Vir foto: pixabay

V času, ko se cel Zahodni svet bori z epidemijo virusa COVID19, ki je letošnje poletje naredila bolj nepredvidljivo kot ponavadi, je v glavnih svetovnih medijih odjeknila novica, da bo bizantinska pravoslavna katedrala Hagija Sofija, po dekretu turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana zopet postala mošeja.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Novica, ki je kot nož zarezala v psiho zahodnega človeka, je le-tega spomnila, da duhovna preteklost, ki ji moderni Zahodnjak že dolga desetletja hoče ubežati, še vedno vztrajno trka na vest vsakega izmed nas. Moderni Zahodni človek je nagnjen k materialističnemu in sekularnemu pogledu na svet in vztrajno beži stran od svojih korenin, ko pa ga simbolika dejanj spomni nanje, je vedno znova pretresen in zaprepaden.

Hagija Sofija v t.i. koiné oz. Biblični grščini pomeni Sveto Božjo modrost, Logos. V tej impozantni zgradbi je pozno-antična Cerkev na najlepši način izpovedala takratno še enotno krščansko vero in jo preko svojih prekrasnih mozaikov ter okrasja posredovala številnim romarjem, ki so se zgrinjali v takratni Konstantinopel, prestolnico vzhodnega rimskega cesarstva.

Bizantinsko cesarstvo, skupaj s cesarji, kot sta npr. bila Konstantin Veliki ter Justinijan Veliki, je med Slovenci že skoraj pozabljeno. Občasno se nanj spomnimo ob omembi sv. bratov Cirila in Metoda, apostolov Slovanov, drugače pa o njem tudi slovenski šolar verjetno ne sliši prav veliko. Zdi se, da zgodovina Bližnjega Vzhoda kar preskoči iz antičnega Rima v čas arabskih kalifov in nato otomanskih Turkov. Marsikdo več ne ve, da so stara pravopisna pravila navajala, da se v slovenskem jeziku striktno uporablja staroslovensko ime Carigrad. Šele pravopis iz leta 2001 pa priporoča uporabo mednarodno nevtralnega imena Istanbul.

Moderni Zahodni človek je nagnjen k materialističnemu in sekularnemu pogledu na svet in vztrajno beži stran od svojih korenin, ko pa ga simbolika dejanj spomni nanje, je vedno znova pretresen in zaprepaden.

Turki na pohodu

Ta pozaba zahodnega človeka je bila ob zadnjem Erdoğanovem ”podvigu” zelo očitna. Erdoğan sanja obnovo velikega otomanskega imperija, ki je začel nastajati po veliki bitki pri Manzikertu, ki je pomenila odločilni korak do otomanske osvojitve Hagie Sophie. Težava je v tem, da zahodni človek ne razume niti simboličnega pomena omenjene bitke, ki je 26. avgusta leta 1071 pomenila katastrofalni poraz bizantinske vojske s strani seldžuških Turkov, niti pomena Hagie Sophie in verjetno tudi ne pomena bitke pri Lepantu leta 1571  ter bitke pred Dunajem leta 1683, ki sta na koncu ustavili turški prodor v Evropo.

Po bitki pri Lepantu ter zmagi zavezništva katoliških držav t.i. Svete Lige nad Turki, je papež Pij V. zaukazal zvonjenje vseh cerkva opoldne v čast posredovanja Preblažene Device Marije. Zven opoldanskih zvonov še dandanes opominja na ta veliki dogodek, a tega praktično nihče ne ve, najbrž tudi prakticirajoči katolik ne.

Kulturno-duhovna pozaba na Zahodu je velika. Ko v znanstveni reviji, ki jo izdaja znano ameriško muzejsko-zgodovinsko društvo Smithsonian Institution, beremo o dogodku padca Carigrada leta 1453, lahko vidimo kakšen pretres je to pomenilo za celotni takratni evropski svet. To je bil 11. september takratnega časa, ljudje v Rimu in celi Evropi so jokali od groze in strahu. Erdoğan očitno ve kakšen zgodovinski prelom je takratni 29. maj leta 1453 dejansko predstavljal in pomenil. Kaj pa Zahod ob današnji ponovni izgubi Hagie Sophie?

Bledi odzivi

Kaj nam pove hitri pregled dosedanjih odzivov? Vodja EU diplomacije je izjavil, da ”odločitev obžaluje”, izjavo je dal tudi tiskovni predstavnik nemškega zunanjega ministrstva, ki da ”obžaluje, da se pred tem ni posvetovalo z UNESCO-m”. V Evropi se sicer načrtuje nekakšen skupni katoliško-pravoslavni molitveni dan za Hagio Sophio, a to je najbrž tudi vse.

Sicer levo usmerjena grška predsednica je za pomoč takoj zaprosila papeža Frančiška, ki pa se zdi, da se ni želel zameriti nikomur in je podal previdno izjavo, da je ”globoko užaloščen”. Na grških spletnih omrežjih se je celo pojavila šala, da Grčija in Turčija tekmujeta, katera država bo ustvarila več mošej. Medtem, ko je Turčija ponovno zasedla Hagio Sophio, je namreč Grčija z davkoplačevalskimi sredstvi ravno zgradila prvo mošejo v Grčiji, v načrtu pa ima še tri.

Na koncu je evropski krščanski ponos, ki ga niti ni več, rešil azijski katoliški kardinal Charles Bo iz komunistično-socialistične države Mjanmar (Burma), ki je jasno povedal ”da takšne poteze, ki uničujejo izročilo in zgodovino ne morejo služiti medsebojnemu razumevanju med ljudmi”.

Zadnji dogodek na evropski periferiji, na evropski strani Dardanel, je pokazal kako kulturno-duhovno impotentna je Evropa.

Evropa, kdo si?

Zadnji dogodek na evropski periferiji, na evropski strani Dardanel, je pokazal kako kulturno-duhovno impotentna je Evropa. Nihče seveda ne pričakuje, da bo papež Frančišek Evropo vodil v novo križarsko vojno za ponovno osvojitev Bizanca, toda žal se zdi, da Evrope lastne korenine ne zanimajo. Če se kdo le malce preveč jasno dotakne izročila, kot npr. pred leti papež Benedikt XVI. v Regensburgu, je takoj označen za provokativnega, nekoga ki deli.

Medtem, ko duhovni temelji Zahoda gorijo oz. gnijejo, moderni agnostično-ateistično-sekularni človek uživa v visokih nadstropjih nebotičnika hedonizma, materializma in instantnega ‘bildanja’ lastnega ega preko socialnih omrežij. Ker Evropa nima več De Gasperijev, Schumanov, da o preblaženem Karlu I. Avstrijskem sploh ne govorimo, in ker se papeževa beseda sliši samo za nekaj sekund, ko je ”kul” in ”nam paše”, so v javno sfero vstopili govorci, kot so npr. Trump, Marine Le Pen, Orban, Salvini in Putin.

Kulturno-civilizacijsko napeto 21. stoletje, ki ga je preroško napovedal že Samuel Huntington v delu ‘Spopad Civilizacij’, pred njim pa je svaril že sv. papež Janez Pavel II., Zahodni človek ne bo mogel preprosto ignorirati, ker se mu s starodavnimi tradicijami in izročili ‘ne da ukvarjati’. Charlie Hebdo in val terorističnih napadov, nato migrantska kriza in Mediteransko-Balkanske imigrantske poti, nato goreča Notre Dame, nedavno goreča katerdala v Nantesu, sedaj ponovno zasežena Hagia Sophia.

Lepo je ostati politično korekten in upati, da se bo vse skupaj izšlo v lep multikulturni pravljični konec ter istočasno udrihati po ”grdih, grdih” političnih ‘outsiderjih’: od krščanskega bojevnika Orbana, ”rožnovenskega” Salvinija, pravoslavnega borca Putina ter pro-life zagovornika Trumpa.

Ampak dokler politična sredina na Zahodu ponuja samo prijaznost ter ”imejmo se radi” logiko, je bolje, da se za usodo ‘Božje modrosti’ v Carigradu s sultanom Erdoğanom pogajajo tisti, ki imajo vsaj kanček politične modrosti in  zavedanja lastnih korenin.

Doniraj

7 KOMENTARJI

  1. Zelo dober prispevek.

    Res se lahko z žalostjo zamislimo, kako to, da bodo kmalu v Evropi prepovedali govoriti – o “lastnih koteninah”, ki so jih imeli naši pradedje, ki sedaj počivajo v NAŠI ZEMLJI.

    Slovenski pesnik Igo Gruden, doma iz Nabrežine je napisal pesem Sinku:
    “V nabrežini blizu Trsta se tvoj oče je rodil…..
    …Dnevi so prišli temačni, takih ni še videl svet, mrki tujci v dobi mračni so teptali KRAŠKI svet……..
    …Vedi zemlja ta je naša, tvoji dedi spijo v njej, zanjo bori se naprej”

    Tako je v pesmi učil Igo Gruden, ki je morda tudi zaradi DOMOLJUBJA nekaj let po 2.s.vojni – v Ljubljani “NEPRIČAKOVANO” v bolnici umrl.

    Tudi v sedanjem času se pojavlja, da mrki tujci teptajo našo zemljo.
    Levica pa prepoveduje obrambo pred TUJCI in celo zmerja NAŠO SLOVENSKO VOJSKO.

    Prav SLOVENSKI VOJAKI in državna zastava, so simbol domoljubja.

    EVROPSKO kulturo bomo lahko ohranili le s povečanjem domoljubja, kamor štejemo OZEMLJE domovine ter naše prednike in sodobnike.

    Naši predniki so se znali boriti tako za našo OČETNJAVO, kot za lastni narod in njegovo kulturo. K temu bi morali spodbuditi tudi mladi ROD.

  2. Zakaj se pozablja na svetopisemsko pravičnost?

    Pravično je, da bi ta krščanska cerkev v Turčiji in nasploh v muslimanskem svetu dokazovala, da je možno tudi v muslimanskem svetu tolerirati krščansko cerkev, tako kot mošeje v krščanski Evropi.
    V zadnjih desetletjih je bilo v krščanski Evropi zgrajenih na stotine ogromnih mošej, Turčija pa noče priznati krščanski izvor te cerkev v Carigradu.

    To pa je sodobno kulturno suženjstvo Evrope!

    Zakaj je Evropa sprejela vlogo svetovnega kulturnega sužnja?!!!
    Kakšen nesmisel!!!

  3. Hvala gospod podgoršek! Ja, se bo treba zbuditi.
    Svetujem branje komentatorja Friderika v zadnjem članku dr. Ocvirka na domovini.
    Na isto temo predlagam poslušanje npr. dr. Warnerja, dr. Wooda, dr. Spencerja, Douglasa Murraya (seveda je še polno drugih) na Youtubu (Friderik jih zgoščeno in v bistvenem povzema).

  4. Pisec članka je omenil nekaj bitk krščanstva s Turki, vendar je pozabil omeniti bitko na Kosovu, kjer so Srbi vsaj za nekaj let ustavili Turke proti Evropi (verjetno ni pozabil, ampak izgleda da za njega ta bitka ni pomembna ker so se bojevali Srbi). Če takrat ne bi bilo Srbov bi Turki se veliko prej bilo pred Dunajem. S tem da je treba tudi reči, da takrat ni hotela pomagati Srbom nobena katoliška država, saj če bi takrat krščanstvo stopilo skupaj bi otomane potolkli za vedno. Zvonovi po Evropi so pa zvonili tudi po kosovski bitki v čast Srbom.

    • Da, prav tako bitko pri Sisku leta 1593 med krščanskimi (5000 bojevnikov) in osmanskimi četamiv (12000) sotočju Save in Kolpe. Končala se je s katastrofalnim porazom osmanske vojske.Vodja osmanskih enot je bil Hasan Paša Predojević, janičar srbsega rodu, medtem ko je cesarske sile vodil habsburški general baron Ruprecht von Eggenberg, pomemben del pa so predstavljali prav kranjski plemiči pod vodstvom Andreja Auersperga.

  5. Res, ta pomehkuženost, neodločnost, uživaštvo, zanikanje korenin, sekularizem, kar vse je produkt kulturnega marksizma, ki je zastrupil zahodno civilizacijo, pomeni njen zaton. Hlinjenje prizadetosti z “obžalovanjem” s strani evropskih političnih in verskih voditeljev, to je vse kar premorejo, namesto da bi bi Erdoganu energično zabrusili v fris, da si je s tem dejanjem dokončno zaloputnil vrata proti Evropi. Turčiji v Evropi ni mesta, tudi iz Nata jih je treba preprosto vreči.
    Turčijo sem obiskal večkrat, v Carigradu (ne Istambulu!) pa še nisem bil. In očitno tudi nikoli ne bom. Iz protesta! Pika!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime