Najslabše je to, da se pokvari najboljši

Jezus na današnjo nedeljo razlaga priliko o gospodarju, ki zasadi vinograd ter ga da v najem viničarjem. Le-ti pa se gospodarju uprejo, pokvarijo in začno skrbeti bolj zase kakor za vinograd.

Pred nekaj dnevi smo v Rimu posvečevali nove diakone in novega duhovnika. Ko sem se bližal glavnemu oltarju, da po eni najstarejših krščanskih navad med drugimi duhovniki na novoposvečenega položim roke, se mi je med drugim pred očmi zavrtel prav današnji evangelij.

Namreč, mašniško posvečenje je v nekem smislu zelo podobno prav temu evangeliju. Kardinal, ki je skupaj z nami na novega duhovnika položil roke, je s tem v vinograd Cerkve spustil novega viničarja. Kardinal – tudi sam viničar – je v posvetilni molitvi prosil Gospodarja vinograda, naj med viničarje doda še tega, zaradi katerega smo se zbrali k posvečenju. V posvetilni molitvi namreč škof takole moli: »Zato te prosimo, Gospod, podeli takih pomočnikov tudi naši slabosti, saj jih potrebujemo toliko več, kolikor slabotnejši smo.«

In to je ta osupljiva skrivnost današnjega evangelija. Namreč, Gospodar vinograda stori vse. Zasadi vinograd, ga obda z ograjo, izkoplje v njem stiskalnico in sezida stolp. Vse perfektno načrtuje. Vendar se na neki točki umakne in začne bolj od daleč skrbeti za svojo stvaritev, viničarjem pa prepusti delo skrbi za svoj vinograd.

In tako nekako si je Bog zamislil svojo Cerkev. Kristjani smo Božje ljudstvo, z besedami današnjega evangelija pa bi lahko rekli, da smo Božji vinograd. In ta vinograd ima svojega Gospodarja, ki pa izmed ljudstva – vinograda – postavi duhovnike – viničarje –, ki naj ga obdelujejo in zanj skrbijo.

Naj se kakšna naša dobra misel in molitev danes usmeri k našim župnikom in škofom, ki jih je Gospod sam postavil v vinograd, da bi zanj skrbeli.

Viničar je tisti, ki za stanovanje v hiši pri vinogradu in za plačilo obdeluje tuj vinograd. Čeprav primerjava malo šepa, ker duhovniki nimamo plače, zaradi katere bi opravljali naš poklic, pa je dobra primerjava v tem, da smo viničarji v tujem vinogradu. Cerkev ni naša, temveč nam je začasno dana, da bi zanjo skrbeli, kot najbolje znamo.

Zato je prav, da se na to nedeljo spomnimo naših duhovnikov, med katerimi absolutna večina s ponižnostjo, radostjo, zavzetostjo in vero skrbi za tuj vinograd. Torej ne delajo zase, ampak za Gospodarja vinograda. In ob vsej gnojnici, ki jo nekateri s tolikšnim užitkom zlivajo po duhovnikih – včasih, ampak vendarle redko upravičeno – je prav, da se vsake toliko časa spomnimo predvsem na naše župnike in škofe.

Kajti na koncu velja staro latinsko pravilo »Corruptio optimi pessima«, oziroma, »najslabše je to, da se pokvari najboljši«. In evangelij opozarja, da smo ravno viničarji – tisti, ki naj bi bilo najboljši – precej podvrženi temu, da postanemo le brezvestni najemniki, ki jim za vinograd ni mar.

Naj se torej kakšna naša dobra misel in molitev danes usmeri k našim župnikom in škofom, ki jih je Gospod sam postavil v vinograd, da bi zanj skrbeli. In Bog daj, da bo tudi novi duhovnik, ki se je ta teden pridružil viničarjem v vinogradu Cerkve, dober viničar, upodobljen po samem Gospodarju vinograda.