Namesto novoletnih zaobljub ...

Tibetanci imajo zanimiv pregovor: »Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca.«

Ob vseh zaobljubah, ki jih te dni slišimo, se spomnim tudi na nek poljski film o dveh zakoncih, ki sta se po mukotrpnem zakonu ločila, a se potem ponovno srečala, se vnovič zaljubila, prepričana, da bo, ker sta bolj izkušena, vse drugače. Žal ni šlo vse po načrtih. Saj poznate tisto: volk dlako menja, nravi nikoli. Že po kratkem času sta pozabila na dane zaobljube, najboljše želje, celo na ljubezen. Ponovno sta se začela zmerjati in kričati drug na drugega na popolnoma enak način, kot sta to počela takrat, ko sta bila poročena prvič.

Tudi novoletne želje, zaobljube, pričakovanja ... so sicer čudovita, a v praksi neuporabna, če držimo figo v žepu. Sploh pa, če že na prvem vogalu vržemo puško v koruzo!

Ko voščimo veliko sreče in zdravja, mislimo iskreno? Smo takrat, ko objemamo, veseli, da lahko tudi na takšen način pokažemo, da naše želje niso le prazne besede? Koliko srca in duše vtkemo v novoletna druženja z družino, prijatelji, znanci? Počnemo to iz navade ali iskrene potrebe po biti s tistimi, ki nam največ pomenijo, tudi zadnje urice v letu?

Spominjam se otroških let, ko nas je župnik Starman postavil v vrsto pred spovednico. Zaprmej smo mu obljubili, da med čakanjem na spoved ne bomo klepetali. Še dobro, da je bil sicer siten, a kljub temu moder mož in si ni delal sivih las, četudi ga je živžav verjetno motil pri zbranosti.

Bogve, kolikokrat sem za prmej obljubila, da ne bom več rabutala grozdja, ki je raslo pred hišo šolske kuharice Marjane! Nič ni pomagalo, sladki vabljivi grozdi so bili vsakič zmagovalci.

Tudi novoletne zaobljube so pogosto podobne ptiču feniksu. Dvignejo se iz pepela starega leta, takoj pa, ko se prebudimo v novem, pozabimo nanje.

Zaradi slabih izkušenj si ob prelomu leta ničesar več ne obljubljam. Vsaj ne takšnih reči, kot so: shujšala bom, potovala bom po svetu, ne bom več jedla jabolčnega zavitka, knjige ne bom brala do jutra, pa če bo še tako napeta vsebina.

Tudi novoletne zaobljube so pogosto podobne ptiču feniksu. Dvignejo se iz pepela starega leta, takoj pa, ko se prebudimo v novem, pozabimo nanje.

Dodajajmo veselje

Nekoč sem obiskala Ivanko, da bi napisala njeno življenjsko zgodbo. Kaj vse je doživela v življenju! Zelo rada je imela mehke Šumi bombone z okusom različnega sadja.

»Zakaj bi sama sebe kaznovala in si obljubljala, da jih ne bom več kupovala, če jih imam pa rada?« me je vprašala. Kako so se mi zasvetile oči, ko sem srečala sorodno dušo! Bila je prepričana, da so vse tiste novoletne zaobljube, ko poskušamo sami sebe prepričati, da se bomo počutili bolje, če se tistemu, kar imamo radi, odpovemo, zelo neumne.

»Raje se potrudimo, da življenju dodajamo vsebine, ob katerih se bomo lahko veselili tudi zato, ker nam bo ob njih igralo srce.«

Najprej je omenila dobroto. Skupaj s tremi sosedami se je zaobljubila, da bodo vsako leto pomagale družinam na vasi, ki jim življenje ni prizanašalo. Tako so, če je bilo treba, pripravljale kosilo za tri fante, ki so ostali brez očeta. Kvačkale so copatke za dojenčke in jih podarjale mladim staršem. Najbolj pogumna med njimi je v bloku, ki so ga zgradili na vasi, pred vrati stanovanj puščala solato in drugo zelenjavo, ki ji je doma, na vrtu, delala ''gužvo''.

Pomagale so zbirati knjige za podružnično šolo. Zaradi tega so se znašle na prvi strani lokalnega časopisa.

Le pri odločitvi, da ne bodo več toliko opravljale, se je malo zataknilo. Človek pač ne more iz svoje kože! S časom in z nemalo mukami so se vsaj toliko potrudile, da nepreverjenih čenč niso nekontrolirano raznašale naokoli. Kako so bile ponosne na ta uspeh!

Takšnih, kot je Ivanka in njena druščina, ni tako malo!

Rebeka je strastna uporabnica družabnih omrežij. Že lani si je prisegla, da bo izbrisala FB in Twitter profila. Ni in ni šlo. Sama pri sebi je spoznala, da pri komentiranju preveč uživa. Obljubila si je, da bo naredila nekaj drugega: preden je pritisnila na enter, je napisano ponovno prebrala. Če se ji je zdelo, da si je dovolila preveč, je raje, četudi s težkim srcem, izbrala tipko delete. Ni bilo lahko, a s časom je ugotovila, da se celo drugače misleči uporabniki do nje bolj korektno obnašajo.

Mnogi, letos sem bila tudi jaz med njimi, so si ob novem letu zelo iskreno zaželeli, da bi nadljudje, ki nas s svojimi anticepilskimi norostmi terorizirajo, stopili s svojega piedestala in se končno prizemljili.

Za druge ne vem, zase pa lahko rečem, da sem po treznem razmisleku to pobožno željo pospravila nazaj v žep in - pozabila nanjo.

Ker pa se ne vdam tako hitro, sem se odločila, da bom naredila vse, da bom še naprej varovala sebe in druge pred to presneto covid - boleznijo. Ni to bolje kot bentiti in preklinjati?

Upam, da ni škodovalo, ker sem trikrat potrkala na les, da bi tisti, ki se iz covida norčujejo, odprli oči in spregledali svoje zmote. Malo me moti, ker si enako želijo tudi oni, saj menijo, da sem jaz tista, se je izgubila sredi puščave in ne najdem poti iz svojih zablod.

Kakšna zmešnjava!

Ivanka bi rekla: »Če ne bo dobre volje, bo ves trud zaman!«

Pa še prav bi imela.

Ko so ji zaradi hude sladkorne bolezni amputirali nogi, me je pričakala z nasmehom.

»Še sreča, da so mi ostale roke, da lahko kvačkam copatke in te objamem, ko prideš na obisk!«

Želje in pričakovanja se z leti spreminjajo. Ko smo mladi, ni čisto nič narobe, če si zaželimo goro igrač ali pa, da bi nam fant z modrimi učki nagajivo pomežiknil.

Pridejo leta, ko ob novem letu stiskamo pesti, da bi se nam uresničile želje po novem stanovanju, po dobri službi, po družini, otrocih.

Ko otroci odrastejo, ne bi imeli nič proti ljubki hišici nekje na deželi ali ob morju.

Vse pa se spremeni, če se znajdemo v bolnišnici. Takrat si želimo le zdravja. Pa da bi nam bilo podarjeno še vsaj nekaj let življenja.

Žal mi je, da nimam čarobne paličice, da bi za naslednje novo leto v ljudeh ponovno obudila željo po druženju, po živahnem plesu do jutranjih ur, po skromni porciji kislega zelja s kranjsko klobaso, po trčenju polnih kozarcev ob polnoči. Želim si, da bi tisti presneti ''Silvestrski poljub'', ki nas še po toliko letih vedno znova gane, ponovno ogrel naša srca na tisti prastari način, ko se je glava nežno naslonila na ramo in ko sta se plesalca prepustila glasbi in objeta sredi ''light showa'' odplesala v novo, sveže leto!