Najdragocenejši resurs na svetu ni več nafta, temveč podatki

0
Uredništvo

Morda kdaj pomislite, kaj vse ste v zadnjem letu o sebi zaupali spletnim gigantom kot so Facebook, Google, Instagram?

Pred stotimi leti je bil ključna dobrina nafta. Zdaj se je pojavila nova, ki zaradi hitre rasti sproža podobne skrbi protimonopolnih regulatorjev. Ti vse težje brzdajo tiste, ki nadzorujejo njen tok.

Največji posel na svetu dandanes poteka s podatki, piše The Economist.

Podatkovni giganti Alphabet (Googlova matična družba), Amazon, Apple, Facebook in Microsoft, ki se hkrati uvrščajo med pet najbolj vrednih podjetij na svetu, delujejo neustavljivo. Njihovi dobički segajo višje in višje: v prvi četrtini leta 2017 so imeli 25 milijard dolarjev čistega dobička.

Takšna prevlada je spodbudila pozive k njihovem razkroju, kot je v začetku 20. stoletja to doletelo ameriško korporacijo Standard Oil.

Uporabniku koristni – v čem torej problem?

Ampak zakaj? Sama velikost podjetij ni zločin, saj njihov uspeh koristi tudi uporabnikom. Le malo jih danes želi živeti brez Googlovega brskalnika ali Facebooka.

Prav tako ta podjetja ne dvigujejo alarma ob izvajanju standardnih protimonopolnih testov. Daleč od tega, da bi izsiljevali potrošnike, saj je veliko njihovih uslug brezplačnih – uporabniki plačajo s svojimi podatki.

In pojav novih povzpetnikov kot je Snapchat priča, da imajo lahko novi udeleženci z inovativno idejo še vedno možnost vstopa na trg in pridobitve svojega deleža.

A razlog za skrb kljub temu ostaja. Nadzor nad podatki daje internetnim podjetjem ogromno moč. Star pristop k tekmovanju na trgu, razvit v času prevlade nafte, modelu “podatkovne ekonomije” enostavno ne ustreza. Potrebne so nove rešitve.

Vsaka aktivnost pusti digitalno sled

Kaj se je spremenilo? Zaradi pametnih telefonov in interneta so podatki močno pridobili na vrednosti. Četudi se odpravljate teči, gledate televizijo ali ste zgolj obtičali v prometu, vsaka aktivnost ustvari digitalno sled. Na internet se povezuje vedno več naprav, od zapestnih ur do avtomobilov, kar pomeni, da se količina surovih podatkov veča in veča: nekateri ocenjujejo, da bodo brezpilotni avtomobili ustvarili 100 gigabitov podatkov na sekundo.

Hkrati tehnike umetne inteligence, kot je strojno učenje, iz podatkov iztisnejo več vrednosti. Algoritmi lahko predvidijo, kdaj se stranka odpravlja po nakupih, kdaj letalo potrebuje servisiranje ali pa kdaj človeka ogroža kakšna bolezen.

Večja mreža, več podatkov

Obilje podatkov spremeni naravo konkurenčnosti. Tehnološki velikani so se vedno okoristili z mrežnim učinkom: več ko se uporabnikov registrira na Facebook, bolj bo registracija privlačna za ostale.

S podatki pridejo še dodatni učinki mreženja. Z zbiranjem več podatkov ima podjetje več možnosti za izboljšanje svojih izdelkov, ki posledično pritegnejo več kupcev in s tem pridobijo še več podatkov.

S podatki popoln nadzor nad trgom

Nadzor velikanov je razpet čez celotno ekonomijo: Google vidi, kaj ljudje iščejo, Facebook, kaj delijo, in Amazon, kaj kupujejo. Oni imajo v lasti trgovine aplikacij in operativnih sistemov in oddajajo računalniško moč novoustanovljenim podjetjem. Imajo “Božji pogled” na dogajanje na lastnem trgu in okraj njegovih meja.

Lahko vidijo, če nov izdelek pritegne pozornost, ga posnemajo ali kupijo preden postane prevelika grožnja. Veliko jih pri tem omenja potezo Facebooka, ki je leta 2014 za 22 milijard dolarjev kupil WhatsApp, aplikacijo z manj kot 60 zaposlenimi.

Narava podatkov ustvarja protimonopolna sredstva preteklosti manj uporabna. Razbijanje podjetja kot je Google na pet manjših Googlov ne bi preprečilo učinka mreže: čez nekaj časa bo eden izmed teh Googlov postal spet dominanten. Potreben je radikalen premislek, ob katerem se porajata dve ideji.

Potrebni so novi mehanizmi za prepoznanje monopolov

Najprej, protimonopolni organi morajo preskočiti iz industrijske dobe v 21. stoletje. Za določanje kdaj je potreben poseg so se tradicionalno posluževali kriterija velikosti podjetja.

Zdaj morajo upoštevati v kakšni meri posest nad bazami podatkov vpliva na sklepanje poslov tega podjetja. Pomenljiv znak bi lahko bila tudi nakupna cena. Po teh merilih bi morala pripravljenost Facebooka, da plača toliko za podjetje brez resnih prihodkov, kot je bil WhatsApp, sprožiti rdeči alarm.

Regulatorji morajo pri analizah tržne dinamike postati o podatkih tudi bolje podučeni, denimo z uporabo simulacij za iskanje algoritmov, namenjenih odkrivanju dogovarjanja o cenah ter iskanju rešitev kako bolje spodbujati konkurenčno okolje.

Drugi način je prenos nadzora podatkov s tistih, ki jih zbirajo na one, ki jih dobavljajo, v največjem primeru torej na uporabnike same. Pomagalo bi tudi več transparentnosti: podjetja bi bila lahko potrošnikom dolžna sporočiti, kakšne informacije posedujejo in koliko denarja bodo s pomočjo pridobljenih podatkov zaslužili.

Vlade bi lahko z odpiranjem lastnih podatkovnih baz spodbujale pojav novih storitev ali pa bi bistvene dele podatkovne ekonomije vzpostavile kot javno infrastrukturo. Podobno bi lahko, s soglasjem uporabnika, zagotovili deljenje posameznih vrst podatkov. Denimo kot to počne EU na področju financ, ko od bank zahteva, da dostop do podatkov o strankah omogočijo tudi še komu tretjemu.

Ponovna vzpostavitev učinkovitih protimonopolnih mehanizmov v informacijski dobi ne bo lahko delo, saj prinaša nova tveganja. Več deljenja podatkov namreč pomeni poseg v zasebnost ljudi. Pa vendar,  če vlade ne želijo, da pri upravljanju s podatki ne dominira zgolj nekaj korporativnih velikanov, bodo morale hitro ukrepati, zaključujejo pri The Economistu.

Print Friendly, PDF & Email

Komentiraj