Na volilni dan ostati doma? Taktiziranje je lahko nevarno

Tino Mamić
POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Dilema iti na volitve ali ne je postala večja od te, katerega od kandidatov voliti (ne). Predvsem med volivci desne sredine.

Z nizko udeležbo bi pokazali nezaupanje politiki. Predvsem vladajoči. Tako mislijo nekateri desnosredinski politiki, ki bi radi pokazali, kako malo je v očeh ljudi vredna bitka za prestižno, a ne ravno pomembno, politično funkcijo: med dvema odtenkoma rdeče.

A žal naraščajoče nezaupanje v politiko običajno ne prinese volilne zmage modrejšim politikom. Raje pride do pojava protestne stranke. In pojavi se Berlusconi. Ali Janković. Še večja nevarnost pa je, da nezaupanje v politiko uniči demokracijo. In pojavi se Mussolini. Ali Hitler.

Če si politik želi nizke volilne udeležbe, pa najsi bo to referendum ali predsedniške volitve, je to znak za alarm. To pomeni, da je politik začel dvomiti v demokracijo, kar je nevarno.

Razumem ljudi, ki zamahnejo z roko in rečejo, to ni moja izbira. Ne morem pa razumeti politikov, ki to spodbujajo.

Špekulacija ni le ugibanje


Tudi špekulacija, da bo Šarec v primeru poraza ustanovil stranko, ki bo odjedla del volilne pogače demokratičnemu polu, je logična samo na prvi pogled.

Šarec bi namreč, glede na dojemanje politike, ki je lastno tistim, ki v Sloveniji oznanjajo novo politiko in nove obraze, lahko tudi kot predsednik države ustanovil stranko in jo sam ali z marioneto popeljal na parlamentarne volitve.

Preračunljivost v politiki, ko podpreš nasprotnika, da bi ga tako v resnici onemogočil, pa se je tudi že izkazala kot bumerang. Spomnimo se Adolfa Hitlerja: politična večina ga je postavila za kanclerja, misleč, da ga bo lahko kontrolirala. Špekulacije torej niso le ugibanja brez velike vrednosti, ampak so včasih hudo nevarne.

Bolje bi zato bilo ne taktizirati ali tiščati glave v pesek, ampak se opredeliti. Na izbiro imamo dva kandidata. Čeprav sta oba zelo slaba izbira, je vendarle bolje izbirati manjše zlo, kot prepustiti to izbiro skrajno levičarskim volivcem. Le-ti bodo namreč na volitve šli disciplinirano, kot vojska. Nižja kot bo udeležba, večja bo njihova moč.
Čeprav sta tako Pahor kot Šarec zelo slaba izbira, je vendarle bolje izbirati manjše zlo kot pa prepustiti to izbiro - skrajno levičarskim volivcem.

Več lupine, manj vsebine


Da je pri Borutu Pahorju več lupine kot vsebine, priznavajo tudi njegovi največji zagovorniki. Pravzaprav je to podobno tudi sami predsedniški funkciji – moč predsednika je predvsem protokolarna, simbolična in moralna, ne pa dejanska. Predsedniška funkcija je bolj lupina kot vsebina. Za razliko od premierske funkcije, ki je uradno šele tretja najmočnejša funkcija (za predsednikom republike in parlamenta).

Ni lupine, ni vsebine


Pri Marjanu Šarcu, pretendentu, izzivalcu za Pahorjevo mesto, pa ni ne lupine ne vsebine. Razen, če ambicioznemu politiku priznamo, da je sedemletno vodenje občine z 29.000 prebivalci dovolj, da postaneš predsednik Republike Slovenije, ki bo imenu dveh milijonov državljanov nagovarjal šefe držav v palači OZN v New Yorku.

Ob misli na to me, priznam, zaradi neugodja kar malo stisne v želodcu. Ne znam si tudi predstavljati, kako bi kakemu novinarskemu kolegu na Zahodu razložil fenomen izvolitve nekdanjega komedijanta in župana lepega gorenjskega mesteca za - predsednika Republike.

Pomožne sile disciplinirane vojske


To, je, kajpada, moje mnenje. Vsaj 186.000 Slovencev, ki so v prvem krogu volili Šarca, ne misli tako, ampak povsem drugače. Povsem jasno mi je, zakaj večina teh ljudi tako glasuje. Razni strici, uredniki, sosedje in gostilniški mnenjski voditelji so zelo jasno povedali, kaj jim je storiti. Zato so ti isti ljudje v preteklosti na parlamentarnih volitvah (iz)volili Pahorja (2008), Jankovića (2011) in Cerarja (2014).

A zdi se, da ne gre samo za disciplinirano vojsko skrajne levice. Ankete kažejo, da je samo polovica volivcev SDS in NSi volila kandidatki omenjenih strank. Polovica pa druge.

Eni od teh so glasovali taktično: podprli so Pahorja, ker njihova kandidatka nima možnosti.  Zakaj pa je za Šarca volilo 26% volivcev NSi in 13% volivcev SDS? Popolnega odgovora na to seveda ne moremo dati. Lahko le ugibamo.

Nekaj je gotovo vplivalo, da je Šarec gorenjski kandidat in je Gorenjcem zato malce bližji. Ni tako izumetničen in poln besed kot Pahor, mnogi so z njegovim županovanjem zadovoljni. Hodi redno k maši, bere berilo, ena hči je ministrantka, druga pevka na koru.

Neka ugledna Slovenka prijateljem pošilja pismo, v katerem pravi: »Šarec je kar pravi desničar, vendar je v svoji prejšnji službi kot igralec zelo veliko nastopal vsepovsod, tudi levičarjem in Kučanu, zato so ga resnično grdo obravnavali. On bo kar pravi predsednik države, saj zna udariti s pestjo po mizi in verjamem, da bo znal to uporabiti tudi v parlamentu.« Zraven pošilja še priponko z molitvijo za domovino.

Če bi tega ne izvedel iz prve roke, bi zamahnil z roko. Ne bi namreč verjel. Tito in Stalin nista imela sinov pri ministrantih. Bila sta sama ministranta…

Sindrom »protestantskih« korenin


Nekaj identičnega se je potihem dogajalo tudi leta 1990. Vsi vemo, da je Jože Pučnik iskreno in nepreračunljivo v kamero povedal, da je ateist, medtem ko je Milan Kučan rekel, da so njegove družinske korenine protestantske.

In poznam primer redovnice, ki je zaradi tega volila SKD in Kučana. Sindrom »protestantskih« korenin je očitno spet na pohodu.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023
Kmetijsko ministrstvo odpravilo odločbo o odvzemu goveda pri Krškem
  • 28. 12. 2023

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja