Namesto novoletnih zaobljub ...
Tibetanci imajo zanimiv pregovor: »Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca.«
Ob vseh zaobljubah, ki jih te dni slišimo, se spomnim tudi na nek poljski film o dveh zakoncih, ki sta se po mukotrpnem zakonu ločila, a se potem ponovno srečala, se vnovič zaljubila, prepričana, da bo, ker sta bolj izkušena, vse drugače. Žal ni šlo vse po načrtih. Saj poznate tisto: volk dlako menja, nravi nikoli. Že po kratkem času sta pozabila na dane zaobljube, najboljše želje, celo na ljubezen. Ponovno sta se začela zmerjati in kričati drug na drugega na popolnoma enak način, kot sta to počela takrat, ko sta bila poročena prvič.
Tudi novoletne želje, zaobljube, pričakovanja ... so sicer čudovita, a v praksi neuporabna, če držimo figo v žepu. Sploh pa, če že na prvem vogalu vržemo puško v koruzo!
Ko voščimo veliko sreče in zdravja, mislimo iskreno? Smo takrat, ko objemamo, veseli, da lahko tudi na takšen način pokažemo, da naše želje niso le prazne besede? Koliko srca in duše vtkemo v novoletna druženja z družino, prijatelji, znanci? Počnemo to iz navade ali iskrene potrebe po biti s tistimi, ki nam največ pomenijo, tudi zadnje urice v letu?
Spominjam se otroških let, ko nas je župnik Starman postavil v vrsto pred spovednico. Zaprmej smo mu obljubili, da med čakanjem na spoved ne bomo klepetali. Še dobro, da je bil sicer siten, a kljub temu moder mož in si ni delal sivih las, četudi ga je živžav verjetno motil pri zbranosti.
Bogve, kolikokrat sem za prmej obljubila, da ne bom več rabutala grozdja, ki je raslo pred hišo šolske kuharice Marjane! Nič ni pomagalo, sladki vabljivi grozdi so bili vsakič zmagovalci.
Tudi novoletne zaobljube so pogosto podobne ptiču feniksu. Dvignejo se iz pepela starega leta, takoj pa, ko se prebudimo v novem, pozabimo nanje.
Zaradi slabih izkušenj si ob prelomu leta ničesar več ne obljubljam. Vsaj ne takšnih reči, kot so: shujšala bom, potovala bom po svetu, ne bom več jedla jabolčnega zavitka, knjige ne bom brala do jutra, pa če bo še tako napeta vsebina.
Nekoč sem obiskala Ivanko, da bi napisala njeno življenjsko zgodbo. Kaj vse je doživela v življenju! Zelo rada je imela mehke Šumi bombone z okusom različnega sadja.
»Zakaj bi sama sebe kaznovala in si obljubljala, da jih ne bom več kupovala, če jih imam pa rada?« me je vprašala. Kako so se mi zasvetile oči, ko sem srečala sorodno dušo! Bila je prepričana, da so vse tiste novoletne zaobljube, ko poskušamo sami sebe prepričati, da se bomo počutili bolje, če se tistemu, kar imamo radi, odpovemo, zelo neumne.
»Raje se potrudimo, da življenju dodajamo vsebine, ob katerih se bomo lahko veselili tudi zato, ker nam bo ob njih igralo srce.«
Najprej je omenila dobroto. Skupaj s tremi sosedami se je zaobljubila, da bodo vsako leto pomagale družinam na vasi, ki jim življenje ni prizanašalo. Tako so, če je bilo treba, pripravljale kosilo za tri fante, ki so ostali brez očeta. Kvačkale so copatke za dojenčke in jih podarjale mladim staršem. Najbolj pogumna med njimi je v bloku, ki so ga zgradili na vasi, pred vrati stanovanj puščala solato in drugo zelenjavo, ki ji je doma, na vrtu, delala ''gužvo''.
Pomagale so zbirati knjige za podružnično šolo. Zaradi tega so se znašle na prvi strani lokalnega časopisa.
Le pri odločitvi, da ne bodo več toliko opravljale, se je malo zataknilo. Človek pač ne more iz svoje kože! S časom in z nemalo mukami so se vsaj toliko potrudile, da nepreverjenih čenč niso nekontrolirano raznašale naokoli. Kako so bile ponosne na ta uspeh!
Takšnih, kot je Ivanka in njena druščina, ni tako malo!
Rebeka je strastna uporabnica družabnih omrežij. Že lani si je prisegla, da bo izbrisala FB in Twitter profila. Ni in ni šlo. Sama pri sebi je spoznala, da pri komentiranju preveč uživa. Obljubila si je, da bo naredila nekaj drugega: preden je pritisnila na enter, je napisano ponovno prebrala. Če se ji je zdelo, da si je dovolila preveč, je raje, četudi s težkim srcem, izbrala tipko delete. Ni bilo lahko, a s časom je ugotovila, da se celo drugače misleči uporabniki do nje bolj korektno obnašajo.
Mnogi, letos sem bila tudi jaz med njimi, so si ob novem letu zelo iskreno zaželeli, da bi nadljudje, ki nas s svojimi anticepilskimi norostmi terorizirajo, stopili s svojega piedestala in se končno prizemljili.
Za druge ne vem, zase pa lahko rečem, da sem po treznem razmisleku to pobožno željo pospravila nazaj v žep in - pozabila nanjo.
Ker pa se ne vdam tako hitro, sem se odločila, da bom naredila vse, da bom še naprej varovala sebe in druge pred to presneto covid - boleznijo. Ni to bolje kot bentiti in preklinjati?
Upam, da ni škodovalo, ker sem trikrat potrkala na les, da bi tisti, ki se iz covida norčujejo, odprli oči in spregledali svoje zmote. Malo me moti, ker si enako želijo tudi oni, saj menijo, da sem jaz tista, se je izgubila sredi puščave in ne najdem poti iz svojih zablod.
Kakšna zmešnjava!
Ivanka bi rekla: »Če ne bo dobre volje, bo ves trud zaman!«
Pa še prav bi imela.
Ko so ji zaradi hude sladkorne bolezni amputirali nogi, me je pričakala z nasmehom.
»Še sreča, da so mi ostale roke, da lahko kvačkam copatke in te objamem, ko prideš na obisk!«
Želje in pričakovanja se z leti spreminjajo. Ko smo mladi, ni čisto nič narobe, če si zaželimo goro igrač ali pa, da bi nam fant z modrimi učki nagajivo pomežiknil.
Pridejo leta, ko ob novem letu stiskamo pesti, da bi se nam uresničile želje po novem stanovanju, po dobri službi, po družini, otrocih.
Ko otroci odrastejo, ne bi imeli nič proti ljubki hišici nekje na deželi ali ob morju.
Vse pa se spremeni, če se znajdemo v bolnišnici. Takrat si želimo le zdravja. Pa da bi nam bilo podarjeno še vsaj nekaj let življenja.
Žal mi je, da nimam čarobne paličice, da bi za naslednje novo leto v ljudeh ponovno obudila željo po druženju, po živahnem plesu do jutranjih ur, po skromni porciji kislega zelja s kranjsko klobaso, po trčenju polnih kozarcev ob polnoči. Želim si, da bi tisti presneti ''Silvestrski poljub'', ki nas še po toliko letih vedno znova gane, ponovno ogrel naša srca na tisti prastari način, ko se je glava nežno naslonila na ramo in ko sta se plesalca prepustila glasbi in objeta sredi ''light showa'' odplesala v novo, sveže leto!
Ob vseh zaobljubah, ki jih te dni slišimo, se spomnim tudi na nek poljski film o dveh zakoncih, ki sta se po mukotrpnem zakonu ločila, a se potem ponovno srečala, se vnovič zaljubila, prepričana, da bo, ker sta bolj izkušena, vse drugače. Žal ni šlo vse po načrtih. Saj poznate tisto: volk dlako menja, nravi nikoli. Že po kratkem času sta pozabila na dane zaobljube, najboljše želje, celo na ljubezen. Ponovno sta se začela zmerjati in kričati drug na drugega na popolnoma enak način, kot sta to počela takrat, ko sta bila poročena prvič.
Tudi novoletne želje, zaobljube, pričakovanja ... so sicer čudovita, a v praksi neuporabna, če držimo figo v žepu. Sploh pa, če že na prvem vogalu vržemo puško v koruzo!
Ko voščimo veliko sreče in zdravja, mislimo iskreno? Smo takrat, ko objemamo, veseli, da lahko tudi na takšen način pokažemo, da naše želje niso le prazne besede? Koliko srca in duše vtkemo v novoletna druženja z družino, prijatelji, znanci? Počnemo to iz navade ali iskrene potrebe po biti s tistimi, ki nam največ pomenijo, tudi zadnje urice v letu?
Spominjam se otroških let, ko nas je župnik Starman postavil v vrsto pred spovednico. Zaprmej smo mu obljubili, da med čakanjem na spoved ne bomo klepetali. Še dobro, da je bil sicer siten, a kljub temu moder mož in si ni delal sivih las, četudi ga je živžav verjetno motil pri zbranosti.
Bogve, kolikokrat sem za prmej obljubila, da ne bom več rabutala grozdja, ki je raslo pred hišo šolske kuharice Marjane! Nič ni pomagalo, sladki vabljivi grozdi so bili vsakič zmagovalci.
Tudi novoletne zaobljube so pogosto podobne ptiču feniksu. Dvignejo se iz pepela starega leta, takoj pa, ko se prebudimo v novem, pozabimo nanje.
Zaradi slabih izkušenj si ob prelomu leta ničesar več ne obljubljam. Vsaj ne takšnih reči, kot so: shujšala bom, potovala bom po svetu, ne bom več jedla jabolčnega zavitka, knjige ne bom brala do jutra, pa če bo še tako napeta vsebina.
Tudi novoletne zaobljube so pogosto podobne ptiču feniksu. Dvignejo se iz pepela starega leta, takoj pa, ko se prebudimo v novem, pozabimo nanje.
Dodajajmo veselje
Nekoč sem obiskala Ivanko, da bi napisala njeno življenjsko zgodbo. Kaj vse je doživela v življenju! Zelo rada je imela mehke Šumi bombone z okusom različnega sadja.
»Zakaj bi sama sebe kaznovala in si obljubljala, da jih ne bom več kupovala, če jih imam pa rada?« me je vprašala. Kako so se mi zasvetile oči, ko sem srečala sorodno dušo! Bila je prepričana, da so vse tiste novoletne zaobljube, ko poskušamo sami sebe prepričati, da se bomo počutili bolje, če se tistemu, kar imamo radi, odpovemo, zelo neumne.
»Raje se potrudimo, da življenju dodajamo vsebine, ob katerih se bomo lahko veselili tudi zato, ker nam bo ob njih igralo srce.«
Najprej je omenila dobroto. Skupaj s tremi sosedami se je zaobljubila, da bodo vsako leto pomagale družinam na vasi, ki jim življenje ni prizanašalo. Tako so, če je bilo treba, pripravljale kosilo za tri fante, ki so ostali brez očeta. Kvačkale so copatke za dojenčke in jih podarjale mladim staršem. Najbolj pogumna med njimi je v bloku, ki so ga zgradili na vasi, pred vrati stanovanj puščala solato in drugo zelenjavo, ki ji je doma, na vrtu, delala ''gužvo''.
Pomagale so zbirati knjige za podružnično šolo. Zaradi tega so se znašle na prvi strani lokalnega časopisa.
Le pri odločitvi, da ne bodo več toliko opravljale, se je malo zataknilo. Človek pač ne more iz svoje kože! S časom in z nemalo mukami so se vsaj toliko potrudile, da nepreverjenih čenč niso nekontrolirano raznašale naokoli. Kako so bile ponosne na ta uspeh!
Takšnih, kot je Ivanka in njena druščina, ni tako malo!
Rebeka je strastna uporabnica družabnih omrežij. Že lani si je prisegla, da bo izbrisala FB in Twitter profila. Ni in ni šlo. Sama pri sebi je spoznala, da pri komentiranju preveč uživa. Obljubila si je, da bo naredila nekaj drugega: preden je pritisnila na enter, je napisano ponovno prebrala. Če se ji je zdelo, da si je dovolila preveč, je raje, četudi s težkim srcem, izbrala tipko delete. Ni bilo lahko, a s časom je ugotovila, da se celo drugače misleči uporabniki do nje bolj korektno obnašajo.
Mnogi, letos sem bila tudi jaz med njimi, so si ob novem letu zelo iskreno zaželeli, da bi nadljudje, ki nas s svojimi anticepilskimi norostmi terorizirajo, stopili s svojega piedestala in se končno prizemljili.
Za druge ne vem, zase pa lahko rečem, da sem po treznem razmisleku to pobožno željo pospravila nazaj v žep in - pozabila nanjo.
Ker pa se ne vdam tako hitro, sem se odločila, da bom naredila vse, da bom še naprej varovala sebe in druge pred to presneto covid - boleznijo. Ni to bolje kot bentiti in preklinjati?
Upam, da ni škodovalo, ker sem trikrat potrkala na les, da bi tisti, ki se iz covida norčujejo, odprli oči in spregledali svoje zmote. Malo me moti, ker si enako želijo tudi oni, saj menijo, da sem jaz tista, se je izgubila sredi puščave in ne najdem poti iz svojih zablod.
Kakšna zmešnjava!
Ivanka bi rekla: »Če ne bo dobre volje, bo ves trud zaman!«
Pa še prav bi imela.
Ko so ji zaradi hude sladkorne bolezni amputirali nogi, me je pričakala z nasmehom.
»Še sreča, da so mi ostale roke, da lahko kvačkam copatke in te objamem, ko prideš na obisk!«
Želje in pričakovanja se z leti spreminjajo. Ko smo mladi, ni čisto nič narobe, če si zaželimo goro igrač ali pa, da bi nam fant z modrimi učki nagajivo pomežiknil.
Pridejo leta, ko ob novem letu stiskamo pesti, da bi se nam uresničile želje po novem stanovanju, po dobri službi, po družini, otrocih.
Ko otroci odrastejo, ne bi imeli nič proti ljubki hišici nekje na deželi ali ob morju.
Vse pa se spremeni, če se znajdemo v bolnišnici. Takrat si želimo le zdravja. Pa da bi nam bilo podarjeno še vsaj nekaj let življenja.
Žal mi je, da nimam čarobne paličice, da bi za naslednje novo leto v ljudeh ponovno obudila željo po druženju, po živahnem plesu do jutranjih ur, po skromni porciji kislega zelja s kranjsko klobaso, po trčenju polnih kozarcev ob polnoči. Želim si, da bi tisti presneti ''Silvestrski poljub'', ki nas še po toliko letih vedno znova gane, ponovno ogrel naša srca na tisti prastari način, ko se je glava nežno naslonila na ramo in ko sta se plesalca prepustila glasbi in objeta sredi ''light showa'' odplesala v novo, sveže leto!
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
8 komentarjev
ludvikvida
zmeraj rada prebereva.
Kraševka
Draga Milena, želim Vam SREČO v letu 2022, ter naj se Vam uresničijo vse želje, ki ste si jih zasnovali!
Moram reči, da so moje želje, precej slične Vašim!
Tudi jaz mislim, da ni potrebe imeti prevelikih želja.
Od vedno je veljalo, da si SREČO gradimo predvsem sami. Nič ne pride samo od sebe. Sebični ljudje so navadno nesrečni, ker ne znajo deliti z drugimi.
Pravijo, da smo bolj srečni, ko dajemo in ne, ko sprejemamo. Meni pa je oboje lepo. Vesela sem, ko kaj podarim in tudi, ko dobim, pa tudi če je le mala pozornost. Zelo pomembne, so tudi male pozornosti.
RAI - Trst, ima tudi GLASBO po ŽELJAH v živo.
Starejši, redni poslušalec tega radija, na koncu voščila vedno reče: "Imejmo se radi, ker je lepo in ne košta neč"!
Tako nakaže, da si lahko podarimo darilo, ki nič ne stane, je pa veliko vredno, kot so pozdravi z nasmejanimi očmi, lepe bodrilne besede in prijazne dobre želje.....
rasputin
Upam, da ni škodovalo, ker sem trikrat potrkala na les, da bi tisti, ki se iz covida norčujejo, odprli oči in spregledali svoje zmote.
<<<
Le kdo so tisti, ki se iz kovida norčujejo? Meni se zdi, da se nekateri norčujejo iz ljudi, še zlasti iz proticepilcev, med njimi pa je tudi cenjena avtorica tega pamfleta.
In kakšne svoje zmote naj bi spregledali? Da niso politično korektni, da ne pristajajo na dogme uradne stroke in da si drznejo dvomiti vanje?
Friderik
Ja Rasputin, preroka spoznaš po tem, če se zgodi (kar napoveduje). Bomo počakali, da se bo zgodilo. Do takrat pa adijo. Bolj zaupam tistim, ki so svoje življenje posvetili znanosti v laboratorijih. Imajo reference. Koliko znanstvenih del na to temo pa je objavil Rasputin?
rasputin
Friderik, ti zaupaš zlobirani uradni stroki, jaz pa zaupam neodvisnim strokovnjakom z moralno integriteto, ki so tudi posvetili svoje življenje znanosti in tvegajo svojo reputacijo in poklicne kariere za to, da človeštvu razgrinajo resnico o pandemiji.
rasputin
Mnogi, letos sem bila tudi jaz med njimi, so si ob novem letu zelo iskreno zaželeli, da bi nadljudje, ki nas s svojimi anticepilskimi norostmi terorizirajo, stopili s svojega piedestala in se končno prizemljili.
<<<<
Sem že mislil, da se je Milena tokrat odrekla svojim kozerijam v zvezi s cepilci/anticepilci, ampak ne. Saj bi bilo na mestu, če bi kaj tehtnega in argumentiranega napisala, tudi v prid cepljenja, ampak zgolj posmehovanje in omalovaževanje tistih, ki so sposobni kaj več kot slediti uradni propagandi, da ne rečem zadnjici pred sabo, je pač le narcisoidno samopoveličevanje. Predvsem pa je konformistično obnašanje, ki sledi politično korektnemu, enoumenmu govoru, ki ga zapovedujeta politika in uradna stroka. Obstajajo pa tudi zdravniki in drugi strokovnjaki, ki si upajo nastopiti proti kovidnemu enoumju, kot je na primer dr. Zelenski, judovsko-ameriški dravnik z dolgoletnim stažem in nesporno reputacijo, ki je zdravil tudi predsednike, med drugimi Trumpa in Netanjahuja, Bolsonara. Zelenski neumorno opozarja na nevarnosti cepljenja in je pred neko izraelsko komisijo izjavil:
– da dnevno prejema grožnje s smrtjo zaradi svojega proticepilskega angažmaja.
– Izkušnja s kovidom ga je uverila, da je za paciente najbolje, če se držijo stran od bolnišnice,
– Cepljenje otroka je žrtvovanje otroka.
– Ko presojaš neko terapijo se moraš, vprašati: je varna, deluje, je potrebna?
– zdravi otroci/mladostniki do 18 let imajo 99,998 % možnosti, da preživijo brez zdravljenja.
– Gripa je otrokom bolj nevarna kot kovid.
– Zakaj torej otroke cepiti s strupenim cepivom?
– Dve najbolj precepljeni državi na svetu, Izrael in Sejšeli, imata nov val epidemije.
– zastavi se vprašanje: če imate visoko precepljenost, zakaj se pojavi nov izbruh bolezni?
– Zakaj bi dali tretji odmerek cepiva, če prva dva nista delovala?
– Pravo vprašanje pa je varnost cepljenja.
– Cepljenje povzroča krvne strdke, ki lahko povzročijo srčno ali možgansko kap.
– Cepljenje povzroča vnetje srčne mišice pri mladostnikih.
– Nosečnice, ki so cepljene v prvem trimesečju nosečnosti, izgubijo plod v 80%.
– Poskusne živali, ki so bile cepljene, so velikem procentu poginile, ko so bile okužene s koronavirusom. Ubil jih je njihov ojačan imunski sistem.
– Preliminarnih poskusov na ljudeh ni bilo, kar pomeni, da so zdaj cepljeni poskusni zajčki/osebki.
– Tveganje, da bo nastopila tudi pri ljudeh prekomerna imunska reakcija, ni bilo odpravljeno.
– Zakaj torej cepiti ljudi s potencialno smrtno nevarnim cepivom, če to tveganje obstaja?
– Dokazano je, da cepljenje učinkuje na plodnost. Poškoduje jajčeca in semenčice.
– Povečuje število avtoimunskih bolezni.
– Nihče ne ve, kako bo cepljenje vplivalo na dolžino življenja.
– Povečuje tveganje za raka
- Dr Zelenski primerja poskusno ceplejnje na vsem človeštvu z medicinskimi poskusi razvpitega nacističnega zločinca dr. Menegeleja...
Itd. itn.
https://www.stopworldcontrol.com/zelenko/
Tako govori zdravnik, ki ne sledi uradni propagandi, temveč se drži pravil stroke, medicinske etike in dejstev. Dr. Zelenski seveda ni edini, temveč je eden mnogih, ki so se odločili, da bodo tvegali svojo reputacijo in začeli govoriti resnico.
https://doctors4covidethics.org/
Uradna stroka zavaja ljudi, prikriva vsa neprijetna dejstva in sili ljudi v cepljenje, kar je ne le nestrokovno, temveč tudi skrajno neetično.
Ljubljana
A ni en komik Zelenski ukrajinski predsednik ? Je to isti ? A ste " uvereni" da je zdravnik ?
rasputin
Ha, ha, ja pa res. Genialna ugotovitev. Očitno je dr. Zelenski, ameriški Jud, dopoldne zdravnik v Izraelu in Ameriki, popoldne pa je ukrajinski predsednik. Bravo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.