Naj nas advent ogreje, da bi pogumno odgovorili na Jezusov klic

Dragi bratje in sestre!

Današnji evangelij, ki opisuje začetek javnega delovanja zadnjega v vrsti prerokov in največjega med njimi, Janeza Krstnika, me spominja na vsakoletno »miklavževanje«. Miklavžev sprevod ohranja skozi leta jasno strukturo. Najprej parklji oz. hudički, nato angeli in sv. Miklavž. In ve se, kdo je glavni. Včasih se zadeva tudi sprevrže. Ko sem bil na začetku duhovniške poti poslan za kaplana v Škofjo Loko, sem si lahko na licu mesta ogledal, kaj pomeni imeti »parkljevanje« namesto miklavževanja.

Takrat prihod sv. Miklavža kot osrednjega junaka miklavževega sprevoda ni imel nobenega vpliva na obnašanje »parkeljnov«. Še vedno so lomastili, udrihali na levo in desno, se drli, da se sv. Miklavža sploh ni opazilo, kaj šele razumelo, skratka, jasno so pokazali, kako se samo tam nebesa podrejajo peklu. Skupil sem jo tudi sam, kaplana je nedoločeni zamaskirani parkelj v vsej svoji zanesenosti in krvoločnosti tako udaril s šibo, da je ne nedolžna modrica ostala kot spomin na »peklenske« metode in muke še kar nekaj časa. V opravičilo je bilo rečeno, da so priprave dolge, naporne in »tekoče«.

Časovna zamejitev Janezovega delovanja in naštevanje njegovih sodobnikov deluje kot sprevod tistih, ki so bistveno zaznamovali javno podobo tistega časa. To ni pravljičen ali mitski čas, to je točno določen čas in kraj. Janez Krstnik vstopa v svet, ki je brez moralnega kompasa, podvržen izprijenim samodržcem, zato je nujno potreben »Božjega odrešenja« (Lk 3,6).

Najprej evangelist Luka uvede cesarja Tiberija, ki je Rimu vladal med letoma 14 in 37 po Jezusovem rojstvu. Tiberij je nasledil cesarja Avgusta in se proslavil kot dober vojskovodja in diplomat. Prvi del njegovega vladanja celo nenaklonjeni kritiki sprejemajo kot zelo dobrega; v drugem delu pa se je obdal z zaupniki in svetovalci dvomljivega slovesa, ki so Tiberija počasi izostrili v tirana. Ogromno procesov zaradi razžalitve cesarjevega dostojanstva, s katerimi so obračunavali z nasprotniki, zastrupitve in umori, pa so postali stalnica na dvoru in okoli njega.

Janez sadi in zaliva, Bog pa daje rast. Janez se pogumno sooči s svetom, ki je drugačen in mu ni naklonjen, ne utihne, ne neha vabiti, ne pusti se prestrašiti, ne pusti, da ga množica pogoltne.

Naslednji je omenjeni Poncij Pilat, ki ga zgodovina opisuje kot surovega človeka, ki je bil sovražen do Judov in ni pokazal posluha za njihove verske potrebe. V evangeliju beremo, kako je, kljub spodbudam v pravo smer, zatisnil oči pred resnico, ker je bila cena, ki bi jo moral ob tem plačati, prevelika.

Sledi četrtni oblastnik Herod Antipa, ki je v Jeruzalemu javno praznoval judovske praznike, obenem pa v Galileji na starem judovskem pokopališču zgradil prestolnico Tiberijo v brk zaprepadenim Judom. Jezus ga je javno označil za lisjaka (prim 13,32), kar je pomenilo človeka, ki za dosego svojih ciljev namesto osebnih kvalitet in dostojanstva uporablja prevare in laži.

Tu se bomo zaustavili, ker nam omenjeni trije brez težav pričarajo vtis »parkeljnov« tistega časa, v katerega Janez Krstnik vstopa zvest Božji besedi, da izpolni svoje poslanstvo. Brezkompromisno oznanjevanje skozi jordansko pokrajino na kocko postavi njegov sloves, prištevnost in prihodnost. Kako bo čudak in neuravnovešenec s svojo besedo opozoril na moralno brezbrižnost in da tako več ne gre naprej. Vendar tam ni več Janezov domet. Janez sadi in zaliva, Bog pa daje rast. Janez se pogumno sooči s svetom, ki je drugačen in mu ni naklonjen, ne utihne, ne neha vabiti, ne pusti se prestrašiti, ne pusti, da ga množica pogoltne. Bog ga je poklical, »parkeljni« mu grozijo, Janez pričuje, Bog nadaljuje.

Takih pričevalcev potrebujemo tudi danes. Naj nas advent ogreje, da bi pogumno odgovorili na Jezusov klic. Vsak Jezusov učenec je za ta svet čudak. Bog pa daje rast. Amen.