Naj nas advent ogreje, da bi pogumno odgovorili na Jezusov klic
POSLUŠAJ ČLANEK
Dragi bratje in sestre!
Današnji evangelij, ki opisuje začetek javnega delovanja zadnjega v vrsti prerokov in največjega med njimi, Janeza Krstnika, me spominja na vsakoletno »miklavževanje«. Miklavžev sprevod ohranja skozi leta jasno strukturo. Najprej parklji oz. hudički, nato angeli in sv. Miklavž. In ve se, kdo je glavni. Včasih se zadeva tudi sprevrže. Ko sem bil na začetku duhovniške poti poslan za kaplana v Škofjo Loko, sem si lahko na licu mesta ogledal, kaj pomeni imeti »parkljevanje« namesto miklavževanja.
Takrat prihod sv. Miklavža kot osrednjega junaka miklavževega sprevoda ni imel nobenega vpliva na obnašanje »parkeljnov«. Še vedno so lomastili, udrihali na levo in desno, se drli, da se sv. Miklavža sploh ni opazilo, kaj šele razumelo, skratka, jasno so pokazali, kako se samo tam nebesa podrejajo peklu. Skupil sem jo tudi sam, kaplana je nedoločeni zamaskirani parkelj v vsej svoji zanesenosti in krvoločnosti tako udaril s šibo, da je ne nedolžna modrica ostala kot spomin na »peklenske« metode in muke še kar nekaj časa. V opravičilo je bilo rečeno, da so priprave dolge, naporne in »tekoče«.
Časovna zamejitev Janezovega delovanja in naštevanje njegovih sodobnikov deluje kot sprevod tistih, ki so bistveno zaznamovali javno podobo tistega časa. To ni pravljičen ali mitski čas, to je točno določen čas in kraj. Janez Krstnik vstopa v svet, ki je brez moralnega kompasa, podvržen izprijenim samodržcem, zato je nujno potreben »Božjega odrešenja« (Lk 3,6).
Najprej evangelist Luka uvede cesarja Tiberija, ki je Rimu vladal med letoma 14 in 37 po Jezusovem rojstvu. Tiberij je nasledil cesarja Avgusta in se proslavil kot dober vojskovodja in diplomat. Prvi del njegovega vladanja celo nenaklonjeni kritiki sprejemajo kot zelo dobrega; v drugem delu pa se je obdal z zaupniki in svetovalci dvomljivega slovesa, ki so Tiberija počasi izostrili v tirana. Ogromno procesov zaradi razžalitve cesarjevega dostojanstva, s katerimi so obračunavali z nasprotniki, zastrupitve in umori, pa so postali stalnica na dvoru in okoli njega.
Naslednji je omenjeni Poncij Pilat, ki ga zgodovina opisuje kot surovega človeka, ki je bil sovražen do Judov in ni pokazal posluha za njihove verske potrebe. V evangeliju beremo, kako je, kljub spodbudam v pravo smer, zatisnil oči pred resnico, ker je bila cena, ki bi jo moral ob tem plačati, prevelika.
Sledi četrtni oblastnik Herod Antipa, ki je v Jeruzalemu javno praznoval judovske praznike, obenem pa v Galileji na starem judovskem pokopališču zgradil prestolnico Tiberijo v brk zaprepadenim Judom. Jezus ga je javno označil za lisjaka (prim 13,32), kar je pomenilo človeka, ki za dosego svojih ciljev namesto osebnih kvalitet in dostojanstva uporablja prevare in laži.
Tu se bomo zaustavili, ker nam omenjeni trije brez težav pričarajo vtis »parkeljnov« tistega časa, v katerega Janez Krstnik vstopa zvest Božji besedi, da izpolni svoje poslanstvo. Brezkompromisno oznanjevanje skozi jordansko pokrajino na kocko postavi njegov sloves, prištevnost in prihodnost. Kako bo čudak in neuravnovešenec s svojo besedo opozoril na moralno brezbrižnost in da tako več ne gre naprej. Vendar tam ni več Janezov domet. Janez sadi in zaliva, Bog pa daje rast. Janez se pogumno sooči s svetom, ki je drugačen in mu ni naklonjen, ne utihne, ne neha vabiti, ne pusti se prestrašiti, ne pusti, da ga množica pogoltne. Bog ga je poklical, »parkeljni« mu grozijo, Janez pričuje, Bog nadaljuje.
Takih pričevalcev potrebujemo tudi danes. Naj nas advent ogreje, da bi pogumno odgovorili na Jezusov klic. Vsak Jezusov učenec je za ta svet čudak. Bog pa daje rast. Amen.
Današnji evangelij, ki opisuje začetek javnega delovanja zadnjega v vrsti prerokov in največjega med njimi, Janeza Krstnika, me spominja na vsakoletno »miklavževanje«. Miklavžev sprevod ohranja skozi leta jasno strukturo. Najprej parklji oz. hudički, nato angeli in sv. Miklavž. In ve se, kdo je glavni. Včasih se zadeva tudi sprevrže. Ko sem bil na začetku duhovniške poti poslan za kaplana v Škofjo Loko, sem si lahko na licu mesta ogledal, kaj pomeni imeti »parkljevanje« namesto miklavževanja.
Takrat prihod sv. Miklavža kot osrednjega junaka miklavževega sprevoda ni imel nobenega vpliva na obnašanje »parkeljnov«. Še vedno so lomastili, udrihali na levo in desno, se drli, da se sv. Miklavža sploh ni opazilo, kaj šele razumelo, skratka, jasno so pokazali, kako se samo tam nebesa podrejajo peklu. Skupil sem jo tudi sam, kaplana je nedoločeni zamaskirani parkelj v vsej svoji zanesenosti in krvoločnosti tako udaril s šibo, da je ne nedolžna modrica ostala kot spomin na »peklenske« metode in muke še kar nekaj časa. V opravičilo je bilo rečeno, da so priprave dolge, naporne in »tekoče«.
Časovna zamejitev Janezovega delovanja in naštevanje njegovih sodobnikov deluje kot sprevod tistih, ki so bistveno zaznamovali javno podobo tistega časa. To ni pravljičen ali mitski čas, to je točno določen čas in kraj. Janez Krstnik vstopa v svet, ki je brez moralnega kompasa, podvržen izprijenim samodržcem, zato je nujno potreben »Božjega odrešenja« (Lk 3,6).
Najprej evangelist Luka uvede cesarja Tiberija, ki je Rimu vladal med letoma 14 in 37 po Jezusovem rojstvu. Tiberij je nasledil cesarja Avgusta in se proslavil kot dober vojskovodja in diplomat. Prvi del njegovega vladanja celo nenaklonjeni kritiki sprejemajo kot zelo dobrega; v drugem delu pa se je obdal z zaupniki in svetovalci dvomljivega slovesa, ki so Tiberija počasi izostrili v tirana. Ogromno procesov zaradi razžalitve cesarjevega dostojanstva, s katerimi so obračunavali z nasprotniki, zastrupitve in umori, pa so postali stalnica na dvoru in okoli njega.
Janez sadi in zaliva, Bog pa daje rast. Janez se pogumno sooči s svetom, ki je drugačen in mu ni naklonjen, ne utihne, ne neha vabiti, ne pusti se prestrašiti, ne pusti, da ga množica pogoltne.
Naslednji je omenjeni Poncij Pilat, ki ga zgodovina opisuje kot surovega človeka, ki je bil sovražen do Judov in ni pokazal posluha za njihove verske potrebe. V evangeliju beremo, kako je, kljub spodbudam v pravo smer, zatisnil oči pred resnico, ker je bila cena, ki bi jo moral ob tem plačati, prevelika.
Sledi četrtni oblastnik Herod Antipa, ki je v Jeruzalemu javno praznoval judovske praznike, obenem pa v Galileji na starem judovskem pokopališču zgradil prestolnico Tiberijo v brk zaprepadenim Judom. Jezus ga je javno označil za lisjaka (prim 13,32), kar je pomenilo človeka, ki za dosego svojih ciljev namesto osebnih kvalitet in dostojanstva uporablja prevare in laži.
Tu se bomo zaustavili, ker nam omenjeni trije brez težav pričarajo vtis »parkeljnov« tistega časa, v katerega Janez Krstnik vstopa zvest Božji besedi, da izpolni svoje poslanstvo. Brezkompromisno oznanjevanje skozi jordansko pokrajino na kocko postavi njegov sloves, prištevnost in prihodnost. Kako bo čudak in neuravnovešenec s svojo besedo opozoril na moralno brezbrižnost in da tako več ne gre naprej. Vendar tam ni več Janezov domet. Janez sadi in zaliva, Bog pa daje rast. Janez se pogumno sooči s svetom, ki je drugačen in mu ni naklonjen, ne utihne, ne neha vabiti, ne pusti se prestrašiti, ne pusti, da ga množica pogoltne. Bog ga je poklical, »parkeljni« mu grozijo, Janez pričuje, Bog nadaljuje.
Takih pričevalcev potrebujemo tudi danes. Naj nas advent ogreje, da bi pogumno odgovorili na Jezusov klic. Vsak Jezusov učenec je za ta svet čudak. Bog pa daje rast. Amen.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
MAR
21
Okronana - Ptuj
19:00 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Vroča tema o razmerah v Katoliški cerkvi: Kje je 1.480.156 katoličanov?
13. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
2 komentarja
Stajerska2021
Kar toplo mi je bilo pri srcu, ko sem pred Hoferjevo trgovino ugledala kar nekaj nakupovalnih vozičkov polnih dobrin - za župnijsko Karitas. Pomeni, da imamo med seboj veliko takšnih, ki pomoč poiščejo v župnijskem uradu. Tudi sama se nakupila nekaj izdelkov in jih dodala v voziček.
Med seboj imamo veliko takšnih, ki živijo brez takšnih donacij v pomanjkanju. Moti pa me, ko bi nevladne organizacije pomagale samo migrantom, ki hočejo v EU na preužitek.
Danes odmeva žalostna zgodba turške družine, ki je rinila preko reke in deklico je voda žal odnesla. Zelo žalostno! Tukaj ni kaj narediti. Slišalo se bo kruto, vendar rinejo na svojo odgovornost v EU in ne izbirajo poti. Sami se odločajo za tveganja. Mar to pomeni, da moramo odpreti vsa vrata in servisirati vse državljane držav, kjer ni vojn in posledično plačevati za njihovo oskrbo? V EU lahko na taki način pridrvi kar nekaj milijard! Že tako se struktura v EU spreminja in to ne na bolje! Zdravstveno in varnostno tveganje in seveda stroški za oskrbo teh ljudi! Le kdo bo to plačeval?
Zelo rada doniram na takšen način, kot je ta zbiralni način pri Hoferju. Verjamem, da bodo dobrine dobili ljudje v stiski. Tem, ki rinejo bogve od kod, pa ne bi namenila gostoljubja. Naj poskrbijo za njih izvorne države in naj ostanejo doma!
Sonatine
"Vsak Jezusov učenec je za ta svet čudak. Bog pa daje rast. Amen."
👏👏👏👏👏
Amen to that.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.