Namesto kitajskih lučk in razredčenega kuhanega vina: Vračajo se zornice

Urban Šifrar
Foto: Rok Lužnik, Katoliška mladina
POSLUŠAJ ČLANEK
"Ni vseeno, kakšna je svetloba. Z vidika odrešenja. Ob brbotajoči svetlobi plamena čas zadobi povsem drugačno kakovost. Ni več zgolj trajanje – kot ob statični, nespremenljivi svetlobi (bognedaj neonske) žarnice, pač pa izraža neko živo, celo osebno razsežnost trajanja in bivanja."

Blaž Podobnik s temi besedami sklepa preblisk, ubeseden na svojem blogu, v katerem se mu, kot pravi, razkrije eden največjih problemov v zahodnih liberalnih demokracijah: to je osvetljevanje prostorov s hladno, modrikasto svetlobo. Pozabili smo na bakle in sveče in leščerbe: pozabili smo, kako pomembne so barve sveta ...

Po prvem tednu udeležbe pri zornicah, zgodnjih adventnih mašah, ki se obhajajo le ob svetlobi sveč, Blažu pritrdim: kakovost časa je spremenljiva in minute in ure lahko postanejo nekaj povsem drugega kot zgolj trajanje. Svetloba ognja, plamenčkov, ki se ponosni in samosvoji vijejo iz sveč (čeprav tudi takšnih modernih na tekoči vosek), sveti in preganja temo drugače kot Edisonova ali čigarkoli že žarnica: ponižno in živo in osebno. In vsakič, ko z obteženimi vekami in srčnim vznemirjenjem zaradi občutka vstopanja v neko čudno skrivnostnost odprem vrata cerkve (počasi, upam, ne le cerkve) Srca Jezusovega, vstopim v kraj drugačnega časa in drugačnega delovanja. Glasovi se sami od sebe pritajijo in oči razširijo v pozornosti. Ne dogaja se nič običajnega.



Potem se ob vonju kadila oglasijo prvi toni harmónija ter mirno, jasno in preprosto, blago in brez majavih čustev napravijo uvod glasovom, ki kot en sam duh odprejo prerokove besede nebu: Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost. Odpre naj se zemlja in rodi rešitev. To je prošnja Izaije iz opustošenega Jeruzalema in to je adventna prošnja zbranih študentov in ostalih, ki smo odpadli kakor suho listje z drevja (kako primerna jesenska metafora!) in so nas naše krivice odnesle kakor veter.

Zemlja se vsak čas odpre in rodi rešitev; Rešitelja samega. A bojim se, da ga brez ugreza v advent, ki je noč, in brez razgorele in pogorele sveče, ki so moji v imenu ljubezni zatajeni čuti, ne bom mogel sprejeti. “Vse tisto, kar je za naravnega človeka svetlo vsakdanje življenje,” “vsa udobna domačnost v svetu, izpolnjenost od užitkov, ki jih svet ponuja” (menda mednje ne sodijo tudi Miklavževi piškoti?), je za Boga namreč grešni mrak ali, z našo primero, razsvetljava neonske svetilke, ki je “nezdružljiva z Božjo lučjo”. Tako pravi sveta karmeličanka Edith Stein ...



Skrbeti za to, da je moje nagnjenje vedno usmerjeno “ne na lažje, ampak na težje; ne na prijetnejše, ampak na neprijetnejše; […] ne na počitek, ampak na napor; […] ne na tisto, kar hoče biti nekaj, ampak na tisto, kar hoče biti nič” (Stein, Znanost križa), pa je – kako strašljivo! – šele čisti začetek vstopa v očiščevalno noč. Čeprav je celo ta zame še neskončno oddaljen, svetnica napoveduje še naslednje stopnje: naravi bo treba odmreti tudi v duhovni razsežnosti in v Bogu nič več iskati le darov in radosti, ampak po Kristusovem zgledu biti zapuščen celo od Očeta ...

Ampak menda je vredno poskusiti – kajti po prehojeni noči se sv. Janez od Križa ozira nazaj in pravi: “O noč, ki si bila vodnica! / O noč, ljubeznivejša od zarje! // O noč, ki si združila / ljubo z Ljubljenim / in ljubo v Ljubega spremenila!” Daj Bog, da bi verjel tej duši in šel za njo!

Sicer pa slutnja te noči in združitve v ljubezni morda niti ni tako oddaljena, kot se človeku ob branju verzov Cerkvenega očeta zdi. Sv. Terezija Benedikta pravi, da se tisto, kar se je zgodilo na Golgoti – trpljenje in smrt na križu – zgodi za vsakega in v vsakem vsakič, ko se v živi veri udeležuje svete mašne daritve. Pri vsakem povzdigovanju lijeta iz hostije presveta kri in voda prebodenega srca; vsa, do zadnje kaplje, in to prebičano in opljuvano telo nekaj minut kasneje okusim z jezikom in zaužijem, (neizrekljivo!) nevreden, da “stopi pod mojo streho” (“sub tectum meum” – kaj šele, “da pride k meni” ...), a po spovedi pomiloščen in umit z roso pravičnosti ...


Zornice, zakladi milosti


Vsi ti čudeži se v adventu vsako jutro pred prvim svitom, ko kompozicije kitajskih “lučk” po ljubljanskih ulicah še vedno mamijo speče turiste, zgodi 60, 70, 80 mladim v taborski cerkvi. Vsi elementi zornic, vse značilnosti, ki so jih privzele v dolgih stoletjih, s svojo “zunanjo formo” (s kako zaničljivim glasom mi um spregovori ti besedi!) napeljujejo na to, kar se dogaja v duhovnem svetu. V ljubezni duša izgoreva kakor sveča, ki jo drži v rokah, naša deviška Mati Marija ob začetku službe Božje kot Zgodnja Danica pripravlja pot svojemu sinu, ki – Nepremagljivo Sonce – počasi posveti v cerkev, antifone in himne pa izpovedujejo resnico, ki ji latinščina ne odvzame prav nič razumljivosti in resnice, ampak prej obratno ...

Kot mlad človek – in ne pravim, da pri tem zastopam tudi kogarkoli drugega – moram v sinodalnem duhu, ki hoče slišati vsakogar, priznati, da si od Cerkve ne želim večje vloge sebe kot laika ali večje vloge žensk, liberalizacije moralnega nauka, maše na kanuju, ne želim si oltarjev, posvečenih ekologiji, ne želim si Cerkve, ki je tako široka, da ostane brez vsebine, niti takšne, ki bi venomer samo poslušala in nič pravovernega ljubeznivo ne ukazala – saj sem njena ovca in ne pastir.

Želim pa si, da mi ne bi prikrivala takšnih zakladov in izvirov milosti, kot so zornice, gregorijanski koral, tradicionalna liturgija, nauk o poslednjih rečeh, latinščina kot liturgični jezik in še toliko, toliko drugega. Želim, da mi običajna maša s svojimi spremljujočimi elementi ne bi dajala vtisa, da sem prišel po blagodejne občutke – ampak da sem prišel na Golgoto; da sem prišel pred križanega Boga.

Priznam, da ne razumem najbolje tistih, ki v žlahtnem konservativnem duhu cenijo ustaljeni družbeni red in pravila, ki so se za dobra izkazala skozi mnoga stoletja, hkrati pa samozavestno trdijo, da je pa v Cerkvi treba iznajti nekaj čisto novega, nekakšen "novi slog", in v tradiciji vidijo odvečen balast.

Zato hvala Svetemu Duhu in izročilu Cerkve za zornice, ki z resničnim, dobrim in lepim privlačijo mlade v mnogih državah po svetu in odslej tudi pri nas. Prepričan sem, da bo Gospod prek njih poskrbel za blagoslov in obilne sadove.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Liturgične vojne med katoličani v sirsko-malabarski cerkvi v Indiji. Obstaja rešitev?
  • 06. 01. 2024
Mladi katoličan v Gazi: "Morda smo vsi po vojni poklicani, da se bolj ljubimo in si bolj pomagamo, kot ena družina, tako kot je Jezus pomagal in služil drugim"
  • 11. 11. 2023
Evropsko srečanje mladih dokazalo, da v Sloveniji še obstaja upanje, čeprav vam mediji tega ne bodo pokazali
  • 02. 01. 2024