Nacionalna televizija Krim priključila Rusiji. Premier Janša: katastrofa. Čigav je torej Krim?

Slovensko javnost je včeraj razburil zemljevid, prikazan v TV Dnevniku Televizije Slovenija, na katerem je bil Krim prikazan kot del Ruske federacije in ne kot del ozemeljske celovitosti Ukrajine. Res da je Krim Rusija leta 2014 zasedla in anektirala, a aneksije ne priznavajo Ukrajina, Organizacija Združenih narodov in praktično ves Zahodni svet.

V času negotovih odnosov med Rusijo in Zahodom, ko se iskri na rusko-ukrajinski meji, je prikazovanje zemljevida Ukrajine ponovno redni del TV novic in časopisnih člankov. A za medije iz držav jedrne Evrope je, za razliko od slovenske nacionalne televizije, stvar kristalno jasna: Krim je del Ukrajine.

Kako je torej prav: bi moral biti del Rusije ali Ukrajine? Mnenja so deljena glede na pripadnost določeni strani, jasno pa je, da sporni polotok Rusiji nudi veliko strateško prednost.

Kako se je odvijala usoda Krima in kako ga nasprotni strani vidita danes?

Za današnje razmere relevantna zgodovina se prične z ustanovitvijo tatarskega Krimskega kanata v 15. stoletju. Ta je bil s svojo prestolnico Bahčisaraj podrejen Otomanskemu imperiju, proti muslimanskim Krimskim Tatarom pa so se v veliki meri vojskovali krščanski Poljaki in Rusi, v sklopu njihovih držav pa seveda tudi Ukrajinci, ki so bili skozi večji del svoje zgodovine neposredna tarča tatarskih napadov. Krimski kanat so si leta 1783 podredil Rusi in ga priključil svojemu imperiju. S tem je Krim dobil status oblasti, upravne entitete znotraj ruske države.

Iz Rusije v Ukrajino

V času boljševistične revolucije je Krim predstavljal eno zadnjih postojank tradicionalistične Bele armade. Po zmagi boljševikov je Krim postal Krimska avtonomna sovjetska socialistična republika znotraj Rusije, ki je kot federativna socialistična republika tvorila jedro Sovjetske zveze. Status Krima bi torej lahko primerjali s statusom Kosova in Vojvodine znotraj Srbije v času SFRJ. Leta 1945 so zaradi domnevnega sodelovanja ne le Tatarov, pač pa tudi ostale populacije z okupatorjem, sledile množične deportacije, zatem pa množično priseljevanje Rusov in Ukrajincev. Krim je tega leta tudi izgubil avtonomijo in padel na raven oblasti.

Leta 1954 pa je Vrhovni sovjet odločil, da se jurisdikcija nad polotokom z Rusije prenese na Ukrajino. Kot razloge so navedli tesno gospodarsko navezanost Krima na to državo ter dejstvo, da je polotok naravni podaljšek ukrajinske stepe. Kot na svoji spletni strani navaja tatarski Mednarodni odbor za Krim, so komentatorji z Zahoda to dejanje pospremili z besedami, da "je za lastnika (tedanjo zvezno oblast v Moskvi, op.a.) popolnoma vseeno, v katerega od mnogih žepov spravlja svoje dragocenosti." Ta poteza naj bi bila v nasprotju s sovjetskimi zakoni; na to so opozarjali tudi nekateri zahodni strokovnjaki (Richard Skawa).

Leta 1991, tik pred razglasitvijo ukrajinske samostojnosti, je prebivalstvo Krima na referendumu izglasovalo ponovno uvedbo avtonomije, ki jo je polotok obdržal tudi po osamosvojitvi, vse do leta 2014. Tedaj je bil po ukrajinski revoluciji izveden referendum o priključitvi Rusiji.

Svobodna volja ali prisila?

Legalnost in legitimnost slednjega še vedno burita duhove. Po uradno predstavljenih rezultatih je priključitev podprlo 96,7 % volivcev ob 83,1-odstotni udeležbi. Generalna skupščina OZN je rezultate razglasila za neveljavne, sam referendum pa za nezakonit. Rusija na drugi strani zagovarja stališče, da so referendum nadzirali mednarodni opazovalci, a Zahod temu nasprotuje z razlago, da čeprav so opazovalci prihajali iz zahodnih držav, gre za pripadnike institucij, ki naj bi bile povezane s skrajno desnico ali imele prokremeljsko držo (European center for Geopolitical Analysis, Eurasian).

Nekateri zahodni politiki, med drugim ameriški predsedniški kandidat demokratov John Kerry, so dejali, da so bili rezultati doseženi z grožnjo sile in poneverbami dokumentov, drugi, med njimi nekdanja vidna člana avstrijskih Svobodnjakov Ewald Stadler in Johannes Hübner, pa so poročali, da ni bilo zaznati nobenih znakov vojaškega pritiska.

Mustafa Džemilev, tedanji predsednik Medžlisa (najvišji politični organ avtonomnega Krima), je povedal, da je po njegovih podatkih volilna udeležba znašala le 32,4 %, Andrej Ilarjonov, ekonomist in nekdanji svetovalec ruskega predsednika, pa je povedal da se je po anketah pred letom 2014 podpora priključitvi gibala med 23 in 41 %, na referendumu pa je zagotovo ni podprlo vsaj dve tretjini upravičencev. Izid je označil za ponarejen.

Presenetljivi rezultati zahodnih inštitutov

Kljub spornosti referenduma pa je Gallupova raziskava, izvedena kmalu po referendumu, pokazala presenetljive rezultate: 82,8 % prebivalcev Krima je menilo, da rezultati odražajo splošno prepričanje populacije, 73,9 % jih je menilo, da se bodo njihove življenjske razmere pod Rusijo izboljšale, 71,3 % pa je vlogo Rusije v konfliktu opisalo kot pozitivno. Zunaj Krima je s slednjimi soglašalo le 15,6 % Ukrajincev.

Po raziskavi washingtonskega PEW Research Centra iz leta 2014 pa je 91 % Krimčanov referendum prepoznalo kot pošten. Ob teh podatkih je treba upoštevati predvsem dva dejavnika: gospodarsko stanje in s tem življenjski standard v času meritev je bil v Rusiji precej višji kot v Ukrajini, meritve pa so bile opravljene, preden se je razplamtelo nasilje.

Je zasedba Krima legalna?

Čeprav je bil referendum nezakonit tako po krimski kot tudi po ukrajinski ustavi (o delitvi Ukrajine se namreč lahko odloča le na splošnem referendumu na ozemlju celotne države), je Rusija priključitev in posledično zasedbo Krima videla kot vzporednico razglasitvi neodvisnosti Kosova, kjer so Albanci s soglasjem mednarodnih sodišč uveljavljali pravico do samoodločbe.

Profesor mednarodnega prava na univerzi v Cambridgeu Marc Weller pojasnjuje, da je Rusija že priznala ozemeljsko celovito Ukrajino vključno s Krimom, zato je napotitev oboroženih sil na polotok v vsakem primeru agresija na suvereno državo. Neil Melvin s stockholmskega SIPI pa meni, da je pravni temelj za referendum o samoodločbi na Kosovu predstavljalo sistematično kršenje človekovih pravic, kar pa se v primeru Krima ni dogajalo.

https://twitter.com/JJansaSDS/status/1493668371518439432

Kako na Krim gleda mednarodna skupnost

Priključitev Krima Rusiji, še bolj pa napotitev vojske na sporno območje, je v mednarodni javnosti sprožilo diametralno nasprotne odzive. Gruzijsko zunanje ministrstvo je v izjavi zapisalo, da je bil referendum izveden "pod pritiskom ruskih oboroženih sil ter v nasprotju s splošno veljavnimi normami s popolnim neupoštevajem ukrajinskih zakonov." Da gre za oboroženo agresijo, menijo tudi Finci.

Takšnemu mnenju se pridružuje večina zahodnih držav, tedanja nemška kanclerka je referendum označila za nezakonit, prav tako tudi Litva in ZDA, Japonska je zagrozila s sankcijami, Turčija pa je bila še nekoliko bolj daljnovidna: zunanji minister Davutoglu je že tedaj napovedal poglobitev krize, ki traja še danes.

Na drugi strani je Venezuela Krim primerjala s Kosovom, Kazahstan pa priključitev in referendum vidi kot "svobodno voljo ljudstva". Kitajska se je zavzela za politično rešitev, hkrati pa diplomatsko izrazila splošno spoštovanje ozemeljske celovitosti držav; prav tako Indija meni, da gre za "legitimne interese Rusije in drugih", ki jih je treba reševati z dialogom.

Dokaj realno pa je (tudi današnje) stanje povzel beloruski samodržec Lukašenko: "Ukrajina bi morala ostati povezana, nedeljiva in neodvisna država. Kar se tiče Krima, mi ni všeč, kadar se krši samostojnost in celovitost države. Danes je Krim del Ruske federacije. Če to sprejmete ali ne, dejstvo ostaja."

Skladno s svojo politično usmeritvijo Krim kot del ene ali druge države prikazujejo tudi mediji, kot smo pred kratkim videli tudi na TV Slovenija. Za razliko od naše nacionalne hiše je za britanski BBC, France24, nemški Der Spiegel in avstrijsko ORF Krim del Ukrajine:



 

Belorusi pa težave rešujejo takole: