Nadškof Corrientesa Andrej Stanovnik: Cerkev je polna slabosti in nepopolnosti, a hkrati svetosti in globokega humanizma (1. del)

Foto: osebni arhiv

Kapucin in nadškof Corrientesa, province na severovzhodu Argentine, msgr. Andrej Stanovnik, je argentinski Slovenec, ki je bil med drugim tudi podpredsednik Latinskoameriške škofovske konference. Njegovi starši so bili prva generacija povojnih izseljencev v Argentino, sam pa se je rodil v Argentini ter otroštvo in mladost preživel v Slovenski vasi na obrobju Buenos Airesa. 

V velikonočnem intervjuju za Domovino je spregovoril o praznovanju velike noči v Argentini, o tem, kaj odrešenje pomeni njemu, o izzivih nadškofije, ki jo vodi, pa tudi o preporodu in očiščenju Cerkve kot institucije.

Kako velikonočne praznike praznujete v Argentini, tudi v primerjavi s praznovanjem, kot ste ga bili vajeni iz izročila staršev oz. slovenske skupnosti?

Praznovanji velikega tedna, ki se najbolj dotakneta src argentinskih vernikov, sta cvetna nedelja in veliki petek. To sta dogodka, ki združita množice vernikov, ki pridejo k  blagoslovu zelenja tudi, če tja ne pridejo zaradi bogoslužja, ampak ker je to del tradicije.

Na veliki petek se bere Jezusov pasijon in uprizarja križev pot, kamor pride veliko ljudi. Ljudje v Latinski Ameriki živijo in prenašajo svojo vero, kot so jo prejeli od prejšnjih generacij, ki jih je zaznamovala prva evangelizacija. Ko so Španci prišli v Ameriko, so skupaj z osvajalci prišli tudi misijonarji, ki so nato hodili iz kraja v kraj, oznanjali evangelij in ob pomembnih praznikih obiskovali skupnosti – še posebej je šlo za praznike posameznih zavetnikov, veliki teden in veliko noč. Ti obiski in praznovanja so bili pomemben dogodek za kraj in to se je ohranilo do danes. Ljudje, tudi če sicer ne hodijo v cerkev, ohranjajo in cenijo praznike, ki so se ukoreninili v njihovih verskih občutkih, kot je praznovanje praznikov njihovih zavetnikov, pobožnost pasijona, Devici Mariji ipd.

Kako vi osebno doživljate odrešenje? 

Pri petnajstih letih sem na srečanju mladih zelo močno začutil Jezusovo živo prisotnost v svojem življenju. Od tam poskušam poglobiti svoje prijateljstvo z Njim, mislim, da je to nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju, še posebej, če pogledam na to po več kot sedmih desetletjih. Brez Njega nič nima smisla.

Po drugi strani pa sem od svoje družine in slovenske skupnosti, v kateri sem živel prvih dvanajst let, prejel dragoceno dediščino pobožnosti do Device Marije in ljubezen do Cerkve.

V svojem življenju v kapucinskem redu in kasneje v svoji škofovski službi sem poskušal in še poskušam živega Jezusa Kristusa oznanjati in spodbuditi pastoralne delavce, zlasti katehete, da prenašajo navdušenje in veselje, da so kristjani, skupaj s spoznanjem skrivnosti Kristusa in Cerkve, ki nam, kolikor bolj osvetljuje naše življenje, daje tudi moč, da smo ji priče predvsem z načinom življenja.

Velika noč je zame veselje, premagovanje, upanje, je prehod, ki ga ne praznujem sam. Praznujem ga skupaj z Jezusom in vem, da z njim lahko premagam vse, tudi stvari, ki mi jih je samemu težko premagati, kot so ljudje, ki jih težko prenašam, krivice, to, da nedolžni trpijo in imam poleg občutek zvezanih rok … Verjamem, da je trpljenje skupaj z Jezusom vir življenja, miru in spokojne radosti. Kot sem že dejal, srečanje z Jezusom je najboljše, kar se nam lahko zgodi v življenju, ker daje smisel, svetlobo in globino vsem človeškim dimenzijam.

Srečanje z Jezusom je najboljše, kar se nam lahko zgodi v življenju, ker daje smisel, svetlobo in globino vsem človeškim dimenzijam.

Kako se vaša škofija in krajevna Cerkev soočata z revščino, nasiljem, korupcijo, trgovino z ljudmi, v zadnjem času so državo pestili tudi hudi požari, že zadnji dve leti močno tudi pandemija? 

Vir: osebni arhiv

Revščina, nasilje, korupcija in trgovina z ljudmi so ogromen izziv, ki daleč presega možnosti Cerkve, da jih vse reši. Kljub temu pa je v vseh naših skupnostih dobrodelnost organizirana za pomoč v neposrednih potrebah. Ljudi se motivira, da postanejo del iniciativ in razvijajo svoje talente ter sposobnosti za to, da bi napredovali.

Kateheza, formacija pastoralnih delavcev in izobraževalni sistem so prostori, ki jih uporabljamo za vzgojo in ozaveščanje o teh izzivih, da mlade generacije krščansko vizijo sprejmejo za svojo in se zavzamejo za izboljšanje družbe in političnega življenja.

Tako pandemija kot požari so nas močno prizadeli in mnoge ljudi ter skupnosti pustili v bedi in obupu. V tej tragediji objokujemo veliko smrti in veliko uničenje okolja, precejšnje izgube flore in favne, uničenje družinskega in družbenega premoženja. Kljub vsemu temu ali pa morda prav zaradi te nesreče pa smo lahko videli resnično junaške geste solidarnosti in bližine do trpečih. Ponovno lahko vidimo, da stiska odpira nove možnosti bratstva in pomaga poglobiti vero.

Kako je pandemija vplivala na vernost, vključenost ljudi v Cerkev, prejemanje zakramentov?  

Živeli smo, kot vsi drugi, socialno distanciranje, ki nas je privedlo do fenomena izolacije, ki je spremenil medosebne odnose in družbeno sobivanje; virtualne platforme, ki so nadomestile srečanja z drugim in s skupnostjo; izguba svojcev, ki jih nismo mogli dostojno objokovati in pokopati; vpliv na formalno izobraževanje otrok, mladostnikov in mladih; družinski konflikti, ki so nastali; škoda za delo in gospodarstvo. Vse to je zelo močno vplivalo na izkušnjo vere in sodelovanje v življenju cerkvene skupnosti.

Vendar je bila ta kriza za nekatere priložnost za zorenje in rast, za druge pa za nazadovanje in izgubo. Zdaj, ko se zdravstvene omejitve sproščajo in je mogoče več stvari izpeljati v živo, opažamo vrnitev k duhovnosti in novo potrebo po podpori, ki gre preko začasne resničnosti k presežni. Začasna resničnost je vse materialno, razvoj, denar … Pandemija je, kot vsaka kriza, postavila pod vprašaj materialno življenje. Soočila nas je s smrtjo, z možnostjo smrti. To spravi človeka v negotovost, v iskanju opore se zato mnogi vračajo k veri, spoznajo, da materialno ne napolni srca, da potrebuje nekaj več, saj je ustvarjen za nekaj več.

Zdaj, ko se zdravstvene omejitve sproščajo in je mogoče več stvari izpeljati v živo, opažamo vrnitev k duhovnosti in novo potrebo po podpori, ki gre preko začasne resničnosti k presežni.

Koliko ljudi se je po koroni vrnilo nazaj v Cerkev?

Nedavno je romarsko svetišče Device Marije Itati, najpomembnejše Marijino svetišče v severovzhodni regiji Argentine, kot tudi referenčni kraj za ljudske pobožnosti, obiskalo toliko ljudi kot v najboljših časih. Če govorimo o župnijah, v katerih sodelujejo nedeljniki, imam občutek, da je udeležba padla. Ta teden bo ključen, predvsem na veliki petek in ob velikonočni vigiliji, za to, da vidimo, ali se je število zmanjšalo, ohranilo ali povečalo. Slišal sem tudi, da se je v nekaterih krajih po Argentini število tudi povečalo.

Vir: osebni arhiv

Škofje in duhovniki po vsem svetu so čas epidemije videli tudi kot priložnost za refleksijo lastne vere, za duhovno rast, a tudi preobrazbo Cerkve, ki jo teži veliko napak. V kolikšni meri je po vaši oceni Cerkvi tako na individualnem kot tudi institucionalnem nivoju uspelo to očiščenje in preporod?  

Cerkev je skupnost, ki živi ter bi morala biti vsaj pripravljena na nenehno očiščevanje in obnavljanje. Ecclesia semper reformanda est – Cerkev mora biti vedno v procesu reform je klasična fraza vseh časov, s katero je mišljeno, da se mora Cerkev vedno soočati z Gospodom Jezusom glede na spreminjajoče se zgodovinske okoliščine.

Cerkev mora biti zvesta in ustvarjalna hkrati. Kako dobro ji gre pri tem? Če gledamo napol prazen kozarec, je Cerkev, če gledamo s strani tistih, ki smo del nje; laiki, posvečene osebe, duhovniki, škofje; polna slabosti in nepopolnosti. In to je res. Če pa kozarec gledamo kot napol poln, najdemo veliko svetosti in globokega humanizma. Še posebej v naši škofiji čutim, da smo na poti prepoznavanja naših napak in zahvaljevanja Bogu za čudeže, ki jih izvaja po vseh ljudeh v Cerkvi.

Vaše velikonočno sporočilo tako vernikom kot vsem drugim? 

Danes, v času vojne in negotovosti glede prihodnosti človeške družine, je to, da si zaželimo veselo veliko noč, največje upanje. Slednje ni nedosegljiva utopija. Verjamemo, da je Jezus Kristus premagal greh, smrt in zlo. Skupaj z njim sta mogoči drugačni, boljši, bolj človeški in bolj dostojanstveni sedanjost in prihodnost. Hvala Bogu smrt nima zadnje besede, vedno obstaja upanje za vašega partnerja, vašo družino, vašo skupnost, vašo državo in vso človeško družino. Vredno je poskusiti znova in znova.

V delu intervjuja, ki bo na Domovini objavljen jutri, je msgr. Stanovnik spregovoril o poslanstvu cerkve v bolni sekularni družbi, sinodalni poti njegove škofije in Latinske Amerike pa tudi o njegovem pogledu na spravo slovenske družbe.

Komentiraj