Naj imajo svoje jugo-proslave. Osamosvojitev pač ni bila njihova intimna opcija (in čas je, da se mit o enotnosti ovrže)

Vir foto: Demokracija
POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenci smo spet razdeljeni. Je po Slovenski vojski zadišalo na postroju razvojne skupine Teritorialne obrambe (TO) v Kočevju pred 28. leti ali ob ustanovitvi TO Socialistične republike Slovenije pred petdesetimi?

O tem se zdaj prerekajo tisti, ki so v devetdesetih za Slovenijo nosili glavo v torbi. Na eni strani politični vrh, ki je izpeljal osamosvojitev in del takratnih vojaških struktur. Na drugi strani manjšinski del takratne politike in drugi del slovenske vojaške sile.

Kljub temu ločnica med enimi in drugimi ni politično-vojaška, temveč, kot smo že vajeni, ideološka. Osamosvojitev je pač izpeljal Demos, torej pomladna in ne (post)komunistična opcija, zato je velika večina takratnih vodilnih politikov trdno na okopih prvega postroja v Kočevski reki, 10. decembra 1990.

Jasno, osamosvojitev Slovenije (in z njo osvoboditev iz totalitarne Jugoslavije) je ideološko in vrednotno jedro slovenske pomladi. Tistega dela naroda, ki je desetletja hrepenel po resnični svobodi, enakopravnosti, demokraciji. In če se je del teh v 2. svetovni vojni, hote ali nehote, znašel na napačni strani zgodovine, je bilo v ključnem, zgodovinsko najpomembnejšem trenutku za slovenski narod ravno obratno. Samostojne in neodvisne Slovenije si niso želeli, je načrtovali in izpeljali komunisti, temveč na družbeni rob potisnjena politična in ideološka opozicija.

To je zgodovinska resnica, ki jo morda nekateri danes še lahko zamegljujejo, a se bo neizogibno izkristalizirala v zgodovinskih knjigah in učbenikih, napisanih čez petdeset, sto, petsto, tisoč let.
Že vse od začetka devetdesetih skušajo vrednotni temelj samostojne slovenske države potisniti izven časovnih okvirjev osamosvojitvenega procesa

Težišče bi prestavili v jugo-čase


Da se njihovim zgodovinskim resnicam čas neizprosno izteka ter da se z ideologijo neobremenjeni zgodovinski sodbi ne bodo mogli izogniti, se zavedajo tudi akterji in potomci komunistične kontinuitete.

Zato že vse od začetka devetdesetih, ko sta Milan Kučan in Ciril Ribičič italijanskega politika Piera Fassina prepričevala, naj evropska levica mednarodnega priznanja Slovenije ne podari desnici, skušajo vrednotni temelj slovenske države potisniti izven časovnih okvirjev osamosvojitvenega procesa. Pač terminsko bližje lastnemu ideološkemu izhodišču: družbeni revoluciji in uvedbi komunizma med in po 2. svetovni vojni.

Sprva so to počeli pritajeno, sedaj, ko se datum osamosvojitve vse bolj oddaljuje, zgodovinski spomin pa preko vzgojno-izobraževalnega procesa in drugače ustrezno ne ohranja, te aktivnosti postajajo vse bolj odkrite in agresivne.

V tem smislu je poveličevanje 50-letnice ustanovitve Teritorialne obrambe zgolj naslednje poglavje v lansirani zgodbi o temelju slovenske državnosti v narodnoosvobodilnem boju, ki jo politična levica zadnja leta sistematično promovira in utrjuje.

Če pač želijo sijaj največjega, epskega dosežka v Slovenski zgodovini (prosto po predsedniku Pahorju) iztrgati iz rok slovenske desnice, ga morajo umestiti v čas, ko je bila ta daleč od oblasti – teptana, preganjana, zatirana, diskreditirana in, navsezadnje, tudi likvidirana.

Enotni? Nikakor.


Čeprav v svojem jedru sprevrženi, so ti poskusi hkrati dragoceni za razbitje mita o enotnosti glede nacionalne prihodnosti v samostojni in neodvisni državi. Če je narod morda bil enoten, pa je bila politika poenotena le na videz.

Ni odveč spomniti, da sta zgolj leto in pol pred osamosvojitvijo dva ključna partijska politika odcepitev Slovenije od Jugoslavije označevala za »najbolj črno« in »samomorilsko« opcijo, podobno pa je najbrž mislila večina njunih političnih tovarišev.

”Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti,” (Milan Kučan v Beogradu, decembra 1989)

"Zame bi bila odcepitev Slovenije samomor. To bi bilo navzkriž z zgodovinskimi interesi slovenskega naroda." (Janez Stanovnik v Delu, 10. 4. 1989) 


Smo res bili enotni, ko je pol leta kasneje, dan pred prisego prve demokratično izvoljene slovenske vlade, vodstvo tedanje TO SRS na zahtevo Beograda izdalo ukaz o razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe, ki ga je večina (z nekaj častnimi izjemami) nekritično izvajala štiri dni - vse do preklica, o njem obveščeni predsednik predsedstva SRS, Milan Kučan, pa je ves ta čas molčal in o razoroževanju ni seznanil novoizvoljene Demosove vlade?!?

Gre res verjeti, da so vsi ti protagonisti zgolj nekaj mesecev kasneje obrnili ploščo in z vsem srcem stopili na pot samostojne in neodvisne Slovenije?

Če njihovo takratno ravnanje koga ne prepriča onkraj utemeljenega dvoma, pa je vse jasno osemindvajset let kasneje, ko za slovensko državnost ključne zgodovinske prelomnice potiskajo v čase trdega jugoslovanskega totalitarizma.

Vsega tega se nedvomno zaveda vsaj en levičar, predsednik republike Borut Pahor. In prav zato je zbranim na včerajšnji proslavi ob 50. obletnici Teritorialne obrambe SRS položil na dušo: »Že zavoljo prihajajočih rodov se moramo skupaj potruditi, da v kolektivnem zgodovinskem spominu osamosvojitev ostane vrednostno središče slovenske nacije«.

Vrednostno središče slovenske nacije naj torej ostane osamosvojitev Slovenije, ne pa ustanovitev TO SRS, dan OF, NOB, dan mladosti, dražgoška bitka in kar je še teh jugo-nostalgičnih praznovanj. Predsednikove besede so budnica za tiste, ki ga želijo slišati in so morda še zavedeni. In prav zaradi takšne zgodovinske poštenosti in pokončne državniške drže Pahorja njegovi na socialistični levici tako histerično, iz dna duše, črtijo.

Pa vendar, naj praznujejo te praznike, če jih hočejo. Naj nad njihovimi glavami namesto slovenskih plapolajo jugoslovanske zastave. V dokaz zlaganosti mita o enotnosti slovenske politike glede odločitve za samostojno in neodvisno Slovenijo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30