V Evropski uniji vsako leto 23. avgusta obeležujemo evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov.
Ob tej priložnosti je v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja daroval sv. mašo ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore. Tej je sledila krajša akademija z nagovorom pisateljice in prevajalke Alenke Puhar, pred mašo pa so odprli razstavo o prepovedani literaturi med letoma 1945 in 1991.
Ko je človek vzel Bogu pravico odločanja o dobrem in zlim, je spremenil sočloveka v krivca za svojo bedo
Kako lahko ljudje dopustimo, da se v družbi razvije takšno zlo, govorijo že prve strani Svetega Pisma, ko se je človek odločil, da ne bo poslušal Boga in da bo sam postavil mejo med dobrim in hudim, je v pridigi opomnil msgr. Stanislav Zore.
“Človek je življenje vzel v svoje roke kot gospodar vsega. Od tega koraka pa do trenutka, ko je v svoje roke vzel tudi življenje drugih ljudi, in to dobesedno, je v Svetem pismu dovolj obrniti samo eno stran,” je povedal ter dodal: “takoj ko je človek vzel Bogu pravico, da odloča kaj je dobro in hudo, je bil sposoben obtožujoče uperiti prst na sočloveka in ga spremeniti v krivca za svojo bedo.”
Od obljub o raju na zemlji do Auschwitza, sibirskih gulagov, Teharij in Hude jame.
Nadškof je spomnil, da sta tako komunizem kot nacionalsocializem obljubljala raj na zemlji. In kaj so ustvarili? Auschwitz, sibirske gulage, holodomor v Ukrajini, pri nas pa Teharje in Hudo jamo. So rane, ki še vedno krvavijo in bolijo.
“Mi smo danes tukaj, ker smo zavezani k trem velikim vrednotam: pravičnosti, usmiljenju in zvestobi – v nocojšnjem primeru, zvestoba do resnice,” je dejal, “Totalitarizmi so vse tri izbrisali iz svojih slovarjev, iz svojih dejanj,” čeprav izkušnja pravi, da brez teh treh vrednot nobena človeška družba ne more živeti.
“Pravičnost zahteva, da se vse, ki so zgodovino oblikovali, poimenujemo z njihovimi pravimi imeni in vlogami; brez tega se ujamemo v zanko brez smisla,” je še opomnil ter zaključil z mislijo, naj bo Bog usmiljen do vseh žrtev totalitarnih režimov: do tistih, ki so trpeli, kot tudi do tistih, ki so trpljenje povzročali.
Puharjeva v duhu na obeležje povabila več ljudi
Sveti maši je sledila akademija, pospremljena z glasbo. Glavna govornica je bila pisateljica, publicistka in prevajalka Alenka Puhar, ki je opozorila na pomenljivost datuma, ob katerem obeležujemo spomin na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Gre za dan Ribbentrop-Molotovega pakta (tudi pakt Hitler-Stalin) o nenapadanju iz leta 1939 med nacistično Nemčijo in boljševistično Sovjetsko zvezo.
Na akademijo je v duhu povabila ljudi, ki fizično niso več prisotni: češkega predsednika Vaclava Havla, saj je prav on predlagal 23. avgust za spomin na žrtve komunizma, učiteljico Angelo Vode, ki je zaradi svojega negodovanja nad paktom pristala za zapahi, duhovnika in umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja, ki je doživel val šikaniranja, ker je nekaj mesecev po osvoboditvi dejal, da ne vidi razlike med komunizmom in fašizmom, sovjetskega pisatelja Vasilija Grossmana, ki je napisal v Sovjetski zvezi zaplenjeno delo Življenje in usoda, v katerem spoznava gnusno podobnost med nacionalsocializmom in boljševizmom, prevajalca dela Janeza Staniča in Gregorja Strniša, ki je še kot dijak skupaj s starši pristal za zapahi.
Akademija se je zaključila s prenosom treh sveč v barvah slovenske zastave izpred oltarja do spominske plošče, ki v stolnici ohranja spomin na tiste, ki so se borili za osamosvojitev Slovenije in tiste, ki so v času treh totalitarizmov padli za domovino.
Celoten posnetek pridige in akademije si lahko poslušate na Radio Vatikan.
Še nekaj misli o totalitarizmu in spravi.
Šef OZNE Matija Maček je rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«
»Nekateri pogrešajo komunizem. Ljudje se spominjajo, da marsičesa ni bilo treba plačevati tako, kot se plačuje danes, predvsem kar se tiče socialnega skrbstva. A treba je razumeti, da to ni bila zasluga komunizma. Komunizem so živeli in preživeli, ker so imeli od leta 1948 tujo pomoč. Potem ko sta se Stalin in Tito razšla, je Tito začel dobivati ameriško podporo, a so tudi Američani v določenem trenutku rekli, da ne morejo plačevati za vse tovarne, ki niso dovolj zaslužne za delavce,« je povedal stoletnik pisatelj Boris Pahor.
Predsednik Milan Kučan je ob 10. letnici spravne slovesnosti, ko sta se predsednik države in nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in žive povabila k spravi in sožitju v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu.
Dr. Spomenka Hribar pravi: »Prav bi bilo, če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej. Revolucija je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega.«
Slovenski parlament je z aplavzom pritrdil predsedniku, dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!«
Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, pred letom brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.
https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3
Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«
http://www.rtvslo.si/slovenija/pahor-sedanja-generacija-lahko-doseze-spravo/400803#comments
Kako lep govor izza ZLATEGA govorniškega pulta.Čemu palica v roki?
recimo bobu bob- vseevropski praznik je RKC spet izkoristila za obračum z levico. namesto, da bi ponižno priznala tudi svoje raznarodovalne grehe, se grejo obračun s političnimi nasprotniki.
Ko mačku stopiš na rep zacvili. In komunajzerji cvilijo, saj so ravno oni ustvarili najbolj zločinski sistem v zgodovini človeštva.
RKC so komunisti po drugi svetovni vojni neprestano poniževali , ker je med vojno RKC neprestano reševala slovenstvo in slovenski narod.
Podobno so slovenski katoliški duhovniki reševali slovenski narod in jezik na avstrijskem Koroškem. Edino njim gre zahvala, da se je na avstrijskem Koroškem ohranil slovenski jezik. Maše so še vedno dvojezične, poje pa se samo v slovenskem jeziku. S strani komunistov kupljeni koroški Slovenci niti malo nimajo zasluge glede ohranitve slovenskega jezika na Koroškem.
Tako se vprašujem kakšne raznarodovalne grehe je delala RKC ? Po drugi svetovni vojni ni imela oblasti, da bi lahko brez sodnih postopkov množično pobijala Slovence. Nasprotno, predstavnike cerkve je komunistična oblast zapirala, škofa Vovka pa je celo živega zažgala. Cerkvi je bilo po vojni odvzeto vso premoženje. Ko naj bi ji bilo v samostojni Sloveniji vrnjeno, je komunistična UDBA zganjala medijski linč, kako si Cerkev želi bogastva in da bo postala veleposestnik. Drugi so lahko dobivali premoženje nazaj, Cerkev pa so komunisti smatrali kot drugorazredno, ki nima pravice zahtevati nazaj , kar ji je bilo protizakonito odvzeto.
Medtem ko so “udbaški komunisti” preusmerjali pozornost javnosti na Cerkev, kako je pohlepna, so udbaški komunisti tiho kradli in ustvarjali tajkune. Nagrabljeno narodovo premoženje so lepo spravljali v davčne oaze.
Aron, to so raznarodovalni grehi, ki jih komunistična udba še vedno generira.