najbolj. Prvo težavo vidim v odtujenosti in popolni selitvi “srečevanj” na splet, v resničnost, ki nikakor ni enaka fizični in s seboj prinaša nešteto dvomov ter vprašanj. Še nedolgo nazaj smo mnogi veliko pisali o strahu, da prehajamo v družbo, ki bo fizično povsem zamenjala za virtualno, naenkrat pa smo se z neprimerljivo hitrejšim drvenjem v to smer kar prehitro sprijaznili.

Izjemno boleč je tudi porast psihičnih bolezni, ki ga je karantena brez dvoma spodbudila. Na Japonskem, denimo, je v mesecu oktobru zaradi samomora umrlo več ljudi, kot jih je zaradi covida-19 vse dotlej. Za Slovenijo podatkov še ni moč najti, a glede na to, da smo po statistiki v evropskem vrhu, verjetno tudi pri nas trend ni najbolj pomirjujoč.

Grozljivo a resnično je, da moramo malone tehtati med življenji in vrednotami – in mnoge izmed njih se naenkrat ne zdijo več tako pomembne. Na mestu je vprašanje, ali je bilo njihovo žrtvovanje zares edino primerno, ali pa smo tako storili le zaradi našega strahu in ujetosti v povsem racionalen način razmišljanja.

Še jasneje kot prej so se pokazale tudi nekatere hibe našega šolskega sistema. Če je motivacije in sposobnosti za samostojno učenje in delo med dijaki tako malo, je očitno nekaj narobe. Je pa gotovo vsaj kakšen izmed nas zdaj v šolanju našel več smisla, saj je učenja na pamet manj, več pa časa, da v resnici lahko predelamo snov v globino in jo razumemo. Bolj se lahko posvetimo posameznemu predmetu in tako v vsakem najdemo nekaj vznemirljivega.

Mislim, da je moč najti še precej drugih reči, ki bi jih bilo vredno premisliti, ko se bomo ukvarjali s spremembami v šolstvu po epidemiji. Žalostno se pri vsem skupaj zdi umanjkanje dialoga z ministrstvom, vendar je pri retoriki, ki trenutno prihaja s strani predstavnikov dijakov, kaj drugega težko pričakovati.

Za konec naj ob bok iniciativi “Zahtevamo šolo!” postavim drug projekt dijakov, in sicer mrežo prostovoljcev, imenovano “Prijatelj pomočnik”, ki so jo le-ti zagnali med epidemijo in z njo danes pri učenju brezplačno pomagajo velikemu številu učencev. Ne tarnajo in se ne zaletavajo v zid, ampak samoiniciativno, pogumno delujejo od spodaj navzgor ter tako dejansko prispevajo k pridobivanju znanja in zmanjševanju neenakosti med socialno in učno zelo različnimi učenci.

Namesto “zahtevamo šolo” bi od nas, dijakov, veliko raje slišal: “zahtevamo znanje, zahtevamo vedoželjnost, zahtevamo smisel!” Izpolnitev tega je odvisna tako od tistih, ki odločajo, kakor tudi od nas samih. S tem bi naši pomisleki in – v skrajnem primeru – tudi upor dobili povsem drugo upravičenost.

16 KOMENTARJI

  1. Upor je neumnost! Probleme je treba obvladati razumsko, ne z nesmiselnim uporom. Poleg tega je “upor” pri nas zlorabljena beseda, ki jo je omadeževala zločinska ideologija revolucije, češ da je upor oziroma revolucija edina in neizogibna rešitev za probleme v “razredni družbi”, prinesla pa je samo množične smrti in trpljenje milijonov ljudi.

  2. Zelo dober članek! Pove bistvo in se popolnoma strinjam z njim. Mogoče bi dodala samo še nekaj na temo depresije in samomorilnosti. Depresija je bolezen sodobnega časa, ko beležimo njen porast kljub letom blagostanja in udobja. Ker nam čas mineva brez hudih pretresov, smo vedno manj fleksibilni in pripravljeni stopiti iz cone udobja. To nam predstavlja prevelik napor in posledično negativni stres, ki ga ne znamo spremeniti v pozitivnega, v gibalo sprememb samega sebe. In tudi za to smo dobili sedaj priložnost. Upam, da spadam(o) med starše, ki smo znali trenutno situacijo predstaviti svojim otrokom kot možnost, da postanejo bolj prilagodljivi, da se ne ustavijo ob prvi prepreki in stiski, ki jim je prišla na pot, ampak v neugodju iščejo priložnosti za spremembo, za rast, razvoj in posledično sprejetje dane situacije, kakršnakoli že je. Na ta način smo jim dali pomembno lekcijo za življenje, v katerem jih čaka še veliko takšnih in drugačnih težkih trenutkov. Če bodo te sprejeli kot izziv, smo jim dali neprecenljivo popotnico in jih vsaj malo zavarovali pred duševnimi stiskami.

  3. Ob vsem tem “ropotanju” glede šolanja na daljavo sem se spomnila, da sem tudi sama srednješolsko izobrazbo pridobila “na daljavo”. Od leta 1957 dalje je v Ljubljani delovala dopisna ekonomska šola (kasneje še druge smeri). Nekateri v tistem “najpravičnejšem družbenem redu – socializmu” nismo imeli možnosti rednega šolanja in je bila možnost šolanja na daljavo rešilna bilka. Bilo je plačljivo, zato sem hodila v tovarno delat, da sem si plačala šolanje. Vseeno ni bilo tako drago, da bi ga s svojo delavsko plačo ne zmogla. Takrat seveda ni bilo niti računalnikov niti zooma – gradivo in vaje smo dobili po pošti, izpite pa smo opravljali v Ljubljani. Ni nas bilo tako malo.
    Seveda to ni primerljivo z današnjo situacijo. Zgodbo sem napisala, ker želim pritrditi navedbi avtorja, da je znanje tisto, kar naj bi mladi pričakovali od šolanja. Za to pa je v današnjem času veliko več možnosti kot v času moje mladosti. Da ne govorim o času mojih staršev in starih staršev, ko mnogim nadarjenim sploh ni bilo dano, da bi se šolali.
    Ob zahtevi “hočemo šolo” z žalostjo v srcu rečem samo: razvajena in nahujskana mularija.

  4. Epidemij apri nas katastrofa ! 1400 okužb, naslovi pa da je super !!???
    Od teh 1400 jih bo okoli 25 umrlo, 100 pa jih bo šlo v bolnišnice. A to je dobro ????
    In radi bi vsi v šolo ??
    namesto da bi bili navdušeni da učenci in dijaki, tisti ki to hočejo seveda, super delajo od doma in obvladajo računalnik !!
    zakaj tega vlada JASNO IN GLASNO NE POVE ????
    jA, IN MEJE ZAPRET,VSEKAKOR !!

  5. Ob zahtevi “hočemo šolo” z žalostjo v srcu rečem samo: razvajena in nahujskana mularija.

    Le kam gre desna pamet, Helena in vsi ostali! Kdor zahteva šolo, zahteva tudi znanje! To bi tudi avtor lahko vedel!

  6. Kamorkoli pogledaš v tej SLO je skoraj vse narobe in vlada poskuša spreminjati. Ovir je nebroj, celo mularija in njih šolniki, seveda levi.
    Poglejte kaj je spet sprejelo Ustavno sodišče !
    Norčuje se iz vsega.

    • Ne se preveč razburjati. Zaenkrat je vse ok. Nekateri pač želijo vzbujati pozornost. Nič novega. Drugi pa delamo, da čim bolj pripravljeni pridemo iz te situacije.
      Na koncu je vedno tako, da polovično napolnjen kozarec nekdo vidi kot napol prazen, drugi pa napol zvrhan. In če ga vidiš, da je napol zvrhan, iščeš pot, da ga napolniš do konca. Prijazno pokličeš natakarico in jo s komentarjem spraviš v dobro voljo ter ti dotoči v kozarec. Drugi pa samo jamra, kako je napol prazen in da je to katastrofa in da je zato natakarico potrebno zamenjati.

      • Dobro ste povedali.
        Razgrajače je najbolje ignorirati. Nekateri to počnemo.
        Če ne bi imeli popadljive RTV in POP, za razgrajače še vedel ne bi nihče.

        Če reklamirajo mediji ANARHIJO, bodo mogoče nekoč tudi sami žrtve, le teh.

      • Slovenecsm – navsezadnje so tudi krizo 2008/2009 nekatere države izkoristile kot priložnost; bodisi tiste, ki so bile na situacijo ekonomsko že pripravljene (Nemčija, Avstrija, Švica, Poljska, Češka, Madžarska) bodisi tiste, ki so izvedle tudi boleče reforme (Irska, Portugalska, Španija).

        Nekateri pa smo trmarili, spomnimo se slovenske neodzivnosti in grške trme. Po krizi so nekatere države povečale prednost (npr. Nemčija), nekatere so skočile gor (Poljska, Češka, Madžarska, Slovaška), nekatere so se rešile iz krize (Irska) nekatere pa so imele globoko krizo (Grčija, Slovenija, Italija).

        Po mojem mnenju moramo videti slovenski kozarec kot ne še dovolj poln in kako ga napolniti, z inovativnostjo, tehnološkim razvojem, spodbudnim okoljem, višjimi zaslužki, konkurenčnostjo, fleksibilnostjo gospodarstva in družbe. Natakarico (politika) ni nujno da dobiš boljšo, oštirja (volivci) se pa itak ne more zamenjati, ker on pač oštarijo (državo/skupnost) fura in le-ta lahko gre ‘zu grund’.

      • Ja, eni ste kar večno nekam zadovoljni, tud z drobtincami.
        Nobene olepšave stanja niso nikomur potrebne.
        SLO je povsem iztirjeno okolje ! Ker ga naseljuje tisoči dejansko hudobnih ljudi. Pravih bedakov. Sem pravkar preletel tekste enega ubogega hlapca pri neki reviji ki smo jo včasih radi brali. Zdaj pa grozljivo žali in sramoti eno od naših ministric. Že sami članki so pisanje bolnega uma, toda to še ni vse, bi kdo rekel.
        Kaj šele pisarijo pokvarjenci pod teksti, no, so povsem na nivoju tekstov, toda ne gre samo za enega hlapca ki bi bil vreden kazenskega pregona, pač pa za desetine divjakov, ki živijo okoli nas. In jih imajo sosedje in znanci ali “prijatelji” za čisto OK !!
        In to je najhuje, to jemlje optimizem. Za leta pred nami…

      • LJUBLJANA – druge opcije nimaš kot te, da se z ljudmi (sorodniki, prijatelji, znanci) neposredno pogovarjaš in jim objasniš zadeve. Alternative ni, potrebno je ostati optimist, sploh danes ko imajo ljudje toliko informacij na voljo, ni nobenih izgovorov, da ne bi posamezniki spremenili mnenja. Vedno je potrebno biti optimist, če pristopiš z defetizmom nisi nič opravil. Mogoče si v svojih komentarjih preveč obupan, rešitev pa ne nakažeš. Pa že to, da pišeš na tem pluralnem forumu bi te recimo lahko spodbudilo, da bi nakazal kakšno….

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime