Namesto kitajskih lučk in razredčenega kuhanega vina: Vračajo se zornice

Foto: Rok Lužnik, Katoliška mladina

“Ni vseeno, kakšna je svetloba. Z vidika odrešenja. Ob brbotajoči svetlobi plamena čas zadobi povsem drugačno kakovost. Ni več zgolj trajanje – kot ob statični, nespremenljivi svetlobi (bognedaj neonske) žarnice, pač pa izraža neko živo, celo osebno razsežnost trajanja in bivanja.”

Blaž Podobnik s temi besedami sklepa preblisk, ubeseden na svojem blogu, v katerem se mu, kot pravi, razkrije eden največjih problemov v zahodnih liberalnih demokracijah: to je osvetljevanje prostorov s hladno, modrikasto svetlobo. Pozabili smo na bakle in sveče in leščerbe: pozabili smo, kako pomembne so barve sveta

Po prvem tednu udeležbe pri zornicah, zgodnjih adventnih mašah, ki se obhajajo le ob svetlobi sveč, Blažu pritrdim: kakovost časa je spremenljiva in minute in ure lahko postanejo nekaj povsem drugega kot zgolj trajanje. Svetloba ognja, plamenčkov, ki se ponosni in samosvoji vijejo iz sveč (čeprav tudi takšnih modernih na tekoči vosek), sveti in preganja temo drugače kot Edisonova ali čigarkoli že žarnica: ponižno in živo in osebno. In vsakič, ko z obteženimi vekami in srčnim vznemirjenjem zaradi občutka vstopanja v neko čudno skrivnostnost odprem vrata cerkve (počasi, upam, ne le cerkve) Srca Jezusovega, vstopim v kraj drugačnega časa in drugačnega delovanja. Glasovi se sami od sebe pritajijo in oči razširijo v pozornosti. Ne dogaja se nič običajnega.

Potem se ob vonju kadila oglasijo prvi toni harmónija ter mirno, jasno in preprosto, blago in brez majavih čustev napravijo uvod glasovom, ki kot en sam duh odprejo prerokove besede nebu: Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost. Odpre naj se zemlja in rodi rešitev. To je prošnja Izaije iz opustošenega Jeruzalema in to je adventna prošnja zbranih študentov in ostalih, ki smo odpadli kakor suho listje z drevja (kako primerna jesenska metafora!) in so nas naše krivice odnesle kakor veter.

Zemlja se vsak čas odpre in rodi rešitev; Rešitelja samega. A bojim se, da ga brez ugreza v advent, ki je noč, in brez razgorele in pogorele sveče, ki so moji v imenu ljubezni zatajeni čuti, ne bom mogel sprejeti. “Vse tisto, kar je za naravnega človeka svetlo vsakdanje življenje,” “vsa udobna domačnost v svetu, izpolnjenost od užitkov, ki jih svet ponuja” (menda mednje ne sodijo tudi Miklavževi piškoti?), je za Boga namreč grešni mrak ali, z našo primero, razsvetljava neonske svetilke, ki je “nezdružljiva z Božjo lučjo”. Tako pravi sveta karmeličanka Edith Stein …

Skrbeti za to, da je moje nagnjenje vedno usmerjeno “ne na lažje, ampak na težje; ne na prijetnejše, ampak na neprijetnejše; […] ne na počitek, ampak na napor; […] ne na tisto, kar hoče biti nekaj, ampak na tisto, kar hoče biti nič” (Stein, Znanost križa), pa je – kako strašljivo! – šele čisti začetek vstopa v očiščevalno noč. Čeprav je celo ta zame še neskončno oddaljen, svetnica napoveduje še naslednje stopnje: naravi bo treba odmreti tudi v duhovni razsežnosti in v Bogu nič več iskati le darov in radosti, ampak po Kristusovem zgledu biti zapuščen celo od Očeta …

Ampak menda je vredno poskusiti – kajti po prehojeni noči se sv. Janez od Križa ozira nazaj in pravi: “O noč, ki si bila vodnica! / O noč, ljubeznivejša od zarje! // O noč, ki si združila / ljubo z Ljubljenim / in ljubo v Ljubega spremenila!” Daj Bog, da bi verjel tej duši in šel za njo!

Sicer pa slutnja te noči in združitve v ljubezni morda niti ni tako oddaljena, kot se človeku ob branju verzov Cerkvenega očeta zdi. Sv. Terezija Benedikta pravi, da se tisto, kar se je zgodilo na Golgoti – trpljenje in smrt na križu – zgodi za vsakega in v vsakem vsakič, ko se v živi veri udeležuje svete mašne daritve. Pri vsakem povzdigovanju lijeta iz hostije presveta kri in voda prebodenega srca; vsa, do zadnje kaplje, in to prebičano in opljuvano telo nekaj minut kasneje okusim z jezikom in zaužijem, (neizrekljivo!) nevreden, da “stopi pod mojo streho” (“sub tectum meum” – kaj šele, “da pride k meni” …), a po spovedi pomiloščen in umit z roso pravičnosti

Zornice, zakladi milosti

Vsi ti čudeži se v adventu vsako jutro pred prvim svitom, ko kompozicije kitajskih “lučk” po ljubljanskih ulicah še vedno mamijo speče turiste, zgodi 60, 70, 80 mladim v taborski cerkvi. Vsi elementi zornic, vse značilnosti, ki so jih privzele v dolgih stoletjih, s svojo “zunanjo formo” (s kako zaničljivim glasom mi um spregovori ti besedi!) napeljujejo na to, kar se dogaja v duhovnem svetu. V ljubezni duša izgoreva kakor sveča, ki jo drži v rokah, naša deviška Mati Marija ob začetku službe Božje kot Zgodnja Danica pripravlja pot svojemu sinu, ki – Nepremagljivo Sonce – počasi posveti v cerkev, antifone in himne pa izpovedujejo resnico, ki ji latinščina ne odvzame prav nič razumljivosti in resnice, ampak prej obratno …

Kot mlad človek – in ne pravim, da pri tem zastopam tudi kogarkoli drugega – moram v sinodalnem duhu, ki hoče slišati vsakogar, priznati, da si od Cerkve ne želim večje vloge sebe kot laika ali večje vloge žensk, liberalizacije moralnega nauka, maše na kanuju, ne želim si oltarjev, posvečenih ekologiji, ne želim si Cerkve, ki je tako široka, da ostane brez vsebine, niti takšne, ki bi venomer samo poslušala in nič pravovernega ljubeznivo ne ukazala – saj sem njena ovca in ne pastir.

Želim pa si, da mi ne bi prikrivala takšnih zakladov in izvirov milosti, kot so zornice, gregorijanski koral, tradicionalna liturgija, nauk o poslednjih rečeh, latinščina kot liturgični jezik in še toliko, toliko drugega. Želim, da mi običajna maša s svojimi spremljujočimi elementi ne bi dajala vtisa, da sem prišel po blagodejne občutke – ampak da sem prišel na Golgoto; da sem prišel pred križanega Boga.

Priznam, da ne razumem najbolje tistih, ki v žlahtnem konservativnem duhu cenijo ustaljeni družbeni red in pravila, ki so se za dobra izkazala skozi mnoga stoletja, hkrati pa samozavestno trdijo, da je pa v Cerkvi treba iznajti nekaj čisto novega, nekakšen “novi slog”, in v tradiciji vidijo odvečen balast.

Zato hvala Svetemu Duhu in izročilu Cerkve za zornice, ki z resničnim, dobrim in lepim privlačijo mlade v mnogih državah po svetu in odslej tudi pri nas. Prepričan sem, da bo Gospod prek njih poskrbel za blagoslov in obilne sadove.

11 komentarjev

  1. Zelo, zelo lep članek avtorja, ki da misliti. Pravilno, da ste se mladi pogumno (in brezkompromisno) začeli javno oglašati, še posebej ob začetku sinode.
    Zornice so en lep primer verni (in splošni) javnosti prikrite lepote Cerkvenega izročila in tradicij, ki v tem hitro bežečem, površnem svetu, lahko še toliko bolj nagovarja mlade in manj mlade.
    Ko kot vernik enkrat odkriješ vse prikrito in desetletja (!) zamolčano bogastvo, se počutiš zavedenega in celo izdanega. Upajmo, da bo ta na novo obujena tradicija in pobožnost (v žlahtnem smislu, ne kot na Slovenskem napačno razumevano pobožnjakarstvo in “farizejstvo” in kar je še podobnega) prebudila željo med slovenskimi verniki, da v iskanju tolikokrat omenjene t.i. “žive” vere ne bi posegali po instant rešitvah, ampak da bi črpali iz bogate zakladnice.
    Le upamo lahko, da se bo ta hvalevredna pobuda razširila tudi po ostalih slovenskih škofijah ter župnijah. Ter tudi da bodo morda adventne zornice za vernike pomenile takšno lepo vstopno točko v odkrivanje tudi ostalega molitvenega in liturgičnega bogatstva (o čemer je pisal že avtor).
    Kot zanimivost pa prilagam prelep posnetek zornic, kot jih obhaja t.i. duhovniška Bratovščina Sv. Petra (ki goji tudi tradicionalno liturgijo; zornice so namreč danes Zahodu obstale prav zahvaljujoč tem skupnostim, ki se jim tudi po koncilu niso nikoli odrekle):
    https://www.youtube.com/watch?v=Jdfm2g3RoNo

  2. Lepu!
    Krasnu, de je kej, naj kej ze reč’t, rajs lepu! Prekrasnu, kuk’r ene lajpe sanje !
    ————————————————————————————————————-
    Ja, lahko bi blo tako lepo. Sanjsko.
    Pa ne more bit.
    In še ne bo.
    Nekaj gromozanskega manjka.
    Šok. Stres nad stresi. Udarci.Katarza. Čudenje. Trpljenja. Čiščenje. Pospravljanje. Izpiranje. Strganje. Bolečina. Milijoni bolečin. Čudenje.Filtracija. Ljulka in zdrava semena, vsako k sebi. Zavedanje. Strah, Spominjanje. Udarci zavesti in butanje podzavesti.Jok. Škripanje.
    Razočaranje. Bujenje. Prošnje. Molitve. Kesanje. Kletev in jeza, frustracija.Obsojanje in kletvina. Treznjenje. Ihtenje. Kesanja. Bujenje skromnosti, Iskanje ponižnosti. Lovlkjenje obljub, pa spet prošnje. Milost, kaj je že to, Milost. Obupavanje in lovljenje, molitve za miIost.
    Vse sem vedel/a. Kje je vse to?
    Je res potrebna nora poplava, matrica nagrmadenih skrajnosti, ki ne najde več izhoda.

    Smo res v takem zosu, da naš papež bega po svetu že nekaj let in rešuje, kar je domena držav, državnih skupnosti, ki imajo svoje asociacije in celo vrhovno, Združene Narode, ki vsi našteti odgovarjajo za svoje odgovornosti.
    V času vretja in vrvenja skrajnosti, ki jih imamo, ne moreš z vedrom vode skakati naokoli in gasiti požar v Amazoniji ali zalivati milijone dreves, ki bi naj zaustavila naval Sahare proti jugu in ne moreš tkati prijateljstva z eno skupino muslimanov, ko jih s terorizmom po svetu nori še deset drugih in samo razpihuješ že razplamteli požar ob njegovem robu pa se zbirajo vojske milijonov oboroženih zelo mladih ljudi v uniformah in tulijo v veter naščuvane strupene mantre smrti različnih barv…kajti kaj želim izreči: Zlo se je strgalo z verig in divja z vso silo.

    Vsaj papeža bi lahko srečala zdrava pamet in naj bi že nehal skakati kot pubertetnik bi moral svetu pokazati to kar vseh strganim besom manjka, kot je vedno manjkalo preden je počilo.

    To ni bila civilizacija, razume, ne logos, ne denar, ne sila orožja, moč filozofije in inteligence ne nobena izkušnja.
    Nič več kot samo in le Bog.

    Kaj bi moral narediti Frančišek, če je še kaj papeža ostalo v njem?

    Preseliti bi se moral v papežko palačo iz sindikalnega doma Sv.Marte, obuti papežke uradne čevlje, vzeti metlo in pomesti Vatikanske sobane grehote do dna ter zmetati na plac vse kar v Vatikan ne spada. Par dni in vse bi bilo počiščeno.
    Potem bi moral pomesti še malo pred pragom Vatikana in Rodetu še enkrat povedati naj se loči od svojega ogabnega Mercedesa, ga prefarba v rožne barve in ga pošlje na Madagaskar. Že ve komu.

    Natp pa bi uvedel 24 urno molitev, ki bi jo prenašale vse svetovne televizije, ki bi to želele, na trgu Sv.petra, dokler sveta ne sreča pamet.

    Ker se to ne more zgoditi (če ne bo čudeža in ga ne more biti, ker nihče ne moli), se bodo dokončali že začeti potresi in pretresi s poplavami in virusi brez meja, za katere dela in se matra 7 milijard napačno usmerjenih človekov in človekinj.

  3. Sam sem za latinsko mašo izvedel pred nekaj leti. Takrat sem se za zgodovino cerkve začel nekoliko bolj zanimati in bolj, kot sem se poglabljal v filozofijo in liturgijo cerkve, večji odpor do trenutne folklore me je prežemal.
    Moje duše ne nahrani pridiga o ekologiji, objemanje z soverniki in petje poženščenih pesmi.
    Ne želim, da je tako, ampak tako je!
    V cerkvi hočem srečati Boga in tradicija to iskušnjo da, novi obred pa vsaj meni ne.

    Zato pozdravljam vsak še tako majhen korak, ki bi nas vernike spet pripeljal k čaščenju edinega Boga.

    • Miha 33, popolnoma enako je tudi z moje strani. Tisto kitarjenje in ostalo, kar si omenil, tudi zame ne pomeni nič drugega kot vstop luthroveha reformizma v katoliško vero. Jaz pa hočem nazaj, h koreninam. K preprostosti in čistosti obreda. Ki naj bo zaradi Troedinega Boga, ne pa vernikov in njihovega entertainmenta.

      • H kakim koreninam? Da boš, tako kot še 100 let nazaj, verjela župniku, ki bo trdil da je zaradi naše zlobe bog nad nas poslal potres, kobilice in inkvizicijo? Hahahaha

  4. Thor – saj ne gre za nobeno ”promocijo” ROFL 😊. Tematika je zanimiva, ker v Sloveniji več kot očitno (namenoma) leti ”pod radarjem” uveljavljenih katoliških medijev in za Domovino kot medij, ki pokriva tudi katoliški segment novic, je to eno področje, ki odpira svežo debato. Podobno kot iniciativa dovolj.je, ki jo je Domovina takisto pomagala osvetliti v javnosti. Poleg tega Domovina daje glas tudi drugim tokovom v Cerkvi, karizmatičnim in ostalim, kar je pravilno iz vidika širokega novinarskega pristopa do teh tematik. In (več kot) očitno je kar nekaj bralcev, ki jih ta tematika zanima 😉

    Vsa zadeva je bolj ali manj znana že od papeževanja Benedikta XVI., ki je takrat s svojim motu proprijem leta 2007 naslovil to tematiko, pa je recimo slovenski katoliški mediji niso pokrili in uradna Cerkev pri nas se je pretvarjala, kot da tega ni. Slovenija je bila glede tega pravzaprav unikum v Evropi (poleg kakšne Albanije).

    Tema t.i. Tradicije, TLM-ja ter interpretacije Drugega vatikanskega koncila je v katoliških medijih v tujini ZELO prisotna in predmet številnih živahnih izmenjav, mnenj, dogodkov v vseh katoliških državah po katerih se katoliški Slovenci tako radi zgledujemo, od ZDA, do Francije, Italije, Poljske…. Veliko virov je na internetu, lahko si jih najdete sami. Tu moram omeniti, da je edini medij pri nas, ki je delno naslovil to temo pred Domovino, Exodus TV (poglejte si nekaj oddaj, se jih da dobiti na Youtube kanalu). S strani Družine in radia in revije Ognjišče pa smo imeli ‘silenzio stampa’ (le zakaj?).

    Pazite, tematika je tako aktualna, da je zanimiva celo sekularnim zahodnim medijem. En izmed prvih, ki je to temo spravil v širšo javnost na Zahodu je znameniti članek tednika The Economist iz davnega decembra 2012 ‘Catholic conservatives: A traditionalist avant-garde’: https://www.economist.com/taxonomy/term/76972/Last%20of%20the%20commies?page=707
    Nedavno je temo osvetlil britanski BBC: Heart and Soul – Trying to save the Latin Mass in France: https://www.bbc.co.uk/programmes/w3ct2kyj
    Pa recimo The Wall Street Journal: The Power of the Latin Mass: https://www.wsj.com/articles/the-power-of-the-latin-mass-11631199405
    Pa starejši članek iz nemškega Der Spiegel: Liturgie-Debatte, Latein muss sein: https://www.spiegel.de/kultur/gesellschaft/liturgie-debatte-latein-muss-sein-a-460740.html

    Tega je še in še. Morda pa lahko v Sloveniji prej pričakujemo, da bomo konkretno široko reportažo na to temo prej videli v Dnevniku oz. Delu kot pa v Družini ali v Ognjišču? LP 😊

Komentiraj